Vampir

Vampir. Povest Fran Detela

Nedosledno zaporedje ločil pri premem govoru.

Izdano:	Mladika 2/1–23/24 (1921)
Viri:	dLib 1, dLib 2, dLib 3, dLib 4, dLib 5, dLib 6, dLib 7, dLib 8, dLib 9/10, dLib 11, dLib 12, dLib 13, dLib 14, dLib 15/16, dLib 17/18, dLib 19/20, dLib 21/22, dLib 23/24
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

V Št. Lenartu na Dolenjskem je minula deseta maša in vsa vas, ki je med službo božjo dremala, je hipoma oživela. Odprla so se cerkvena vrata, odprle hkrati krčme in trgovine. Skoz troja vrata so prihiteli ljudje na plan, kjer se je tek zajezil in ustavljal. Možje so prižigali pipe, poslušali, kaj se jim od okrajnega glavarstva »na znanje daje«, in preudarjali, če jim kaže v tej vročini domov hoditi, če nimajo kakega nujnega opravka v krčmi; ženice so se obrnile proti trgovinam; fantje pa so čakali v glasnih gručah, da odidejo dekleta in da se potem napote za njimi.

Med fanti je stal tudi Škender, učitelj iz Podloga nad Mokronogom, ki je bil prišel na počitnice v svoj rojstni kraj. Ogledoval je domača dekleta, sem ter tja kateri pokimal ali se ji nasmehnil in s ponosnim zadovoljstvom je sprejemal prijazne odzdrave. Zapazil je bil nekaj novih obrazkov, nekaj znanih je pogrešil.

»Človek se stara,« je dejal na glas, tako da sta ga dve dekleti začudeni pogledali, in se počasi obrnil k svojemu prijatelju in vrstniku Jarnikovemu Tonetu.

»Kaj si se pa ti prej z organistom prepiral?« je vprašal Tone, ki se je pred ljudmi rad ponašal z gosposkim prijateljem.

»Dopovedati sem mu hotel, da ne zna orglati,« je dejal Škender.

»Čemu? Kaj tebe to briga? Če je ljudem prav, ki ga vse leto poslušajo, naj bo še tebi.«

»Ti imaš prav, Tone; ampak saj me poznaš; ne trpi me. Takoj mi je bilo žal, da sem ga zbodel. Pepe mi je namreč povedal, koliko da dobiva plače. Pepe, sem dejal, ti še predobro orglaš; jaz bi za to plačo še mehov ne vlekel.«

»Ali si pri Lenartu že bil?« je vprašal Tone malomarno na videz in po strani pogledal prijatelja.

»Ne še,« je dejal Škender in si mislil, kaj da Toneta to briga. Umolknila sta oba, oba preverjena, da ju v srcih nekaj loči. Škendru pa je bilo prikrivanje zoperno; zato je vprašal naravnost, če je Lenartova Olga že doma.

»Ne še,« je dejal Tone na kratko in zopet sta se oba zamislila. Tonetu je prišlo na misel, čemu da sploh hodi Škender na počitnice; v Podlogu naj bi bil ostal; Škender pa se je izkušal preveriti, da mu Tone ni nevaren tekmec, ker ima bodočnost takorekoč za seboj. Zavedela sta se oba, da se bolj zanimata za Lenartovo hčerko, kot sta mislila.

»Drugo izkušnjo je napravila z odliko,« je povzel zopet Škenden »Upal sem, da jo dobim v Št. Lenartu. Škoda! Med vašimi dekleti je pač Olga najbrhkejša.«

»Je,« je dejal Tone in zmignil z rameni.

»V mladih letih sva hodila za njo in vzdihovala in koprnela. Kaj Tone?«

»Jaz ne,« je dejal Tone, »ti morda.«

»No no! — Ali tarokirat še hodiš k Lenartu?«

»Jaz ne utegnem, ampak ti boš zdajle začel hoditi, ki imaš počitnice.«

»Ali mi jih ti tudi zavidaš,« se je silil Škender v smeh. »Kaj pa tamle ljudje v šolo lezejo?«

»Nekako zborovanje imajo. Ugovarjati hočejo proti razširjenju šole.«

»Kaj? Ugovarjati proti razširjenju šole?« je vzkipel Škender. »To je škandal. Samo pri nas je kaj takega mogoče. To sramoto moramo odvrniti. Tone, pojdiva in razbijva shod!«

»Kaj ti prihaja na misel?« se je zavzel prijatelj.

»Ali se bojiš? Ti ne veš, kako hitro se kak shod razbije. Človek prosi besedo, jo dobi, govori sem in tja, da pozabijo možje, za kaj da gre, jih razburi in nazadnje si skočijo v lase. Imenitno! Pojdiva! Tu gre za kulturno delo.«

»Jaz ne grem.«

»Dobro; pojdem sam. Počakaj me tukaj! Boš slišal, kako bo zašumelo.«

Škender si je zapalil smotčico in odšel naglo proti šolskemu poslopju. Tone je gledal s prezirljivim pomilovanjem za čudakom, ki ga razburjajo take ničemernosti.

Škender je bil srečno prodrl v sobo, kjer so zborovali možje.

»Prosim besede,« je dejal odločno, stopil naprej, puhnil dim predse in vteknil levo roko v žep. Da je nastop največkrat odločilnega pomena, je dobro vedel.

Možje so se okorno obračali in nejevoljni gledali, kdo jih moti. Mesar in trgovec Jarnik, ki je predsedoval, pa se je sklonil pokoncu, nabral čelo in namrščil obrvi.

»Kaj pa hočete tu, gospod Škender,« je dejal, »in kdo Vas je klical?«

»Klicala me je narodna dolžnost.« je dejal Škender, nekoliko osupel, ker se ni bil nadejal, da bo naletel na Jarnika.

»Ali Vam je dala narodna dolžnost kako pooblastilo?« je vprašal Jarnik.

»Pooblastilo nosim jaz v svojem srcu in v svoji glavi,« je odgovoril Škender, ki se mu je bil ponos zopet zravnal. »Jaz hočem obvarovati domovino kulturne sramote. Kdor dela proti šoli, ne dela za domovino, in kdor ne dela za domovino, ni domoljub.«

»Gospod domoljub,« ga je osorno prekinil Jarnik, »pridigo smo slišali v cerkvi; tu je ne bomo poslušali. Kdo Vam je dal besedo? Nihče. Sami ste si jo vzeli. Kdor vzame skrivaj, je tat; kdor vzame s silo, je razbojnik. Mi ne maramo ne tatov ne razbojnikov. Kot izobražen človek Vas lepo prosim, da se poberete ven; če ne, Vas bom jaz« — Jarnik se je odločno; pridušil »lastnoročno vrgel iz sobe.«

»Oprostite! Ampak to je nasilje,« je ugovarjal Škender in se umikal.

»Jože, zakleni vrata za njim!« je zaključil predsednik debato.

Škender je obstal osupel pred vrati in premišljeval, kaj da se je zgodilo. Zdelo se mu je, da se je bil prenaglil. Tolažila ga je samo misel, da se je bil potegnil za dobro stvar; da so pa zborovalci tako sirovi, da si ne dajo shoda razbiti, ni bila njegova krivda.

»Tvoj oče je precej neotesan; ne zameri, Tone!« se je pridružil zopet Tonetu in pozdravil Lenarta, čokatega, rejenega kmeta, ki se je razgovarjal s Tonetom.

»Ravno prav, gospod Škender,« se je razveselil Lenart. »Pojdimo na tarok! Čas je denar.«

Za tarokiranje se nista vnemala ne Tone ne Škender in obema je bil Lenart zopern; a ker sta se oba bala, da pojde drugi sam z očetom brhke Olge, sta šla oba. Lenartu pa ni bilo nič za to, iz kakšnih razlogov da fanta igrata; samo da igrata; zakaj toliko moža se je že še čutil, da jima bo ubranil ob svojem času doto svoje hčerke.

Obrnili so se po vasi gori in Tone je vprašal Lenarta, zakaj da ni šel k zborovanju.

»Mene ne zanima,« je dejal Lenart. »Jaz rajši tarokiram.«

»To Vam rad verjamem. Ali tarokirate še vedno tako umazano?« je vprašal Škender, ki se je nad nekom moral vendarle znositi.

»Jaz igram previdno in premišljeno,« se je branil Lenart.

»Po domače rečeno umazano,« se je zaletaval Škender.

Lenart je molčal. Čutil se je sicer nekoliko prizadetega; a srčnost je kazal on samo proti domačim ljudem; proti tujim je bil popustljiv in obziren; samo v srcu si je pridrževal pravico, da jim za hrbtom vrne. Zaradi te obzirnosti se je smatral za precej boljšega, kot so drugi. Pogledal je s svojimi drobnimi sivimi očmi zdaj širokoplečega Toneta, zdaj gosposkega Škendra in si mislil: Grda lakomnika, oba prežita na moj denar.

»Ali ste Vi zapazili, gospod Škender,« je obrnil razgovor na važnejše stvari, »kako gosposko izgovarja naš gospod župnik črko l? Dokler namreč mirno govori. Kakor hitro ga pa kaj ujezi, začne po domače. No, pri sanktusu se je pa enkrat zmotil. Ali niste zapazili?«

»Nič. Jaz ne molim tako zbrano kakor Vi.«

»Gospodična Olga se je pa žela izkazala,« se je prikupoval Tone zadovoljen, da se je bil Škender zameril; »z odliko je naredila izkušnjo.«

»Lahko, ker nima drugih skrbi in drugega dela,« je vzdihnil Lenart, pogledal po strani Toneta in zaničljivo skrivil ustnice; prilizovanje na njegove stroške mu je bilo zoperno.

»Kakšne skrbi in kakšno delo imate pa Vi, Lenart?« je nadaljeval Škender. »Vaše delo je tarok in skrbi Vas samo to, kje boste kakega igralca izteknili.«

»Hi, hi, hi,« se je smejal Lenart, »zdaj sem dobil kar dva. Roko na srce, gospod Škender! Ali je kaj prijetnejšega na tem svetu kot tarok? Naj kvarta človek še toliko časa, ne naveliča se nikoli. Oh, koliko smo kvartali svoje dni, ko smo imeli za kaplana gospoda Ivana, najljubeznivejšega tovariša! Ivan je igral kot kavalir in jaz sem ga obiral po notah. — Prosim, sedita! Jaz prinesem kvarte.«

Prišli so bili namreč do Lenartove hiše. ki je stala na koncu vasi nad cesto. Pred hišo je rasla košata lipa, ki je senčila okroglo javorovo mizo. Za to mizo je sedeval oče Lenart, gledal po cesti navzdol proti Toplicam ali navzgor proti Mokronogu, bral novine, kadil smotčice, ustavljal ljudi in se razgovarjal ž njimi, najrajši pa je kvartal. — Pričela se je igra. Kakor bi ribo v vodo spustil, je zdaj Lenart oživel. Štel je taroke., štel prejemke, pazil na barve, riskiral in kombiniral. Prijetna in neprijetna čustva so se vrstila v njegovem srcu in živahno delovanje njegove sicer tako tope in lene duše mu je budilo radostno zavest polnega življenja. Pri igri je postajal tudi duhovit in dovtipen.

»Devet otrok, špico na konec!« je zavpil in položil pagata na mizo.

»Pagatu kontra,« je dejal Škender odločno, da se je Lenart ves zgenil. »Karo!«

»Kara, ki nič ne mara,« je dejal Lenart, ne več tako pogumen; dvom mu je začel izpodrivati samozavest, nado je prevzemal strah.

»Srce!«

»Srce drago, kaj žaluješ!«

Zazvonilo je poldne.

»Molimo!« je dejal Lenart, zgrnil kvarte na mizo, vstal in naredil velik križ.

»Vsaj to igro dokončajmo!« je dejal Tone.

»Bog je prvi,« je odločil Lenart in molil naprej na ves glas in onadva za njim, dokler je cerkovnik zvonil.

»Vrag vedi, koliko tarokov je že zunaj!« se je jezil po molitvi Škender. »Ampak naj jih bo, kolikor hoče. Kje je ultimo? Sem pagata! Štejte in plačajte!«

Lenartu so se tresle roke in zastajal mu je glas, ko je štel in štel in premalo naštel.

»Še enkrat okrog!« je vzdihnil in začel mešati.

»Nič več,« je dejal Škender in vstal in Tone za njim.

»Tone,« je ustavljal Lenart soigralca, »popoldne se odpeljem jaz s tvojim očetom proti Sevnici, ker pojdeva malo v Trst pogledat; ampak naprezi ti kobilo, ki je pametna, ne tistega mladega lisca, ki ne zna voziti. Svojih kosti jaz nisem ukradel. Kdaj bomo zopet igrali?«

Škender in Tone sta se poslovila in zavila proti cesti. Ob cesti je stala Jarnikova hiša s trgovino in za hišo so obdajala obširno dvorišče gospodarska poslopja.

Pred hišo je stal Jarnik razkoračen in z rokami v bok, s samozavestnim zadovoljstvom je gledal Škendra, ki je prihajal z njegovim sinom od Lenarta.

»Dober dan, gospod Škender! Ne zamerite, če sva se dopoldne nekoliko sporekla!« je dejal in mu pomolil rdečo, debelo desnico. Jarnik namreč ni nikdar jeze kuhal. Njega sicer ni smel nihče žaliti; svoje žalitve pa je velikodušno odpuščal. Škender je bil v zadregi. Svojega poraza sicer ni bil pozabil; a videl je, da se Jarnik ne ponaša z zmago, da se takorekoč umiče; čemu naj bi se kazal on premaganega in užaljenega? Kakor politik, ki je včeraj pobijal nasprotnika in mu danes v roko seže, kakor odvetnik, ki se je boril v sodišču s tovarišem in sede potem ž njim skupaj k dobremu obedu; neumen pa ni ne ta ne oni: tako je zgrabil Škender Jarnikovo desnico in odzdravil, ne oholo a tudi ne ponižno, ampak tako, da se ni žalilo Jarnikovo samoljubje in ni trpel njegov ugled.

Ženske pa znajo taka navzkrižja vse lepše poravnati. Prihitela je Jarnikova s hčerko Ano, obe živahni, obe dobrovoljni, vsaka za eno roko sta prijeli Škendra, in preden je prišel fant do besede, sta ga odvedli kljub ustavljanju v sobo k obedu.

Lenart je šel pa tudi pogledat, če je kosilo že na mizi. V veži je kosila družina; hlapec, dekla in pastir.

»Bog blagoslovi!« je dejal izpodbudno Lenart. »Ali ste molili pred jedjo?«

»Smo,« je dejal hlapec Matija, »in po jedi bomo tudi.«

»Tako je prav. Moli in delaj! Tega gesla se mora držati vsak krščanski človek.«

Na mizo je prinesla juho soproga Stana, drobna ženica, videti mnogo starejša, kot je bila v resnici. Ob stisnjenih ustnicah, okrog udrtih oči, po visokem čelu so ji bile skrbi in žalost napisale viden životopis.

»Moliva!« je dejal Lenart, sklenil svoje kratke in debele prste in molil zopet glasno kakor pred procesijo. Potem pa je začel jesti, hlastati in cmokati, da ni bilo lepo slišati. Ko je bil izpraznil krožnik. je vstal, pogledal, če je v skledi še kaj ostalo, in prelil na svoj krožnik. Takisto mu je dišalo meso in prikuha. In kakšen dušni užitek je bil združen s telesnim! Lenart je čutil, — da soprogi težko de njegovo vedenje, da se na tihem jezi, če brizga on omako po prtu, če pomaka z žlico tudi svoje prste v prikuho, da pa si ne upa črhniti nobene besede. Pač v prvih časih zakona je izkušala Stana nekoliko vzgojiti svojega moža; a poizkus, ki ga je smatral Lenart za napad na svoje gospodarsko dostojanstvo, se je ponesrečil.

Ko se je bil Lenart nakosil, si je obrisal mastna usta ob prt, se naslonil na steno, položil nogo na klop in si zapalil smotčico. Samozadovoljen je spuščal dim v krogih proti stropu, pljuval po tleh in škodoželjno gledal, če se žena, ki je pospravljala posodje, zadosti jezi. Rad bi bil izzval kako pripombo, da bi dobil povod za osoIjen odgovor; toda žena je previdno molčala.

»Popoldne se popeljem z Jarnikom v Sevnico,« je začel naposled Lenart; »poideva malo v Trst razstavo pogledat.«

»Danes pride naša Olga domov,« je pripomnila žena.

»Kaj za to? Olga bo počakala, razstava pa ne.«

»In svak Valentin, moj brat, pride tudi.«

»In ostane dva meseca. Vem. »Najljubšog gosta — dva dana dosta,« pravi Hrvat.«

»Oh, saj dela moj brat pridno ves čas, kar je pri nas, in našo Olgo je vzdrževal sam vsa ta leta, kar je bila v šoli.«

»Dobrote so na svetu najdražje stvari.«

»Tudi mlatil in kosil je moj brat že pri nas, ti pa še nikoli.«

»Jaz sem gospodar. Košnje in mlačve se mora človek v mladih letih navaditi. — Jaz sem star in betežen; jaz hiram; za pet kil sem shujšal to poletje; zobje in želodec niso več, kar so bili, in tudi ne spim več tako mirno kot v prejšnjih letih. Danes imam pa še dolgo, težavno in nevarno pot pred seboj. Za srečno vrnitev boste morali moliti. Spravi v mojo torbo nekaj perila, par klobas, nekaj kruha in slivovca!«

»Oh, koliko bo ta pot zopet stala!« je vzdihnila žena.

»Ta denar se bo bogato obrestoval, ker je razstava zanimiva in poučna. Človek se mora pa tudi nekoliko razvedriti, se mora osvoboditi vsakdanje duhomorne tlake. Jarniku sem prodal kravo in junca; bo ravno za pot. Ti pa doma gospodinji, kakor veš in znaš!«

»Oh, kako? Dekla Neža je postala tako objestna, da si iz mojih besed samo norca dela.«

»Najbrž ne znaš ukazovati. Kakršna gospodinja, takšna dekla. Sicer je pa treba potrpeti. Gospodar dobi dandanes laže deset žena kot eno deklo. — Moliva!«

Žena je prinesla blazino in mož se je iztegnil po klopi. Premišljeval je nekaj časa, kako prijetno bo preživel par dni v Trstu in kako lahko si zdaj privošči to veselje. Hčerka, edini otrok, je takorekoč preskrbljena; s šolanjem ji je izplačal doto, tako da ostane njemu vse, kar mu je ljubi Bog po starših naklonil. Te prijetne misli so ga zazibale v sladko spanje, ki se je kmalu čvrsto oglasilo iz širokih prsi.

Žena mu je medtem pripravljala, kar je potreboval za na pot.

Lenart je še trdno spal, ko je Jarnik že na vozu pred svojo hišo klel in kričal, da naj pride vendar ta lenuh, ta trot. »Ali bo vedno ležal in spal? Ta lenè bo umrl tako izpočit, da še v grobu ne bo miroval. Nazaj bo hodil, ljudem kri pit.«

Tone je prišel priganjat in naposled se je sezibal Lenart.

»Težko grem z doma,« je dejal, ko je prikoračil s torbo do Jarnika

»Ti hinavec, ti,« se je zagrohotal Jarnik, »če ti le kdo zažvižga, že letiš. Sedi hitro! Jaz dam konja, ti boš plačal zapitek. Tone, poženi!«

Lenart je sedel oprezno zraven Jarnika, pomirjen, ker je videl vpreženo staro kobilo. Vprašal pa je vendar, če je podbradnica in naprsna verižica zapeta.

Voz je zdrdral. Jarnik se je udobno naslonil in si prižgal viržinko; Lenart pa je sedel naprej sklonjen in gledal, če sc konj ne plaši, in se spominjal premnogih nesreč, ki so se že pripetile pri vožnji.

Niso bili še prevozili pol pota, ko je zagledal Jarnik znan voz, ki jim je vozil naproti.

»Lenart,« je dejal, če se ne motim, se pelje tamle tvoj svak, učitelj Ribič, in gospodična Olga. — Tone, počasi in ustavi!«

»Čemu?« je godrnjal Lenart. »Saj se bomo doma videli.«

Voznika sta obstala in Olga je skočila ročno z voza in prihitela pozdravljat očeta.

»Zdaj je vse opravljeno; oba izpita sem naredila,« je dejala in vesel ponos ji je sijal iz lepih modrih oči. »Ali Vam pokažem izpričevalo?«

»Drugič, Olga, drugič,« se je branil oče: »sedaj ne utegnem.«

»Častitam,« je dejal Tone in ji segel v roko.

»O, smo brali, gospodična, smo brali,« se je smehljal Jarnik. »Tako pridnih je malo.«

»Kam pa se pelješ, Jakob?« je vprašal učitelj Ribič.

»V Trst, po opravkih,« je dejal Lenart. »Tone, vozi, da pridemo naprej!«

»Lenart,« je dejal Jarnik, ko sta bila voza že daleč narazen, »ti nisi vreden take hčere. Če bi ne bila tvoja žena tako poštena, bi jaz rekel, da Olga ni tvoja hči, da takšna klada ne more imeti takega otroka. Ali nisi bral z razprtimi črkami tiskanega njenega imena?«

»Kaj je že to?« je menil Lenart. »Drugih šest je bilo tudi tako tiskanih. Koliko je pa vse to stalo!«

»Dà, stalo; toda ne tebe, ampak svaka Ribiča. Ali misliš, da jaz ne vem tega?«

»No, saj si videl Ribiča, ki je na poti k meni. Ali misliš, da je usta in želodec v Ljubljani pustil?«

»Oj, ti umazanec! Saj nese roke tudi s seboj. Koliko pa ti dela svak!«

Tone pa je vozil mirno naprej, prijetne zamišljen, ker mu je še vedno plavala pred očmi sveželična plavolaska, tako vitka in zdrava. Kako prijazno ga je bila pogledala s svojimi žarkimi očmi, kako podomače mu je segla v roko! Ko pa mu je začela domišlija plesti vez med njim in njo, se mu je zmračilo čelo. Robat, neizobražen se je zazdel sam sebi, in ko se je spomnil še preteklosti, mu je kri zalila lice; povesil je glavo in bridka čuvstva so mu napolnila mlado srce.

»Kar je, to je in ne pomaga nič«, si je dejal in potisnil klobuk na oči in pognal konja, da je Lenart prestrašen zastokal.

Olga in stric Valentin, ki sta se peljala v nasprotni smeri, sta molčala, Olga prevarjena v svojih nadah in osramočena, svak razžaljen. Olga je skrivala od sramu zardelo lice in se obračala v stran, da ne bi videl stric njenih solznih oči. Z odprtim srcem, z odprtimi rokami je bila prihitela k očetu v radostnem pričakovanju, da se bo razveselil pridnega otroka; toda hladen je bil sprejem, mrzle oči, mrzla beseda.

»Oče ima gotovo veliko skrbi in mnogo opravkov,« je rekla čez dolgo časa Olga, ker jo je mučilo stričevo molčanje.

Stric je tiho prikimal; razumel je, da hoče hči zagovarjati očeta. On pa ga ni hotel ne obtoževati pred hčerjo ne zagovarjati pred seboj.

Doma pa je Stana čakala brata in hčerko, hodila na prag, gledala po cesti in prisluhnila, kadar je zaropotal kak voz. Čez dolgo časa je zopet enkrat prisijal žarek radosti v njeno srce in hvaležna je okušala kapljico medu, ki je kanila v kupo žolča in strupa. Neznosno ji je bilo življenje poleg čudnega moža in pogosto so jo napadale koprneče želje, da bi se je usmilila smrt in jo rešila življenja. Samo ljubezen do Olge jo je držala pokoncu in misel na bridko usodo ljubljenega otroka ob strani takšnega očeta, kadar nje ne bo več na svetu.

Naposled je pridrdral voz in mati in hči sta si hiteli nasproti, se objeli in stisnili ter jokali od veselja in milobe. Tudi bratu Valentinu se je inako storilo, ko je gledal to ljubezen in videl v objemu cvetoče hčerke revno, shujšano, potrto mater in pomislil, kako se ji godi v zakonu.

»Shujšala si, Stana,« je dejal sočutno in jo poljubi!. »Boš morala bolj paziti na zdravje.«

»Seveda, Valentin, seveda,« se je bridko nasmehnila Stana. »Oh, kako sem srečna, da vaju imam zopet pri sebi! Toda lačna sta; južina je že pripravljena. Danes se hočemo veselili :ni odškodovati za vso prešlo žalost.«

»Jutri pojdemo na delo,« je dejal brat. »Le škoda, da nisem za dvajset let mlajši!«

II.

Jakob Lenart je bil premožnih staršev sin. Po dovršeni ljudski šoli je bil prestopil v gimnazijo. Ker pa pri profesorjih, ki takrat še niso znali individualno poučevati in vzgajati, ni našel razumevanja, so ga vzeli starši, ogorčeni na zavod, domov in Lenart je postal takorekoč kmet. Imel pa se je vsled tolike izobraženosti za nekaj boljšega in višjega; zato je občeval s kmeti ponosno, od vrha doli, z gospodo duhovskega in posvetnega stanu pa od tal gori, uslužno in ponižno. Delati za sebe mu ni bilo treba, ker sta delala zanj starša, vesela in hvaležna, da imata tako imenitnega sina; lotil pa se je dela za občno blaginjo. Če se je vnel v vasi kak prepir, je prihitel poslušat, če se je pripetila kaka nesreča, je bil takoj na licu mesta. Brez njega se ni daleč naokoli noben požar pogasil, nobena povodenj utekla, nobena veselica priredila, noben semenj končal, noben shod sklical. Povsod je modroval in svetoval in miloval. Vestno je pa tudi beležil vse važne dogodke, vse krste, svatbe in pogrebe, vse toče, nevihte in težke telesne poškodbe. Ta vestnost mu je prizadevala veliko truda, a donašala mu je tudi koristi. Ko je pisal, da je mladi Jurjevec z drevesa padel, si je zapomnil, da je na drevesa lesti nevarna reč. Ko je bil Kimovca vol dregnil, Jelarja konj udaril, Podlipca pes ugriznil, je Lenart takoj vedel, katerih živali se je treba varovati. Tako se je lepo redil, zadovoljen sam seboj in prepričan, da je modrejši od drugih, ki si grene življenje z napornim delom, ki izpostavljajo zdravje vsakovrstnim nevarnostim. Pri kvartanju se pa še nihče ni ne pregrel ne prehladil ne prevzdignil; zato je bila Lenartu najprijetnejša zabava in hkrati najvažnejše opravilo igra. Tarokiral je z dijaki, ki so prihajali na počitnice, s kaplani, ki so se dolgočasili, sploh z vsakim, kdor je le hotel in utegnil.

Ko je bil Lenart dorasel, je prišlo njemu in staršem na misel, da se bo treba ženiti. Starša, ki sta želela, da bi se sinku tudi po njiju smrti dobro godilo, sta mu izbirala tako nevesto, ki bi znala gospodariti in gospodinjiti, ki bi mu prevzela vsa dela in vse skrbi; Lenart pa je izbiral po svojem okusu, ker je hotel dobiti kaj boljšega, sebi primernega.

V vasi je takrat poučeval učitelj Valentin Ribič; gospodinjila mu je pa sestra Stana, brhka in izobražena gospodična. Stani se je zdel Lenart, ki je spretno posnemal šege boljših ljudi, ki je govoril vsakočasni jezik naših novin, duhovit mož. Zagledala sta se drug v drugega in nesreča se je zgodila.

Kmalu je spoznala Stana hinavsko sebičnost in puhlo nadutost svojega moža in presedati in mrzeti ji je začelo, kar je prej občudovala. Lenart, ki je to hitro začutil, pa je začel uveljavljati svojo osebnost in nalašč poudarjati vse tiste posebnosti, ki so ga ločile od žene. Ker se je ponašala Stana s svojo oliko, se je kazal Lenart kmetavza; ker ni hotela biti Stana za deklo, jo je zbadal, da ne zna gospodinjiti; ker mu je prigovarjala, naj se loti tudi on kakega resnega dela, jo je zavračal, da ni njen hlapec. Starša sta se zavzemala za sina in trem nasprotnikom Stana ni bila kos. Gospodarstvo, ki je že še šlo izpod rok, dokler sta starša živela, je nastopilo po njiju smrti rakovo pot.

Lenoba se premožnemu človeku ne šteje v greh; zato se je zdel Lenart sebi in mnogim vaščanom dober človek in poštena duša. Kradel in goljufal ni in mu tudi treba ni bilo; kako pa je molil! Ne iz ljubezni do Boga, ampak iz ljubezni do samega sebe in iz strahopetnosti; kakor se je namreč na tem svetu bal konj in psov, tako na onem pekla in hudiča, in kakor je skrbel, da se mu je na zemlji dobro godilo, tako si je hotel zaarati kotiček tudi v nebesih.

Živel je tako strogo po redu, da ga je imenoval Škender z nekako pravico šentlenarškega redovnika. Pred šesto uro zjutraj je že stal v prodajalnici soseda Jarnika in se odteščeval s čašico brinovca. Brinovec je bil Lenartu zdravilo, kateremu je pripisoval svoje trdno zdravje. Pridišal je potem vselej o pravem času v cerkev, sedel široko na svoj sedež, bral iz knjižice ali molil rožni venec in pazil, kako se mašuje. kako se ministrira, kdo je točen, kdo mudi in kako se sploh verniki vedejo. Po božji službi je stopil v krčmo na drugem koncu vasi, kjer je stisnil eno ali dve čašici slivovca. Tam je tudi izvedel, kaj se po Št. Lenartu godi, ali se bo dobilo opoldne ali zvečer kaj dobrega, pečenka ali klobasa, kuretina ali divjačina; izbirčen namreč ni bil Lenart, samo da je bilo dobro in dosti. Vmes je popraševal, če bi se dobila družba za kak izlet ali tudi za tarok. Pri igri pa mu ni šlo tolikanj za dobiček, dasi se je bal izgube in igral previdno, po Škendrovem, umazano; ampak tarok se mu je zdel najpripravnejši pomoček, da se ubije brez greha dolgi čas.

Potem je doma zajtrkoval in ošteval ženo, če sta hlapec ali dekla kaj zagrešila. Neposredno se namreč ni vtikal v gospodarstvo; zato je bil poleg zložnosti prepameten. Ali naj družino opozori, kako malo on razume? Iz istega vzroka ne hodijo radi visoki gospodje med preprosto ljudstvo.

Lenart je rajši prebiral novine. Nekatere je imel naročene; druge si je izposojal; vsakatere je prebral po večkrat. Po kosilu si je privoščil vsak dan par ur potrebnega počitka; potem pa je šel pred hišo sest in se z ljudmi razgovarjat. Mnogo jih je dobil, ki so ga radi poslušali. Lenart je namreč govoril kakor kak poslanec med svojimi volilci, vedno tako, da je bilo poslušalcem všeč. Med kmeti je zabavljal čez gospodo, med gospodo čez kmete; kupce in krčmarje je miloval, da imajo toliko truda in nazadnje še izgubo; učitelj se mu je smilil zaradi beraške plače, kaplan zaradi preobilega dela. Skoraj vsi so potrpežljivo prenašali to laskanje, samo kupcem je bilo predebelo in zlasti Jarnik ga je grdo zavračal. Lenartova pohlevnost je vse prezrla, vse preslišala, vse požrla. Kar se mu je nabralo žolča, ga je izlival samo doma.

Stana je stala brez opore, sama sredi dela in skrbi. Na njenih ramah je slonelo gospodarstvo in gospodinjstvo in boriti se je morala z možem in s posli. Kadar jo je ošteval gospodar, se je zabavala družina, in kadar ji je nagajala družina, se je naslajal gospodar.

Edina tolažba, edino veselje v bridkosti ji je bila hčerka Olga, ki se je iz brezskrbnega otroka zgodaj razvila v bistro opazujočo in nežno čutečo deklico. Z grozo so se ji bile odprle oči, ko je prvič napol razumela strupeno besedo, ki jo je vrgel ljubi materi oče v obraz. Stresla se je in prebledela in preplašena ponovila besedo, ki ji ni šla več iz spomina. Takrat je začela spoznavati brezsrčno puhlost očetovega življenja; takrat se ji je posvetilo, zakaj je mama vedno tako žalostna. Od sočutne žalosti, od ogorčenja, ki ga je morala krotiti in zatajevati, od težkega razdora rahle vesti je tudi njej zbolelo srce. Kolikrat sta se sporazumno objeli mati in hči in jokali v brezkončni bridkosti! Priklenjena do smrti na nemilega moža se je vdala Stana v svojo usodo; niti na misel ji ni prišla prazna, nespametna nada, da bi ona, drobna in slabotna ženska, preživela hrusta, ki je jedel kakor volk; spal kakor polh in varoval svoje telo, kot bi bilo iz stekla. Rešiti pa je hotela hčerko Olgo: Olgi je hotela razkleniti težke verige, njo je morala izpeljati iz domačega močvirja.

Če bi bilo šlo po Lenartovem, bi bila ostala Olga doma in delala z materjo vred za očeta. Materina odločnost in stričeva podpora sta ji pomagali, da si je priborila samostojnost in svoj kruh. Seveda so morali vsi trije večkrat slišati, da bi bilo v gmotnem in nravnem oziru vendar boljše, če bi bila ostala Olga doma. Pri hiši bi kaj zalegla in ognila bi se bila mestnih izkušnjav. Lenart je bil namreč preverjen, da je po mestih vse bolj ali manj pokvarjeno; poštenje in bogaboječnost da živi samo na kmetih.

