Važna in pomembna zgodba
| Važna in pomembna zgodba. Ciril Jeglič |
| |||||||||||||
Alfonz se je vrnil z bojišča. Ko sem ga danes nenadoma srečal, bežečega po ulici, sem se ga skoro ustrašil. Fant — in je imel nasršene obrvi, da so mu zožene oči mrzlično temnele iz prepadlega lica.
»Bog ve, po kaj sem prišel v ta dirindaj! Ko sem ležal na kraškem kamenju, sem se dosledno vsak dan domislil ljubljanskih ulic. Tam, tam! Danes že dve uri koračim po tem trdem tlaku in si ne morem razjasniti, kaj sem pravzaprav hotel tukaj poiskati. Gledam in ničesar ne vidim, oziroma ne morem doumeti, kaj vidim.«
Strmel je v ljudi, vsakemu posebe prodirajoč v obraz.
»Hotel Slon!« se je zavedel, »Kaj iščem? Ali čase, ki so bili? Ko so še viseli pred Staculom kapuni, ko so se dame ustavljale pred njimi in so mimogredoči kavalirji občudovali dame in kapune ... Česa iščem?« Stegnil je impulzivno roki, da mu je sablja trdo zarožljala ob kamen.
»Fonzelj, ah, Fonzelj! « je zavrisnila na desni mlada znanka. »In nič ne pišeš, čakaj! ...«
»Kaj čem pisati ?« je nadaljeval Alfonz. »Ko sem bil prvi mesec v fronti, sem mnogo govoričil na vse strani. Od same praznote, ki je strašila v srcu. Toda, kaj čem tam s parfumiranimi pozdravi? Počemu parfum, ko je človek sam, tako grozno sam?! Čez mesec dni se mi je pa pripetilo, da je švignila krogla mimo mojih senc. Ves čas sem gledal smrti v obraz — ali zdrznil sem se sam pred seboj. Kakor da se je dvignila pred mojim življenjem skrivnost, neodkrita od človeških oči. Nikdar več si je ne morem pričarati in obnoviti v svoji duši tako ogromne in popolne, kakor je planila takrat mimo mene. En sam hip sem jo doživel v vsej njeni jasnosti in veličini, v vsej njeni brezobzirnosti in resničnosti. Kar je ostalo v duši, je le motna sled tiste skrivnosti, samo zavest nevrednosti in nizkosti, neka neodoljiva želja in strah, ukaz dolžnosti ... In zdi se mi, da se mi je takrat razodel velik del moje lastne duše, da sem pogledal vanjo kot še nikdar ...
Naš čas je pričakovanje. Pričakujemo nečesa, nekaj velikega, izrednega. Vidiš te ljudi, te nepokojne, neutrudne potnike? Vsi imajo oči široko nastežaj odprte, samo pogledati ne smeš vanje, in vsakomur je na jeziku vprašanje: Kaj bo, prijatelj? Živimo in ničesar ne doživimo. Nenavadni časi, tako primerne okolnosti — in če pogleda človek nazaj na vso to ropotijo, vidi komaj trohico, ki bi bila tudi zanj zadosti važna. Toliko genljivih dogodbic in nobene markantne zgodbe, da bi si jo človek zapomnil iz samega veselja, ker mu je usojeno, pričevati njeno istinitost, da bi jo shranil za čase, ki ne bodo izredni in nenavadni. Takole kak dragocen spominek bi si rad preskrbel, pa ni nič — — doklej bomo še čakali? Morda sem tudi jaz tam v strelskih jarkih čakal tiste velike, pričakovanja vredne zgodbe. Zdi se mi, da sem tudi jaz samo zato hrepenel v to obljudeno, govorečo ulico, da bi poizvedel, ali se je že izvršila tista zanimiva, čudna zgodba, morda v naši domovini, morda celo v Ljubljani; zakaj jaz je tam doli še nisem opazil, niti nisem slišal o njej govoriti. Ali se je že zgodila?«
Čez dolgo je povedal obsodbo.
»Kaj čakamo, slepci, kaj iščemo! Kakšno zgodbo sem prišel iskat na cesto? Tepci! Kar se je imelo dogoditi, se je že izpolnilo. Kaj čakamo, ko je že dopolnjeno razočaranje! Včasih sem bral evangelij: »Sekira je postavljena drevesu na korenino ...« Ali ni to dogodba, dovolj važna, najpomembnejša zgodba?! Po svetu letamo za njo, da bi jo videli, pa jo nosimo v srcih, pa nam gleda iz oči — — Ali čakamo, da telebnemo na tla? To bo preočitna, pregrozna zgodba!«