Valentin Ribič, ki je živel v Ljubljani v pokoju, je prihajal ob počitnicah k Lenartovim. Vabil ga ni ne lepi kraj ne sveži zrak ne ljubeznivi svak; ampak razvedriti in ohrabriti je moral od časa do časa omagujočo sestro. Hčeri ni mogla mati z besedami razodeti svojega srca, da ne bi zastrupila nežne duše s sovražnimi čuvstvi proti onemu, ki mu je bila hči dolžna ljubezen in spoštovanje. Z bratom pa se je lahko pogovorila in bratova ljubezen in razboritost je našla vedno tolažilnih besed, ki so sestri vsaj za hip pomirile in olajšale srce. Takšen pomen je imelo za Ribiča letovanje. Prihajal je s strahom, kaj mu bo zopet natožila sestra in kaj bo moral sam gledati in slišati; pomagal je potem ves čas pri delu v veseli zavesti, da dela za sestro, da ni nadležen gost; odhajal je navadno žalosten, ker se ni dalo nič pomagati. Če bi bil pomagal svaku lenobo pasti in tarokirati, bi se bila morda lepše gledala; tako pa se je zdela njegova pridnost Lenartu očitek in njegovi nasveti, ter opomini poseganje v gospodarske pravice. Žena, hči in svak so se v vročini trudili, gospodar pa jih je, v senci zleknjen, porogljivo gledal in z zaničljivo zadovoljnostjo premišljeval, kako črte njega, a pomagati si ne morejo; zakaj on je gospodar! In čim bolj ga je svaril svak, naj se varuje Jarnika, naj ne kupčuje s tako premetenim trgovcem, tem rajši in Prav zato in nalašč zato je sklepal Lenart z njim kupčije.

Da bo ob takem gospodarstvu Lenartova hiša propadla, sta vedela Ribič in Jarnik; a Jarnik se je samo bal, da ne bi prišla v kake druge roke, zato je nastavljal o pravem času svojo mrežo. Dve hčeri je imel že omoženi; najmlajša je oskrbovala trgovino. Starejši sin Tone je delal doma, Ivan se je učil na poljedelski šoli. Pridni so bili vsi in vidno je raslo premoženje. Brez hišnega križa pa tudi niso bili; a ker so si ga bili voljno naložili in skupno nosili, jim ni bil pretežak.

V koči nad Lenartovo hišo sta gostovali dve osebenjki, Urša in Zefa. Hodili sta po dninah, pletli kite, nabirali po gozdih maline, jagode, gobe, suhljad in redili par prašičev. Dasi nista mnogo zaslužili, se je vendar na njunem ognjišču mnogo cvrlo in peklo. Delovali sta namreč socijalno. Shajali so se tam ob nedeljah in praznikih, včasi tudi med tednom zvečer vsakovrstni ljudje, fantje in dekleta, hlapci in dekle. Malokdo je prišel s praznimi rokami in marsikdo je namignil, kje bi se dalo kaj brez škode odnesti ali odpeljati. To ljudomilo delovanje je prineslo ubogi Urši tekom let tri sinke, tri junake, same popolubrate, ki so bili že za pašo in za druga lahka dela, ki so vedno vedeli, kje so že jabolka ali hruške zrele, ki so prinašali tudi krompirja, fižola in jajec domov, ki so nastavljali ptičem in ujeli poleg sinic in kalinov včasi tudi kako neumno kokoš ali kakega predrznega petelina. Uršina koča je bila hkrati glavna pošta, kamor so se stekale vse novice in odkoder so jih potem, povečane in popravljene, prostovoljni pismonoši širili na vse strani.

Jarnik se je na to hišo zelo jezil in zaradi te hiše tudi na župana, zakaj da trpi v občini to zalego; on da bi kot župan vzel Urši vse tri otroke, da bi se ne vzgajali za same barabe.

Za to svojo jezo pa je imel Jarnik tudi posebne, osebne in zasebne razloge. Pred osmimi leti je služila pri Lenartu brhka dekla Metka, ki je bila Tonetu zelo všeč.

Ker je pa tudi Metka Toneta rada gledala, bi bilo nastalo hrepenenje in koprnenje brez cilja in konca, ako bi ne bila Urša, ki je ljubila veselo mladino in črtila neizprosne matere in trinoške očete, priskočila na pomoč. Oče Jarnik, ki ni poznal nobene šale in brez čigar privolitve si ni upal noben sin in nobena hči misliti na zakon, je sicer kmalu spazil in prestregel Toneta, ki je bil zašel v Uršino hišo; tudi pretepel ga je; a bilo je že prepozno. Nastale so govorice in Urša je začela okoli tožiti, da nima pošten človek nobenega miru pred nesramnimi babjeki; prej da so njo tako grdo za nos vodili; zdaj so pa Metko premotili, kljub njenemu svarjenju. Stvar je postala očividna in znana. Potrt in ponižan se je vlačil Tone no svojih opravkih, se ogibal družbe in se umikal domačim in znancem. Oče ga je pikro gledal in čakal, kdaj da izpregovori; mati in sestra sta ga milovali in bi mu bili radi pomagali, da se nista bali očeta. V skrajnem obupu se je opogumil Tone in prosil očeta, naj mu dovoli, da vzame Meto za ženo, a naletel je na tak odpor, da si ni upal ponoviti prošnje. Nastali so prepiri, čule so se kletve, tekle so solze na nemalo veselje neprizadetim, nekaterim mlajšim pa tudi na strah in sočutje s človeško usodo. Nazadnje so se pogodili in Metka je obljubila, da se ne vrne več v šentlenarsko župnijo.

Stvar bi se bila sčasoma pozabila, če bi bil stari Jarnik Urši prizanašal; toda brezobzirni mož jo je napadal z ostrim jezikom, podil je njene otroke iz svoje hoste, z vrta in dvorišča in dajal ji je take priimke, da bi bila tudi potrpežljivejši osebi kri zavrela. Urša mu je pa drugače zagodla. Pisala je Metki, da se misli Tone z drugo poročiti in da naj ona ta zakon prepreči. Neizkušena sirota se je dala zavesti. Nekega dne, ko so ravno praznovali vsi Jarnikovi, oba sina, vse hčere in dva zeta, očetov god, jim je prinesla Urša Tonetovega in Metkinega sinka v hišo.

»Metka je tudi poslala vezilo,« je dejala, položila otroka na klop in pohlevno pogledala po osuplih obrazili.

Stara dva Jarnika sta se najprej zavedela.

»Kar tukaj pusti!« je dejala mati in vzela otroka v naročje; oče pa je zgrabil za palico in pokazal Urši vrata.

Mali Tonček je ostal pri Jarnikovih in postal kmalu miljenček vse družine. Mati ga je ljubila iz ljubezni do sina; sestram se je smilil sirotek, ki je bil tako lep in zdrav; oče pa tudi ni bil dolgo nejevoljen, ko je videl, kako se sin pokori, kako se mu je upognil hrbet, kako zvesto gleda, da bi staršem ustregel. Za nobeno družbo ni maral več Tone, in nobene prešerne besede ni bilo več slišati iz njegovih ust. Tudi z domačimi je malo govoril. Očeta se je bal, ker je poznal njegovo oblastno naravo in zbadljiv jezik; nežne ljubezni matere in sestre pa se je sramoval, prepričan, da je ni vreden. Zato je tudi sumljivo tehtal besede drugih ljudi, jih obračal nase in iskal zlobnih namigavanj. Ko pa je bil čas rano zacelil in sramoto zabrisal, ko doma nihče ni več tega v misel vzel in so se bili tudi sosedje že potolažili in pomirili, je začel Tone ravnodušneje presojati, kar se je bilo zgodilo. Mladost je bila izkažena; a sinka se ni sramoval več; skoraj ponašal se je ž njim; le kadar se ga je fantek oklenil in uprl vanj svoje jasne oči, bleščeč odsvit rajske nedolžnosti, so mu otožne skrbi nagubančile čelo; zasmilil se mu je ljubljenček in s težkim srcem je gledal, kako se bliža čas, ko bo deček izpregledal in z nemim, a zanj zgovornim pogledom zahteval račun od očeta, ki mu je kot dediščino za vse življenje naložil težak dolg. On je bil najstarejši sin, po naravi naslednik svojemu očetu in bodoči gospodar; a vest mu je očitala, da je to pravico zapravil, da ne more vladati hiše, katero je osramotil. Vdan se je prepuščal Tone sklepom svojih staršev, prepričan, da bo vse zgolj dobrota, karkoli mu naklonita, in v delu je topil neprijetne spomine in brezplodno kesanje. Čim rajši pa je imel sina, tem bolj je zameril Metki, da je zapustila svoje dete, tem bolj se je prejšnja ljubezen, ki mu je vdihala načrte, kako bi se kljub vsem oviram poročil ž njo, umikala sovražni mržnji.

Metka se je bila kmalu pokesala svoje prenaglice. Zahtevala je otroka nazaj; prosila je v ganljivih pismih, naj ga ji vrnejo. Zaman. Če je Tone omahoval, sta ugovarjala starša, češ, da je njena prošnja zgolj hinavščina, njena zahteva samo izsiljevanje, kakršnega se je pri Urši naučila. Tako se je širil prepad med očetom in materjo, med materjo in otrokom. Tonček se je oklepal svojega očeta in dveh ljubih mater, babice in tete; da koprni in gine za njim prava mati, tega ni ne zvedel ne slutil.

Lenart je pomenljivo kimal, da ni vse zlato, kar se pri Jarniku sveti: Urša pa se je naravnost zgražala, da očiten greh po Jarnikovem dvorišču skače.

III.

Olga je obiskovala svoje znanke po Št. Lenartu. Najprej je šla k najbližji in najboljši prijateljici, Jarnikovi Ani. Dobila jo je v lopici pred hišo; z veselim pozdravom sta se mladenki objeli in hitro z očmi preleteli druga drugo od vrha do tal. Natihem se je zavzela Ana, kako brhka da je postala Olga, in natihem si je dejala Olga, da se je Ana postarala.

Ana je priklicala mater, izgovarjala Toneta, ki dela na polju, popraševala, kaj da je v Ljubljani novega, in pripovedovala, kaj se je v Št. Lenartu važnega zgodilo.

»Vašega očeta še ni doma,« je dejala mati, »in našega pred dvema dnevoma tudi ne bo. Ker mačke ni, so miši dobre volje. Gospoda strica sem že videla. Prijetno druščino imate; nas pa tolaži gospod Škender.«

»Kaj opravljate?« se je oglasil učitelj Škender in začel pozdravljati na vse strani. »Častitam, gospodična Olga, na izbornem uspehu.«

»Seveda, Olga,« je pritrdila Ana; »s kakšnim veselim ponosom smo brali, da si z odliko izvršila. Tisti list sem shranila«.

»Mama je bila gotovo zelo vesela,« je dejala mati. »Njej človek tako privošči, ker ima vedno toliko skrbi in truda.«

»Danes ste orglali v cerkvi, gospodična,« je dejal Škender, »in še precej dobro.«

»Še precej dobro, gospod Škender!« je pograjala Ana in udarila Škendra po roki. »Kako milostno! Izborno je igrala.«

»Tvoja sodba ne velja,« se je nasmehnila Olga. »Gospod Škender je strokovnjak. Kaj pa Vam ni bilo všeč?«

»Orgle niso klavir, gospodična. Vam se še preveč pozna klavir; tudi pedali Vam še precej nagajajo.«

Prišel je s polja Tone in ž njim sinček.

Komaj je zagledal Tonček Olgo, je stekel k njej, se je oklenil in kričal: »Gospodična, gospodična, ali mi boste kako zgodbo povedali? Zgodbo, gospodična. Zgodbo!«

»Ne bodi siten, Tonček!« ga je svaril oče in zadovoljen gledal, kako je Olga dečka objemala.

»Oster sodnik ste Vi, gospod Škender,« je dejala Olga. »Le počakajte! Če pridem jaz na vašo šolo, se pa tudi ne bova lepo gledala.«

»Ali ste prosili za Podlog?«

»Tudi in še za druge kraje.«

»Bog Vam daj srečo! Boste videli, kakšen je Podlog, kakšen je župnik, kakšen župan, kakšen šolski svet. Jaz sem namreč z vsemi razprt.«

»S kom pa ti nisi razprt, Škender?« je dejal Tone. »Kaj pa si tako siten! Pihaš, kjer te ne peče, in praskaš, kjer te ne srbi«.

»Narava, prijatelj, moja narava. Moj sošolec, sedaj gospod Janez, kaplan ne vem že kje, je ravno takšen. Kadar razlaga kmetom krščanski nauk, ne govori tolikanj o napuhu zavrženih angelov in brezverskih učenjakov, ampak o kmetskem napuhu; ne žigosa lakomnosti Židov in kapitalistov, ampak kmetsko lakomnost in tako naprej. Janez, sem mu jaz rekel, nikar tako! — Drugim namreč človek bolje svetuje kot sebi. — Ne tolci po kmetih! sem dejal; po framasonih udari! Janez ni maral. Ljudje pa so rekli: Kaplan je zarobljen. Če bo še zabavljal, postanemo vsi liberalci. — Gospod Janez je moral iti. Prestavili so ga, da se prepreči večje zlo, da ne izgubi stranka mandata.«

»Ali se je potem spametoval?« je vprašala mati.

»Toliko kakor jaz; in tako romava iz kraja v kraj, on po eni strani gori, jaz po drugi strani doli.«

»Ali se smem nadejati, gospod Škender,« je dejala Olga, »da boste Vi priporočili mojo prošnjo?«

»Nikakor ne, gospodična,« je dejal Škender. »Zakaj če Vas jaz priporočim, ste izgubljeni. Jaz bom agitiral proti Vam, se Vas bom na ves glas bal in branil, potem se Vas bo morda šolski svet usmilil.«

Olga je vstala, da bi se poslovila, Tonček pa jo je vlekel s seboj, ker ji je hotel pokazati svojega žrebička.

Za dvoriščem je bil ograjen prostor, kjer se je pasla kobila z žrebetom. Mladič je nerodno skakal okoli matere, strigel z ušesi in obračal na vse strani svetle oči.

»Ata, na konja!« je prosil Tonček in oče ga je posadil na kobilo. Od veselja je cvilil deček, ko je prepeljaval oče konja, žrebe pa je skakalo in rezgetalo in vohalo gole Tončkove noge, ki so segale kobili komaj čez hrbet.

»Glejte, gospodična, kako znam jahati!« je kričal fant in rjave oči so mu žarele iz okroglega zagorelega obraza kakor nekdaj oči njegove matere, v katere se je bil oče tako strastno zagledal.

»Glejte, ata,« je vpil deček, »jaz smem žrebička prijeti, kakor hočem. Oni dan ga je pa hotel Uršin Lojze prijeti, pa je kobila takoj zobe pokazala. In kako dolge zobe ima!«

»Seveda,« je pritrdil oče in postavil dečka zopet na tla, »kobila je žrebičkova mati in vsaka mati se postavi za svojega otroka. — Žival ima včasi več srca kot človek,« je pristavil sam zase in ustnice so se mu stisnile in obraz mu je potemnel.

Tonček pa se je zopet obesil za Olgino roko in popraševal, kdaj da mu pride zgodbice pravit.

»K nam pridi, Tonček,« se je smejala Olga; »pa ti jih bom pravila. Ali prideš?«

»Rad, gospodična,« je dejal deček in uprl oči v očeta.

»Kar vzemi ga, Olga!« je dejal oče in umolknil, ker se mu je zazdelo, da je rekel preveč. Stresel je z glavo in odgnal misli, ki so mu silile v glavo.

»Ali so te rože Vaše, gospodična Ana?« je vprašal Škender, ki mu je bilo žal, da je s svojo sodbo Olgo razžalil, in je hotel popraviti svoj pregrešek.

»Moje. Čigave pa?« je dejala Ana.

»Jaz utrgam dve, eno za Vas, eno za gospodično Olgo. Prosim.«

»Kako se predrznete,« se je smejala Ana, »meni poklanjati, kar je moje!«

»In meni, kar ni Vaše!« je pomagala Olga. Tone pa se je jezil na Škendrovo predrznost in še bolj na svojo okornost.

Da bi popravil zamudo, je natrgal cel šop vrtnic in jih podaril Olgi:

»Vzemi, Olga, za dobrodošlico!«

»Dobrodošlica se pije, prijatelj,« je dejal Škender. »Kako ste pa odhodnico praznovali, gospodična?«

»Veselo. Vsi profesorji so bili povabljeni in očetje in matere. Do enajstih smo peli, igrali, govorili in pili.«

»To ni nič,« je dejal Škender. »Nas bi bili morali videti in slišati. Vsa Ljubljana je bila naša in celo noč smo ga lomili. In kako smo plesali! Ali poznate dvornega svetnika Klemenčiča hčere, Almo in Miro in Vero? Ne? Čedne punce, ampak okorne plesalke. Nasprotno pa Počova Lina, saj jo poznate — oče je milijonar — vsa čast! Ta Vam pleše kakor vrtavka, lahka kakor pero. Vedno je hotela z menoj plesati, tako da je bil že škandal.«

»Ah, zato je gospod Škender tako izbirčen!« je dejala Ana in nabrala usta. »Seveda, če ga take gospodične razvajajo, potem mu ne more biti pri nas nobena všeč. Ker koprne ljubljančanke in milijonarke za njim, zato pa viha nad nami nos.«

»Prosim, gospodična,« se je branil Škender, »prosim. Jaz pojem s Prešernom: Ni take je mladenke, kot naše je krvi dekle.«

»Zdaj se umičete,« je dejala Olga; »kmalu se bo pa zopet oglasila stara pesem: Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele. — Kdaj pridete pa k nam v vas?«

»Saj sem že bil,« je dejal Škender, »in tarokiral sem. V vaši hiši se mora tarokirati. Vašega gospoda strica posetim v kratkem. Pozdravite ga, prosim. — Krasno dekle!« je pristavil, ko je Olga odšla.

»Škoda, da ima takšnega očeta!« je dejala mati.

»Lenuh, da smrdi,« je potrdila hči.

»Hinavec,« je dodal Škender.

»In rabelj. Jaz milujem ženo in hčer,« je sklenila gospodinja.

Tone pa je ostal nejevoljen. Čemu je prišel Škender zraven? In kako oblastno, kako samozadovoljno, kako po domače se je vedel! Njegova, Tonetova, tovarišica je Olga od prvih let, ne Škendrova; zato se tudi tikata. Kako ljubeznivo je objemala in božala Tončka! Toplo je postalo Tonetu pri srcu, kakor če bi bila njega objela, in zazdelo se mu je, kakor če bi postajal Tonček vez med njima, ne več ločilna stena, kakor si je prej domneval. Samo ta Škender naj se ne rine vmes. Toneta se je lotila neprijetna ljubosumnost. Ko pa se je iztreznil in spoznal, da on sploh nima svoje usode, svoje bodočnosti, svoje sreče v rokah, da odločujejo drugi, starši in brat in sestre, ki se morda že posvetujejo o njem, seveda brez njega, tedaj je razpuhtela ljubosumnost in odnesla tudi vse gorke nade.

Jarnik pa se je Trsta kmalu naveličal. Ko je bil opravil svoje posle, je naznanil Lenartu, da se zvečer odpelje. Lenart bi bil še rad užival zlato prostost in prijetnosti velikega mesta; toda brez Jarnika se ni čutil varnega v tolikem šumu in hrumu, in tako sta se oba nenadoma vrnila.

Škender je bil ravno na posetih pri gospodu Ribiču, ko je došel Lenart. Posebno dobre volje ni bil. Trst je imel za seboj; Št. Lenart pred seboj, in to je razlika. Tudi truden je bil in zaspan, ker se je vozil celo noč in še polovico dneva. Vendar se je razveselil Škendra, ki ga je imel v svojih mislih vedno s tarokom zvezanega.

»Gospod Škender,« je dejal, »danes ostanete naš gost. Po kosilu bomo napravili pošten tarok in jaz Vam bom povedal, kako se mi je v Trstu godilo. Ali sem se kaj izpremenil te dni?«

»In kako!« je dejal Škender. »Zredili in odebelili ste se. Še par dni, pa bi Vas razneslo.«

Gospodinja je poklicala h kosilu in posadila Škendra Lenartu nasproti, med sebe in Olgo.

»Kumovati pri igri mi nočete, gospodična,« se je klanjal Škender, »zdaj me imate pa vendar na svoji ljubi strani. Saj pravim: Sreča me išče.«

»In um Vam je dan,« je dodala Olga.

»Konštatiram, da ste to Vi rekli,« je dejal Škender.

Lenart pa je začel moliti po svoji stari navadi, na ves glas, potem je široko sedel in si zateknil prtič pod brado.

»Gospod Lenart,« je dejal Škender, »Vi mislite najbrž, da je naš Bog od starosti že nekoliko oglušel.«

»Jaz imam zdrava pljuča in čvrst glas,« je odvrnil Lenart, »in se ne sramujem molitve.«

»Prebrisan mož. Vaš namen je, da bi Vas poleg Boga tudi še župnik slišal. No, pa saj Vi ne molite samo na glas, Vi tudi jeste na glas. Dajmo vsi tako cmokati!«

In Škender je začel, toda posnemalcev ni našel.

»Ne boste ga precmokali,« se je smejal Ribič; Lenart pa se je kesal, da je bil tega zabavljivega človeka povabil.

»Med samo gospodo sedim,« je dejal zbadljivo in preletel z zlobnimi očmi vso družbo. »Žena gospa, hči gospodična, svak gospod; samo jaz sem kmet.«

»In kakšen kmet!« je poudaril Škender. »Vsaka beseda, vsaka kretnja »kmet.«

»Zato tudi jaz vse redim,« je dejal Lenart. »Meni se zdi, gospod Škender, da gre Vam moje vedenje na živce kakor naši gospodi.«

»Narobe; jaz se imenitno zabavam,« je dejal Škender. »Zaradi mene lahko še veliko grše jeste. Nekateri ljudje znajo tudi plavati po pasje.«

Lenart se je drugič pokesal, da je bil povabil Škendra. Da si oddahne, je pljunil po sobi. Škender se je nahrkal in pljunil za njim.

»Le po domače,« je dejal, »kakor planšar z Mino.«

Stana in Ribič sta se na tihem veselila Škendrove nesramne predrznosti; Olgi pa je bilo hudo pri srcu. Sramovala se je za svojega očeta in jezila se je na Škendra.

»Oprostite, gospodična,« je dejal Škender, ki je to nejevoljo slutil, »danes markiramo mi kmeta.«

»Vi ga karikirate, gospod Škender,« je dejala Olga. »Koliko je kmetov, ki se znajo lepo vesti!«

»O, vem in koliko gospode, ki se ne zna! Ampak z Vašim očetom sva danes dobre volje.«

»Jaz se znam vesti med vsako gospodo,« je dejal Lenart; »ampak med domačimi ljudmi se ne bom ženiral.«

»Saj bi bilo tudi neznačajno,« je pritrdil Škender. »Blag in značajen mož se vede proti tujcu vljudno in prijazno; doma se odškoduje. Starši ne tepo nikoli tujih otrok, vedno le svoje; mož nikoli tuje žene, zmeraj vsak svojo. Tako si pridobi človek povsod spoštovanje in ljubezen; pri tujcih zaradi vljudnosti in prijaznosti ; pri domačih pa zato, ker je taka njih prokleta dolžnost«.

Lenart je srepo gledal Škendra in preudarjal, ali govori resno ali se šali. Skender se je držal resno in nedolžno in tudi nihče drugi se ni upal smejati. Privoščili pa so razen Olge Lenartu vsi dobre nauke, ki mu jih sami niso smeli dajati.

Po obedu je vzdignil Lenart nogo in jo položil na klop in Škender takoj za njim.

»Amerikanska šega,« je dejal; »le škoda, da jo gizdalini že zelo opuščajo. Ampak, gospod Lenart, Vi niste še nič povedali, kako ste se v Trstu imeli.«

»Imenitno,« je dejal Lenart in oči so se mu zaiskrile; »samo vročina je prehuda v Trstu in hruma in šuma je preveč. Jedla sva z Jarnikom v gostilnici Pero d’oro ali pa Scala d’oro, to se pravi »pri zlati hruški« ali »na zlatih stopnicah.« Vsega se že ne spominjam več. Juha z rižem in s parmezanskim sirom je nekaj posebnega.« — Lenart je zaokrožil usta in zacmokal. — »Potem riba, pečena, brancin, za tem svinjska pečenka s kislo in sladko salato, nazadnje torta, tako imenovana brazilska torta, in sadje, mešano. Lah pravi giardinetto, vrtiček. Zalivala sva s finim teranom, izpila po kosilu še vsak čašico maraskina, potem sva šla v kavarno in po kavi leč, da je najhujša vročina minila. Zvečer je bilo pa zopet prijetno.«

Lenart je kar oživel med pripovedovanjem. Oči so se mu svetile, slinil se je in cmokal in požvižgaval in vzklikal; vse dobrote je še enkrat okušal in doživljal. Škender je požvižgal in cmokal za njim; drugi pa so ogorčeni molčali. Žena se je spominjala, kako mora delati od zore do mraka, kako mora varčevati, da ne pade niša na kup; hčerki je prihajalo na misel, da še za najpotrebnejše stvari ni mogla dobiti denarja od doma, in svaku je igral zaničljiv smeh okrog ust, ko je premišljeval, ali je še zdrave pameti ta brezsrčni človek, ki ne čuti, kako neusmiljeno trga srce domačim. Lenart, ki je bil uganil njih misli, se je zadovoljen smehljal in pasel zlobne oči po temnih obrazih.

»Zakaj bi si ne privoščil?« je dejal. »Edinega otroka imam in tega sem preskrbel. Škoda, da ni Olga fant!«

»Ki bi za nas gospod postal, kaj ne?« je dejal Škender. »Čez par let bi moral novo mašo peti in potem bi pasel on duše, Vi pa pri njem trebuh in lenobo.«

»Gospod Škender, Vi govorite popolnoma brezversko. Vam učiteljem se predobro godi.«

»Menjajva! Pojdite Vi namesto mene v šolo in jaz bom namesto Vas tarokiral.«

»Kaj pa počitnice, gospod Škender?«

»Pri meni trajajo dva meseca, pri Vas celo leto.«

Lenart je govoril vedno bolj premišljeno in pretrgano, gledal je vedno drobneje, težko je dvigal trepalnice, žužnjal je še nekaj, zakaj da molče, on da je gospodar in da ga ne bodo spravili pod mizo vsi svaki in vsi Škendri, potem je zadremal in enakomerno globoko sopenje je oznanjalo zdrav spanec.

»Počivaj v miru, blaga duša!« je dejal Škender in naredil križ čezenj.

Lenart je spal kakor medved. Želodec mu je imenitno prebavljal in svojo vest je bil s pobožnostjo tako ugnal, da mu ni motila ne spanja ne prebave.

»Gospodična Olga, ali ste hudi name?« se je poslavljal Škender, ki se je bil zopet prepozno spametoval.

»Seveda sem,« je dejala Olga. »Drugje se Vi nikjer tako ne vedete.«

»Gotovo ne; a vedno me zavede trapasta objest, da piham, kjer me ne peče, samo če vidim, da peče druge.«

»Gospod Škender ni mislil nič hudega,« je pogovarjal Ribič. »Kdo bi vsako besedo na vago deval! Gospod Škender je dober človek, ki ne škoduje drugim nikoli.«

»Vedno le sebi,« je pristavil s smešno milim glasom Škender in odšel in si mislil, da ga je zopet polomil. Kaj je bilo treba oponašati tega čudaka, ki je vendar Olgin oče!

Stana, Olga in Ribič pa so vzeli grablje in vile in šli na travnik seno sušit. Stana je menila gredoč, da bi bilo dobro, če bi Škender Olgino prošnjo za učiteljsko službo priporočil.

»Bog ne daj!« je dejal brat. »Škender bi vse pokvaril, in je rojen sitnež. Če bi bil on vojak, bi ga vsako leto degredirali. Kot učitelj je bil že trikrat prestavljen in v Ljubljano ne bo prišel, in če poučuje sto let. Doseže sicer lepe uspehe, toda brez vsake metode, kar je nepravilno in nedopustno. Iz dejstva, da imajo imenitni pedagogi večkrat zanikarne otroke, navadne kmetice pa da svoje večkrat prav izborno vzgajajo, sklepa Škender, da se vzgoja ne da učiti, da ne odloča razum, ampak nagon in srce. Tudi v družabnem življenju je žaljiv. Prejšnji nadzornik, ki je bil blaga duša, je imel to očetovsko navado, da so mu pri skupnem kosilu učitelji kupico polnili. Kadar je bila prazna, jo je pomolil temu ali onemu, ki jo je nalil. To je bilo gotovo odlikovanje. Pomolil jo je tudi Škendru. Ta pa se je neumnega naredil in ni napolnil kupice, ampak svojo polno je vzdignil in trčil s prazno nadzornikovo: Na Vaše zdravje, gospod nadzornik! Takšen je Škender.

Od Uršine koče pa je priklel stari Jarnik; obračal se je nazaj, žugal s pestjo in obsipal ubogo osebenjko in Uršine junake z grdimi priimki. Urša in Zefa pa tudi nista molčali; vpili sta vsaka skoz svoje okno, ki je bilo ravno tolikšno, da je šla glava stikoma skoz, zmerjali sta Jarnikove in jim oponašali Metkinega Tončka. Šlo je kakor pri potrkavanju; Jarnik je vlekel veliki zvon, onidve sta tolkli na mala dva.

»Ti barabe kradejo kakor srake,« se je obrnil Jarnik proti Lenartovim. »Nam so ukradli te dni, kar mene ni bilo doma, pet kokoši. Vaš hlapec Matija jim je pa sam nesel davi cel koš repe v hišo. Zelnika nimajo nič, a prašiče rede; hoste nič, drv pa zmeraj dosti; ne delajo nič, jedo pa kakor mlatiči in trice.«

Na travniku je Stana takoj prijela hlapca Matija zaradi tatvine. Fant ni ne priznal ne tajil, ampak robanteti je začel.

»Kaj pa kolneš?« ga je ustavila gospodinja.

»Kakor kak baraba,« je pristavil Ribič.

»Jaz nisem baraba in ne tat,« je kričal hlapec. »Kdo je mene obdolžil? To hočem vedeti.«

»Davi si odnesel koš repe. Kdo ti je dovolil?«

»Kdo je to rekel? Jaz ga hočem poznati.«

»Saj ne gre za to, kdo je to rekel,« je dejala gospodinja; »jaz samo vprašam, ali si ga odnesel ali ne.«

»Jaz pa vprašam, kdo je to rekel. Ime hočem vedeti. Dražiti se jaz ne dam od nikogar in najmanj od jare gospode.«

»Kako pa govoriš s svojo gospodinjo?« je vprašal Ribič. »Ali se to spodobi?«

»Ali se pa to spodobi, mene imenovati barabo?« se je pridušil hlapec, vrgel vile po tleh in robanteč odšel.

Proti večeru so se vrnili Lenartovi, ko so bili seno v kupe dejali, domov. Po dvorišču je razgrajal užaljeni Matija in klical Uršo in Zefo na pričo.

Ribič je stopil pred hišo, kjer je sedel gospodar, bral novine in prigrizoval kruha in sira. Lenart je bil sicer slišal robantenje; a ker se ni maral vznemirjati, se je potuhnil, češ, naj žena opravi in naj svak nekoliko okusi sladkost življenja na kmetih.

»Jakob,« je dejal Ribič, »ali ne slišiš, kako se znaša Matija nad tvojo ženo? Ali je ne boš branil?«

»Pri jedi hoče še pes mir imeti,« je dejal Lenart in žvečil naprej.

»Oh, oče,« je prijokala hčerka, »pojdite mami na pomoč! Pred hlapcem se joka.«

»Kaj hočem!« je godrnjal Lenart, »Jaz sem vse slišal; a Matija je vroče krvi, jaz pa tudi; lahko bi se zgodila nesreča. Ne bojim se ga jaz nič in ob tla bi ga hitro vrgel; a če ga ubijem, kako se bom zagovarjal? Ti, Valentin, nisi prav storil, da si ga imenoval barabo. Tega ne bi bil smel storiti, zlasti ker ni tvoj hlapec. In obdolžili ste ga. da je kradel. Če Vas toži, kako boste dokazali?«

«Jarnik je priča,« je dejala Olga.

»Jarnik ne deva svojih besed na vago. Če pride do pričevanja, bo omahnil. Vsak človek se zmoti; pa bi se Jarnik ne zmotil? Boljše je, da ostane deset krivcev brez kazni, kot da bi en sam nedolžen človek trpel. In če je morda Matija res kaj zagrešil, odpustim, da nam bo Bog odpustil!«

»Če bi vsi pošteni ljudje tako mislili,« se je jezil Ribič, »bi jim rokovnjači vse pobrali. Krivicam se moramo ustavljati; sicer bo izginila pravica. Objestnemu krivičniku je odpuščanje potuha. Če je Matija kradel, ni kradel samo tebi, ampak tudi tvoji ženi in tvoji hčeri.«

»Morebiti še tebi,« je dejal pikro Lenart. »Ti sam praviš: Če je kradel: torej dvomiš, ali je kradel ali ne. Kadar človek dvomi, mora odločiti na milejšo plat. Jaz sem dobra duša; vi pa ste vsi prehudi; zato imajo ljudje mene radi, vas pa imenujejo jaro gospodo in povsod vas oponašajo, kako da delate.«

»Tebe pač ne more nihče oponašali, kako da delaš,« je dejal Ribič.

»Meni ni treba delati; mene redi zemlja.«

»Neobdelana zemlja ne redi nikogar.«

Pred sodni stol očeta Lenarta sta prihitela z bridko pritožbo Matija in Neža in za njima je prišla gospodinja, da bi se zagovarjala.

Matija je zahteval, da naj se pokličeta Urša in Zefa, ki bosta izpričali, ali je on tat ali ne.

»Oh, ti peklenski jeziki!« je dejala Neža in obrnila oči proti nebu, »kako obračajo nedolžnega človeka! Siromak se trudi od jutra do večera, da mu kosti pokajo, in to ima za zahvalo. Matija, koliko časa pa bova vse to prenašala? In koliko je gospodarjev pri naši hiši? Vsak hoče ukazovati, delati pa nihče.«

»Oh, saj delamo mi vsi,« je dejala gospodinja.

»Vem; takole,« je dejala dekla in začela oponašati mater in hčer.

»Le pojdita, le pojdita!« je pogovarjal Lenart in odpravil hlapca in deklo in dokazal, da lepa beseda res lepo mesto najde.

»Kolika krivica!« je ihtela žena. »če ti nočeš ukazovati, Jakob, moram pač jaz. Pri nas je tako: če vstanem jaz, vstaneta hlapec in dekla: če delam jaz, delata tudi onadva; če bi pa jaz sedela, bi vse obsedelo.«

»In če bi te jaz ne bil vzel,« se je zagrohotal Lenart, »bi bila ti tudi obsedela. Če pojde mati proč, ali boš ti drugega hlapca iskala? In kje bomo dobili drugo deklo?«

»Ti bi se moral vendar potegniti za mene in za mojo čast. Neža si iz mene naravnost norca dela.«

»Nedolžne šale, draga moja. Kmet ne sme biti občutljiv in zamerljiv. Sicer pa hočem jaz z vsemi ljudmi v miru živeti, ker imam vse ljudi rad.«

»Razen mene.«

»Tudi tebe. A pred vsemi imam rad sebe, kakor je moja dolžnost. Jaz sem najboljši človek; poleg tega sem pa jaz tudi gospodar, in kar imamo, je vse moje.«

»Kolikrat si mi že to povedal!«

»A vedno še pozabiš.«

»Če pojde tako naprej, tudi tvojega ne bo kmalu nič.«

»Vse se lahko primeri. Žena podpira tri vogle; seveda, če kaj razume, če se ne boji vsake sapice in vsake kapljice, če ji ni vedno prevroče ali premraz.«

»Drugi gospodarji delajo ali vsaj hodijo za posli.«

»Drugi tako, jaz pa tako. Majce se je pregrel pri košnji, je zbolel in umrl; Jurjevec je padel z drevesa in si je nogo zlomil; Javorniku se je konj splašil, ga vrgel z voza in povozil. Zdaj leži in sam sebi naj to pripiše. Jaz nisem tak norec, in če se vsa ljubljanska gospoda na glavo postavi; jaz se bom držal pete božje zapovedi, ki pravi, da mora človek za svoje zdravje skrbeti.«

»Pojdimo, pojdimo! Saj je vse zaman,« je dejal Ribič, bled od jeze in zaničevanja. Hči si je brisala oči in vlekla, osramočena in užaljena, mater proč, da ne bi padale še hujše besede.

Lenart se je zasmejal in pokazal rjave zobe do podočnjakov, ki so mu kakor okli štrleli iz čeljusti.

»Strahovali me ne boste,« je vpil in zaničljiva zloba mu je brizgala iz drobnih sivih oči; »vas je premalo. Jaz ne nadlegujem v Ljubljani nikogar; po kaj hodijo Ljubljančani v Št. Lenart? Kdo jih vabi? Salament! In kako jih skrbi moja hiša! Jaz moram dobiti svojo jed in svojo pijačo, jaz hočem imeti svoj počitek in svoj mir, in če gre vse v franže.«

Ribič je hotel takoj vkup spraviti svojo prtljago, da bi se odpeljal proč; toda mati in hči sta ga s solzami v očeh orosili, naj jima ne prizadene te žalosti, ko nimata nikogar, ki bi ju tolažil, ki bi mu mogli zaupati svoje bridkosti.

»Uboga Stana!« je vzdihnil brat. »Kakšnemu vampirju, kakšnemu krvosesu smo te izročili! Kako ti pije gorko kri iz živega srca!«

»Tiho, tiho!« je mirila sestra. »Olga ne sme slišati takih besed. Hudo je; a nositi moramo, kar smo si sami naprtili in kar nam je Bog naložil. A to si zapomni, Valentin: Nikoli se ne prerekaj z Jakobom! Vsaka beseda je bob ob steno.«

»Sirota si ti, Stana,« je dejal brat, »in jaz ti ne morem pomagati. Tvoj trud je zaman. Sebe boš ugonobila; hiše ne boš rešila.«

»Vem,« je dejala mati; »zato tudi pravim vedno Olgi, naj bo hvaležna tebi, svojemu stricu. Ti si jo postavil na noge, ti rešil suženjstva in siroščine.«

Zavest, da je vsuj hčerka oteta, je lajšala materi obupno žalost, ki jo je tolikrat prevzemala.

V Olgini duši pa so se borila čuvstva ogorčenja in jeze z ugovori tanke vesti in tako bridko ji je bilo pri srcu, da se ji je zdelo, da bi najrajše umrla. Smilila se ji je mati, a pomagati ni mogla: dvigalo se je zaničevanje in sovraštvo, a zavedala se je, da ji vest nalaga ljubezen in spoštovanje, neizmerno težko nalogo za gorko srce. Na kolena bi se vrgla pred očeta in ga prosila usmiljenja in sočutja z materjo, če bi ne bila že v prejšnjih letih izkusila, s kako brezsrčno porogljivostjo je zavrnil vsak poizkus, življenje bi dala za ljubo mater, če bi bilo količkaj upanja, da ji s to žrtvijo olajša breme.

»Srca nima; zato pije drugim živo kri,« se je spominjala stričevih besed in se zgrozila. Oh, to so bile počitnice! Koliko prijetneje je živela kot učenka, potem kot suplentka daleč od doma! Zdaj je čutila, koliko je žrtvovala mati, ki je pustila od sebe njo, edino sočutno dušo v taki okolici; zdaj je spoznala, koliko hvale je dolžna stricu, ki jo je sprejel pod svojo streho in jo izpeljal iz domače ječe.

»Stric, nikar se tako ne trudite!« je drugega dne prigovarjala Olga. »Vi ste stari in saj slišite, kako ljudje govore.«

»Kdo bo poslušal te kmetske čvekače!« je dejal Ribič. »Če kdo lenobo pase, jim ni prav; če dela, jim zopet ni prav. Lakomnost in nevoščljivost gleda iz vseh besed in dejanj. Stana, potrpi! Saj bo boljše.«

»Da, v grobu,« se je žalostno nasmehnila Stana. »Ti, Valentin, se vrneš nazaj v Ljubljano; Olga pojde na svoje mesto. — Oh, kako me veseli, da je vsaj toliko preskrbljena! — Jaz pa ostanem sama.«

»V krempljih brezsrčnega vampirja,« je hotel reči brat, a se je zdržal.

IV.

Trgovec in mesar Jarnik pa je čimdalje bolj vznemirjen gledal, kako propada Lenartova hiša. Gospodar je pil, jedel, ležal, molil, delal pa samo dolgove. Posestvo pa je bilo tako lepo, tako prisrčno in zaokroženo, da ga je Jarnik samo sebi privoščil. Če bi imel Lenart sina, bi mu ponudil Jarnik svojo hčer; za Lenartovo hčer je poklical sina Toneta na pomoč. Ko je namreč premišljeval, kako bi spravil Lenartovino v svojo pest, je izprevidel, da se bo njegov Tone preveč postaral, preden pride za njim na vrsto; zatorej naj prevzame domačijo mlajši sin; Tone pa naj se priženi k Lenartu, da ne bo čakal na očetovo smrt.

Ko sta se peljala nekega večera oče in sin s semnja ob Bele cerkve proti domu, je iznenadil oče Toneta s pripombo, da je sklenil mlajšemu sinu Ivanu izročiti dom. »Ti boš prestar,« je pristavil.

»Storite, kakor hočete!« je dejal Tone, ne da bi pogledal očeta.

»Ti se moraš kam priženiti,« je nadaljeval oče.

»Katera me bo pa vzela?« je dejal sin malodušen. »Saj veste, kako je.«

»Ti si osel,« je dejal oče. »Katera te bo vzela! Katero boš vprašal. Ampak prvi bom vprašal jaz. Kakšna se ti zdi Lenartova Olga?«

»Učiteljica? Kako moram jaz na njo misliti!«

»Saj pravim, da si osel. Jaz pa mislim nanjo. Lenart, ta sapramenski lenuh, vama mora prepisati posestvo. Potlej ga bom jaz delati učil.«

»Olga se ne bo hotela poprijeti kmetskega dela,« je dejal sin, ki ga je bil očetov sklep vznemiril in razdvojil. Srce ga je vleklo v isto smer, ki jo je bil očetu preudarek pokazal; razum pa mu je šepetal, da stoji Olga visoko, previsoko nad njim, da bi smel do nje povzdigniti svoje oči; ona tako lepa, tako blaga in dobra, on pa tako nevreden. Grešnik naj bi se predrznil objeti svetnico! Ali ga ne bo z zaničevanjem v blato pehnila? Nikdar si ni upal v njeni družbi izpregovoriti kakšne besede, ki bi količkaj razodevala kako drugo čustvo kot največjo spoštljivost, in zamerjal je Škendru, da govori z njo tako podomače, tako vsakdanje, celo s cikanjem in namigavanjem. Oh. seveda, Škender nima take preteklosti, njemu ne brani vest pogledati vsakemu v oči, povedati vsakemu resnice v obraz.

In vendar so mu očetove besede greje srce, kakor ogrevajo solnčni žarki hladno meglo. V svoji duši je prosil očeta odpuščanja, da ga je tolikrat krivo sodil.

Zdaj je živo spoznal, kako prav bi bil ravnal, če bi bil njega poslušal in ne svoje mlade glave. Sramoto in kesanje bi si bil prihranil in ponosno bi stopil zdaj pred Olgo, pošten mladenič pred pošteno mladenko.

V take misli zatopljen je preslišal Tone vse, kar mu je oče pripovedoval, da naj Olga zahvali, če dobi tako pridnega moža, ki bo prinesel tudi nekaj grošev k hiši; dekle da bo pridna kakor mati; samo očeta da je treba v kraj dejati, preden vse zapravi.

»Torej kako je?« je zdramil oče zamišljenega sina. »V nedeljo bom jaz govoril z Lenartom in snubil Olgo.«

»Bog ne daj, oče!« se je prestrašil sin. »To je vse prezgodaj. Saj se nikamor ne mudi.«

»Jaz pa pravim, da se mudi. Vsak dan je zapravljen tebi in tvoji ženi.«

»Jaz moram vendar prej govoriti z dekletom.«

»Čemu? Saj boš lahko vse življenje z njo govoril.«

»Ravno zdaj je napravila drugo izkušnjo.«

»In če bi bila napravila deseto. Razen beračev in poslancev ni s svojim stanom nihče zadovoljen, učiteljice pa najmanj.«

»Ne gre drugače, oče. Preden Vi govorite z očetom, moram jaz govoriti z Olgo.«

»Pa govori! Ampak kmalu.«

»Kaj pa pravi naša mama?« »Kar hoče. Ti boš vzel Olgo, ne ona.«

»Toda to Vam povem, oče, da je tudi jaz ne vzamem, če ne bo marala zame.«

»O ti zajec!« se je jezil oče. »V nedeljo po deseti maši pojdem jaz k Lenartu; ti pa stori, kakor misliš! — Zdaj pa vozi bolj počasi, da ne pride konj razgret v hlev! Vrži mu potlej nekoliko sena; napajal boš, kadar se ohladi.«

To noč je Tone slabo spal. Vsakojake misli in prav različna čuvstva so mu razburjala glavo in srce. Budile so se gorke nade in razlivale prelestno svetlobo na njegovo pot; potem pa je nastopila temna noč in strah mu je gnal kri k srcu in podiral pogum. Joj, kako ga bo zavrnila! Kako se ji bodo v srdu zabliskale modre oči! Kako mu bo ogorčena iztrgala roko iz rok in se obrnila proč, brez besede, molče in ta molk bo zanj glasna obsodba. In on? Bežal bo, prepričan, da se mu ne godi krivica, da je zaslužil, kar trpi, in odpovedal se bo, odpovedal za vse življenje. Za izpozabo enega trenotja. ki mu je vzela pravico do sreče, bo trpel vse življenje.

Zakaj trpel? Če zdaj lahko brez nje živi, zakaj bi pozneje ne mogel? Križ, ki ga zdaj nosi, ne postane pozneje težji. Toda zakaj je Olga tako prijazna z njim? Če bi bila huda na očeta, ne bi ljubila in negovala sina Tončka. Oh, sladka sreča, če mu postane ljuba ženka! Kako ji bo stregel, kako plačeval veliko žrtev, kako bo delal in živel samo zanjo! In ko bo Olga videla njegovo nesebično vdanost, se bo gotovo ogrela. Iz hvaležnosti se bo rodila ljubezen in ta ljubezen ne bo očitala greha njemu, ki si ga sam tako bridko očita.

Začel se je primerjati z vrstniki in zavedel se je, da ni slabši od tega in onega, ki prenaša ravnodušno, kar je zagrešil. Kdo pa je pridnejši in razumnejši od njega? Prav pravi oče, da bi marsikako dekle brez pomiselka in s smehom na ustih stopilo prek njegove preteklosti ž njim v zakon. Marsikatera bi bila morda celo vesela, da se je mož s svojo slabostjo sam obrzdal in dal njej vajete v roke.

A kakšno bi bilo življenje s pošteno in brezsrčno, pridno in brezobzirno, pobožno in sebično ženo! Njegova dobrota in pridnost ne bi našla priznanja; greh, ki se ga je že davno izkesal in izpokoril, bi ostal boleča rana, ki bi se o vsaki priliki iznova odprla. Žena bi ne prizanašala možu, mačeha ne sinu in on bi trpel za oba. Samo Olga bi imela srce za njegovega otroka in usmiljenje z obema. Zdelo se mu je pa tudi, da bi se on pred nobeno drugo ne mogel in ne hotel toliko premagati, da bi jo prosil, naj se ne ozira na njegovo preteklost, naj gleda na njegovo bodočnost. Samo pred Olgo se je hotel ponižati do tal, da bi se potem zopet sklonil pokoncu kakor izpokorjen zločinec, ki je prestal pravično kazen. Olajšati si je hotel srce in vest, da bi ga pozneje ne težila; govoriti je moral, da bi pozneje drugi ne govorili. Sklenil je, da bo govoril z njo takoj drugega dne.

Navsezgodaj je že kosil na vrtu poleg pota, koder se je morala Olga od maše vrniti. Poslušal je, kako je pozvanjalo, in premišljeval, kako bo začel.

»Še četrt ure,« si je dejal in brisal in brusil koso in gledal po cesti gori ven.

»Zdajle je konec maše,« je pomislil in vroče mu je postalo, ker še ni vedel kako bi začel.

Kmalu se je prikazala, razoglava, z belim predpasnikom, s košarico v roki, Olga.

»Nesti ji bom pomagal in beseda bo dala besedo,« si je dejal Tone in zadel koso. »Dobro jutro, Olga!« je pozdravil in se pridružil. »Tako zgodna?«

»Bog daj. Tone!« je odgovorila. Kako si priden!«

»Daj mi košarico! Bom jaz nesel.«

»Košarice, Tone, ti pa jaz ne dam,« se je zasmejala in mu tako čudno pogledala v oči, da se je Tone ves zmešal. »Košarica je prazna. Nekaj zelenjadi sem nesla poštarici.«

Toneta je izpreletel dvom ali ga Olga izpodbuja ali pa je pregledala njegovo namero in mu pot presekala.

Olga, ki se ji je zdelo to govorjenje in vedenje nenavadno in čudno, je premišljevala, ali sluti prav ali se ji samo dozdeva, da ima Tone nekaj posebnega na srcu in na jeziku. V zadregi je gledala stran, gledala v tla in zardevala in preudarjala, kaj naj bi odgovorila, če bi se njene slutnje uresničile. Tone ni vedel, kako bi vprašal, Olga ne, kako bi odgovorila, in tako sta zašla oba v enako zagato in obema je bila mučna beseda in mučen molk. Tone se je jezil, da mu upada pogum; Olga pa si je zamerjala, da je morda z neprilično šalo razžalila mladeniča; hkrati se je bala popraviti ta pretrese k, da ne bi šla na drugo stran predaleč. Oba sta se trudila obdržati dušno ravnotežje in s tesnim srcem sta govorila o vremenu, o poljskem delu, o domačih dogodkih. Toliko se je ojunačil Tone navsezadnje, da je rekel, da pride njegov oče v nedeljo k njim v vas.

»Naš oče je vsak dan pri vas,« je dejala Olga in umolknila.

»To so kupčije. Midva bova še govorila,« se je poslovil Tone in jo prijel za roko, in česar niso povedale besede, je zgovorno izrazil gorki pogled, ki se je s prošnjo in vprašanjem uprl v zardelo lice in iskal modrih oči, ki so gledale proč, po zelenem travniku in po beli cesti.

Ločila sta se in Olga je hitela domov vznemirjena in razburjena. Povedala ni doma nikomur, da jo je Tone spremljal. Sama je hotela najprej premisliti, kaj naj odgovori, če postane resnica, kar se ji dozdeva. Znane so ji bile Tonetove razmere. Živo se je spominjala domače dekle Metke, vesele, svetlooke deklice, ki je njo tako rada imela, jo nosila in vozila, ki je pela in žvrgolela ves ljubi dan, tako dobrovoljna in pohlevna. Potem pa je umolknilo njeno petje. Metka je postala otožna in zamišljena; bledela je in z objokanimi očmi je stiskala Olgo k sebi, jo objemala in poljubljala in govorila, da pojde stran, daleč v druge kraje, da se ne bosta več videli. Olga pa se je hudovala, da je ne pusti od sebe, da mora ostati pri njej ali pa pojde tudi ona z njo. Nekega dne pa je prihrul hudi Jarnik in njegova žena in njo, Olgo, je mati naglo proč odvedla. Cula pa je kričanje in jok in kletev; potem je hlapec napregel in naložil Metkino skrinjo. Metka je še skočila k njej vsa solzna in jo prisrčno objela. Za njo so se dvigale srdite pesti in spremila jo je kletev in zmerjanje. Olga pa se je jokala, ker se ji je smilila sirota, s katero so tako neusmiljeno ravnali; zdela se ji je kakor mučenica v rokah grozovitih trinogov. Srdila se je na Jarnika in njegovo ženo, ki sta tako divje kričala, srdila na svojega očeta, ki ni branil uboge Metke. Razumela pa ni še tega dogodka. Z leti pa so se ji odpirale oči, in da so se ji široko odprle, za to je skrbela soseda Urša. Takrat je razumela priimke, s katerimi so obkladali Jernikovi Metko in Uršo in Zefo in katere sta tedve sipali na Toneta. Tudi ona je bila huda na Toneta, ki je zapeljal njeno Metko. Ko pa je slišala, kako ga je Metka osramotila; ko je videla, kako si žene mladenič svoj pregrešek k srcu, kako se ogiblje družbe, kako potrpežljivo nosi svoj križ, kako je moder in priden, kako ljubeznivo skrbi za otroka, ki ga je bila brezsrčna mati zavrgla; se ji je zasmilil siromak in nobene jeze ni čutila več do njega. Nejevolja jo je obhajala, kadar so letele nanj zbadljive besede, in čim bolj je spoznavala svet, tem bolj so se ji zdele farizejske strupene govorice, in isto ravnodušno prijaznost je kazala Tonetu kakor drugim mladeničem. Zdaj pa je postala zadeva drugačna in v srčni stiski se je izpraševala Olga, če bi mogla, če bi smela ljubiti Toneta. Silnejše se ji je zdelo drugo vprašanje, ali sme ona lastiti pravico do ženina, ki je takorekoč zavezan, zavezan z njeno ljubljeno, nesrečno Metko. Metka ji je stopala pred oči, objokana, zapuščena, osramočena. Bog ve, kje koprni sirota in upa in čaka. Ali naj ji ona še to zadnjo iskrico upanja s kruto nogo pogazi, ali naj jo žene v obup, morda v smrt? Toda če bi Tone še količkaj mislil na Metko, bi se ne ženil pri drugih. Nova snubitev je dokaz, da je Metko popolnoma pozabil, da nima ona nobene pravice več do njega, da si torej to pravico lahko pridobi vsaka druga. Popolnoma zadovoljilo je to umovanje vendar ni, in ker tudi Tone nikakor ni bil vzor njenih mladih sanj, se ni poganjala za to pravico. Presojala je zadevo zgolj z razumom. Breme domačega življenja je ležalo tako težko na njenih ramah, da se ji je zdela vsaka prememba olajšanje, olajšanje tudi učiteljska služba. Res, da ima učitelj mučno delo v šoli, mučno delo doma, da mora povsod sodelovati in povsod plačevati, da ni za nobeno delo zahvale, ker se smatra ves trud za dolžnost; in če si oddahne na potrebnem izprehodu, sliši ljubeznive pozdrave, kako dobro da se mu godi, ko ima toliko prostega časa, toliko počitnic in plačo in pokojnino; toda sam svoj gospodar je vendar. Olgi pa se je odpirala zdaj še druga pot, kazala se ji je prilika, da postane sama svoja gospodinja, da si ustanovi svoj dom. Nov žarek svetlobe je posijal v mračno življenje; žal da je tudi to svetlobo spremljala senca. Spomnila se je Olga matere, ki je nekdaj na podoben način hotela postati sama svoja gospodinja. A kam je bila sirota zašla! V kakšno dosmrtno ječo se je bila zaklenila! Ali se bo morda ona tudi tako nesrečno zmotila? Ne, ne. Tone ni lenuh; Tone ni takšen, zakaj taki ljudje so redki, nenormalni: usoda njene matere je nesrečna izjema.

»Prazno razmišljanje!« je prekinila svoje misli. »Saj se ne ve, če so slutnje utemeljene.« Izbila si je skrbi iz glave in hitela materi pomagati pri delu in ji lajšati s sočutno ljubeznijo bolno srce.

Tone pa je klepal doma koso, nejevoljen, da je bil zamudil iz strahopetnosti tako priliko. Zdaj bi bila stvar dognana, in kaj bi se moglo pripetiti? K večjemu, da bi ga bila zavrnila. Potem bi bila vsa stvar jasna. Če ji je otrok na poti, je pa tudi jasna. Brez žene bo on že še živel, brez otroka pa ne. O tem se morata dogovoriti. V tej nejevolji se je zdelo Tonetu, da mu ni izkazal oče s to snubitvijo nobene posebne usluge. Skalil mu je dušni mir, nalomil moški ponos in izpostavil ga je sramotni zavrnitvi. Z Olgo se ne da tako govoriti kakor z Metko. Prej ga je gnala vroča ljubezen, zdaj ga vodi sveti strah; prej ga je vleklo lepo telo. zdaj se bliža lepi duši; prej je pozabil na preteklost in na bodočnost, živel je le sedanjosti, zdaj mora misliti na bodočnost in preteklosti ne more pozabiti.

»Naj bo, kakor hoče,« je sklenil. »Najhujša odločitev je boljša kot nobena.«

Drugega jutra je zopet čakal Olge in si prigovarjal, naj se ne vede kakor plah dečak, naj se ne smeši s praznimi besedami.

Prišla je Olga zopet, a ne sama; spremljal jo je prijatelj Škender. Tone se niti posebno jezil ni. Da si ni mogel olajšati srca, to je bilo neprijetno; zakaj breme je ostalo na rami; dobil pa je izgovor, da je stvar odložil. Pridružil se jima je in zdelo se mu je, da ga Olga odlikuje pred prijateljem. Govorila je skoro samo z njim, in če sta se prijatelja sporekla, je stopila na njegovo stran. Tone se je izborno zabaval in tolažil se je z mislijo, da se je tako tudi precej približal.

Približala se je pa tudi nedelja.

»Ali si govoril?« je vprašal oče Toneta.

»Ne še,« je dejal Tone in se obrnil proč.

»Pravzaprav še treba ni,« je dejal oče in zmignil z rameni. »Saj bom jaz govoril.«

»Jaz bom govoril,« je dejal sin odločno; »a ni vselej prilike. Vpričo očeta ne morem govoriti, vpričo Škendra tudi ne.«

»Dobro. Jutri popoldne bom vzel jaz oba v Toplice s seboj,« je odločil oče; »ti pa porabi priliko, če se ti zdi potrebno!«

Drugega dne pred kosilom je sedel oče Lenart na klopi pod domačo lipo kakor pajek v svoji mreži in gledal po cesti goriven in doliven, da bi kakega človeka v razgovor zapredel. V kmetskem delu on sicer ni bil strokovnjak, toliko je na vendar vedel, da je redkokdaj tako nujno, da bi se ne dalo prekiniti s kakšnim pomenkom ali prepirom. Zato je tudi ustrezal Lenart na dve strani, če je ustavljal delavce in jim razkladal svojo modrost: sebi je lajšal počitek, njim pa delo.

Od Jarnika gori je prišel Škender:

»Dober dan, oče Lenart! Dobro se Vam godi Vi ste kakor lilije na polju, samo ne tako lepi. Ali pojdete popoldne v Toplice?«

»Kaj pa je v Toplicah?« je vprašal Lenart.

»Kaj je v Toplicah? Nič. topla voda. Se lahko enkrat umijete. Pri Florijanu je pa dobro vino. Jarnik bo peljal: Vi boste pa kvarte s seboj vzeli.« »Dobro,« je dejal Lenart. »Jaz pojdem, človek se mora razvedriti; sicer ga ugonobi vsakdanja tlaka. Prijetnejše zabave pa ni, kot je igra. Samo Vi. gospod Škender, ne smete vedno kontrirati. Človek se tako razburi, če se mu napove kontra, da izgubi tudi z dobrimi kvartami. Vi gotovo ne želite, da bi Vam kdo kontriral; torej česar nočete, da bi Vam drugi storili, tudi Vi njim ne delajte!«

»Pustite Sveto nismo, ki nima s tarokom nič opraviti! Brez kontre jaz sploh ne igram. Vi pa vzemite gospodično Olgo s seboj, da pride malo med svet!«

»Tega pa ne. Mlada dekleta se morajo doma držati«.

»Ali je ne boste ženinom nič pokazali? Mačke v Žaklju ne bo nihče kupil.«

»Saj se pokaže vsak dan in Vi ste jo menda že večkrat videli.«

»Dà in prav brhka se mi zdi. Čedna nevesta, umazan tast snubcem je nevarna past. Torej ob treh pri Jarniku in potem kontra.«

Lenartu se je zdelo, da je Škendra prav dobro, celo strupeno zavrnil. To ga je veselilo; še boli pa zabava, ki se mu je obetala v Toplicah. Pripravljati se je začel za na pot in šel po predalih, da bi dobil kaj denarja.

»Stana, Stana,« je klical, »kako pa, da je denarja tako malo?«

»To moraš ti vedeti,« je dejala žena. »Jaz se ga nisem dotaknila. Preračuni ti, koliko na dan potrošiš, pa boš videl, da ti nič ne manjka.«

»Koliko potrošim! Kar jaz potrošim, potrošim svojega, tvojega nič, po tistem pravilu, po katerem cesar pravico izgubi. Jaz storim, kar hočem. Baba gospodar pa volk mesar, pravi pregovor. Jaz se popeljem popoldne v Toplice, po opravkih. Pred nočjo se ne vrnem. Glej, da bo doma vse v redu, da bo dobila družina o pravem času večerjo! Dober voznik skrbi prej za svojega konja kot za sebe in dobra gospodinja mora imeti povsod oči, povsod ušesa, povsod svoje roke: prva mora biti na nogah, zadnja v postelji.«

Stani so se zdeli ti dobri nauki, ki jih je bila že tolikrat slišala, iz takih ust strupen posmeh. Lenart se je pa naprej čudil, da tako hitro gine denar, njegov krvavo prisluženi denar. Saj on ne zapravlja; njegovo življenje je preprosto, kmetsko. Zopet bo treba Jarniku kaj prodati.

Ob treh je bil že pri sosedu, kjer je stal koleselj pripravljen. Iz hiše sta prikoračila Jarnik in Škender in na pragu je obstala gospodinja s hčerjo, ki sta jim voščili dobro zabavo in naročali, naj ne izostanejo predolgo.

»Na voz, Lenart!« je vpil Jarmk »Gospod Škender bo vozil.«

Vsak od svoje strani sta lezla na voz oba korenjaka. Jarnik in Lenart, Tone pa je pripeljal iz hleva iskrega lisca, da bi ga napregel.

»Kaj! Lisca boš napregel?« se je prestrašil Lenart in gledal v skrbeh konja, ki je nepotrpežliv kopal zemljo, obračal glavo in prhal in strigel z ušesi. »Pusti me z voza! Jaz pojdem rajši peš. V dobri uri sem v Toplicah in tam se dobimo. S plašnimi konji se jaz ne bom vozil.«

»Kaj pa midva!« se je jezil Jarnik in posadil Lenarta, ki je vstajal, nazaj na sedež. »Enaka pravica za vse. Lisca moram vpregati; drugače ga ne ustrahujem, ker je divji kakor zmaj. Vraga! Tak pobožen človek kakor ti, pa se bojiš, da boš prehitro v nebesa prišel. Ali morda slutiš, da te bo hudič vzel? — Tako! Gospod Škender, vozite po gosposko, da ne bo utegnil lisec na svoje muhe misliti! Jaz bom Lenarta držal.«

Podkve so škrtnile, konj se je vzpel in voz je zdrdral z dvorišča. Široko sta sedela oba moža na polnem vozu, Jarnik ponosen na lisca, ki je imenitno dirjal. Lenart v strahu za svoje dragoceno življenje in vedno pripravljen, da skoči z voza. Zato tudi ni hotel zatakniti usnjine na svoji strani.

»Zdajle se je začel plašiti,« je dejal hudobni Jarnik in zaklel. »Izpočit je in trd je v gobcu. Bojim se, da ga gospod Škender ne bo obdržal. Zdajle pa ne vem, kaj bo.«

Lenart pa ni čakal, kaj bo: skočil je z voza in se ujel na roke in na kolena. Pobil se je precej in pretrgal si je obleko.

»Ustavite, gospod Škender!« je vpil Jarnik. »Lenarta sva izgubila. O ti zajec, ti, kaj pa skačeš z voza? Saj bi se bil lahko ubil in v peklu bi imeli koline. Zlezi zopet gori!«

Če bi bil mogel Lenart peš hoditi, ne bi bil šel več na nevarni voz; toda preveč ga je bolela noga. Prišantal je počasi, lezel s težavo na voz in se jezil na Jarnika in na lisca in vso nadaljnjo pot se je na glas kesal, da se je vozil z norimi ljudmi in noro živino.

V Toplicah se je šel Škender kopat, Jarnik je kupoval prašiče, Lenart pa je prodajal par ur dolgčas in prodal nazadnje Jarniku nekaj lesa na deblu, tako da je dobil zopet denarja.

Potem so zaigrali tarok in ta večer je Lenart toliko priigral, da se je zastran rane precej potolažil. Jarnik je bil namreč razposajene volje zaradi dobre kupčije in zaradi Lenartovega skoka in je privoščil nekaj odškodnine pobitemu sosedu.

»V nedeljo pridem pa k tebi, Lenart, telico kupovat,« je dejal med igro Jarnik in se tako pomenljivo zasmejal, da sta Lenart in Škender osupnila, nekoliko pomislila in nazadnje razumela. Obema je Jarnikova napoved igro zagrenila.

»Jarnik, Vi ste korenjak,« je dejal zamolklo Škender.

»Zakaj?« je vprašal Jarnik in iznad polne kupice pogledal Škendra.

»Zato, ker se korenju tudi sirovina pravi.«

Jarnik se je zagrohotal od veselja, da sta razumela prijatelja duhovito prispodobo. Lenartu je bil že prej izkazil lepi večer, zdaj ga je še Škendru. Zaman, si je prigovarjal Škender, da se niti mislil ni ženiti; kaj mu je tedaj mar, če se Olga omoži! Vendar ga je bolelo srce in hud je bil na prijatelja Toneta, da si upa, ko je že vezan, misliti še na drugo in ravno na Olgo. Zakaj ravno na Olgo? Ali bi bil to kak par? Ali ne bo nastalo razmerje kakor pri Lenartu? Tak človek je lahko dober in pošten; a blagega srca ne bo znal nikdar ceniti. Zdelo se mu je, da se samo zato tako nesrečnega čuti, ker se mu Olga smili. Joj, če bi mogel on preprečiti to zvezo! Toda kako? Če bi sam snubil? Toda njegove gmotne razmere niso bile najboljše; na Lenartovo doto se ni bilo zanesti in tako zgodaj žrtvovati zlato svobodo je bila tudi grenka zahteva. Iz teh razlogov je sklepal Škender. da mu ne kaže snubiti, ker bi ga Olga zavrnila. Sklenil pa je, da se takoj drugega dne odpelje v Podlog, da ne bo videl in slišal, kaj se v Št. Lenartu godi.

V.

Olga je sedela s knjigo v roki na travniku pod širokosenčnim orehom, ko se je približal Tone. Pozdravil je in vprašal, če sme prisesti.

»Prosim. Še je prostora,« je dejala Olga in se odmeknila na klopi. Vsa kri ji je zastala po žilah.

»Govoriti moram, Olga,« je dejal Tone in prenehal. Gledal je v tla, snel klobuk in si obrisal pot s čela. »Moja preteklost ti je znana, kaj ne?«

»Kako misliš, Tone?« je vprašala tiho.

»Da poznaš moj greh,« je dejal Tone trdo. »Saj ga pozna vsa vas in vsa okolica. Mojega sina je rodna mati zatajila in zavrgla; zato sem jaz tudi njo zatajil in zavrgel in bom skrbel, da je sin ne bo poznal. Zatajil in zavrgel pa jaz ne bom svojega otroka, ampak preskrbeti mu hočem mater, ki ga bo z menoj vred ljubila, ki mu ne bo oponašala očetovega greha, ki bo imela usmiljenje ž njim, ki trpi za tuje krivice. Če te ne odvrača moja preteklost, če moreš zaupati moji bodočnosti, ki jo hočem posvetiti tebi in tvoji sreči, podaj mi roko za življenje, bodi ti mati in varuhinja mojemu sinu! To sem ti moral povedati, Olga. Olajšal sem si srce in zastavljam ti svojo besedo. Ti pa odloči po svojem srcu, prepričana, da ti ostanem vedno hvaležen, če me uslišiš, da ti pa tudi ne bom zameril, če odbiješ ponudbo! Odloči do nedelje! Zdrava!«

Tone je hitro odšel, zadovoljen, da je tako odkrito, tako moško govoril; Olga pa je ostala kakor v omotici. Iznenadil jo je bil dogodek, dasi ga je pričakovala, in prav različna čuvstva, prijetna in neprijetna, so se vrstila v njenem srcu in polagoma razpustila. Zato pa so ji težke misli napolnile glavo. Ali je to ljubezen? Prebrala je bila mnogo povesti, ki so tako toplo slikale mlado ljubezen; ona ni čutila nobenega blaženstva, nobene nove sreče. Ali je samo ona žalostna izjema? Najbrž ne. Kar je poznala, kar je gledala življenja naokoli, vse je nasprotovalo in ugovarjalo slovstvenim spominom. Ali so prava ljubezen res samo sanje pesnikov, sami nedosežni vzori, ko povzročajo najprej toliko hrepenenja in nazadnje toliko razočaranja? Solze so ji silile v oči ob bridki misli, da je življenje tako plitvo in prazno, da živi sreča le v domišliji. Če je Tone res kdaj ljubil mater svojega sina, ali jo je mogel pozabiti? Če je pa ni pozabil, kako more drugo ljubiti? Oh, za zakon gre, ne za ljubezen. Prvine je dobila Metka; njej ponuja usoda ostanke.

Proti tem žalostnim mislim pa se je oglasila ženska ničemurnost. Da ji je razodel Tone svojo ljubezen, je navdalo Olgo z zadovoljstvom in snubitve mu ni zamerila. Končno je Tone vendar brhek mladenič in iz dobre hiše. In kako ponižno ji je razkladal svoje težave! Če bi je ne čislal, bi gotovo ne bil tako govoril. Koliko pa je deklet v Št. Lenartu, ki bi zavrnila takega snubca? Najbrž nobena. Ali naj smatra ona za nesrečo, kar bi vsaki drugi ugajalo? O, lahko ga zavrne; a potem je najbrž konec; drugega snubca ne bo. Dozdevalo se ji je sicer, da ji je učitelj Škender naklonjen, in tudi ona ga je rada videla kakor tudi tega in onega mladeniča; toda obhajala jo je domneva, da si ljubi Škender kakor iz vseh ljudi tako tudi iz nje samo norca dela, da torej ne pride v poštev.

Toda razdvojena je odšla Olga proti domu, da bi se z materjo posvetovala.«

Mati je poslušala novico navidez ravnodušna. Ko pa je Olga končala in čakala odgovora, jo je mati objela, je zrla tiho v cvetoče lice in inako se ji je storilo. Še žalostnejši izraz se je pojavil na drobnem obrazu in z bridkostjo je zaznala Olga, kako se ji je postarala ljuba mamica, kako se ji svetijo srebrni lasje iz temnih kit, kako globoke črte obrobljajo drobne ustnice in razoravajo belo čelo.

»Kako pa to misli Tone?« je dejala mati in si obrisala oči. »Oče mu najbrž ne bo še izročil, ker je sam še krepak; gotovo ga hoče k nam priženiti.«

»Nič ne vem,« je dejala Olga. »Tega ni povedal.«

»Tone je priden in delaven; on bi vzdignil hišo; toda Bog ve, če bo hotel naš oče izročiti. Ti bi morala potem tako delati kakor jaz. Telesno delo ni tako težko, samo da ima duša mir; ampak gospodinja mora imeti oporo na gospodarju. Če te opore ni, je zaman ves trud; potem je posel gospodar. Mučne odvisnosti od poslov sem te hotela jaz rešiti. Želela sem, da bi ti jedla svoj kruh, naj bi bil tudi suh in grenak, da bi se pred nikomur ne tresla, samo da izpolniš svojo dolžnost, Jaz ne vem, kaj bi ti svetovala. Tončka bi morala seveda k sebi vzeti.«

»To bi me nič ne motilo. Deček je dobro vzgojen; lahko bi si pridobila njegovo srce in Tone mi bo hvaležen.«

»In pohleven bo najbrž tudi. Najhujši so tisti, ki se imajo za popolne; ti vidijo pri drugih samo napake in ne prizaneso nobene. Če bi bil Tone lenuh, jaz bi rekla: Ne jemlji ga! in naj bi bil nedolžen kakor novorojeno dete. Lenuh je vsak ničvreden, in če je zraven še hinavec, je neznosen. Prosi Boga razsvetljenja in potem odloči po svoji pameti, ki te bo tem bolje vodila, ker je ne moti strast!« Olga je vedela toliko kakor poprej; vendar se ji je zdelo, da mati ni proti zakonu; samo črnogleda je, ker ima toliko bridkih izkušenj.

Obrnila se je do strica Valentina in ne zaman. Ribič je stopil takoj odločno na Tonetovo stran in je začel nečakinji vneto prigovarjati, naj ne zamudi te ugodne prilike. V tej zvezi je videl on edino rešitev Lenartovega doma, edino olajšanje usode svoje sestre; zato je tudi menil, da že hvaležna ljubezen do matere kaže hčeri pravo pot.

Olgi se je zdelo, da ji stric dobro svetuje in da je dolžna osladiti materi zadnja leta življenja. Sicer ji pa tudi gospodinjstvo ni bilo nevšeč. Vsaj po svetu bi se ji ne bilo treba potikati in Tone je bil mož, odločen, krepak, delaven. Gledala ga je že v domišljiji, kako samozavestno gospodari, kako se mu pokori družina, kako prihaja utrujen, a dobre volje k večerji, ki mu jo je pripravila ona, kako se zaupno razgovarjata in posvetujeta; in nje si ne upa nihče žaliti, ker jo varuje in brani mlad junak.

Domišljija je že začela ljubezni pot gladiti, in ko je Olga drugega dne srečala Toneta, se mu je tako sladko nasmejala, da je burna radost prevzela mladeničevo srce. Še vprašal je ni, kako je odločila. Govorila sta o vsakdanjih stvareh, a tako prisrčno, kakor da bi bila zadeva dognana in da se morajo samo še starši o postranskih malenkostih dogovoriti. Bistro in pozorno je ogledovala Olga Toneta In zadovoljna premišljevala, kako lahko se ponaša ž njim in kako ji ga bodo zavidale tovarišice. Kar pozabila je prositi razsvetljenja in dobrega sveta; molila je le za srečno zvezo in za ljubega ženina. S tiho radostjo je poslušala Jarnikove žene in hčere poredno namigovanje, ki ji je gnalo kri v lice, in skoraj zamerila je mamici, zakaj ji ne prigovarja; naslonila pa se je popolnoma na strica Valentina.

Tako so hči in mati in stric napeto čakali odločitve in se posvetovali, tiho in previdno, da ne bi ljubi oče pred časom kakšne besede prestregel. V svojih nadah so se zanašali na njegovo lenobo, ki se bo tudi videza kakšne skrbi iz srca rada iznebila.

Lenart si je pa celil rane, ki mu jih je bil skok z voza prizadel, in kot bolniku, ki je komaj smrti ušel, mu je morala žena dobre in redilne jedi kuhati. Obvezan je sedel pred hišo in pripovedoval vsakemu, kdor ga je hotel poslušati, iz kakšne nevarnosti se je rešil. Poleg nesreče, ki bi se mu bila kmalu pripetila, pa mu je hodila še Jarnikova telica po glavi. »To je Olga,« si je dejal, »v pesniški podobi; za Toneta jo snubi.« Da bi postala Olga gospodinja uri Jarniku, to bi mu bilo všeč. samo če bi ne bilo treba dote šteti. »Ta človek je trd in lakomen. Še za tarokiranje ga moraš prositi in kako zahrbtno, brezobzirno tarokira! No, snoči je pustil nekaj dlake. Ampak z voza me je vrgel; obleko mi je raztrgal, kolena pobil, roke razpraskal; naravnost po življenju mi je stregel. In zdaj me hoče iz kože dejati.« Zasmilil se je sam sebi. Ali ni on že zadosti storil za svojega otroka skoz toliko let? Morebiti bo pa hotel Toneta k njemu priženiti. Takemu sebičnežu pade lahko tudi taka misel v glavo. V tem slučaju bo treba še večje opreznosti: treba se bo s pismom dobro zavarovati. Preudarjal je, kakšne zahteve da bo stavil, in si dejal nazadnje; »Če jih Jarnik sprejme, dobro; če ne, naj pa ostane, kakor je, in to je še boljše.« Od ženitve bi on imel vsekako več škode kot dobička; zakaj če ostane Olga učiteljica, ji ne bo treba prepisati nobenega posestva, ne bo treba šteti nobene dote; še njega bo lahko podpirala. »To je še dobro,« je dejal, »da je Tone nekoliko obremenjen. Očeta bom tem laže pritisnil.«

Sumljivo je opazoval, kako stičejo žena in hči in svak glave vkup in se posvetujejo za njegovim hrbtom. »Gotovo so zmenjeni, med seboj in z Jarnikom in vsi skupaj proti meni.«

Izza ogla se je priplazila Urša.

»Oh, gospod Lenart,« je sladko vzdihnila in ga milo pogledala, »kaj pa Vam je, da ste tako obvezani?«

»Jarnikov lisec se je splašil,« je zastokal Lenart; »jaz sem padel z voza in toliko, da se nisem ubil.«

»Oh, siromak, ali Vam smem nekaj zaupati? Ali mi ne boste zamerili?«

»O našem hlapcu Matiju, ali ne, Urša?«

»O ne, ne, ljubi gospod Lenart, ampak nekaj drugega. Vi veste, kako je Jarnikov Tone, ta nečistnik, zapeljal Metko, ki je pri vas služila.«

»Vem. Oba sta k tebi zahajala.«

»O ne zaradi tega, gospod Lenart; ampak ker so dandanes moški tako nesramni in nasilni. Jaz jih poznam. Metka je čisto nedolžna. Zanašala se je, da jo bo Tene vzel. Katerega dekleta pa bi to ne zapeljalo? Jaz sem Metki vedno dopovedavala. da naj se varuje. A nesreča je nesreča. Potlej ji je ta nesramni človek še otroka vzel.«

»Urša, kako? Ali ga nisi ti sama k Jarnikovim prinesla?«

»Seveda sem ga; a jaz sem mislila, da bo še kaj plačeval. Zdaj pa nima reva ne otroka ne plačila. Takšen je ta človek. Zdaj je pa začel še za neko drugo hoditi.«

»Res? Za katero pa?«

»Vašo Olgo hoče zapeljati, kakor je Metko zapeljal.«

»Če je to res, Urša, ga bom jaz ubil in umoril.«

»Tone je močan.«

»Jaz se ne bojim nikogar. Jaz bi bil lahko že močnejše pobil, ker sem gibčen in hrust. Ti, Urša, mene ne poznaš. Naše Olge Tone ne bo zapeljal. Ali bom njega pretepel, da bo pomnil vse žive dni — da bi ga le ne ubil, Urša, to me skrbi; zakaj ubiti se tudi grešnika ne sme — ali pa bom Olgo salamensko v roke vzel. Jaz sem oče, jaz gospodar. Rajši jo ubijem, kot da bi videl njo in vso našo krščansko hišo v sramoti.«

»Vi ste bogaboječ mož, gospod Lenart; ampak jaz se ne bojim tolikanj da jo bo zapeljal, ampak do jo bo snubil.«

»Snubil, Urša? To je pa druga reč. Snubiti sme vsak samec; to je njegova krščanska pravica. Snubcev pa ni treba pretepati.«

»Kakega drugega snubca seveda ne; ampak do Toneta ima prvo pravico Metka. Če ta nesramnež Olgo samo zapelje, je to zgolj Vaša zadeva; če jo pa v zakon vzame, je tudi Metka prizadeta.«

»Saj Tone ne mara več za Metko.«

»Pa zakaj ne mara? Zato ker lahko drugo dobi; če bi druge ne dobil, bi se pa rad vrnil k Metki.«

»To stvar, Urša, je treba dobro premisliti. Jaz za enkrat že ne bom pretepel Toneta; ti ga pa lahko ozmerjaš, če hočeš; samo toliko glej, da ne bo prič!«

»Za Olgo hodi pa tudi učitelj Škender, gospod Lenart. Oba sta jo spremljala in pri belem dnevu, Tone in Škender. Tone je celo pri njej sedel pod orehom, celo uro je sedel. Če ni to pohujšanje. Če se nas katera le z enim samim fantom nekoliko pomeni in če tudi v mraku, so vsi križi doli, Tukaj pa dva in pri belem dnevu! Toda saj pravim: Gospodi in bogatim ljudem se vse pregleda, nam pa vse zameri.«

»Urša, nič se ne boj! Škendru bom jaz pokazal, kdo sem jaz. Oštel ga bom, da si bo zapomnil, in če se bo izgovarjal, ga bom iz hiše vrgel. Z eno roko ga bom prijel od zadaj za ovratnik, z drugo pa za hlačni rob in kar letel bo skoz duri. Mi smo krščanska hiša in pohujšanja jaz ne trpim.«

»O vem, gospod Lenart. Davi sem Vas videla v cerkvi, kako lepo ste molili. Zatorej sem prišla, da Vas obvarujem škode in sramote. Saj veste; Tone je Tone in enega Tončka že ima: Škender pa tudi ni veliko prida; drugače bi ga gospodje rajši imeli. Ti Jarniki pa mene in moje družinice kar videti ne morejo. Stari se je zagrozil, da mi bo vzel vse tri fantičke, češ, da kradejo in lenobo pasejo. V jeseni bodo krave pasli; zdaj pa še ni čas. In kaj bodo kradli, ko skrbim jaz zanje, in očetje morajo plačevati, ker imajo otročički dobre varuhe.«

Iz hleva se je začulo ponovno mukanje.

»Urša,« je dejal Lenart in prisluhnil, »stopi no pogledat v naš hlev, kaj krave tako mukajo!«

Vzdignil se je in šantal za Uršo na dvorišče.

»Junec se je snel,« je dejala Urša pred hlevskimi vrati; »zdaj pa skače po hlevu.«

»Deni ga zopet na forželj, Urša, deni. Naših ljudi ne moreni priklicati, ker so na polju. Jaz ostanem pri vratih, da ne uide. Ampak glej, da te ne sune z rogom v oko! V Jeršah se je zgodila taka nesreča; zato ne grem jaz blizu.

Urša je zopet priklenila srboritega junca, in ker je imela kot dobra gospodinja povsod oči, je zagledala košaro krompirja in prosila, če bi ga smela nekaj s seboj vzeti.

»Vzemi!« je dejal Lenart. »Sama pa ne smeš nikoli nič jemati ali pa da bi ti hlapec ali dekla nosila.«

»Oh, Bog ne zadeni! Tega pa ne; to bi se pa reklo krasti.«

Urša je odnesla v predpasniku krompirja, Lenart pa je odšantal zopet pred hišo.

Urša mu je bila potrdila slutnje, in zadovoljen je občudoval svojo bistroumnost, ki je bila tako hitro pregledala Jarnikove naklepe.

»He, Primož, kam pa?« je ustavil kmeta, ki je šel mimo. »Kaj je novega?«

»To moraš ti vedeti, Lenart, ki bereš novine,« je dejal kmet; »pa še goste imaš iz Ljubljane.«

»Olga je prišla,« je dejal malomarno Lenart. »Zdaj sem jo vendar enkrat izšolal. No, pa je dobro naredila. Tudi svaka imam na hrani. Saj veš, Primož, kako je. V Ljubljani stradajo; zato pa hodijo k nam. Zdajle je kmet dober, Malo me hočejo strahovati; a jaz se ne bojim nobenega svaka in nobenega Ljubljančana.«

»Ali je res, da se Jarnikov pri vas ženi?«

»Kdo ti je povedal?«

»Urša in Zeta govorita okrog.«

Jaz nič ne vem. Kaj pa praviš ti k novemu, kaplanu?«

»Še zadosti je uren in za izpoved, pravijo, dober.«

»Tako gosposko se ne obrača kakor prejšnji; bolj na vogale je in preveč se leni. Ite missa est mu je izpodletel.«

Primož se je čudil, kako pobožen da je Lenart, ki vse tako zapazi, in v prijetnem pomenku je kar pozabil, da se mu domov mudi. Ko je poldne zvonilo, je še molil za Lenartom.

»Zdaj sva dala Bogu, kar je božjega,« je sklenil Lenart svojo pobožnost.

»Tako pobožnih ljudi je malo,« je dejal Primož, »in toliko očenašev v tako kratkem času tudi ne spravi vsak pod streho.«

»Jaz sem uren pri delu in pri jelu,« je menil Lenart in se vzdignil, ker ga je klicala Olga h kosilu.

Pri kosilu je bil slabe volje. Bolela ga je noga, jezila ga je Jarnikova snubitev, jezila zarota v domači hiši. Prav rad bi bil izzval prepir, da bi kaj natančnejšega izvedel in potem odločno povedal svoje mnenje. Zato se je vedel še oblastneje kot po navadi.

»Kmetskemu človeku diši vsaka jed,« je dejal in potegnil skledo k sebi. »Sveži zrak in pridno delo sta dva dobra kuharja.«

Zaničljivo je pogledoval na desno in levo in čakal, kdaj se bo kdo oglasil; toda vsi so molčali. »Med seboj govore; pred menoj skrivajo,« se je jezil Lenart; »toda ne bodo me zvili.« Zlobno se je nasmihal ženi in hčeri in svaku, češ, vsi se jeze; a nihče se me ne upa lotiti. Čim manj je drugim dišala jed v taki družbi, s tem večjo slastjo je jedel on; pobrisal je nazadnje s kruhom še krožnik kroginkrog in ga dal še mačku polizati. Vedel je namreč, da je ženi to posebno zoprno. ZažeIjenega prepira vendar ni izzval.

Po kosilu je prinesla Olga, ko sta bila mati in stric odšla, očetu blazino za poldanski počitek. Bolnik se je zravnal in začel hčerko očetovski opominjati.

»Glej, Olga, kak siromak sem!« je dejal. »Ne vidi se sicer nič; ampak jaz čutim, da hiram. Ti sama vidiš, da mi ne gre jed več tako v slast kakor nekdaj, in pravega spanja tudi ni. Kaj se hoče? Starost je slabost. Vesel sem, da sem pred smrtjo še tebe preskrbel. Veliko skrbi si mi prizadela ta leta. Ali boš naredila izpit, ali ga boš naredila z odliko, kakor se spodobi, ali boš ostala poštena, vse to mi je hodilo do glavi in večkrat sem popoldne legel in nisem mogel zaspati. Koliko sem tudi molil zate! No in sedaj vidiš, da ne zaman. Ljubi Bog me je uslišal. Zatorej se ne smeš ti prevzeti, da bi odliko svoji bistroumnosti ali pridnosti pripisovala. O ne, ljubi Bog in moja molitev, to ti je pomagalo. Koliko stroškov pa bi nam bila ti prihranila, če bi bila ostala doma! Dekle bi nam ne bilo treba. Dá, nekatera dekleta so tako pogumna, da se tudi konj ne boje. Še hlapca bi lahko pogrešili. Pa naj bo, sem si mislil, če te veseli učiteljski stan, bodi učiteljica! Nam boš pa pozneje kaj povrnila. Prvo in glavno pa je, da ostaneš poštena. Zdaj te je parkrat spremljal gospod Škender. Kaj imaš ž njim?«

»Z gospodom Škendrom? Čisto nič,« je dejala Olga, zardela od nejevolje.

»Sramotno je, če se mlada dekleta s fanti okrog vlačijo. Kdor ima poštene namene, govori s starši.«

»Jaz mislim, da nima gospod Škender sploh nobenih namenov, ne poštenih ne nepoštenih. Govorila sem z njim o navadnih stvareh, pri belem dnevu, pred vsem svetom in vsak bi bil lahko poslušal.«

»Ti poslušaj, kaj ti jaz pravim, ki poznam svet. Če hočeš dolgo živeti, spoštujočeta in mater! Škendru bom jaz povedal, kar mu gre.«

V tem je oče zadremal in hči je hitela užaljena materi pravit, kako jo je bil oče oštel in da se bo najbrž tudi Škendra lotil.

»Nič se ne boj!« se je nasmehnila mati. »On ošteva samo mene in tebe; proti drugim ga je sama sladkost in pohlevnost. Sicer se je pa Škender že odpeljal v Podlog. Samo po slovo se bo še vrnil.«

Ko se je bil Lenart prespal, je pogledal najprej, če je že malica na mizi. Potem je šel na dvorišče, da bi videl, kaj so vse med tem časom narobe naredili. Prav razjezilo bi ga bilo, če bi ne dobil nobenega povoda za jezo. A dobil jih je več. Voz s hrbti je stal tako zapeljan, da je zapiral pot na dvorišče.

»O krave neumne,« je dejal Lenart, »kako bo pa Matija noter vozil?«

Na tleh je ležalo nekaj zelenih jabolk.

»Takole jih mečejo po tleh,« je godrnjal; »zdaj naj pa vol ali krava katero požre, pa se bo zadavila. Same sovražnike redi človek.«

Pred skednjem je ležalo nekaj snopov žita in po žitu so brskale kokoši in ne samo domače, tudi Uršine kokoši in še zmenile se niso za gospodarja. Po strani so ga gledale in srdito kokodakale in zobale in brskale naprej. Lenart je strmel nad toliko nesramnostjo in nikogar ni bilo, nad komur bi se znesel, nikogar, ki bi pregnal kokoši. K sreči je prišla žena s polno košaro zelenjave.

»Ali vidiš, kako stoji voz?« je začel Lenart in sklenil roke. »Ali vidiš?«

»Vidim.« je dejala Stana. »Matija ga je nalašč tako zapeljal, zato da ga ima pri rokah.«

»In tam jabolka po tleh! Ali jih ni škoda? Vse boste zapravili. Potem se pa tudi lahko kaka žival ž njimi zadavi. Ni nevarnejše stvari, kot so jabolka. Koliko nesreč se je že zgodilo!«

»Jaz jih nisem raztresla; pobrala jih pa bom,« je dejala žena in pobirala sadje.

»In tam Uršine kokoši, ki nam bodo vso pšenico pozobale!«

»Če bi ti namesto pred hišo pred skednjem sedel, bi se kokoši morebiti bale,« je rekla Stana in zapodila kure.

»Jaz sedim, kjer hočem,« je odgovoril gospodar. »Ali misliš ti, da jaz ne vem, kaj se pripravlja? Mrežo mi nastavljate; toda glejte, da se kdo drug ne ujame!«

VI.

Dasiravno je bil Lenart dobro preudaril, kako bo osramotil naklepe svojih sovražnikov, je vendar s precejšnjo tesnobo pričakoval odločilnega dne. Bal se je namreč Jarnika, ki je bil brezobiren človek in gluh za vse razloge, dočim je moral ostati on kot dolžnik obziren. Zato je tudi precej nemiren pivkal v nedeljo zjutraj svoj vsakdanji brinjevec, in ko je nenadoma vstopil gospodar, se mu je take zaletelo, da se ni mogel odkašljati.

»Ej, Bog pomagaj vendar!« je dejal Jarnik. »Saj ti ga privoščim. Torej danes pridem k tebi.«

»Ali bomo tarokirali?« je vprašal Lenart nedolžno in si obrisal usta; naredil se je neumnega.

»Tudi, če se bomo dogovorili,« je dejal Jarnik in zaklepal prodajalnico.

Lenart je šel v cerkev, sedel široko v svojo klop, moliti pa ni mogel. Jarnikove besede so mu brnele po ušesih in čimdalje bolj porogljivo so se slišale. »Ta človek kupčuje z vsemi stvarmi,« si je mislil Lenart: »zdaj je začel še z dušami in povsod išče dobička.« V glavo mu Je nadlo, da je nekje bral, da so v starih časih ženini neveste kupovali in da še dandanes prinašajo po nekaterih krajih snubci nevestinim staršem darove. »Pametna šega; a kar je pametnega, se vse odpravi. Kravo moraš plačati, če jo hočeš dobiti — telico pridem kupovat, je rekel; slepar! A tako kupovat, da bo vprašal, koliko jaz dam, da jo on vzame — konja moraš plačati — jaz ne bom nikoli nobenega kupil, ker vem, kaj je konj — dekleta pa zrediš in odgojiš. potlej pa še plačaj, da jo kdo vzame! In Jarnik bi najrajši za doto vso domačijo vzel.«

Pridige si ni zapomnil Lenart nič in cerkveno opravilo mu je minilo, da sam ni vedel kdaj. Potem je šel na slivovec in po novice, ki so se bile od prejšnjega dne nabrale.

»Lenart,« ga je nagovoril znanec, »ali te misli Jarnik res v kraj dejati?«

»Kar umekni se!« je dejal drugi. »S poroko postaneš takoj ded. ker ti ne bo treba na zetovega otroka nič čakati.«

»Tako bo, kakor bom jaz hotel, in nič drugače,« je dejal Lenart, ki mu ni bilo za šale, ko ga je čakal tako usoden razgovor.

Doma je dobil Jarnika že za mizo pri zajtrku z ženo, hčerjo in svakom. Hitro se je prekrižal, molil, sedel in izkušal druge dohiteti. Olgo je obhajala vročina in mraz, ko je gledala očeta in poslušala Jarnika, ki je govoril robato in prozorno. Kakor če bi jo umazana roka otipavaia po sveži beli obleki, tako se ji je gnusilo neslano čenčanje. Poslovila se je in odšla v svoj vrtiček. Oh, kakšne so bile sanje in kakšna je istina! je vzdihnila v srcu. In če je začetek takšen, kaj šele pride! Zamišljena se je sklonila in utrgala rdečo rožo. Ko pa jo je hotela poduhati, se je stresla in jo vrgla proč; po svežem cvetnem listju je lezla zelena gosenica.

V hiši pa je Jarnik odrinil svoj krožnik in dejal: »Pustimo čenče!« in vprašai po svoji trgovski šegi brez ovinkov, če bi bil Lenart voljan prepisati posestvo tako, da bi se priženil njegov sin Tone.

Lenart se je udobno naslonil, si prižgal smotčico in začel važno govoriti. Osvetlil je najprej dušne in telesne vrline svoje hčere, njeno vzgojo, izpite, odlikovanja, poudaril, da bo stopila samoobsebna pred altar, brez priteklin kakor toliko drugih; strokovnjaški je potem ocenil svoje posestvo; omenil, da pripade v par letih, ko bo on izhiral, itak vse ljubljeni edinici; iz ljubezni do nje, za katero je že toliko žrtvoval, in iz spoštovanja do velecenjene Jarnikove rodbine pa on kljub vsemu temu iz srca rad takoj prepiše posestvo, samo nekaj malega da si bo izgovoril.

»Hrana in stanovanje ostane seveda staršem,« je dejal Jarnik. »Ali si hočeš ti, Stana, še kaj posebej izgovoriti?«

»Jaz nič,« je dejala mati. »Jaz bom pomagala hčeri, kolikor bom mogla In dokler bom mogla.«

»Hrana in stanovanje, Jarnik,« je dejal Lenart, »to je eno; kakšna hrana in kakšno stanovanje, to je pa drugo. Meni kot gospodarju se spodobi najlepša soba, za hrano pa vsak dan juha in meso.«

»In pečenka s solato,« je dodal Jarnik, ki mu je silila kri v rdeči obraz.

»Razen petkov in zapovedanih postnih dni,« je razlagal Lenart. »Potem en liter vina na dan.«

»In črno kavo,« je pristavil Jarnik.

»Vsako leto dva para črevljev in eno obleko.«

»In zlato uro,« se je rogal Jarnik in vstal izza mize. »Oj ti slepar, ti hinavec, ti krvoses, ki piješ svoji ženi in svoji hčeri kri iz srca, ali jo hočeš še mojemu sinu izpiti? Vsi drugi naj se ugonobe z delom, samo da se ti rediš in debeliš. A moj sin se mi preveč smili, da bi ga tako tebi za sužnja prodal; tebi pa se ne smili nihče, ti krvoločni trot!«

Lenart se je bedasto smejal izbruhom Jarnikove jeze. Priimki mu sicer niso bili všeč; a ker je smatral svojo strahopetnost za pohlevnost in miroljubnost, si je štel v veliko zaslugo svoje kreposti, da je to oštevanje mirno prenašal. Sicer pa se mu je zdela srčnost proti močnejšim tudi neumna.

»Kaj se pa jeziš, Jarnik?« je pogovarjal srditega moža. »Kar ni, pa ni In prisiliti se ne da! Ti gledaš na svojo korist, jaz na svojo.«

»Na kakšno korist gledam jaz!« je vpil Jarnik in udaril ob mizo. »Jaz skrbim za svojega sina in za tvojo hčer, ti na za nikogar razen za sebe.«

Lenart je zmignil z rameni in menil, da je vsak sebi najbližji.

Jarnik je segel Stani v roke in šel. Doma so čakali vsi radovedni, kako bo opravil; a ko so ga videli tako razkačenega, so se prestrašili in razžalostili. Obšel jih je sum, da se je oče prenaglil. Ko na se je bil Jarnik povrnil in jim povedal, kakšne zahteve da je stavil Lenart, so se začeli tudi sami jeziti. Odobravali so njegovo ravnanje vsi, tudi Tone, prepričani, da takih bremen ne sme naložiti oče svojemu sinu.

»Z Olgo, Tone, ni nič,« je dejal Jarnik. »Ti potrpi in dobilo se bo kaj boljšega.«

»Če ni, pa ni,« je dejal Tone. »Drugje pa ni treba več iskati.«

Nepričakovani poraz ga je hudo potrl in vsiljevala se mu je misel, če se ne kaznuje zdaj njegova prošlost. Izbijal sl jo je iz glave in v trmi mu je še bolj zamrzela Metka in še bolj se mu je zasmilita Olga. Najhuje ga je težil videz lakomnosti,ker se je zaradi denarja razdrla zveza. Zato se je tudi nekaj dni Olge ogibal. Na misel mu je hodilo, če ni zopet prav imel oče, ki mu je rekel, da bo vse sam opravil. Kaj je bilo njemu treba tega ponižanja! In vendar mu ni bilo žal, da je sam govoril z Olgo. Zavest, da ga ni zavrnila, mu je bila velika tolažba in mu je potrjala sklep, da se ne obrne do nobene druge več. Zavedel se je pa tudi, da ni on kriv in tudi njegov oče ne. Čemu naj bi se tedaj skrival? To bi bilo priznavanje krivde. Ali naj prosi Olgo, naj mu ne zameri? Česa ne zameri? Da jo je vprašal? To je zahtevala dolžnost. Še bolj pa ga je opravičevala zavest, da ga beseda še vedno veže. Ovire so preprečile izpolnitev; a če se razmere izpremene, če padejo zapreke, bo on dokazal, da je mož beseda.

Tudi Olgi je bilo žal, da je prišlo, kakor je prišlo. Prej je ravnodušno čakala, naj se zgodi, kar hoče. Nezavedno si je slikala novo življenje v zakonski zvezi in se poslavljala od šolskih poslov; zdaj je spoznala, da ima Toneta res rada in da ji je žal zanj. Opravičevala in milovala je njega in sebe in hude misli so ji šepetale, da oče res nima srca. ZgovoritI se je hotela s Tonetom in bala se je srečanja, bala, da ne bi bil Tone ravnanje njenega očeta njej zameril, ko je njo vendar tako sram tega ravnanja. V Št. Lenartu se v dveh dneh vsi ljudje srečajo, in če se še tako drug drugega ogibljejo.

Tako sta se srečala tudi Tone In Olga, rada ali nerada. Spogledala sta se, tiho nasmehnila drug drugemu in si podala roke.

»Ali si huda?« je vprašal Tone in ji pogledal v oči. Zdelo se mu je, da so solzne.

»Zakaj? Kriv nisi ne ti ne jaz«, je dejala Olga.

»Jeli, da ostaneva prijatelja.«

»Seveda, Tone.«

»Meni je žal, da sem se tako prenaglil, da sem obetal, česar nisem mogel izpolniti. Odpusti! Ti si zdaj prosta, ne veže te nobena beseda; mene pa veže, in kakorhitro postanem sam svoj, jo izpolnim, če boš ti takrat še istih misli. Jaz ti ostanem zvest; misli pa tudi ti še katerkrat na mene!«

»Saj se bova večkrat videla,« je dejala Olga. »Nadejam se, da bom vsake počitnice doma preživela. Ti pa ne delal dolgov z obljubami! Ti moraš slušati svojega očeta, jaz svojega in prosta nisva ne ti ne jaz.«

»Dá, Olga; toda moj oče ima svojega otroka rad, tvoj pa ne.«

Razšla sta se nevesela. Toneta je bolel užaljeni ponos; Olga pa si je očitala, da se je bila prehitro vdala novim nadam. Ko pa je premišljevala Tonetove poslovilne besede, se je kmalu zasačila na isti lahkovernosti; samo tako hudo si je ni oponesla.

Doma je kazala mirno ravnodušnost, da ne bi z žalostjo žalostila matere, ki ni bila nejevoljna nad tem izidom.

Najglasneje je obžaloval izpodlet stric Ribič, ki bi bil tako iz srca privoščil svaku moškega gospodarja, ki bi ga učil delati in odvadil postopanja.

Očetu Lenartu pa se je zdelo, da je ljubi Bog zopet enkrat hudobneže osramotil. ki so hoteli naravni red na glavo postaviti in očeta gospodarja pod varuštvo spraviti. On naj bi bil v svoji hiši gostač in hlapec! Sam angel varih ga je obvaroval te nesreče in sramote.

Ker je bil tako sijajno premagal notranje in zunanje sovražnike, se mu je dvignil ponos. Povsod je pripovedoval, kako moško se je držal, in zadovoljen je poslušal hvalo vaščanov, ki so vsi iz srca privoščili oblastnemu Jarniku, da je pogorel.

»Če bi bilo v Št. Lenartu več takih mož, kot si ti, Lenart,« je dejal ta in oni, »bi se Jarniku hitro greben pobesil.«

Vendar se Lenart v tej hvali ni prevzel, in ko mu je rekel Primož: »Tebi je Iehko. Lenart, ker stojiš trdno; a gorje dolžniku, ki se Jarniku zameri!« so se mu zapičile te besede tako globoko v pohlevno srce, da se je zbal svojega junaštva. Gorje dolžniku! to se mu je zdelo kakor grožnja in svarilo. Kaj pa še hoče Jarnik? Ali mu ni že zadosti hudega prizadel ? Lenuh in trot mu je rekel. To vendar ne gre. On bi ga bil lahko tožil; a ga ni, ker je dobra duša. Radovoljen pa vendar ne more iti v mesnico. Oh, narobe svet! Tisti, ki je žalil in krivico delal, se jezi: on, ki je trpel, pa odpušča. Zavedel se je Lenart, da v nravnem oziru visoko nadkriljuje Jarnika in premnogo drugih grešnikov v Št. Lenartu, zavedel pa tudi, da mu to ne bo mnogo pomagalo, če se vzdigne hudi Jarnik nadenj. Prišel mu je dolg na misel in da gorje Jarnikovim dolžnikom. Hkrati se je spomnil, koliko prijetneje je živel, ko se mu ni bilo treba Jarnika bati, ko je pri njem vsako jutro brinjevec pil in sicer boljši in pristnejši brinjevec, kot ga zdaj pije v drugi prodajalnici. Spomnil se je. kako sta tarokirala, kako sta se vozila v Trst in v Toplice, in milo se mu je storilo. Kar odpuščenja bi prosil Jarnika, samo da bi imel potem mir.

Ti tehtni razlogi so nagnili Lenarta, da je zopet stopil v Jarnikovo prodajalnico na požirek brinjevca. Prijazno je pozdravil, pohlevno ponudil Jarniku roko in ga milo pogledal. Jarnik, ki se je bolj brigal za svojo korist kot za svojo jezo, mu je krepko stresel roko in rekel, naj nikar ne zameri, če morebiti ni bil zadosti vljuden; on da rabi navadno bolj debele izraze in je le vesel, da ga v jezi ni pretepel.

»Vse dobro, Jarnik,« je hitel Lenart In naročil še en kozarček pijače. »Midva ostaneva stara prijatelja.«

»Prodaj mi tisti les na Rebri, ki ti ga je veter podrl!« je dejal Jarnik.

»Saj ne vem, koliko ga je,« je menil Lenart.

»Naj ga bo, kolikor hoče! Narediva počez! Tukaj imaš petdeset goldinarjev. Spravi pa tiho bodi!«

»Naj bo, ker si ti!« je dejal Lenart, vesel, da se je tako dober kup zopet sprijaznil.

Druge člane Lenartove in Jarnikove rodbine je bila ponesrečena snubitev le še bolj zbližala, in zdaj je dobil tudi Lenart zadoščenje, da ga je sam Jarnik, tako premožen in čislan mož, takorekoč odpuščenja prosil. S ponosom je to pripovedoval povsod in zlasti doma je naglašal, da ga bodo takisto tudi domači, ki zdaj tako grdo z njim ravnajo, še prosili, če prej ne. pa na smrtni postelji, preden stopijo pred božjo sodbo.

Počitnice so šle h koncu. Ribič je štel dneve, kdaj da odide; Olga je težko čakala rešitve svojih prošenj; mati pa je natihem žalovala. »Olga pojde proč in jaz bom izgubila hčerko,« si je dejala, »in potem je vsega konec.« Priporočala je Olgi, naj ne proda težko priborjene svobode za zlato peno, kakor jo je na svojo nesrečo mati prodala.

Škender se je mudil še vedno v Podlogu. Šentlenarčani ga niso pogrešali. Dasi namreč Škender ni bil tako moder kakor stari Sokrates, ga je vendar podobna sitnost naganjala ljudem dokazovat, kako malo da razumejo duha časa. Županu je dopovedoval, da je njegova občina najbolj nazadnjaška na Slovenskem, in nazadnje ga je celo vprašal, kako si upa županovati, ko niti Levstikovega Nauka slovenskim županom ni prebral. Kaplanu je očital nepravilno rabo dovršnikov in nedovršnikov. V Toplicah je prerokoval domačim rodoljubom, da ne bodo dosegle Toplice nikdar takšnega imena kakor Karlovi vari, ker ne kažejo domačini nobene podjetnosti, ne zidajo tujcem hotelov, ne skrbe za godbo, za gledališče in druge udobnosti, kakršne nudijo kopališča v drugih krajih. Jarniku je porogljivo namignil, da o dvojnem knjigovodstvu še pojma nima.

»O dvojnem knjigovodstvu?« je poprijel Jarnik. »Ko ste Vi, gospod Škender, še v sami srajci okrog skakali, sem jaz že rabil dvojno knjigovodstvo.«

»Rad bi vedel, kakšno,« se je rogal Škender.

»Kakšno? Takšno, da je imel eno knjigo vedno odjemalec in eno jaz. Poznam pa še druge vrste dvojno knjigovodstvo. ki spada v davčne zadeve in ni da bi o njem govoril. Sitnosti so na z obema in blagor Vam, gospod Škender, ki Vam ni treba nobenega knjigovodstva.«

A tudi Podlogarji niso marali za Škendra, češ, otroke naj uči, ne njih, ki so odrasli, modri možje in posestniki, in kjer so mogli, so mu ponagajali.

To nenaklonjenost na je porabil Škender Olgi na korist. Začel je zabavliati po Podlogu čez Lenartovo hčerko, da je svojeglava, prepirljiva ženska, da se bo mešala v zadeve, ki ji niso nič mar, in da bo hotela tudi orglati in petje voditi, dasi malo razume. Dosegel je toliko, da je postavil krajni šolski svet Olgo na prvo mesto in da jo je župnik okrajnemu šolskemu nadzorniku še posebej priporočil, češ, da je želeti:, da se dobi protiutež proti samovoljnemu prepirljivcu Škendru.

Tako se je zgodilo, da je Olga res dobila zaprošeno mesto. Poročilo je nesel Škender sam v Št. Lenart.

»Pogorel je,« so dejali zadovoljni Podlogarji; »zato se je umeknil.«

V Št. Lenartu je zvedel Škender, kako se je Tonetova snubitev ponesrečila in kako sta se Lenart in Jarnik sprla, in ker se je za prepire izredno zanimal, ga je vest zelo razveselila. Olge ni zaradi tega nič manj rad imel, Toneta pa še veliko bolj.

Njegova novica pa je razveselila vso Lenartovo hišo. Oče je zadovoljen premišljeval, da ima zdaj skrbeti le še zase, da si bo torej lahko kaj več privoščil. Olgo je obhajalo prijetno čuvstvo, da ne bo nikomur več v nadlego in da lahko tudi ljubo mamo k sebi vzame. Mati je čestitala hčerki, da ji ne bo treba živeti v vednem straliu, kaj bo, če propade očetnji dom.

»Ne bo dolgo in razsulo se bo vse,« je dejala, »in nobena človeška moč ne more pomagati. Ti ne pošiljaj nobenega denarja domov! Sama boš težko živela in nespametno bi bilo, če bi lačni site pasli. Če ti kaj ostane, hrani zase; za mene pa moli, da mi ne upade pogum, da izpijem potrpežljivo do dna grenko kupo svojega življenja!«

Stric, ki se je odpravljal, je obstal Olgi, da pride k njej v Podlog, da ji bo pomagal zapisnike na čisto pisati in naloge popravljati. Svetoval ji je, kako naj se vede v šoli, kako zunaj šole, z vsemi vljudno, da ji ne bodo podtikali prevzetnosti. z nikomur preprijazno, da je ne bodo obrekovali. »Opravljanje in obrekovanje,« je dejal, »je navadna zabava. Sreče ne privošči nihče nikomur, nesrečo pa vsak in razlika med kupčijo in goljufijo je malokomu jasna. Teh napak se ljudje ne zavedajo in jih tudi nimajo za greh, samo da so ob nedeljah in praznikih pri maši in da se zdrže ob postnih dneh mesnih jedi.«

Podobne nauke ji je dajal Škender.

»Če hočete Vi,« je dejal, »da se Vam bo v Podlogu dobro godilo, ne bodite z menoj prijazni! Oglasite se pri gospodu župniku in pri gospodu županu! Tam boste slišali, kako rada me imata. Le pohujšati Vas ne sme zabavljanje. Potem še nekaj! Orglanje v cerkvi Vam bodo takoj ponudili. Kar sprejmite, gospodična! Kakih štiristo kron Vam bo neslo. Mene bi bili že zdavnaj odvrgli, če bi bili dobili nadomestek. Vi ne veste, kako jim boste ustregli, če mene odrinete. Jaz se bom primerno jezil, da jim ne zagrenim veselja in da Vas ne kompromitiram. Občevala bova kar se da slovesno in uradno; v srcih si lahko misliva, kar si hočeva. Ženini in neveste se pri nas vedno grdo drže, kadar gredo pred oltar, in nobena kmetska mati ne bi pred ljudmi objela in poljubila svojega otroka, ker se to ne spodobi; pretepla bi ga pa vsaka.«

Olga se je smejala dobrodušnim navodilom, prepričana, da je Škendcr boljši kot njegov glas; orglanja pa da ona nikakor ne prevzame, ker je premalo izvežbana in ker ji tudi prva leta ne bo preostajalo časa.

Mati je pripravljala za Olgo najpotrebnejšega pohišja, spravljala obleko in perilo v zaboje in polnila posode z živili, ki jih bo hči tako nujno potrebovala.

»Cela bala, cela bala,« je tarnal oče. »Koliko pa še misli vzeti? Ali bo vso hišo izpraznila? Saj je že preskrbljena. Ali nima že stalne službe in dobre plače?«

Olga se je morala oglasiti še pri okrajnem glavarstvu zaradi službene prisege. Spremljala jo je mati, ki se je genljivo poslavljala od ljubljene edinice. edinega veselja v življenju. Kakor bi slutila, da se zadnjikrat vidita, je objemala hčer in jokala in z nobeno besedo ni mogla povedati, kako jo ljubi.

Hčerka jo je tolažila in vabila, naj pride k njej, da bosta skupaj živeli, skupaj gospodinjili, da ji ona vsaj nekoliko poplača skrb in ljubezen.

»Oh, kako rada bi šla jaz s teboj! je tarnala mati. »Kako rada bi ti pomagala! Toda to ne gre. Ves dom je na mojih ramah, in če jaz onemorem, ne boš ti dobila nobenega doma več. Kadar bo priložnost, ti pošljem pridelkov našega polja in vrta, da se boš spominjala, da je to tvoja mama nabrala in natrgala za tebe, da so njene misli, njene želje, vse njeno srce vedno pri tebi. Pisala ti ne bom mnogokrat, ker ne bo časa; ti pa mi piši, kadar utegneš, in vse mi piši, svoje veselje in svojo žalost in vse malenkosti in vse navadne stvari! Mene zanima vse, kar se tebe tiče. Kako bom žalostna, če dolgo ne bo pisma! Vedno bom mislila, da mi ti prikrivaš kake bridkosti, zato da bi mene ne žalostila. Nič se ne boj! Jaz bom delila s teboj žalost in veselje in obe si bova lajšali srce.

Tako sta se ločili s težkim srcem, s solzami v očeh. Mati je milovala hčerko, ki odhaja v tuje kraje med tuje ljudi, ki ne bodo imeli sočutja in usmiljenja; hčeri pa se je smilila mati, ki jo je zapustil ljubljeni brat, ki jo zapušča hčerka edini opori, na kateri se je mogla nasloniti, edini srci, kjer je našlo odmeva njeno srce; doma pa jo čaka brezupno delo in brezsrčen mož. — »Proč, proč, pregrešne misli!« se je prestrašila Olga težkih izkušnjav, ki so jo napadale.

Škender je moral po Jarnikovem Tonetu še posebno uslugo izkazati.

»Zastran Tonka moram s teboj govoriti,« je dejal zaupno. »Letos se mora fant vpisati v šolo in tam pride popraševanje, kako se piše, kdo je mati in kaj vem kaj še. Že zdaj vpijejo nad njim Uršini paglavci, da je njih sorte, Metin Tonček, in še hujše reči. Fant mi je postal ves otožen in zamišljen. Nekaj ve in še več sluti in pomagati se ne da. Vzemi ga ti s seboj, da bo pri tebi v šolo hodil, da pride domačim ljudem izpod nog in posebno da ne zabrede v družbo Uršinih barab! Moj oče je zadovoljen s tem načrtom in mi ti bomo plačevali, kar bo treba.«

Škender je bil takoj voljan izpolniti prijatelju željo in kmalu je skušal tudi Tonček bridkost ločitve. Žalosten je tudi on slovo jemal od svojega žrebička in od vseh domačih in s solzami v očeh še je oziral z voza nazaj, dokler je še videl domačo vas, dokler se je še belil zvonik domače cerkve.

VII.

Bil je neprijeten jesenski dan, ko se je peljala Olga v Podlog. Iz sivih oblakov, ki so bili prevlekli vse nebo, je padal tiho in vztrajno hladen dež. Po gozdih je povešalo drevje pisano listje; na polju je drhtela ajda pod težkimi kapljami in koruza je štrlela z debelimi storži iz vlažne zemlje. Drugod se je kazalo strnišče in samo pozni, utrjeni sadeži so ravnodušno čakali boljšega vremena.

Olga se je zavijala v plašč, vlekla koc čez kolena in pokrivala z dežnikom karton, kjer je imela spravljen klobuk in nekaj druge oprave, ki se ni smela zmočiti. Pokrajina se ji je zdela dolgočasna, enolična in otožna kakor vreme, kakor njena čuvstva, naj se je spominjala prošlih dni ali pa zrla v negotovo bodočnost. Kar je Škender pripovedoval o Podlogu, ji ni budilo dobrih nad, ji ni dajalo poguma; upala pa je s potrpežljivostjo premagati težave.

»Tamle je Sv. Peter,« je pokazal voznik z bičevnikom. »Še pol ure, pa bomo v Podlogu. Hi, rjavec!«

Konj je počasi coklal po klancu gori; Olga se je ozirala na desno in levo, v kakšnem kraju da bo živela. A razgleda ni bilo nikamor nobenega, prav kakor v življenju preprostega učitelja. Lotil se je je tisti nemir pričakovanja, ki napoveduje in spremlja vse premembe.

»Zdajle se je cerkev pokazala,« je dejal voznik. »Župnišče je niže spodaj. In tam naprej je šola.«

V Podlogu zastanejo, kadar se pripelje kak tujec v vas, mahoma vse roke, ustavijo se vse noge, obrnejo se vse oči in zmajejo vsi jeziki. Voznik še ni bil spravil Olgine prtljage pod streho, že je vedela vsa vas, da je prišla nova učiteljica in kakšna primeroma da je.

Škender je bil preskrbel Olgi stanovanje tam, kjer je stanovala prejšnje leto njena prednica, v nizki kmetski hiši s tlakano vežo in s kuhinjo v veži.

»Za silo že bo,« si je dejala Olga in iztrepala mokro obleko.

Prišla je gospodinja in ji odprla in razkazala preprosto sobo, kjer so že več let stanovale učiteljice.

»In vse so bile prav zadovoljne,« je pristavila in izpraševala Olgo, odkod da je, kje da je prej poučevala in kako bo s postrežbo.

Ko sta se bili o vsem dogovorili, je šla gospodinja večerjo kuhat, Olga pa je razstavljala pohišje po svojem okusu, spravljala pripeljana živila in urejevala in snažila sobo v prijetni zavesti, da je tukaj ona gospodinja. Dela je imela do noči dosti in vreme je ni vabilo iz hiše. Pri duhteči kavi je prešla v mislih dogodke prvega dne samostalnega življenja in premislila, katerih opravkov se bo treba najprej lotiti.

Vas se je videla vsakdanje, brez vsake posebnosti. Razen par lepših hiš pri cerkvi so bile vse druge, ki so stale raztresene po pobočju, nizke in večinoma s slamo krite. Skoz majhna okna svoje sobice je gledala Olga na eno stran na cesto, na drugo na vrt. Velik del sobe je zavzemala zelena peč, ki je imela na obeh straneh čelešnjak, na obeh straneh široko klop.

»Če pride mama katerikrat ali pa stric,« si je mislila, »mu prepustim jaz svojo posteljo; sebi bom postlala na klopi. — Kaj se mi bo le nocoj sanjalo?« ji je padlo v glavo, ko je odgrinjala visoko, s svežim perilom prevlečeno posteljo.

Drugega dne se je odpravila najprej v cerkev. Cerkev, ki je stala precej daleč od njenega stanovanja, je bila navadna srednjevelika stavba, znotraj precej našarjena, z obokano lino za velikim oltarjem, tako da se je vsipal jutranji žar v božji hram in temnil podobo v oltarju. V cerkvi je molilo nekaj pobožnih duš, ki so se vse ozrle, ko je vstopila Olga; kjer sta pa klečali dve skupaj, sta se sunili s komolci in pošepetali.

Po maši je šla Olga šolo pogledat, precej novo, enonadstropno poslopje, ki je stalo pod cerkvijo. Skoz okno je gledal Škender, pušil smotko in se oziral po vremenu. Oddaleč je že pozdravljal. Iz veže pa je naproti pritekel Tonček in kričal »Olga, Olga, gospodična Olga je tukaj,« in se je oklenil z obema rokama.

»Ali se že predstavljate, gospodična?« je vprašal Škender. »Malo zgodaj je. K meni pa ni treba hoditi, ker se že poznava in ker se bova vsak dan videla.«

»Jaz grem z Olgo,« je silil Tonček in jo držal za roko.

»Drugič, Tonček, drugič pojdeš v vas; danes ima gospodična mnogo opravkov,« ga je zadrževal Škender.

»Naj gre z menoj, za nekaj časa; potem Vam ga pošljem nazaj,« je dejala Olga in odpeljala dečka na svoj dom.

O, tukaj je bilo Tončku vse bolj všeč kot pri učitelju. Okna so bila mnogo manjša, klopi širše, peč je imela čelešnjake in koliko je viselo podobic po stenah! Tonček je hotel, da bi mu Olga razložila, kaj da pomenijo. Pomirila ga je z obljubo, da mu bo popoldne vse povedala. Skuhala si je zajtrk in povabila tudi Tončka, ki se ni branil; potem pa ga je poslala Škendru nazaj in se pripravila na posete.

Najprej je šla v župnišče. Iz kuhinje je pogledala kuharica v radovednem strahu, če ne prihaia kdo ki bi utegnil pri kosilu ostati. Pomirjena je povedala Olgi, da je gospod župnik v pisarni. Olga je potrkala, vstopila na poziv, obstala in čakala, da bo župnik prenehal s pisanjem.

»Kdo je?« je dejal župnik, ne da bi se ozrl.

»Nova učiteljica se klanja gospodu župniku,« je dejala Olga.

Župnik se je obrnil, jo pogledal iznad zlatoobrobljenih naočnikov in ji ponudil sedež.

»Mene jako veseli,« je dejal, »da ste dobili gospodična, Vi to mesto. Kompetentov, veste, je bilo mnogo in dobrih kompetentov; ampak, veste, naš učitelj je bil zoper Vas in mi smo rekli: Zdaj pa nalašč! Veste, učitelj Škender je nekak čudak, prepirljiv človek; zato ga nihče ne mara. Veste, če bo hotel Vas kaj sukati, kar name se obrnite! Mu bomo že uro navili. Ali znate Vi orglati?«

Olga je pritrdila.

»Imenitno, gospodična! Prevzemite Vi orglanje!«

Olga se je branila, češ, da se ne more, ko je komaj službo nastopila, zameriti nadučitelju.

»Razumem, razumem, gospodična«, je dejal župnik. Škender je voditelj. Pozneje, o priliki bomo lažje govorili. Šola in cerkev, to dvoje spada skupaj; nameni so približno isti, dva pota z enim ciljem. Gorje, če bi šola podirala, kar cerkev zida. No, veste, v tem oziru se jaz popolnoma na Vas zanašam. O kako lep, kako vzvišen je učiteljski poklic! Seveda, veste, človek ne sme biti tlačan. Kako lepo poje naš Gregorčič: Dolžan ni samo, kar veleva mu stan; kar more, to mož je storiti dolžan. Da, ne samo v šoli, tudi zunaj šole mora učitelj vzgajati. Sem spada nadzorstvo v cerkvi. Vi ne veste, kako grdo se vedejo nekateri dečki v cerkvi, kako motijo mene in druge ljudi. Nihče jih ne nadzoruje. Potem naša Marijina družba — saj ste Marijina hči — bi potrebovala dobre urednice, ki bi druga dekleta nadzorovala. Koliko zaslug si boste lahko na tem politi nabrali! Potem se razprostira pred Vami važno polje prosvete. Ljudje, veste, se najrajši izobražujejo z zabavo. Kako blažilno, veste, vpliva na človeka lepo petje, kako všeč je ljudem, veste, kaka veselica, petje, godba, govor, deklamacija in ob gotovih prilikah kaka gledališka igra. Ljudje, veste, so vsi mrtvi na igre; radi gledajo in radi igrajo. Kratka igra, veste, ne predolga in pobožne vsebine. Če je na posvetna, naj bo vesela; veste, če je žaloigra, se ljudje preveč smejejo in to moti, to moti. Tudi predavanja, dá, predavanja, poučna in zabavna, so ljudem všeč. Zdaj se snujejo povsod Orlovska društva. Vi, gospodična, ste gotovo telovadka. Orlice prevzamete Vi. Joj. kako Vas bodo ljudje radi imeli! To bi bil majhen načrt. Glejte, kakšno torišče plodonosnega delovanja se Vam odpira! Le pogum, gospodična! Bog bo pomagal in jaz Vas bom podpiral, kolikor bom mogel. Veste, jaz imam tudi veliko dela; vedno več se zahteva in vedno se povprašuje, kaj se je storilo na prosvetnem, kaj na socialnem polju. Mi starejši gospodje težko dohajamo mlade, izurjene moči, tako da je, veste, Bog pomagaj! Torej dobro došla in Bog blagoslovi Vaše delo!«

Olga je odšla precej malodušna: toliko se ji je napovedovalo dela. Pripravljanje za šolo, poučevanje, popravljanje nalog, kuhanje, pospravljanje doma: kdaj naj si oddahne? Srečen se ji je zdel Škender, ki je imel pogum, da se je ustavljal postranskim zahtevam, in želela je tudi sebi toliko iskrene srčnosti. Sreča, da je orglanje odklonila! »Kolikor bom pač mogla,« si je dejala, »bom storila.«

Župan ji je tudi povedal, da je Škender proti njej rovaril, on in župnik pa da sta se za njo potegnila in ne brez uspeha; ona naj se torej Škendra nikar nič ne boji; če bo sitnaril, bo odletel: Podlog njegovo prvo mesto in tudi zadnje ne bo. »Zdaj pa, gospodična,« je dejal župan In tako zvito pomežiknil z desnim očesom, da se je Olga zasmejala, »še eno zaupno vprašanje! Enega fantička je pripeljal Škender s seboj.«

»Dá, Tončka,« je pritrdila Olga.

»Oče mu je Škender, kaj? Meni smete zaupati: jaz Vas ne bom nikomur ovadil.«

Olga je trdila, da se mož moti, da ona tudi ve, kdo da je oče.

»No, saj vemo.« je mahnil župan z roko, »da se dobe povsod postrežljivi ljudje, ki vzamejo za denar marsikaj nase. Ampak tega mi ne bo nihče dopovedal, da mu ni čisto z obraza snet.«

Olga je zagovarjala Škendra z veliko vnemo in z majhnim uspehom. Županu ni ustregla; on je vedel, kar je vedel, a potrdila je pričakoval. Tako pa si je mislil, da se učitelji med seboj pač prepirajo, proti drugim so pa edini.

Šola se je pričela in ž njo redno, enakomerno delo, ki je puščalo Olgi še dosti prostega časa za izprehod in razvedrilo. Ob lepih jesenskih dnevih je spoznavala okolico, ki je kazala s svojimi bukovimi in kostanjevimi gozdi, s svojimi hribci in griči, s preprostimi cerkvicami, s skromnimi vasmi in nizkimi hišami mirno enoličnost, kakršno kaže življenje poštenega človeka. Z ljudmi je imela še premalo opraviti, da bi jih mogla ali smela soditi.

Njen vsakdanji gost je bil Tonček. Deček se je pri Škendru dolgočasil in Škender ga je iz srca rad prepuščal Olgi, ker je porabil vsak prosti čas, da je mahnil v Mokronog, kjer je vedno dobil družbo in zabavo. Posebnega nadzorstva tudi Tonček ni potreboval. Dobil je nekaj enakomislečih vrstnikov, s katerimi je za stavo skakal in plezal ali balincal, nebeškal, slepe miši lovil ali kozo bil. Šola mu ni prizadevala nobenih težav, ker je bil bistre glave in ker sta mu pomagala učitelj in učiteljica. Po domu se mu ni tožilo več, rad pa je govoril z Olgo v mraku, kadar se je bil naveličal igranja, o Št. Lenartu in znancih tam doli, potem pa je zopet prosil, naj mu pove kako zgodbo. V kratkem času sta se bila drug na drugega tako navadila, da je postalo njemu in njej dolgčas, če se nekaj časa nista videla. Škender se je norčeval, kadar je vprašal Tončka po Olgi: »Kaj pa mama? Ali je zdrava? Ali prideš zopet k mami?« Olgi je ob takih besedah gnala zadrega kri v lice in silila se je s šalo, ki ji ni šla od srca. Škender bi bil prijeten tovariš, si je mislila, samo če bi človek vedel kdaj govori resno in kdaj se šali in kakšne namene da skriva. Tončka je pa rada poslušala, naj je odpovedoval o Tonetu ali o Škendru: oba sta ji bila ljuba domačina.

Najžalostnejše misli so jo obšle, kadar se je spomnila ljube mamice. Pisala ji je dolga pisma in popisovala vse, kar je doživela. Od matere je dobila redkokdaj kako pisanje. Razveselila in prestrašila se ga je vselej in hlastno ga je preletela od kraja do konca, potem pa ga je brala z zbrano pozornostjo in izkušala med vrsticami zaslediti, kar je mati zamolčala; zakaj le predobro je vedela, da ji mati prikriva vse, kar bi utegnilo hčerko žalostiti, vse žalitve dobrega moža, vse težave gospodarstva in gospodinjstva.

Prešlo je par tednov in Olga se je bila do dobra udomačila v Podlogu. Neke nedelje po prvi maši pa je stopila v njeno sobo mlada, čedno oblečena ženska in ponižno pozdravila.

»Česa želite?« je vprašala Olga in snemala klobuk in rokavice.

»Ali me ne poznate?« je dejala ženska tiho, sedla na klop, si zakrila oči z rokami in na glas zaihtela.

»Kaj pa Vam je?« je silila Olga in jo prijela za roke, da bi ji odkrila obraz. Ženska je spustila roke v naročje in uprla solzne oči v Olgo: »Ali me res ne poznate?«

Bistro jo je pogledala Olga in spomin nekdanjih dni se ji je zbudil. Vsa kri ji je prešla z obraza in glas je trepetal, ko je tiho vprašala, če ni Metka.

»Oh. Metka, Metka,« je kimala ženska in svetle solze so se ji udrle po licih. »Jaz sem zvedela, da ste Vi tukaj,« je pojemala, »in da je, da je moj otrok, moj Tonček tukaj in jaz ga moram videti. ga moram videti.«

Zakaj ste pa —« je začela Olga, a Metka ji je burno segla v besedo:

»Zakaj sem se ga hotela odkrižati, da, zakaj sem se ga hotela odkrižati?« je hitela. »Zato, ker so me ogoljufali, ker so me preslepili. Tone se ženi drugo bo vzel, tako so mi trobili: nikar ne pusti; razderi! so mi rekli. In jaz neumna sirota sem poslušala. Srce sem si iztrgala iz prsi, ker sem upala, da se me bo Tone usmilil, da se me bo spomnil. Urša mi je nakopala nesrečo. Oh, da bi ne bila jaz nikdar spoznala te ženske! Rada sem imela Toneta in on je mene rad imel in bi me imel morebiti še, da mu nisem zaslepljena tega storila. Oh, kako bridko sem se kesala kolikrat sem zahtevala otroka nazaj! Toda zaman, brez uspeha: varuh je bil proti meni in sodišče proti meni in nisem si mogla pomagati. In vendar je Tonček moj otrok, moj sin. Gospodična, prosim Vas, kakor se Bog prosi. Spomnite se, kako sem Vas jaz rada imela in kako ste me Vi radi imeli! Dovolite, da pridem katerikrat k Vam! Jaz Vam bom kuhala in stregla, če hočete, in ni mi treba za to nobenega plačila dajati, samo da bom videla svojega sina. To bo moje plačilo tukaj, Vas pa čaka v nebesnih za Vašo dobroto. Jaz sem doma doli pri Sv. Petru in ni mi daleč k Vam. Oh, uslišite me!«

Medtem je pritekel v sobo Tonček: »Pozdrav od gospoda učitelja! Rekel je, naj ostanem danes kar pri mami, ker mora on v Mokronog.«

Meta si je otrla zardela oči in zavidljivo gledala, kako se je deček obesil na Olgo, kako mu je Olga gladila lase in božala lice.

Prijetna čuvstva tudi Olge niso obhajala. Nepričakovana je stopila ta ženska med njo in nekoga drugega. Predstavljala si jo je bila Olga vso drugačno, nekako izgubljeno siroto, brez srca, brez duše, ničemurno in samopridno in s to predstavo je opravičevala svoje prošlo razmerje. Iznenadila pa jo je cvetoča mladenka in ljubeča mati. In ta mati njenega Tončka, ta miljenka njenih mladih let je zahtevala nazaj pravice, ki jih je bila Olga skoraj že priposestvovala.

Metka je gledala dečka in mirno čakala, da se obrne Olga zopet k njej. Olga pa je zbirala razburjene misli, v zadregi, kaj bi rekla, kaj bi storila.

»Tonček, pojdi mi eno marko kupit!« je dejala po dolgem molku, dala Tončku denarja in ga odpravila.

»Jaz Vam ne morem kar tako odgovoriti, Metka,« se je obrnila zdaj k Metki. »Za dečka je odgovoren tukaj učitelj Škender in jaz se moram z njim posvetovati.«

»Torej me nočete uslišati, se me nočete usmiliti? In vendar pridem jaz vsak dan gledat svojega sina; tega mi ne boste zabranili. Olga, Olga, spomnite se svoje matere, ki tudi Vas ljubi bolj kot sebe, in ne pehajte me od mojega otroka! Jaz se bom zatajevala in ne bom ne njemu ne nikomur drugemu povedala, da sem njegova mati.«

»Kaj pa, če pride on?« je dejala Olga, ki je omahovala in se bala zamere tukaj in zamere tam.

»Skrila se bom in ne bo me videl,« je dejala Metka, prijela Olgo za roko in ji začela roko poljubljati. Njenim prošnjam, njenim solzam se Olga ni mogla ustavljati. Medtem je pritekel Tonček z marko.

»Glej, Tonček, kak nožiček sem ti prinesla!« je dejala Metka. »Na! Vzemi!«

Tonček je pogledal nožiček in dejal, da ima sam lepšega. Izvlekel je pipec in ga primeril nožičku. Metki je zaigrala solza v očeh; vstala je, podala Olgi roko, obljubila, da pride drugega jutra in pogladila za slovo Tončka po licu. Fant se je nejevoljen obrisal z roko in vprašal, ko je bila Metka odšla, kdo da je ta ženska. Olga mu je rekla, da ji bo pomagala v kuhinji in da mora biti on proti njej vljuden in prijazen.

»Zakaj se pa joka?« je vprašal deček.

»Ker je nesrečna. Svojega otroka je izgubila.«

»Ali ga je tako rada imela? Pri nas sem se samo jaz jokal, ko sem šel od doma, drug nihče. Vi ste se pa tudi jokali.«

Razmišljena je odgovarjala Olga na dečkova vprašanja in odleglo ji je, ko je stekel Tonček k svojim tovarišem na cesto.

Olga je premišljevala, ali je prav storila ali ni prav storila, kar je storila. Jasno ji je bilo, da se je motila ona, da se moti Tone, ki tako hudo sodi svojega sina. Kako bi bila mogla ona materi, ki koprni od žalosti po svojem otroku, odreči to ljubav, da ga vsaj vidi in sliši, če ga že ne sme objeti in pritisniti na svoje srce! Tudi če bi deček ne hotel priznati svoje matere, Olga jo mora priznati, ji mora vrniti pravico, katero so bile okoliščine začasno njej podelile, se ji mora umekniti. Na slepiv temelj je bila zgradila svoje razmerje k Tonetu. Oče se ne more ločiti od sina, sina ne more ona ločiti od matere, kako bi mogla ločiti mater od očeta! Proti naravi, proti ljubezni, proti vesti bi ravnala. Vendar se ji je milo storilo, ko si je bila izmed dveh potov. ki sta se doslej odpirala njenemu življenju, enega sama zgradila. Zavest, da pošteno ni mogla drugače ravnati, jo je mirila.

Služba tudi ni bila težavna. Poučevanje se ji je lepo spešilo; nadučitelj ji je šel na roke in ljudje so jo puščali na miru kakor ona nje; kaj je še hotela?

Drugega jutra je prišla Metka zopet in odvzela Olgi velik del domačega opravila. Med delom je gledala skoz okna in prisluškovala, kdaj da pride Tonček. Zablestele so ji oči in zardelo je lice, ko je pritekel. Prisrčno ga je pozdravila. Fant pa se ni zmenil zanjo, iskal je Olge. Metke ni to motilo; zanašala se je, da si polagoma osvoji njegovo srce. Prinesla mu je bila hrušek in jabolk, maslenk in voščenk, in rekla mu je, da pojde popoldne maline brat in leščnikov trgat, in ga vabila s seboj. Deček je pogledal Olgo, kaj da ta poreče, in ker ni branila, je šel z njo. Vrnila sta se že kot dobra znanca.

Proti koncu jeseni je nastopilo deževno vreme. Sivi oblaki so zakrivali solnce in zgodaj je legal mrak po pokrajini. Dolgi večeri pa so bili vedno prekratki Tončku, ki se ni mogel naslušati bajk in pripovedek, ki sta mu jih pravili Olga in Metka. Metka je učila dečka tudi igrače rezljati in strigla in nalepljala je z njim pastirce za jaslice.

Ko pa se je bilo nebo zopet razvedrilo in se megla vzdignila, ko so zopet lesketali topli solnčni žarki skoz rumeno in rdeče listje, je peljala Metka otroka na svoj dom v Št. Peter. Hodila sta po mehkem mahovju skoz pisani jesenski gozd. Tonček je obiral črne robidnice in rdeči dren, podil veverico, ki je gibko skakala z veje na vejo in metala žir in želod na tla, in oprezno opazoval vitko podlasico, ki je smukala izpod brvi in zopet nazaj, in z očmi lovil kragulja, ki je krožeč vikal visoko nad drevjem.

Svojim domačim je bila Metka povedala, koga da pripelje; samo obljubiti so ji morali, da je ne ovadijo dečku. Imela je še očeta, eno starejšo sestro in mlajšega brata.

Komaj sta se pokazala Metka in Tonček iz gozda, jima je že pritekel domači psiček naproti. Tonček, ki je bil mesarskih psov vajen, se ga ni nič bal.

»Ali zna šapo podati?« je vprašal, in res prav lepo jo je podal in tudi za kamnom je stekel. Doma so ju ljubeznivo sprejeli oče in brat in sestra in razkazali dečku hlev in vrt in hišo. Najbolj sta zanimala Tončka dva polha, ki sta se skrivala pod posteljo in še zadosti prijetno godrnjala, in rdeča košatorepa veverica, ki je med oknom skakala in lešnike jako lepo iz rok jemala. Ves se je zganil deček in zakričal pol od radosti, pol od strahu, ko mu je bliskoma splezala na ramo. Metkina sestra je pripravila medtem južino in njen brat je podaril Tončku lesenega volka, ki je, zagnan, strahovito tulil. Prav prijetno je preživel Tonček to popoldne in kar ločiti se ni mogel od polhov in veverice.

Tako se je bil Tonček privadil matere, in če ga je zdaj kdo vprašal, katero ima rajši, Olgo ali Metko, je rekel: Obe.

Metka je vidno mladela. Živo so žarele iz cvetočih lic rjave oči in marsikak fant in marsikaka ženska je pogledala za njo, kadar je z lahkimi koraki hitela mimo. Tesna vez ljubezni se je bila spletla med njo in Olgo in Olga je na lihem preudarjala, kako bi odprla Tonetu oči in ga nagnila, da bi popravil krivico, ki se je bila Metki zgodila.

Škendru pa so bili postrežljivi ljudje na uho nanesli, da se govori, da je Tonček njegov sin. Svojega namena ti prijatelji niso dosegli.

Škender ni rekel ne tako ne tako; samo zvito se je nasmihal.

»Gospod Škender«, mu je rekla nekega večera krčmarica, ki je tudi upala, da bodo nastale tožbe ali vsaj prepiri, »jaz Vam lahko povem, seveda zaupno, kdo je to govoril.«

»Gospa«, je dejal Škender. »povejte mi zaupno, ali mi je fant res tako podoben?«

To vedenje se je zdelo poštenim Podlogarjem nesramno in predrzno in prav hudo so začeli napadati Škendra.

»Morebiti se mi že zopet potni list piše,« si je dejal Škender in se ni jezil. Čutil je namreč, da se mu srce vedno bolj k Olgi nagiblje, in vedel, da zanj ni nobene nade. Saj mu je bilo znano, da Tone še vedno na Olgo misli, in če bi bila Olga Toneta pozabila, si je mislil, ne bi Tončka tako ljubila in negovala.

Da se je Olga Metki na ljubo odpovedala, tega ni vedel ne Škender ne Tone in obema je prikrivala Olga, da objemlje Tončkova mati dan na dan pri njej svojega sina.

VIII.

V Št. Lenartu pa je žalovala mati za svojo hčerko, ki je bila tako daleč od nje. Kdo ji bo svetoval v dvomih, kdo jo tolažil v bridkosti, kdo ji pomagal v stiskah? Seveda je bila tudi mati tolažbe in podpore potrebna; toda potrebnejša se je zdela hči, ki ni bila še tako vajena življenja. Hči je začenjala živeti; nad materjo se je življenje sklepalo. Osamela je bila popolnoma; zapustila jo je bila Olga, zapustil tudi brat, vesel, da ne bo več gledal čudnega svaka, in žalosten, da ne more vzeti sestre s seboj.

Stana je iskala v neprestanem delu pozabe in v spominu na hčerko utehe. Željno je pričakovala prvega pisma, željno vsakega naslednjega. Po dvakrat In trikrat je vsako prebrala in kakor Olga je tudi ona preudarjala, če ji hčerka ne prikriva kakih neprijetnosti, če ji ne lepša razmer svojega življenja. Možu ni kazala teh pisem, ker je vedela, da ga ne zanimajo. Tudi ni mož nikdar vprašal po njih; še manj pa mu je prihajalo na misel, da bi sam pisal. Zavedal se je, da gre pisanje čez njegove moči, saj ni ne mislil ne čutil ničesar, kar bi bilo izraza vredno. Da je šla Olga od doma, to ni bilo zanj nič hudega; saj je tudi prej ni bilo mnogo doma in zdaj je preskrbljena. Da je šel svak, to mu je bilo ljubo; rešen je bil neprijetnega svedoka, rešen nadležnega gosta, ki je s svojo pridnostjo izzival ljudi k zoprnemu primerjanju, rešen tudi zaupnika svoje žene in hčere; zdaj je bil konec skrivnih razgovorov, ki so njega, gospodarja, žalili. Predobro je slutil, o čem da se menijo, da drug drugega milujejo, da čezenj zabavljajo, da kujejo naklepe proti njemu. Zdaj je užival zopet brez nadzorstva svoje življenje, jedel, pil, spal, igral in molil. Z Jarnikom sta si postala prav posebna prijatelja, odkar ga je bil Lenart s svojo odločnostjo izpreobrnil. Nič več ga ni zmerjal Jarnik; narobe, prijazno ga je vabil k sebi, igral in pil in kupčeval je z njim, tako da je Lenart zdaj skoro samo jedel in spal doma; pri Jarniku je bil kuhan in pečen. Denarja na račun je dobival tako lahko, da je kar po domače mignil: »Jarnik, zapiši!« In Jarnik je pisal in pisal in hkrati računil, koliko časa še poteče, da bo Lenart vse prepisal.

Te tajne kupčije so Stano hudo skrbele. Opozarjala je moža, naj se varuje, da ga ne zaplete sosed v svoje mreže. A mož jo je zavračal, naj se ne vtiče v njegove zadeve; njega ni še nihče preslepil in ga ne bo; samo svojega posla naj se ona drži; njemu pa naj privošči nekoliko potrebnega razvedrila in zabave. Stana ni imela nobenega razvedrila, nobene zabave, samo trud in skrbi. Vedno je hodila gledat če je živina oskrbljena, če se krma ne kvari, če je orodje spravljeno; vedno za hlapcem in za deklo, da ni zastajalo delo. Zato sta jo pa tudi tadva prav pisano gledala. Matija je najbolj jezilo, da je hodila na hlev za kurami. Prej je tam on pobiral jajca in jih nosil Urši, ki je naplavljala dobro cvrtje, da je imel siromak nekoliko razvedrila in zabave. Zdaj je začela gospodinja pobirati. Matija je sklenil, da jo, bo te sitnosti odvadil. Pomagalo mu je dejstvo, da kokoši tudi ne vidijo rade, če jim kdo jajca pobira; zato iščejo skritih, težko dostopnih krajev. Tako si je bila ena posebno nevoščljiva kura izbrala prostor prav za krajem pri strehi, kamor se je moglo priti samo čez par desk. Iznajdljivi Matija je zamenjal nekega jutra zdravo desko s trhlo in čakal, kaj se bo zgodilo. Kokoš je stopala čez to desko brez nevarnosti, tudi kak Uršin fant bi bil prišel brez škode čez; pod gospodinjo se je prelomila.

Bolestno je zakričala Stana, ko ji je zmanjkalo tal; lovila se je nekaj časa z rokami in padla, ker se ni mogla ujeti, skoz lino na trda tla. Poskušala se je vzdigniti, toda kost je zahreščala nad gležnjem in popadla jo je tako silna bolečina, da jo je mrzel pot oblil in se ji storila tema pred očmi. Popravila si je obleko in obležala nezavestna. Ko jo je bolečina zdramila, je pričela klicati. Prihitela je dekla in na njeno vpitje tudi hlapec, ki se je križal, kaj da se je zgodilo.

»Nesita me v hišo!« je dejala Stana, ki so ji šklepetali zobje od pritajene bolečine: »toda pazita, ker sem si nogo zlomila!«

Prihiteli so sosedje in kričali in popraševali in svetovali in prišel je tudi Lenart, nejevoljen, da mora zapustiti igro. Očital je ubogi ženi, kaj da lazi na hlev, ko vsa jajca niso toliko vredna, kolikor bo stala bolezen.

»Deska se je zlomila,« je razlagal Matija. »Kaj hodijo res na hlev in iztičejo po kotih! Saj bi bil jaz tista jajca pobral.«

»Sami so krivi,« je odločila dekla. »Jaz sem se zmeraj bala, kedaj se bo pripetila nesreča. Zdaj pa imamo.«

»Kaj hočem zdaj? Kaj hočem zdaj?« je tarnal Lenart.

»Ti trot, ti,« je dejal Jarnik, ki je zašel zopet v svoje navadno narečje, »po zdravnika je treba poslati. Tone, naprezi takoj lisca in goni!«

»Bog pomagaj! To bodo stroški,« je tožil Lenart, »in morebiti bo še vse zastonj. Oh, kaj si mi naredila! Boljše bi bilo, če bi bila ležala doma.«

»Vsa hiša ne more ležati,« je dejala Jarnikovka. »Denimo nogo v deščice, da bo ravno ležala. V dveh urah bo zdravnik tukaj, ki bo povedal, kaj bo treba.«

Zdravnik se je pripeljal, preiskal zlomljeno nogo, naročil, kako da naj ravnajo z bolnico, in obljubil, da pride kmalu zopet pogledat.

»Ali ne bi hotel ti Olgi pisati, kaj se je zgodilo?« je prosila Stana.

»Čemu? Čemu?« je ugovarjal mož. »Samo prestrašila se bo. Ona ima svoje dolžnosti in dolžnost je prva. Saj se bo na boljše obrnilo in o Božiču pride lahko Olga za nekaj dni domov.«

Ko je prišel zdravnik zopet, je osupnil. Noga se je sicer celila; a bolnica je bila grozno slaba. Ozki obrazek se je videl kakor prerojen in mrzlično so bleščale velike oči.

»Pri moči jo je treba ohraniti.« je naročal zdravnik. »Mir, dobro hrano, skrbno postrežbo, da ne pritisne pljučnica!«

Stana pa je trpela boli na duši kot na telesu. Želela si je prisrčnega obraza in sočutnih besed; mož pa je kazal samo nejevoljo, da bo toliko stroškov, da nima nobenega počitka in da mora doma ostajati. Rad bi bil namreč kvartal; a ni sl upal, ker se je bal strupenih jezikov. Tudi dekla se je jezila, da mora zdaj še novo delo prevzemati, ko ima že prejšnjega čez glavo. Venomer je morala Stana slišati, koliko sitnosti je po nepotrebnem vsem prizadela.

»Oh, piši Olgi!« je prosila bolnica in upirala oči v moža.

»Saj bom pisal,« je dejal mož, »In saj ni tako hudo. Bo že Bog pomagal.«

Stana je obupavala. Še enkrat bi rada videla hčerko, ker je slutila, da gre za ločitev. Oh, ločitve in smrti se ni bala, niti želela si ni več takega življenja; a na svoje srce bi bila še rada pritisnila svoje dete, svojo srčno bridkost.

»Ali si pisal?« je vprašala žalostna po prečuti dolgi, težki noči.

»Nisem še,« je dejal mož. »in kaj pa more Olga pomagati, če ti Bog ne pomore in zdravnik! Kaj bi jo strašil!«

»Če bo od druge strani slišala, se bo še bolj prestrašila,« je tarnala zapuščena žena in omahnila. Vidno so ji pojemale moči, tako da se je celo Lenart prestrašil, ko ga je opozorila Jarnikovka, da gre h koncu in da naj pošlje po duhovnika. Parkrat je še tiho vprašala, če je prišla Olga; gledala je, kdaj se bodo odprla vrata, in čakala ljubega obraza. Toda ni ga bilo od nikoder in srce ji je upadlo. Poklicala je hlapca in deklo, jima stisnila roko in prosila, naj ji nikar ničesar ne zamerita, naj molita zanjo.

Matiju se je to nekoliko sitno zdelo; a kakor se je pri tatvinah opravičeval, da jemlje samo po malem, tako ga je tolažila tukaj zavest, da ni imel tako hudobnega namena.

Nazadnje je prosila Stana še moža, naj ji odpusti, če mu je kaj hudega prizadela, naj ljubi svojo hčerko, in mirno je ugasnila luč njenega življenja.

»Jaz ti odpustim vse, vse,« je zatrjeval mož, »ker sem te vedno rad imel. — Oh, ti nesreča, ti sitnost! Da se je moralo tako zgoditi!«

Zdaj je pisal hčerki, da ji je umrla mati; naj pride na pogreb, če more.

Olgi se je trgalo srce. ko je brala kratko pisanje, in glasen jok jo je posilil ob misli, da ne bo več gledala ljubih oči in prisrčnega obraza, da je ne bodo več objemale materine roke, ki so se toliko trudile za njo in za dom. Vsa v solzah je molče pokazala pismo učitelju.

»Torej jo je vendar umoril,« je dejal Škender. »Težko si je prislužila nebesa.«

Olga ni hotela poslušati pregrešnih besed in Škender je umolknil. Naročal ji je, naj se hitro odpravi domov; šolske stvari bo že sam opravil. Tudi Meti se je inako storilo, ko je zvedela žalostno novico, in da naj za Tončka zvesto skrbi, ji ni bilo treba posebej priporočati. V Mokronogu je Olga brzojavila stricu, da mu je umrla sestra, in se hitro odpeljala domov.

Doma je ležala mama v tesni postelji in svet mir je bil razlit po lepem obličju, ki ni več kazalo žalostnih potez dušnega trpljenja. Grenke solze so kapale Olgi iz oči, ko se je sklonila čez mater in jo gledala, kakor bi si hotela za vse življenje vtisniti njen obraz v spomin. Oh, kako Je bila zdaj vsa hiša prazna in mrtva!

Zakaj mi niste pisali, oh, zakaj mi niste pisali, da bi jo bila še enkrat živo videla!« je tožila hči.

»Jaz te nisem hotel strašiti in žalostiti,« se je zagovarjal oče. »Tudi nisem mislil, da pojde tako hitro. Umrla je lahko; prosila me je še odpuščanja in jaz sem ji vse odpustil. Saj moramo drug drugemu odpuščati, da nam bo Bog odpustil. Nič ne jokaj! Njej se zdaj dobro godi; jaz sem siromak. Ampak za pogreb bo treba skrbeti.«

»Ali niste že poskrbeli Vi?«

»Kako? Ko sem tako žalosten. Saj ne vem, kje se me glava drži.«

Olga je tekla v župnišče, prosila ljudi, da bi nosili krsto, in s krvavečim srcem izkazovala ljubi materi zadnjo uslugo. Stric je prišel še o pravem času, da je spremil ubogo sestro na zadnjem potu.

»Kako si pa ti zvedel?« ga je vprašal Lenart, ko so se vračali s pokopališča.

»Olga mi je brzojavila,« je dejal svak. Lenart je poslal po vina in silil hčer In svaka, naj pijeta.

»Dajta no!« je dejal. »Umreti moramo vsi; eden prej, drugi pozneje. Zdaj sem jaz na vrsti. A v bridkosti ne potolaži mene nobena reč tako korenito kakor čaša dobrega dolenjca in ta je pristen in dober.«

Stric in Olga sta se branila in se odpravljala od doma, stric s trdim sklepom, da se ne vrine nikdar več, Olga z žalostno slutnjo, da je izgubila svoj dom.

Proti Olgi je začel oče bridko tarnati, koliko stroškov mu je prizadela bolezen in da bo treba plačati še pogreb in da pričakujejo ljudje, da se postavi še kak spomenik; ona bi pač mogla nekaj prispevati; zakaj ženska živi veliko ceneje kot moški, ker ji ni treba po gostilnah hoditi, in učiteljici nanosijo ljudje, če jo imajo radi, tudi vsega dosti; on je siromak, izgubil je ženo in edina opora mu ostane hčerka.

Olga mu je dala ves denar, kar ga je imela pri sebi, in obljubila, da še pošlje.

»Bog ti povrni!« je dejal ubogi vdovec, spravil denar in stisnil svoji dragi hčerki roko za slovo.

Ko pa se je peljala Olga s stricem proti Mokronogu, ga je vabila, naj pride o Božiču k njej na počitnice.

»Po zimi pridi rajše ti k meni v Ljubljano!« je dejal stric. »Po leti pridem pa jaz k tebi. Dokler sem jaz živ, imaš ti pri meni zavetje. Očetu pa nikar ne pošiljaj nobenega denarja, ker ga ni potreben in še manj vreden! Z delom se nikar ne preoblagaj! Za izpolnovanje dolžnosti je zdravje potrebno; če obnemoreš pod bremenom, ti ne bo zato nihče hvale vedel.«

Neutolažni siromak Lenart je ostal sam v svoji obupni žalosti. Nad nikomer se ne bo mogel več znašati, nikomur več nagajati, nikjer več kazati gospodarskega dostojanstva. Dekla je dejala odločno, da za dve ne bo delala; naj vzame še katero drugo v službo, ki ji bo pomagala, ali pa pojde sama proč. Matija je nasvetoval, naj bi prišel kateri Uršinih fantov pomagat.

»Naj pride!« je dejal Lenart. In priprišli so vsi trije, Janez, Jožek in Lojze, vsi prije prefrigani, živahni dečki in privabili so, kar je bilo še barabic po vasi. Kakor vrabci na proso so planili na Lenartovo hišo. Matija jim je odkazoval, kar je bilo najmanjšega dela; sam jim je bil za nadzornika Delali ti poglavci niso mnogo; pojali so se po dvorišču, po vrtu, po polju, nagajali ljudem, dražili živino, oblezli vse kote po hiši, po hlevih, po skednju in v slast jim je šlo pri mizi. Kar je bilo količkaj užitno, se je vse sproti pospravljalo. Nobeno jajce se ni več pokvarilo na gnezdu, nobeno žlahtno jabolko, nobena količkaj okusna hruška ni več dozorela; kruh se ni več staral; mleka ni bilo treba več umetati.

Lenart je žaloval in hiral. Tako se mu je tožilo po ženi, da ni mogel ostajati doma, zlasti dekla ni znala ali ni hotela tako kuhati kakor rajnica. Jarnika pa je začelo iznova skrbeti Lenartovo gospodarstvo.

»Še jaz bom izgubil, če pojde tako naprej,« je dejal svoji ženi. »Rešiti moramo, kar se še dá.«

Največji Lenartov upnik je bil on; pokupil pa je še nekaj drugih njegovih dolgov in nekega dne je nahrulil ljubega soseda, kdaj da misli plačati, kar je dolžan.

»Koliko pa je?« je prašal Lenart, in ko mu je bil Jarnik povedal, se je zavzel, kdaj da bi se bil tako zadolžil, ko je vendar samo po malem jemal.

»Veš, Lenart,« je dejal Jarnik, »jaz ti ne bom nič prizanašal, ker nisi vreden, ti si lenuh in požeruh. Požrl si, kar ti je bila žena pridobila. Ampak to meni nič mar. Zdaj pa hočeš požreti še, kar je mojega; toda ne boš. V ponedeljek pojdem jaz k odvetniku in v sodišče.«

»Ali si ti krščanski človek?« je ugovarjal Lenart. »Ali ljubiš ti svojega bližnjika kakor sam sebe? Jaz sem vendar tvoj bližnjik.«

»Ti hinavec! Kdaj pa si ti poznal kakega bližnjika razen samega sebe? Ampak narediva počrez, da ne bo treba odvetnika in sodišča nadlegovati. Tudi častnejše za tebe, če se vse izlepa uredi. Ti si prihraniš sramoto in stroške, jaz pa sitnosti. Stroški prisilne dražbe ti bodo požrli polovico izkupila in po dražbi lahko primeš za beraško palico; zakaj delati ti ne boš hotel. Če se pa midva lepo pogodiva, ti bo ostalo še precej grošev in bolj jih jaz tebi privoščim, dasi te ni nič prida, kakor vsem odvetnikom.«

»Če bi midva tako naredila, Jarnik,« je menil Lenart, »da bi obdržal jaz pri tebi hrano in stanovanje do smrti. Saj vidiš, da sem star in da hiram.«

»O ti slepar! Ti hočeš še mene požreti. Toliko premoženja nimam jaz, da bi tebe redil, dokler ne umrješ. Ti si preživel ženo, boš preživel otroka, še Uršine barabe boš preživel, če te kateri Izmed njih ne ubije o pravem času. Tebe se ne prime nobena bolezen; ogiblje se te ogenj in voda. Časi mi prihaja na misel, da te bo živega hudič vzel in če bi imel človek zagotovilo, da se zgodi to v par mesecih, bi ti dajal jaz hrano in stanovanje.«

V tej stiski je Lenart bridko pogrešal rajno ženo, da bi jo nagnal okrog posojila prosit; zakaj sam je bil za ta posel prelen in preošaben. Spomnil se je, kako prijazen, postrežljiv in dober je bil on vedno do drugih, im zdelo se mu je, da se mu godi krivica. »Predober sem bil,« si je dejal; »za druge sem skrbel, za sebe ne; dobrota je sirota.« Nikdar ni mislil, da mu bo Jarnik, njegov najboljši prijatelj. tako nenadoma, tako neusmiljeno odtegnil svojo roko; brez njega pa ni mogel ne davkov poravnati ne delavcev izplačati. Tako se je nekega jutra, ko siromak še vsakdanjega brinjevca ni več dobil na upanje, Javornikovim dokazom iz grožnjam posrečilo pregovoriti soseda.

Še tistega dne sta se peljala oba k notarju v Mokronog. Tam je prodal Lenart svoje posestvo, kakor leži in stoji, im to posestvo je dal Jarnik takoj svojemu sinu Tonetu prepisati. Pozno zvečer sta se vračala zopet proti domu.

»V teh-le hribih,« je dejal turobno Lenart, »poučuje moja Olga. Ta bo gledala, ko bo našla tujega gospodarja.«

»Piši ji in pripravi jo polagoma na izpremembo!« je dejal Jarnik.

»Čemu? Zvedela bo tako ali tako; čim pozneje, tem boljše. Žena in Olga, obe sta krivi, da se je tako zgodilo. Če bi bila žena še živa, bi meni ne bilo še treba prodati. Toda umrla je, kaj se hoče! In koliko stroškov mi je prizadela njena smrt! In če bi Olge ne bili dali v šolo, bi tudi držala še hišo po koncu. A odtegnila se je domačemu delu in te izgube in še stroškov po vrhu ni več preneslo posestvo. Toda naj bo! Njo sem spravil jaz k kruhu, ona pa mene ob kruh.«

»Ti predolgo živiš,« ga je tolažil Jarnik. »Ti bi bil prav storil, če bi bil o pravem času umrl; tvoja žena naj bi pa še živela. Tebe ne bi pogrešila živa duša.«

»Oh, Olga pač.«

»Tako trapasta menda vendar ni.«

»Oh, pustiva prazne besede, Jarnik! Rajši mi povej, koliko časa bom jaz še smel ostati v svoji hiši!«

»V kakšni svoji hiši? Ti nimaš nobene hiše več. V moji hiši ostaneš še lahko nocojšnjo noč; jutri pa ven!«

»Kam pa naj grem?«

»Če ti ne veš, jaz tudi ne vem. Denarja ti je še dosti ostalo; če hočeš delati, boš že še živel in jedel; če pa ne boš delal, ti tudi jesti ni treba.«

»Ljuba duša, kako pa čem delati, ko sem že tako v letih! — Ti, nikar ne vozi tako hitro, da se ne pripeti zopet kaka nesreča kakor takrat v Toplicah! Počasi, počasi!«

»Pusti vajete pri miru!« je dejal Jarnik. »Če pa hočeš, ustavim tukaj in te odložim in ti hodi peš!«

»Po samoti vendar ne morem peš hoditi,« je tarnal Lenart, »in tolike denarja imam pri sebi!«

Lenart je ostal na vozu in se tresel, kdaj se prevrne, in zamižal, kadar je zdirjal konj po klancu.

Po noči sta prišla domov in Lenart je hitel v svojo nekdanjo hišo. Naredil si je luč, preštel denar, če ga ni že kaj izgubil, in iskal po shrambah, kje bi se dobilo še kaj jedi in pijače. Voz ga je bil pretresel, da je bil zopet lačen, in Jarniku je hotel še odnesti, kolikor bi se dalo. Potem je legel k počitku in spal mirno in sladko kakor le kdaj v svojem življenju.

Drugega jutra je prišel Jarnik s svojim sinom, in ko se je bil vrnil Lenart od maše, sta mu prevzela domačijo, izplačala posle in zapodila Uršine fante. Lenart je naložil skrinjo, kamor je bil spravil svoje stvari, na samokolnico in jo zapeljal k Urši. Tam se je nastanil, tam je dobil prijetno druščino, od tam je gledal na svoj prejšnji dom in kaj se doli godi.

»Glej, Urša,« je dejal zadovoljen in škodoželjen, »kako se trudijo in pehajo za ljubi, kruhek in za denar in za posvetno blago! Siromak nima nič teh skrbi. Ali bi ne bil jaz norec, če bi bil popravljal svojo hišo za Jarnika? Jaz nisem nič popravljal; naj popravlja Jarnik, ki ima denar. Jaz živim lepo mirno. Denar imam, hvala Bogu! In če mi ga zmanjka, imam hčerko Olgo. Prej sem jaz zanjo skrbel in jo živil, zakaj ne bi živila teh par let ona mene?«

Svoje kvarte je bil Lenart odnesel in kakor prej doma ali pri Jarniku tako je tarokiral zdaj pri Urši, prej z gospodarji, zdaj s fanti in hlapci. Za norca so ga ti precej imeli, obirali pa samo toliko, kolikor so goljufali; zakaj Lenart je igral izborno in umazano. Neprijetno mu je bilo samo to, da je njegov ugled med vaščani ginil.

»Ti Lenart«, ga je vprašal nekoč Jarnik, »ali je res, kar se govori, da se bosta z Uršo vzela? Ne bi bilo napačno; če ne pastorke, same popolibrate bi priženil.«

Namesto Lenarta pa se je oglasila Urša in zavrnila Jarnika, naj nikar ne trosi takih čenč ko je že v letih in mu že osel iz glave in iz brade gleda; rajši maj pove, kam je dejal Tončka, ker tega že dolgo ni videti; sicer pa se živemu človeku lahko vse primeri, mrtvemu pa krsta.

Jarnik je imel zadosti; Uršo je pa Lenart pohvalil, da je dobro odgovorila bahaču. V njeni družbi se je tudi on polagoma navadil zabavljati na vsakega, ki je kaj imel ali si izkušal kaj pridobiti. Njemu kakor tudi Urši in njeni družbi so se zdeli vsi pridni ljudje nekaki stavkokazi organiziranega človeštva.

IX.

Tone je kmalu uredil svoje gospodarstvo, popravil, kar je bilo nujno potrebno, in odložil, kar se je dalo brez škode odložiti. Dokler je imel opravkov čez glavo, ni utegnil na druge reči misliti; ko pa je prišlo delo v pravi tir in teklo gladko naprej, je začutil, da mu je hiša prazna. Marsikak večer, ko je sedel sam in premišljeval, kaj se je že storilo, kaj pride drugega dne na vrsto, ga je obšel dolgčas. Kako prijetno bi bilo mlado družico pri sebi imeti, kateri bi mogel zaupati vse svoje misli, svoje nade, svoje načrte, kateri bi mogel odkriti vse svoje srce. Tone je pomislil, da je zdaj sam svoj gospodar, da mu smejo starši pač svetovati, ukazovati pa ne več in zlasti da mu nima nihče velevati, kje naj si išče sreče za življenje. Spomnil se je Olge, spomnil svoje besede in si dejal, da jo je treba izpolniti, ker so padle ovire. Težilo se mu je tudi po Tončku in čez Božič ga je hotel doma imeti. Povedal je materi, da pojde po fanta, in pred svetim večerom ta dan je napregel navsezgodaj in se odpeljal.

Polje je pokrival južen sneg in razgled je zastirala vlažna megla, ki se je zgoščala nad krivinami tihega potoka. Redko rjavo listje je žalostno viselo na bukovem drevju, se trgalo in padalo počasi na mokra tla. Leno se je vzdignila osamela vrana, ko se je približal voz, z gole veje, se izpreletela in obsedela na bližnjem drevesu. Voz je tiho drčal po mehki zemlji, podkev je peketala ob kamenju in gosto sapo je puhal konj v sivo meglo. V debelih kosmih je po malem naletaval nov sneg.

Tone se je bil zavil v plašč, prepustil vajete konju in svoje misli domišljiji. Stopil bo pred Olgo, jo prijel za roko, ponovil svojo moško besedo in razložil, da ni zdaj nobene ovire več skupni sreči. Ona bo nekoliko zardela, se nekoliko izgovarjala, potem pa se vdala in on jo bo stisnil na svoje srce in bral iz njenih oči svojo srečo. In vse svoje življenje bo posvetil njej in njeni sreči. Kaj pa Tonček? Da, tega tudi ne bo pozabil; tudi on mu je k srcu prirastel. Dobro, da nevesta ve, da se oče ne more ločiti od sina: dobro, da ima ona sinka tudi tako iz srca rada. Da bi le dobil Olgo doma! Toda kje hoče sicer biti? Saj nima več doma. Morda pa pri stricu. Tonetu je prišlo na misel, če ni morda Olga zamerila njemu, da je njegov oče pognal njenega iz hiše. Toda, če bi ga Jarnik ne bil, pognal bi ga kedo drug, in kar je oče zapravil, lahko hči na lepem zopet dobi.

Voz je zavil počasi zopet navkreber in Tonetu so se misli nekoliko vznemirile. Bog ve, ali je Olga še tiste volje, kot je bila poprej, ali ni morda druga ljubezen izpodrinila prve. Želel je in bal se je odločitve in sklepal je, da bo treba, če izide današnji dan po sreči, s poroko hiteti. Odlašanje rodi pomiselke in pomiselki odlašanje; pomiselki in odlašanje pa razdirajo zaroke.

Pošteno je že snežilo, ko se je pripeljal Tone v Podlog. Pustil je konja in voz pri krčmarju in se napotil v šolo do Škendra. Z njim je hotel najprej govoriti, da bi izvedel, če je Olga huda zaradi doma.

Škendra ni dobil doma; odšel je bil v Mokronog.

»Kje pa je Tonček?« je vprašal, neprijetno presenečen.

»Tonček?« je dejala strežnica. »Najbrž pri gospodični učiteljici. Tja stopite! Tam ga boste dobili.«

Pokazala mu je hišo, kjer je stanovala Olga, in v nestrpni negotovosti je hitel Tone doli.

»Tončka ni notri, ker je hiša tako tiha,« si je mislil Tone. »Tem boljše; se bova lahko sama pogovorila.«

Potrkal je in spoznal Olgin glas, ki je vabil, naj vstopi. Odprla je sama vrata in stala sta si nasproti.

»Olga«, je dejal Tone in ji podal roko. Olga je prebledela in ga začudena gledala. »Ali me ne poznaš več?« je dejal Tone. »Prišel je čas in prišel sem jaz. da izpolnim besedo, ki sem ti jo zastavil. To veš, da je tvoj oče prodal posestvo.«

»Prodal posestvo?« se je zavzela Olga. »Jaz nič ne vem.«

»Tam sem zdaj jaz gospodar in tebe hočem imeti za gospodinjo. Najini sreči je pot odprta. Ali pojdeš z menoj?«

Olga si je zakrila obraz, prosila Toneta naj sede, in sedla njemu nasproti.

»Zakaj ne govoriš?« je prekinil Tone molk in gubančil čelo.

»Tone«, je dejala čez nekaj časa. »ne zameri, če jaz ne morem sprejeti tvoje ponudbe! Ostaniva prijatelja, če pojdeva tudi vsak svojo pot!«

»Kaj se to pravi, Olga? Zakaj govoriš tako? Ali si nejevoljna, ker smo kupili tvojo domačijo? Zdaj ti jo ponujam nazaj.«

»Ne, ne, Tone. Ali ste jo kupili vi ali kdo drug, to je brez pomena; ampak visoka stena se je dvignila med nama.«

»Kakšna? Jaz ne poznam nobene.«

»Poznal si jo in jaz upam. da jo zopet spoznaš.«

»Ti meniš na mojega sina.«

»Dá in na njegovo mater.«

»Ne govori mi o njej! Ona ni vredna tega imena, ker je zavrgla svojega otroka. Jaz je ne poznam več.«

Tedaj so se burno odprla vrata in v sobo je priklical Tonček in vlekel za seboj Metko.

»Gospodična Olga, glejte, kaj sem dobil!« je zakričal in vzdignil in pokazal lesen voziček in umolknil, ko je zagledal očeta.

S strupenim pogledom je ošinil Tone Metko, prekrižal roke na prsih in strmo gledal sina, ki je stal prestrašen pred njim. Metka se je bila umeknila v kot in si zastrla s predpasnikom obraz.

»Kaj pomeni to?« se je obrnil Tone proti Olgi. »Tonček, sèm k meni; ta ženska pa mera ven, iz hiše!«

Metka se je vrgla predenj na kolena in začela prositi, naj ji pusti otroka ali pa vsaj dovoli, da ga bo videla vsak dan. Za deklo naj jo vzame in služila mu bo vse življenje; za ženo pa naj si izbere, katero hoče; njej in njemu bo ona pokorna in nobene žale besede ne bosta slišala iz njenih ust; nobena zavist ne bo prevzela njenega srca. Kakor se nadeja on usmiljenja od Boga, tako se naj nje usmili, ki je že toliko trpela za svoj greh; pozabi naj, kar je zapeljana in zaslepljena njemu in otroku hudega storila; spomni naj se pa nekdanjih prisrčnih besed, katerim je verjela in ki njej ne izgine o nikdar iz srca.

Ko je videl Tonček, kako se Metka joče, se je tudi on v jok spustil in objel Metko okoli vratu. Oče ga je zgrabil za roko in potegnil k sebi.

»Pusti to žensko!« je dejal med zobmi. »Ciganka ne zavrže svojega otroka in žival brani svoje mladiče: ta pa je hujša; ta nima srca.«

»Metka, nikar ne jokaj!« je ihtel deček in se trgal iz očetove roke, da bi stekel k Metki.

»Olga, ali si mi to ti napletla?« se je obrnil Tone do učiteljice.

»Gospodična je nedolžna,« je dejala Meta. »Jaz sem se ji vsilila v hišo; jaz se nisem dala odgnati, ker se ne morem ločiti od otroka.«

Olga se je zagovarjala, da prej tudi ona ni poznala Metke; ko pa je izprevidela, kako krivo jo sodi, ko je zvedela, da je postala nesrečna žrtva nepremišljenih spletk, žrtva iz ljubezni do očeta svojega otroka, se ni mogla pregrešiti proti naravnim zakonom.

»Kdo je prvi poteptal naravne zakone?« je siknil Tone, odrinil mater, ki se je po kolenih plazila za otrokom, in odpeljal jokajočega dečka, jezen na Olgo, na Škendra in na Metko, ker jih je dolžil, da so mu namenoma nasnovali zaroto in odtujili sina. Olga je mirila in zadržavala Metko, ki je hotela po sili iztrgati očem otroka iz rok.

Tone se ni dolgo mudil v gostilnici; mudilo se mu je v Mokronog, da bi dobil Škendra, in tam je tudi hotel kositi. Hitro je napregel, zavil dečka, da ga ne bi zeblo in se odpeljal. Tonček je tiho ihtel, oče je pa preudarjal, kako se je moglo vse tako neprijetno naključiti in razdreti vse njegove nade. Meta seveda je začela; tej se ni čuditi; ta je naravno prizadeta; s sinom hoče dobiti očeta. Kaj pa Olga? Njene besede so prazni izgovori. Če bi ga res ljubila, bi ne bila Mete sprejela. A njega bi se bila lahko tudi drugač odkrižala; Mete ni bila treba klicati na pomoč. Zakaj ni govorila odkrito? Najbolj čuden se mu je zdel pa Škender, kaj bi bilo tega nagnilo, da je odkril Tončku, kar mu je oče prikrival, dokler bi se dalo.

Kdo pa ti je pravil, Tonček,« je vprašal, »da je Meta tvoja mama?«

»Meta moja mama?« se je zavzel deček in pogledal z dvomljivimi očmi očeta. »Oh, to bi bilo lepo! Jaz jo imam tako rad in kako prijetno je tam, kjer je Meta doma! Glejte tam cerkvico! To je Sv. Peter. In tam ono hišo s slamnato streho!

Tam je doma Metka.«

Deček je počasi pripovedoval, kako so mu tam stregli; Tonetu pa je bilo neprijetno pri srcu, ker se je bil zarekel; tolažil se je z upanjem, da bo deček tem laže pozabil, čim manj je poučen; samo ločiti ga bo treba, odpeljati iz nevarnega kraja. A kako si je mogel on misliti, da zajde v resnično nevarnost, ko je bežal pred namišljeno! Olgo je izgubil; ali naj izgubi še Tončka?

V Mokronogu je Tone kmalu dobil Škendra, ki se je precej začudil, ko je zagledal prijatelja, in še bolj, ko je videl tudi Tončka. Tone mu je suho odgovoril, da mu bo pri kosilu vse razložil, in Škender se je pripravljal na oster razgovor.

»Tončku pogrnite tam pri peči, kjer je gorko!« je naročil Tene v gostilnici, ker je hotel s Škendrom samim nemoten govoriti.

Pri kosilu sta oba dolgo časa molčala. Tone je nejevoljen pričakoval, da bo Škender kaj vprašal, Škender pa, da bo Tone kaj povedal.

»Ali veš, zakaj sem te poiskal?« je dejal naposled Tone.

»Ne,« je dejal Škender in si prižigal smotko. »Najbrž mi imaš kaj povedati.«

»Da, najbrž. Ali veš, zakaj imam Tončka s seboj?«

»Najbrž ga popelješ za čez praznike domov.«

»Zakaj mi nisi pisal, da zahaja Tončkova mati k Olgi?«

»Res? Tončkova mati k Olgi? Ti, tole je na nekaj novega. Zakaj mi nisi ti nič pisal? Odkod se je pa vzela? To je zanimivo.«

»Ali ne poznaš Mete?«

»Te, ki Olgi streže? Čedna punca. Tonček mi je že veliko o njej nakvasil, a da je to njegova mati, tega mi nista ne on ne Olga nikoli povedala. Vsekako zanimivo.«

»O zanimivo in zate najbrž tudi zabavno. Ti si bil ko dober varih mojega sina. Samo ti si kriv, da se je Olga seznanila z Metko in razdrla zaroko.« Pripovedoval je, da je on zdaj gospodar na Lenartovim in bi Olgo takoj lahko odpeljal na svoj in njen dom; a Škendrova malomarnost je preprečila izvršitev.

Škender se je razveselil, da se je zaroka razdrla; zato pa je njegovo sožalje Toneta razjezilo, in ker je imel Škender za prepire precej naravnega daru, sta se tiho in previdno, da ne bi ljudje poslušali, precej hudo zbesedila. Škender se je odločno zagovarjal in v dokaz svoje požrtvovalnosti pripovedoval, kako grozovito je trpel njegov ugled, ko so zagnali ljudje glas, da je Tonček njegov, Škendrov, sin.

»Kaj pa jaz? Ali nisem jaz nič trpel?« je dejal zamolklo Tone.

»To je druga, prijatelj,« je šepetal Škender. »Ti si bil kolikor toliko prizadet; jaz pa sem trpel kot nedolžno jagnje, mlado jagnje, lepo, belo.«

»Račun!« je zavpil Tone in se ozrl za Tončkom »Kje pa je Tonček?« se je zavzel, ko ni videl dečka pri peči.

Stopil je v vežo, na dvorišče, v hlev, iskal in klical; Tončka ni bilo nikjer. Popraševal je, a nihče ni vedel, kdaj in kam da bi bil deček odšel. Prijela ga je nova nejevolja; poleg drugih neprilik ga je zadela še ta. Ali naj se vrne brez otroka? Ali naj ga prepusti materi? Nikdar! Preveč ga je ljubil in to ljubezen je zdaj še podnetila jeza in trma.

»Kaj praviš, kam je šel?« se je obrnil v svoji stiski do Škendra.

»Najbrž se je vrnil v našo vas,« je dejal Škender. »Po Olgi in po Meti se mu toži. Kar vidim ga, kako gazi sneg no rebri. Da bi le pota ne zgrešil, ker je cesto sneg zametel!«

»Kaj čem?«

»Če ti ne veš, jaz tudi ne.« je menil Škender. »Zase vem, da pojdem zdajle domov. Spotoma bom gledal na levo In desno in če koga srečam, bom popraševal; morda bom tudi klical. Najbrž ga bom dobil že pri Olgi.«

»Jaz pojdem s teboj,« je odločil Tone; »ampak takoj pojdiva in hitro stopiva!«

Napotila sta se proti Podlogu nazaj, popraševala po hišah in spotoma, kadar ju je kdo srečal, če so videli šest ali sedem let starega dečka, šolarja, v sivi suknji in sivem klobuku. Nihče ni vedel nič povedati. Hiše so tod tudi redke in v takem vremenu gre iz hiše samo, kdor mora. Kadar sta šla skoz gozd, sta tudi klicala; a dobila nista nobenega odgovora. Hodila sta vzporedno, a daleč vsaksebi, da sta pregledala več sveta, če bi bil morebiti deček zašel s pravega pota. Tone je priganjal, da naj hitreje hodita; Škender je zadrževal, češ, da je treba velike pozornosti, če je morda deček utrujen med potom obležal. Toneta je stresal mraz pri takih besedah. Če je zašel, je izgubljen; zaspal bo in zmrznil. Boljše bi bilo, če bi ga bil pustil materi. Mati bi bila ohranila živega; oče ga je gnal v smrt. Misel, da bi ga prepustil materi, se mu ni zdela več tako strašna. Izkazalo se je bilo, da mati ni tako brezsrčna, kakor si jo je bil on naslikal; sin pa jo ljubi bolj kot svojega očeta in bi se od očeta najbrž brez bridkosti ločil. Kako je objemal mater! S silo ga je moral iztrgati iz njenega naročja. In kako je Meta jokala in prosila! Za deklo hoče priti k njemu! Kaj bi pa ljudje govorili, ko je tako mlada in brhka! Izključeno. Ponudila se mu je tudi drugačna rešitev in mu zbudila gorke spomine in taka rešitev bi odstranila enkrat za vselej vse neprilike, ki čakajo še njega in njegovega sina. Prav živo so ga napadale te izkušnjave, mu pobijale ugovor za ugovorom in se sklicevale na razum, na srce, na vest, ga dolžile trdosrčnosti in mu budile misel, da se že zopet pokori za svojo krivico in da pride morda še hujša pokora. In kakor bi hotel še Škender tem napadom na pomoč priskočiti. je začel! ta prijatelj razkladati Tonetu, da je čisto prav, da ga Olga ne vzame.

»Čeprav si ti boljši od njenega očeta,« je dejal, »bi bila ona vendar sirota. Kmet smatra ženo za brezplačno deklo, za deklo, ki ne sme službe odpovedati. Zatorej je treba kmetu krepke in zdrave ženske, takšne, ki si ne žene k srcu moževih sitnosti, ki ima v jeziku piljeno žago za hlode in klade; takšna drži dedca in dom in otroke pokoncu.«

Tako ga je učil Škender in Tone bi se bil zopet lahko sprl ž njim; toda preveč je bil zatopljen v svoje misli. Čim dalje je hodil, tem tesneje mu je postajalo pri srcu. Kaj bo, če ga ne dobi! Kak hrup bodo zagnali ljudje, če se kaj pripeti! Teh misli si ni upal do konca gnati; vsiljevale pa so se mu nekakšne obljube, ki naj bi jih izpolnil, če se po sreči izide. Vezati se ni še s temi obljubami; ampak čim bolj jih je razmišljal, tem manj neprijetna se mu je kazala izpolnitev.

Prisopihala sta v Podlog in hitela v Škendrovo stanovanje; zakaj tukaj ali pa pri Olgi mora biti deček, je trdil Škender. Pri Škendru ga ni bilo. Potrkala sta pri Olgi, ko sta si bila v veži odtresla težki mokri sneg z obleke. Olga se je zavzela, kaj da se je Tone vrnil, in se prestrašila, ko je čula, da je Tonček izginil.

»Če ga ni pri Metki v Št. Petru.« je dejala, »potem se je zgodila nesreča. Pojdimo doli!«

»Kako daleč pa je?« je vprašal Tone malodušen. »Oh, saj mi je že Tonček pokazal.«

»V dobre pol ure pridemo,« je dejala Olga in vzela plašč in dežnik iz omare.

Napotili so se vsi trije po celem snegu proti Št. Petru.

»Oh, Tone,« je prigovarjala gredoč Olga, »ne loči matere od otroka. Če bi bila Metka lahkomiselna, vihrava ženska, jaz bi ti ne prigovarjala; ampak jaz jo zdaj poznam in vem, kako dobra in pohlevna je, in vem, da so jo samo nespametne ženske zapeljale, da je storite, kar je storila. Ti pa tudi veš, kako se je kesala in kolikrat je nazaj prosila svojega otroka. Naj bo enkrat konec njenemu trpljenju in njeni pokori! Kako bridko, kako protinaravno je, če se mora otrok preti očetu za mater potegovati!« Domislila se je nesrečnega razmerja v domači hiši, ki je njej toliko bridkositi prizadevalo. Ganljiv spomin na mater je njo še zdaj odvračal od očeta.

»Da ima Meta otroka rada in da ima otrok njo rad,« je dejal Škender, ki ga je vse to iskanje zelo jezilo, »tega jima ti vendar ne moreš za zlo vzeti. Meti bi pač mogel kdo, ampak kdo drug oponesti, da ima otroka; drugega ji ne more nič očitati; ti ji pa še tega ne moreš oponesti. Če se otroka sramuješ kot ugleden farizej, pusti ga materi; če ne, se pa tudi matere ne smeš sramovati. Pošten in vesten človek bi sploh ne mečkal tako dolgo in ne premišljeval tolikanj.«

Ti lepi nauki so Toneta žalili: a bil je tako potrt, da se ni jezil. Pravega se pa tudi ni dalo kaj ugovarjati. Hrepenel je po otroku in želja in strah sta mu spešila korake. Ko so dospeli do Metkinega doma, je stopil prvi v nizko sobo Tone s hlastnim vprašanjem, če je Tonček tukaj.

»Tiše! Tiše!« se je oglasila tiho Metka, ki je sedela pri postelji, kjer je ležal otrok in položila prst na usta: »Spi.«

Pri peči je sedel Metkin oče in starejša sestra, ki sta se tiho vzdignila in zapustila sobo, ko sta spoznala, kdo da je prišel. Tonetu je odleglo, ko je zagledal otroka, in Olga in Škender sta si oddehnila. Tone je sedel k vznožju in gledal sinku v sveži obraz, ki je rdel v toplem spanju: Olga pa je vprašala, kako da je prišel k njim. Metka si je obrisala oči in pripovedovala, kako ni mogla preboleti ločitve in da je hotela otroka nazaj dobiti kakoržekoli. Tako se je bila napotila proti trgu. Komaj pa je bila prehodila pol pota, jo je zagledal Tonček in jo začel klicati, upehan in razbeljen, ker je tekel, kolikor so ga nesle noge, vso pot. Vzela ga je s seboj in spravila v posteljo, da se ne bi prehladil.

»Pojdimo, pojdimo!« je silil Škender. »Fanta ne moreš s seboj vzeti; nocoj mora tukaj ostati.«

»Meta ga je rešila,« je dejala Olga.

»Pusti mi ga, lepo te prosim,« je šepetala Metka, si brisala oči in prijela Toneta za roko. In Tone ji ni odtegnil svoje roke, ampak njeno je pridržal. Zbudil se je stari spomin in mu pognal gorak val krvi po vseh žilah. Iz dna srca so mu prikipela nekdanja, toliko let zadrževana čuvstva in vest jim je podala roko v pozdrav in kakor led pod pomladnim solncem se je tajala pod dihi prisrčnega sočutja in hvaležne ljubezni prejšnja mržnja.

»Jutri pridem zopet,« je dejal in vstal, »in potem bomo govorili. Škender, ti me boš prenočil.«

Ob hrupu, ko so se odpravljali, se je prebudil Tonček in se sladko nasmejal Metki poleg sebe, izvlekel ročico in jo položil na njeno roko; ona pa mu jo je zopet skrila pod odejo. Ko pa je zagledal očeta, se mu je izresnil obraz.

»Ali pojdeš z menoj, Tonček?« je vprašal prijazno oče. »Boš konjička jahal.«

Deček je zamišljen gledal; odgovoril pa ni nič.

»Kaj pa, če pojde tudi Metka s teboj?« je nadaljeval Tone in fant je vesel prikimal.

»Torej, Metka, jutri bomo govorili. Ti si mi rešila sina. — Kje pa so oče?«

Metka je poklicala očeta, ki je kazal precej neprijazen obraz.

»Ne zamerite, oče,« je dejal Tone. »če nam je prišlo kaj navzkriž! Časi misli človek, da ravna prav; pa dela narobe. Zato je treba pozneje obrniti in poravnati. Zdravi! Jutri se vrnem.«

Meta je objemala Tončka in solze radosti so ji tekle po mladem licu. Podala je Tonetu še enkrat roko, kakor bi hotela njega izkusiti in sebe prepričati, ali je res, kar se je zgodilo. In Tone je odgovoril tako krepko na ročno vprašanje, da ji je srce od veselja zaigralo.

Tone je odšel s Škendrom in Olgo in pustil Metkino hišo polno solnčne radosti. Prišla sta še brat in sestra in vsi so stali tihi ob postelji in se smehljali otroku, ki jim je napravil to veselje. Vsak je vedel, kaj se godi v vseh drugih srcih; zato se je zdelo tudi vsem odveč odkrivati svoja čuvstva.

Naši trije prijatelji pa so se vračali v mraku in metežu proti Podlogu. Najčistejše zadovoljstvo je čutila Olga, ki je iz celega srca privoščila ljubi Metki dvojno srečo, kakršne se sirota niti nadejati ni upala. Škender si je mislil, da sta se mu trud in pot izplačala; Toneta pa so obhajala prijetna in neprijetna čuvstva. Da je našel sina, to ga je veselilo; zastran Metke pa mu je nekoliko ugovarjal užaljeni ponos in strah pred neprilikami doma. Mirila pa ga je zavest, da je ravnal pošteno in plemenito, in isti ponos ga je bodril kljubovati vsem neprilikam.

»Kdaj se boš pa ti, Škender, oženil?« se je začel Tone šaliti na trudljivem potu proti domu. »Glej, Olga! Dva snubca si imela, mene in Škendra. Mene si odbila; usmili se vsaj Škendra, ki te takoj vzame, če mu le migneš!«

»O takoj, rajši nocoj kot jutri,« se je zasmejal Škender in umolknil. Zavedel se je, da je rekel preveč in da mu utegne Olga zameriti.

Olgi pa res ni bilo za smeh. Šaljivcu Škendru ni zamerila; pač pa so se ji zdele Tonetove besede neokusne in brezsrčne. Dopoldne je njej poklanjal svoje srce; popoldne ga je oddal drugam in zdaj razpolaga že z njenim. Molčala je in v neprijetnih mislih gazila mokri sneg.

Škender, ki je njen molk svoji prenaglici pripisoval, se je trudil popraviti napako in oživiti razgovor. Trudil se je zaman in nazadnje se je tudi sam svojega samogovora naveličal. Dobra volja pa ga je bila popolnoma minila, ker ga je bolela misel, da smatra Olga njegove besede za pusto, neprimerno šalo. Tako se maščuje nad šaljivcem šaljivost, si je dejal. Kakor se lažniku tudi resnica ne verjame, tako se smejejo ljudje tudi resnobi šaljivčevi ali pa mu jo zamerijo. Spomnil se je, kako je tožil nekoč zdravniku v Mokronogu, da ga večkrat glava boli, in zdravnik mu je svetoval, naj pije vsak večer dva vrčka piva. In na neki konferenci je bil častital tovarišu, da je izborno predaval, tovariš pa se je razjezil in ga začel oštevati, da je moral predsednik miriti. In ta večer je zopet naletel, dasi mu ni bilo za šalo in bi tudi pod prisego ne bil drugače govoril.

Pred Olginim stanovanjem sta se spremljevalca poslovila in Olga si je oddahnila doma po tolikih dušnih in telesnih naporih tega odločilnega dne.

Soba se ji je bila izhladila; a prepozno se ji je zdelo, da bi še kurila. Sezula je premočene črevlje in mokre nogavice z mrzlih nog, opravila svojo molitev in legla s težko mislijo, kako je sama, kako zapuščena. Mater je izgubila; dom je prodan; Toneta je sama pregovorila, da vzame drugo nevesto, in zdelo se ji je, da ji ni žal; njej je ostal samo oče, in kakšen oče! Ne bo dolgo in prišel bo nad njo in hotel živeti ob njenem mučnem delu, ob njeni plači, ki je preobilna za smrt, prepičla za življenje. Venomer so ji silile v glavo stričeve besede o vampirju, ki bo prišel njeno kri nit, in zaman se je trudila, da bi jih odgnala. O spomin, vir radosti in bridkosti, nade in strahu, ki nas motiš in uničiš čez dan, ki nam odganjaš spanec no noči, zakaj se ne pokoriš naši volji, da bi se zbudil, kadar bi te potrebovali, in zaspal, kadar bi nam bil odveč?

Popoldne drugega dne je obiskala Olgo Metka. Jokala je od veselja, poljubljala zopet Olgi roko in jo zahvaljevala za svojo srečo. »Po Veliki noči bo poroka,« je dejala.

»Kaj pa Tonček?« je vprašala Olga. »V postelji je še.« je dejala Metka. »Čez Božič ostane pri nas. Pred odhodom je Tone še naročal, naj Vas pozdravim in povabim na svatbo.«

Metka je bila prinesla božičnih darov, potice, orehov, medu; Olga je skuhala čaja, prižgali sta svečke pri jaslicah, peli in razgovarjali se in hitro je prišel čas, da je bilo treba iti k polnočnici.

Bil je pravi sveti večer. Sneg je pokrival hrib in dol in pod njegovo odejo je dremala zemlja in poslušala v polu snu veselo zvonenje, glasno od blizu, zamolklo iz daljave in tiho in tiše, z gore in iz doline, od vseh strani. Ljudje so hiteli v božji hram, ki je stal visok in razsvetljen, poln prisrčne molitve in slovesnega petja. Burno je odmevalo v Metkinem srcu božično veselje in vsa ganjena se je zahvaljevala za nezasluženo srečo; Olgo je obhajala tiha radost, prijetna spremljevalka dobrih del, ki jo je tožila v osamelosti. Saj so bili ti božični prazniki prvi, ki jih je morala preživeti sama, daleč od doma, ločena od matere.

Zato se je tudi zelo razveselila pisma, kjer se ji je stric zahvaljeval za voščila in jo vabil, naj pride za nekaj dni k njemu v Ljubljano. Najela je voz in še istega dne se je odpeljala.

Počitnice pa so kmalu minile in zopet se je pričelo vsakdanje delo. Naredila se je ostra zima, od streh so visele dolge, debele sveče, sneg je škripal pod hitrimi koraki, vrabci, sinice, strnadi, čopasti škrjanci so iskali hrane po cesti in po dvoriščih, otroci so se drsali in smučali; šola pa je ostala večkrat napol prazna; zakaj pota so bila slaba in mladina ni imela zimske obleke.

Odkar je bil Tone v Podlogu, je Olga manj in oprezneje govorila s Škendrom. Zapazila je bila, da je postal še pozornejši in uslužnejši. Njenega očeta in njenega Tona ni nikdar v misel vzel; če je pa beseda tako nanesla, jo je ljubeznivo tolažil. Kadar ji je s starši šolskih otrok kaj navzkriž prišlo, se je moško zanjo potegnil. Povsod ji je lajšal delo. Ogibal se je šal in tehtal je besede. Samo oči se mu niso znale premagovati in zatajevati in njih jezik je Olga kmalu razumela in ugajal ji je. Vendar se ji je zdelo brezvestno, če bi gojila sama ali budila mladeniču kakšne nade. Z zakonom bi se pričela stiska in stiska bi zamorila ljubezen in rodila očitanje in mržnjo. Čemu naj bi nakopavala nesrečo sebi in njemu, ki ji sedaj dobrote izkazuje. Siromak naj vsak sam svojo revo nosi. Tako se je kazala v občevanju hladno in preudarno, v srcu pa se je veselila, da jo vsaj en človek ljubi, in ta zavest ji je dvigala ponos, ji lajšala službo in priljubljala dolgočasno vas.

Škendra pa je ta hladnost še bolj vnemala. Sam vznemirjen je občudoval njeno mirno prijaznost, občudoval milobo in vdanost, s katero je nosila svoje domače križe, in velikodušnost, ki se je žrtvovala za Metkino srečo.

Da sta jo s Tonetom razžalila, tega si ni mogel odpustiti; vendar se mu je zdela njena zamera prehuda in predolga. Kako objestno si nagajajo fantje in dekleta brez vsake zamere! Da, toda to je zadovoljna. srečna mladina; kogar pa nesreča preganja, tega zaboli vsak smeh. In kako rad podtakne vrag tudi nedolžnim besedam hudoben namen, da muči dobre ljudi, dokler ne razprši nesporazumljenja odrešilna beseda! In to besedo bo treba iz pregovoriti.

»Gospodična Olga,« se ji je pridružil po šoli in jo spremil proti domu. »Vi ste hudi name; zakaj?«

»Jaz nič ne vem, da bi bila huda,« je dejala Olga in zardela.

»To ni nič, gospodična. Jaz sem Vam moral nekaj storiti, kar Vam ni bilo všeč. Ali sem uganil?«

V zadregi se je Olga izgovarjala, da krivda ne zadeva njega.

»Ampak Toneta,« je dostavil Škender. »Že vem. Tonetove besede so Vas zadele. Ali Vas je razžalila misel, da bi jaz sploh utegnil do Vas povzdigniti svoje oči?«

»O tem ni govora, gospod Škender. Jaz se ne povzdigujem nad nikogar, ampak šale o najresnejših stvareh človeškega življenja mi ne ugajajo.«

»Če se človek boji, da bo resnoba žalila, se zateče k šali. Tone je sprožil po svoji robati naravi nepotrebno vprašanje. Če bi bil jaz vedel, kako bom naletel, bi se bil neumnega naredil, bi bil nekaj časa molčal, potlej bi bil pa tiho. Jaz sem govoril in tako govoril, kakor ml je bilo takrat pri srcu in pozneje že večkrat na jeziku. Moja nesreča je, da imajo ljudje vsako mojo besedo za šalo, da me smatrajo za nesrečnega človeka. Jaz ne prekličem nobene svojih besed. Glejte, gospodična! Dekleta se ponašajo s svojimi snubci in marsikatera prišteje snubcem vsakega, ki jo prijazno nagovori: zakaj bi Vas jaz razžalil, če pravim, da Vas snubim! In jaz Vas snubim.«

Olga se je obrnila stran in zardela, ker jo je obšla temna slutnja, da jo iz vsakega okna opazujejo ostre, zavidljive in opravljive oči.

»Kako si vendar Vi to mislite, gospod Škender?« je dejala čez nekaj časa. »Jaz nimam nič premoženja in Vi?«

»Jaz seveda tudi nič ali pravzaprav za kakih dvesto kron manj kot nič; toliko imam približno dolga; ampak dvojno gospodinjstvo je dražje od skupnega. Jaz sem že nekoliko računal.«

»Pri takih računih se človek vedno ušteje. Tudi še ni gotovo, da bi dobila jaz dovoljenje za možitev, in če ga dobim, tudi še ni nikjer zapisano, da bi morala ostati Vi in jaz vedno na isti šoli.«

»Ker sem jaz tako dobro zapisan; kaj ne, gospodična? A jaz se tudi lahko poboljšam. Če bom imel primemo družbo, se bom držal doma. Kaj pa hočem sedaj v praznem stanovanju, kjer mi zija od vseh strani dolgčas nasproti? Z drugimi ljudmi občevati; z Vami pa ne morem, kolikor bi rad, ker bi naščuval vse jezike na Vas.«

»Saj že sedaj predolgo govoriva,« se je vznemirila Olga in mu stisnila roko v slovo. »Hvala, da ste mi vso stvar pojasnili.«

Hitela je domov zadovoljna, da se v svojih slutnjah mi motila. Doma je preudarjala Škendrove besede, ki so se ji zdele poštene, moške in čimdalje lepše. Nehote je začela tudi ona računati. Njene potrebe so bile skromne: življenje je ni bilo razvadilo: očetove ljubezni ni poznala in z materjo je delila samo žalost in nesrečo; tem boli je hrepenela po sreči in ljubezni. Vzela bi bila Toneta; zdelo pa se ji je, da je Škender boljšega srca in plemenitejšega mišljenja. Toda ali se bo mogel odvaditi gospod Škender igre in druščine? Ali se ne bo njene družbe prekmalu naveličal? Moški si žele zakonskih in fantovskih udobnosti; zato niso zadovoljni ne kot samci ne kot možje. Sam svoj križ pa človek že še nosi, ker se ga polagoma navadi, dva sta pretežka.

Tako je preudarjala na vse strani, se vdajala gorkim nadam srečne bodočnosti in potem se zopet malodušna in nezaupna bala prevare; tako je omahovala v svojih sklepih in čakala migljaja, ki bi jo nagnil na to ali na ono stran. Škendrove družbe se ni ogibala, a tudi iskala je ni. Mirno in ravnodušno na videz je poslušala jasne besede, in žal ji je bilo vselej, če je sama kaj rekla, kar bi utegnili gospodu Škendru zbuditi nado ali mu jo celo podreti. Razodevalo se ji je novo življenje, polno tihega veselja in hvaležne vdanosti; želela si je, da bi tako ostalo, in bala se je premembe. Škendra je čimdalje više cenila. Kar so imenovali drugi sitnosti in prepirljivost, to se je zdelo njej moški ponos in neupogljiva značajnost. Drugi se hlinijo blage in dobre, v resnici pa niso; on pa ravno narobe. Da ne zahaja več tako pogosto v gostilnico in v Mokronog, to je pripisala zadovoljna svojemu vplivu. Če se je pa že zdaj tako izpremenill in poboljšal, kaj je bilo šele pričakovati od poznejše zveze.

Sreča je sijala Olgi iz oči in z lic in z lahkoto ji je šlo izpod rok, česar se je lotila. Zunaj je škripala ostra zima; v njenem srcu je cvetela pomlad.

Škender, ki je uvaževal njene pomisleke, ni hotel izsiliti odločitve; tudi se še ni bil fantovanja toliko naveličal, da ne bi mogel čakati. Veselil pa se je vsake prijazne besede iz Olginih ust in premišljeval, kako bi ji še ustregel. Pogovori v gostilnici so se mu zazdeli plitvi in dolgočasni, šale prijateljev prazne. Kar je Olga rekla, je bilo vse tako pristno in pametno, njen smeh tako sramežljiv, vedenje tako dostojno. Tako sta se čutila oba srečna in zadovoljna v svojem poklicu. Z radostnim obrazom sta se pozdravljala vsako jutro; zaupljivo sta se razgovarjala o šolskih in zasebnih zadevah, in če je po šoli Škender ni spremljal, ker se je zanjo bal ljudskih jezikov, je Olga vendar čutila, da jo spremliaio njegove oči. Idealna ljubezen je postala obema vir prisrčne sreče, in ker sta se oba trudila, da bi bila drug drugega vredna in takšna, kakršen se je drug drugemu videl, sta se oba dvignila nad topo vsakdanjost in se nravno izpolnjevala.

Sneg je kopnel; po vseh jarkih in branah, po razorih in kolovnicah je tekla kalna voda v dolino. Sveža se je prikazala zelena ozimnina in za njo je zelenelo in cvetelo kmalu vse vprek; ptiči, ki so nedavno še prosjačili okoli hiš, so glasni in veseli znašali gnezda in ljudje se niso več zapirali v hiše in stiskali k pečem. Olgi so prinesli otroci vsak dan novih cvetic, in kar jih je dobil Škender, so bile tudi njene.

Tonček je pripovedoval, koliko imajo pri Metki doma dela za poroko, koliko omar in skrinj da so pripravili In kolovrat s koželjem in kodeljo in zibelko.

Kljub vsem ugovorom staršev in bratov in sester se je poročil Tone z Meto. Škender mu je bil za pričo in tudi Olga je bila na svatbi, izmed Jarnikovih pa nihče. Zato se tudi ni razvila med svati prava veselost. »Težak je otrokom spor s starši,« si je tiho dejala Olga in s prisrčnimi besedami je osrčevala boječo nevesto.

»Nič se ne boj, Metka! Vse se bo poravnalo«, ji je dejala. »Starše je prirojena ljubezen do otrok še vedno premagala.«

Tako je govorila Metki in umolknila, ker se je spomnila svojega očeta. Ta je bil drugačen; ta je bil čudna izjema. Bala se je, da ga bo Tone kaj v misel vzel; toda Tone je bil zadosti rahločuten, da je molčal. Hči je dobro vedela, kje da stanuje oče in sramovala se je zanj; poročil pa ni dobivala nobenih in tudi želela si jih ni. Srce se ji je stisnilo vselej, kadar so jo zanesle misli v domačo vas.

Tonček je ostal še do šolskega leta v Podlogu in mnogokrat so romali Škender in Olga in Tonček v Št. Peter, kjer so jih Metkini svojci z največjim veseljem sprejemali. To so bili solnčni dnevi Škendru in Olgi, spomini za vse življenje. Oba sta se zavedala, kako rada se imata, in vzajemno spoštovanje jima je vdihalo lepe misli, pazilo na besede in nadziralo vedenje. Če je hotel pogovor zaiti v nevarno smer, ga je Olga vesela in prijazna hitro obrnila na pravo pot.

»Lepo me vzgaja,« si je dejal Škender, kadar se ga je lotila nepotrpežljivost; čislal pa jo je tem više.

Na počitnice je prišel k 0lgi stric iz Ljubljane in z njegovim prihodom je družba še bolj oživela. Ribič je bil izkušen sadjerejec in s Škendrom sta polagoma pocepila kmetom vse divjake naokoli in vse vrtnice ob hišah. Zasajala sta trto, razpeljavala brajde in markirala pota po hribih. Hodili so skupaj v Mokronog, v Št. Rupert, na Veselo in Žalostno goro in na Mirno. Najprijetnejši so bili večeri, ko so v hladu skupaj sedeli in se zaupno in prisrčno pomenkovali.

Ribič, ki je bil kmalu razvidel, zakaj sta Škender in Olga tako vesela in srečna, je v skrbeh za svojo nečakinjo bistro opazoval mladega tovariša. Dozdevalo se mu je, da ga Olga sicer preveč hvali, a da je vendar postal drugačen, pemetnejši in boljši, in ker ni hotel nasprotovati Olgini sreči, je začel tudi on računiti. Medtem je dajal, da bi se računi čim prej ujeli, Škendru in Olgi prelepe gospodarske nauke, koliko da se prihrani polagoma pri malenkostih, kako postajajo nasprotno iz nepotrebnih razvad potrebe, kako so mnoga društva samo pretveza zapravljanju, koliko neprijetnosti rodi vtikanje v tuje razmere in kako nespametno je z glavo skoz zid siliti.

Škender je razumel te nasvete, in če bi bil še stari junak, bi ne bil mirno poslušal; a Olga ga je bila že toliko poboljšala, da je natihem celo pritrjeval. Olga pa se je ob takih prilikah vedno spomnila, kako hitro se ljudje poučnih povesti naveličalo, in spretno je prestregla besede, ki so Škendru naravnost v srce merile, in jih obrnila v drugo smer.

»Oh, stric, ali ste videli«, ga je pekinila, »kako lepo se je támle zvezda utrnila?«

»In kaj ste si želeli, gospodična?« je vprašal Škender. »Saj veste, da se takrat vsaka želja izpolni.«

»Prazna vera,« se je smejala Olga. »prazna vera.« In začeli so obravnavati praznoverne navade in prišli do sklepa, da je malokdo brez vsake vere. Drugikrat ga je vprašala, kako je bilo pred tridesetimi leti v Št. Lenartu, ali kako se mu je godilo med Nemci, kjer je služboval deset let, če ga niso preganjali kot Slovenca.

»V navadnih mirnih časih nič,« je dejal Ribič. »Preprosto ljudstvo je dobro, pridno in pošteno in manj nevoščljivo kakor marsikje drugod. In kako lahko je bilo poučevanje! Šole tako krasne in učil toliko in tako pripravnih! Jako ljubke so otroške pesmice in pripovedke zanimive in prisrčne. Kakor je pa segla politika vmes, je bilo konec lepih časov in zemlja se je izpremenila v pekel. Inteligenca je najprej zbesnel;: navadne ljudi so morali dolgo hujskati in z obljubami in pretnjami podžigati. Sovražili so se otroci v ljudski šoli in sovraštvo je raslo in prevzemalo vso organizirano družbo. Par sebičnih politikov je strahovalo tisoče in tisoče plemenitejših in boljših ljudi, ki so se med seboj napadali in pobijali. Politiki pa so se jim v varnem zatišji smejali in si žepe polnili«.

»Čurmanov fant iz Hrastja«, je dejal Škender, »saj ga poznate, gospodična — je tak politik. Kadar pride med fante, se gotovo stepo. Med tepežem pa sega tiho fantom po žepih, potlej pa izgine. Fantje se pričkajo in dolže drug drugega, Gurmanov se pa smeje.«

»Takih Čurmanov je v politiki dosti; a nihče jim ne more do živega, ker se skriva vsak v svoji organizaciji. Organizacija pokrije vse lopovščine. Poštenjak, ki bi se sam zase sramoval oderuštva in goljufije, odira in goljufa v organizaciji brez pomisleka in vesti. V organizaciji se ne čuti nihče krivega in vsak se na tihem veseli, da je ne samo sodnika in zakon, ampak tudi Boga na lep način zvil.«

Z nobeno rečjo se ni stric Olgi tako prikupil, kakor če je Škendra pohvalil. Nekega večera, ko sta sama sedela v sobi, se je stric nekako čudil, da se je učitelj tako izpremenil in spametoval.

»Dobrega srca je bil vedno«, je dejala Olga; »samo precej moški in nagle krvi.«

»Ne mudi se Vama pa še nič. — No, no, ne tako burna!« je branil, ker je bila skočila k njemu in ga objela. »Treba je premisliti in počakati, če se bo držal. Nekoliko bi vama jaz pomagal, veliko pa ne. Škender ima najbrž kaj dolga.«

»Dá, stric,« je dejala Olga tiho, »dve sto kron.«

»Te naj poplača in ti si pripraviš nekoliko bale, in potlej se bo videlo če bosta oba še istih misli.«

»Kaj pa, če on med tem drugo vzame? «

»Potem boš vedela, da mu ni bilo toliko za tebe. Zato imaš pa ti isto prostost, da vzameš lahko koga drugega.«

»Na to ni misliti«, je dejala Olga užaljena. »Zakaj se pa Vi niste poročili?«

»Na tujem se nisem hotel; ko sem se vrnil v domovino, se mi je pa zdelo, da sem že prestar. Potem sem na tudi nesrečo svoje sestre k srcu gnal in njej nisem odtegnil svoje ljubezni.«

To so bili najlepši časi Olginega življenja. Tako srečno se je čutila, da se premišljevanju svoje sreče niti vdajati ni upala in da se je iz nezavesti nad radostjo večkrat dvignil strah, da bodo kmalu prešli ti solnčni dnevi in da zagrne njeno življenje zopet dolga temna noč.

V sladki bridkosti je jokala, ko se je poslavljala od dobrega strica in vabila in prosila, naj se kmalu zopet vrne.

Motila pa se je Olga, če je mislila, da vesta za njeno skrivnost samo stric in Škender. Ljudje po vaseh imajo ostre oči, ostra ušesa in ostre jezike. Neopažen ne pride nihče skoz nobeno vas; če pa gre moški z žensko, se zdi vsakemu poštenemu vaščanu stvar čudna; kakor hitro jo pove naprej, postane sumna, in če se trije spogledajo, je že pregrešna.

»Kdo bi si bil mislil!« je vzdihnila marsikaka dobra duša in pomerila na Olgo. »Takšna svetnica! Ne reče ji pa nihče nič.«

Ker torej niti Olgi niti Škendru ni rekel nihče nič, sta računila s stricem vred mirno naprej in se veselila lepih dni svoje mladosti.

X.

Računali so pa vsi trije brez krčmarja. Ta krčmar je takrat še samozadovoljen posedal in postopal po Št. Lenartu in se v družbi Uršinih znancev prijetno bival. Začel je pa žalibog hirati tudi njegov denar. Lenart se je bil uštel. Mislil je, da mu bo dosti za vse življenje; a denar je okrogel, ima malo obstanka; morda je pa tudi Lenart prepolagoma hiral.

Komaj je bila Urša zapazila, da bo denarja prej konec kot moža, je namignila siromaku, da naj si poišče o pravem času druge strehe; če ne, ga bo postavila pod kap. Takšna je bila ta ženska. Jarnik jo je bil že zdavnaj spoznal, Lenart seveda, dober kakor angel, šele sedaj.

Kam naj se obrne, o tem si je bil Lenart takoj na jasnem. Svoji k svojim! je dejal, prodal hitro, kar je imel še pohišja, povezal nekaj obleke in perila v culo im se napotil peš k Olgi.

»Če sem jo jaz tako lepo vzgojil,« si je dejal, »če sem se jaz toliko let žrtvoval zanjo, zakaj ne bi ona svojega skrbnega roditelja, svojega hirajočega očeta, teh par let, kar mu jih je ljubi Bog še odločil, preživila!«

Olga je v svoji sobici radostno razburjena premišljevala, kako naj odgovori gospodu Škendru. Škender ji je bil namreč pismo poslal, v katerem jo je ljubeznivo silil, naj že izreče jasno besedo; samo za besedo da gre; o roku se lahko pozneje dogovorita; gotovost pa mora imeti ali tako ali tako; z negotovostjo v srcu ne strpi on niti eno leto več v Podlogu; če sprejme pošteno snubitev, dobro; če ne, si bo on proč pomagal; ravno sedaj je razpisano službeno mesto, katero bi najbrž dobil, ker je slabše od podloškega.

Smilil se ji je ubogi Škender in k srcu si je gnala, da ga ravno ona s svojim omahovanjem iz Podloga goni. In samo za besedo mu gre! Ali mu je ni že dala?

Njej gre samo za rok. Oh, če bi šilo po njenem —! Toda pripraviti se vendar morata on in ona in kaj bi rekel stric, če bi se prenaglila! Pecimo tri leta! Oh, kdaj je še to! Talko dolgo ne sme čakati siromak. Vpraša se tudi, če bo hotel čakati. Torej dve leti, dve dolgi leti. Ampak če se pridno dela, se v enem letu tudi vse pripravi .. Da eno leto. Manj pa nikakor ne; k večjemu, če bi se priprave še hitreje vršile.

Sedla je k mizi in začela pisati, počasi in pozorno. Pri takih pismih je treba paziti, ker se hranijo in pridejo tudi drugim v roke. Prijetnejše bi bilo ustno povedati. Toda ali sme zapisati, da mu bo ustno pritrdila? Bog ve, kako bo razumel. S precejšnjim trudom je skončala pismo, ga brala še enkrat počasi in premišljeno in se naslajala ob predstavi, kako ga bo razveselil odgovor in kako se bosta potem ustno pomenila.

Vsa pa se je zganila in hitro je skrila pismo, ko so se nenadoma vrata odprla.

Vstopil je njen oče, Jakob Lenart iz Št. Lenarta, krepak, rejen, z najzadovoljnejšim izrazom v tolstem obrazu.

»Pozdravljena, Olgica!« je dejal in istegnil napol svojo debelo kratkoprsto roko. »Veseli se! Skupaj bova živela in samo smrt naju bo ločila. Rešil sem se hinavskih rojakov, ki poznajo človeka samo dokler ima denar. Št. Lenart me ne bo videl več; sem ga sit do grla. Daj mi hiti o kaj gorkega skuhati! Kako dobro kavo! Prav potreben sem; zakaj kosilo opoldne ni bilo Bog ve kaj. Potlej se bova naprej menila. Svoje reči bom spravil v omaro. Saj ni mnogo. Kvarte sem dejal semkaj na polico; morebiti spravim kako družbo vkup, da bo kaj zabave. Škender igra rad in dobro, samo precej zahrbtno. Jutri bom poprašal še gospoda župnika, če pogreša morebiti kakega igralca. Posteljo imaš ti samo eno. Olga, toda nič ne de. Boš pa ti na klopi ležala. Klop je široka, da si lahko prav udobno postelješ. Mlade kosti se povsod izpočijejo. Ko sem bil jaz mlad, kaj sem se imenil! Zdaj sem pa star siromak.« In začel je hrkati in kašljati, da bi dokazal hiranje in zbudil sočutje.

Molče, prepadla ga je gledala in poslušala Olga in solze so ji silile v oči. Tako groznega prebujenja ni pričakovala. Kakor brez volje je šila v kuhinjo, poklicala gospodinjo, jo poslala po mleka in po kruha in začela južino pripravljati. Ko je ogenj zaplapolal na ognjišču, je izvlekla iz žepa zganjeno pismo, odgovor Škendru, ki ji je bil prizadel toniko sladkega truda, in ga je vrgla v ogenj. Kakor bi si bila iztrgala srce iz telesa, se ji je zdelo, »Ustno, ustno bom odgovorila«, si je dejala v grenki žalosti, »da je vsega konec.« Škendrovega pisma vendar ni sežgala; to je hotela obraniti kot tolažilo, kadar bi ji upadalo srce. Z bridkostjo se je zavedela, da je zdaj konec tudi dosedanjega samskega za njeno skromnost povoljnega življenja, da je njena usoda zapečatena, da je mahoma stopica na mesto nesrečne matere. Kakor je oče zagrebel mater, tako bo zagrebel tudi njo. Iz lepih sanj jo je prebudila mrzla istina in prijetne nade je zamenil obup. Izgubljena je mladost, izkazeno življenje. Solze žalosti in gneva so ji zalile oči. Kako bo živila poleg sebe še očeta, ki je vajen brez dela dobro živeti! Kako bo trpel njen ugled ob njegovi strani! Toda, oh, oče je, spoštovati ga mora, ljubiti ga mora. Grozna dolžnost slabemu človeškemu srcu!

»Kako, da imaš rdeče oči?« je vprašal oče, ko je prinesla Olga dišečo kavo na mizo.

»V kuhinji se kadi,« je dejala Olga in nalila očetu. Lenart je molil na ves glas in potem oblastno sedel k južini.

»Kava ni slaba,« je zadovoljen zacmokal, »dasi sem že boljšo pil v Toplicah in v Trstu. Mleko se mi zdi izpodlito. Tvoja mlekarica preveč v živo posnemlje. Ljudje so goljufivi in ti si predobra. Še eno skodelo si bom nalil. Kruh pa ni slab. Moka sicer ni nularca, toda se jé. Zdaj pa malo v cerkev! Zakaj Bog je prvi. Zvečer mi boš pa kmalu posteljo pripravila. Pot me je utrudila. Kaj hočeš? Star človek. Tebe sem moral dati od doma; tako sta hotela žena in stric; mojemu srcu je bila pa ločitev težka, zelo težka. No, bilo je prav in tudi stroškov mi ni žal. Drugod otroci delajo in služijo denar; pri nas so stali denarje, leto za letom. Jaz sem si mislil, bo že Bog pomagal. Potem sem izgubil ženo, tvojo mater. Oh, kako je je bilo škoda! A kaj se je spuščala v nevarnost! Ugonobila je sebe in uničila nas, našo hišo. Njena bolezen in smrt me je pahnila v prepad in pognala od doma. Prodati sem moral posestvo, katero mi je bil zapustil oče. Oh, ta Jarnik, kako prijazen je bil poprej! V nesreči sem pa spoznal, da je slepar in lakomnik. Zato ga je tudi Bog kaznoval.«

»Kaj se mu je pa zgodilo?« je vprašala Olga.

»Saj veš, kako so dobili Tončka, proti vsem pravicam in zakonom,« je dejal Lenart. »In kake težave je imel Tone, preden je dobil Metko! Kako so se prepirali in zmerjali! No, zdaj se zopet ližejo. Neznačajni ljudje! Ti ne veš, kako so mene zadnje mesece ženili. Dobro in mlado ženico bi bil lahko dobil; toda jaz sem dejal, da ne bom dal svoji Olgici pisane matere. Pri Urši se mi je dosti slabo godilo. In Kakšni ljudje zahajajo tja! Mlademu človeku bi jaz vsakemu to hišo prepovedal. Urša ni nič vredna in njeni otroci so barabe. Vesel sem, da sem od njih proč, in posebno vesel, da sem zopet pri svoji ljubi hčerki. Zdaj bom živel brez skrbi tistih par let, kar mi jih je še ostalo. Tako Bog vse prav obrne. Človek obrača, Bog pa obrne. Ali nisi vesela, da sva zopet skupaj in da se ne bova več ločila? Pri tebi bom živel in ti mi boš zatisnila trudne oči. Ali ni to lepo?«

Toliko hliniti se ni mogla Olga, da bi bila rekla, da jo je ta prihod razveselil; samo potolažila je očeta, da se ji ne zdi še tako slab in da bo morda ona pred njim umrla.

»To je vse v božjih rokah. Pripravljeni moramo biti vsi, ker ne vemo ne dneva ne ure,« je sklenil Lenart in izpraznil kar je bilo še v skodeli. Odrezal si je še velik kos kruha za na pot in potem zopet krepko in odločno molil. »Dušo sem si nekoliko privezal,« je menil, »in zdaj grem v cerkev. Kaj bo pa za večerjo? Mesa najbrž ne doboste vsak dan. A naj bo, kar hoče! Tudi klobase so dobre in po nekaj vina moraš poslati, da bova dobrodošlico pila.«

Lenart je šel v cerkev, ustavil spotoma, kogar je srečal, se predstavljal kot očeta učiteljice Olge, ki hoče stara leta v Podlogu preživeti, in popraševal, kakšne da so v tem kraju razmere in če se dobi kaj druščine, ki bi tarokirala. V tem oziru je izvedel malo tolažljivega; ljudje so bili zelo zaostali; samo toliko so mu povedali, da se toči v krčmi pristen brinjevec.

»Vsaj nekaj!« si je misil Lenart. »Kaj bi bilo, če bi še tega ne bilo, ko je zdravnik tako daleč!«

Olga pa je doma računala; a ne več kakor prej z dvojno plačo za dva mlada, skromna trošilca; računala je. kako bo mogla z eno borno plačo zadovoljevati poleg svojih pohlevnih tudi samopašne potrebe razvajenega moža. Težak račun! Naj je svoje zahteve še tako omejevala, račun se ni ujemal. Sklonila je pojasniti očetu težavno stališče in prositi, naj izkuša svoje izdatke spraviti v sklad z njenimi dohodki. Oče pričakuje večerje; njej je bila južina tudi večerja in posebej ni kuhala. Odkod pa bi jemala živila in drva in čas? Nenadni prevrat hišnega reda je bil jako neprijeten.

Ko se je vrnil oče, mu je Olga povedala, da ona po navadi nima posebej južine in večerje.

»Tudi prav,« je dejal Lenart. »Ostani ti pri svoji navadi! Jaz bom pri tvoji večerji južinal, potlej pojdem pa na večerjo v krčmo, da ne bo treba tebi doma kuhati. Nekaj denarja mi boš morala seveda dati; zakaj jaz sem suh; zadnje krajcarje sem dal za požirek brinjevčka. Potem, kaj sem še hotel reči! Moja obleka, da, moja obleka; glej, ti si učiteljica, uradna oseba; tvoj oče ne more raztrgan in zakrpan po svetu hoditi; to bi bila sramota za tebe. Ali je kak krojač v vasi? In podplati mojih črevljev so že tudi skoz; ampak to se tako ne mudi; v cerkvi sedem v klop ali pa pokleknem z nogami proti zidu.«

Olgi je zastajala sapa, ko je poslušala, kaj vse pričakuje oče od nje. Rekla ni nobene besede, ker se je bala, da poreče preveč in izzove strupen odgovor. Nastal je molk, potem pa je iztegnil oče roko, naj mu da par kronic, da si bo kupil večerjo.

Dobil je denar in šel; Olga pa se je vrgla pred posteljo na kolena in nezadržane so tekle solze bridkosti in obupa po mladem licu. Kako malo časa je sijalo solnce sreče! Teman oblak se je privalil izza gore, zakril solnce in prepregel vse nebo in zdaj zdaj bo izbruhnila nevihta. Z nadami je zamrla v srcu radost in srčnost in ostala je prazna puščoba. To malo cvetja, kar je bila pognala njena pomlad, je požgala slana in novo ne vzcvete nikdar več. Kakor prej materi tako se je zdaj Olgi zdelo, da bi že rada umrla; pred seboj je videla samo trud in bridkosti, samo mrzlo noč, ki je pred smrtjo ne bo konec. Da bi namreč oče umni — oh, kam so zopet zašle misli! Kakšne izkušnjave se zopet porajajo in ponavljajo ostudne glave iz dušnih globin!

Vsaka misel na zakon je spoznala Olga za smešno in pregrešno. Za doto bi prinesla s seboj očeta, in kolikor bi ta potrebovati, bi oba mlada skupaj ne mogla prislužiti. Tudi če bi se Škender hotel žrtvovati, ona ne bi mogla biti tako brezvestna, tako brezsrčna, da bi sprejela to žrtvo. Na očeta jo veže dolžnost in krepkega glasu dolžnosti ne sme prevpiti noben vzdih ubogega srca. Račun je sklenjen; nobena misel, nobena žeja ne sme več zaiti v prepovedani kraj, pred katerega se je z gorečim mečem postavil varih dolžnosti.

Olga je sklenila roke in se vdala. »Oh, mama, mama, pomagaj mi,« vzdihovala, »da se ne pregrešim! Ne pozabi, da sem tvoj otrok, šibek in slab! Stoj mi na strani in sprejmi me po smrti v svoje naročje!«

Pripravila je očetu posteljo, postlala sebi na klopi m začela popravljati šolske naloge.

»O, še pokoncu?« je vstopil oče, vesel in zadovoljen. »Zdaj pa že poznam precej vaščanov,« je dejal. »Dobri ljudje, samo ne posebno izobraženi. Tebe imajo sicer radi; ampak nekaj sem slišal. No, ti bom pa jutri povedal, da boš nocoj mirno spala.«

»Kaj pa je?« se je zavzela Olga. »Kar povejte!«

»Ne bom. Jutri je tudi še čas. Glej, moja posteljica že postlana, moja glavica pa zaspana: Moliva prej rožni venec!«

In začel je na glas ropotati, da bi najbogoljubnejšega človeka vsa pobožnost minila. Olga, ki je opravljala zase svoje molitve, kakršnih se ji je v teku let precej nabralo, je molila za očetom in potem še zase; molila in ihtela je, ko je oče že davno sladko smrčal.

Drugega jutra je bil Lenart med prvimi v cerkvi. Ker še ni poznal podloških duhovnikov, je v svojo pobožnost utopljen posebno zvesto pazil, kako se bere sv. maša, ali je mašnik uren ali počasen, ali se priklanja gibko ali okorno, ali je hlasten ali miren, kako se obrača ministrant, kako se vedejo, kako molijo drugi ljudje, kdo je prišel točno, kdo je mudil. Pri zajtrku je zabaval Olgo s pripovedovanjem vsega, kar je bil opazil.

Potem se je odpravil k župniku. Držal se je slovesno, da bi župnik takoj spoznal, da nima kogarsibodi pred seboj. Vstopil je samozavestno in se predstavil kot očeta učiteljice Olge, ki smatra za svojo dolžnost pokloniti se svojemu novemu dušnemu pastirju.

»Dobra učiteljica, gospodična Olga, vestna učiteljica,« je pohvalil župnik in izrazil veselje, da pozna zdaj tudi njenega očeta.

»Vzgojil sem jo pošteno, krščansko,« je dejal Lenart. »Nisem se strašil ne stroškov ne skrbi. Česa ne stori dober oče za svoje otroke! Pa saj je to naša dolžnost.«

»Ali boste kaj časa tukaj ostali?« je vprašal župnik.

»Morda do svoje smrti,« je vzdihnil Lenart. »Nesreča me je zadela; ob vse sem prišel. Pa če sem jaz dvajset let živil svojo hčer, naj še ona mene teh par let živi!«

»Teh par let, gospod Lenart!« je vzkliknili župnik. »Vi se šalite. Vi ste hrust; še trideset let boste živeli. Vi ste čvrstejši od svoje hčerke.«

»Pošteno krščansko življenje, gospod župnik, mi je ohranilo moči.«

»Kaj pa mislite Vi tukaj pri nas početi?«

»Gospod župnik, če potrebujete Vi kakega igralca za tarok, jaz sem Vam na razpolago. Učitelj Škender bi najbrž tudi igral.«

»Hvala lepa!« je dejal župnik. »Škender je siten, prepirljiv človek.«

»To je res. Vedno daje kontra. Človek pa se prestraši, če dobi kontro; ne more več mirno preudarjati in izgubi tudi dobro igro. Jaz tudi ne igram rad s Škendrom. toda kaj hočete, če ni drugega!«

»O tudi brez jeze se živi, gospod Lenart,« ga je tolažil župnik.

»Ampak dolgčas je, gospod župnik. Prosil bi Vas tudi, da bi mi dajali svoje novine, da bi jih bral. Časa se mi obeta dosti, izobražujem se pa jaz naprej. Saj ni, da bi jih dobival takoj; en teden gori ali doli!«

»Dobro,« je dejal župnik, »saj sem že Vaši hčerki omenil, da jih lahko dobi; pa je rekla, da ne utegne brati.«

»Jaz bom pa utegnil in na novine sem jaz volk.«

Lenart se je poslovil z obljubo, da bo še obiskal gospoda župnika, in če bi dobil ta katerikrat kak povod nezadovoljnosti z Olgo, naj kar njemu pove; on bo napravil red.

Od župnika je šel Lenart po vseli boljših hišah, ker je pričakoval, da mu bodo postregli vsaj tisti starši, ki so imeli otroke v šoli. In Lenart se ni motil. Postregli so mu skoraj povsod in se veselili, da se ni branil. S svojim govorjenjem Lenart sicer ni zvišal ne sebi ne hčeri ugleda, izvedel pa je, s pripombo seveda, da Bog ne daj povedati, kdo da je rekel, izvedel je, kar se mu je bilo že prejšnjega večera v krčmi namignilo, da hodi Škender za Olgo. Krčmarja je namreč to razmerje jezilo, kar je po njegovem mnenju odvračalo Škendra od krčme in segalo tako v njegove obrtne pravice.

Po Lenartovem mnenju pa je segalo to še bolj v njegove očetovske pravice. Z bridkostjo se je zavedel Lenart, da tudi Olga nima tako blagega srca, kakor je on mislil. Kako šteje tiste uboge krajcarje, ki jih daje očetu! Kako toži o dragih časih! Poročiti se pa hoče. Škender gotovo sam komaj giblje; potem naj pa ona živi Škendra in svojega očeta in še kakšne otroke! S čim pa? »Iz te moke ne bo kruha,« je dejal odločen. »Hči mora skrbeti pred vsem za svojega očeta; to je naravna dolžnost in božji zakon. Ali naj mene, ki sem star, potreben, upravičen, izpodrine mlad človek, ki si lahko sam pomaga?«

Slabovoljen, dasi se je bil dobro najedel in napil, je prišel opoldne h kosilu in pisano je pogledal hčer, ko je prinesla jed na mizo.

»Moliva!« je dejal, in da je poudaril svojo upravičeno jezo, je molil še glasneje kot po navadi. Jedel je seveda hlastno, a z nagubančenim čelom in z namrščen-mi obrvmi; izpregovoril pa ni dolgo nobene besede. Tudi Olga je molčala. Kakor po srcu tako sta si bila po mišljenju daleč narazen. Očeta ni zanimal resen razgovor, hčere ne prazne besede. Slutila pa je Olga, da ima oče nekaj na jeziku in sicer to, na kar je bil prejšnjega večera ciknil. Ker pa je bila njena žrtva že dopolnjena, ni čutila povoda, da bi se še razgovarjala.

Ko pa je bil oče pospravil svoj delež in kar je še ostalo, je odrinil krožnik, odmolil in začel z užaljenim glasom pripovedovati, kar se mu je bilo na nos naneslo, da hodi ona za Škendrom.

»To ni res, oče,« je dejala ogorčena, »jaz ne hodim za nikomur.«

»Kaj grizeš besede!« jo je ustavil oče. »Ti za njim ali pa on za teboj, to je vse eno. Saj veš, kaj hočem reči. Ali se mislita vzeti ali ne, to te vprašam.«

»Ne,« je dejala Olga. »Ne bojte se, oče!«

»No torej,« je dejal Lenart. »Saj bi bila to tudi neumnost, ki bi je jaz, tvoj oče in varuh, nikdar ne dovolil. Mene boli srce, kadar te slišim tarnati o draginji, kakor če bi ti bil jaz tako breme. Zdaj bi si pa lahkomiselna naložila mnogo težjo butaro, razvajenega prepirljivca, ki bi tvojemu očetu že na zemlji pekel zakuril. Ali ne moreta počakati še teh par let, da se umaknem? Oh, kako preže vsi na mojo smrt!«

»Oče, saj Vam pravim, da ne mislim na možitev,« je dejala Olga.

»No torej!« je poprijel Lenart. »Če se ne mislita vzeti, je vsako preprijazno občevanje greh in z grehom niti ne smeš kopati prezgodnjega groba.«

»Saj Vam ga ne kopljem, oče, občevati moram pa vendar z učiteljem.«

»Uradno, to je kaj drugega. O, temu Škendru bom jaz že povedal, kar mu gre. Ali misliš ti, da se ga jaz bojim? Jaz se ga nič ne bojim. Le v roke naj mi pride!«

Te grožnje se Olga ni bala; toliko je že poznala svojega očeta; čemu naj bi se torej še razgovarjala? Začela se je pripravljati za šolo. Lenart, ki je moral imeti po kosilu svoje vsakdanje spanje, pa si je odgrnil posteljo, sezul črevlje in se iztegnil. V zavesti, da si je zagotovil preužitek in opravil hkrati dobro delo, je sladko zaspal.

Zbudila ga je Olga, ko mu je postavila južino na mizo. Lenart je južinal in šel potem na izprehod v bližnji gozd, da bi ponoči lahko spal. Gredoč je premišljeval, kaj naj bi naredil s tem Škendrom. Moško bi bilo, če bi se kot oče in varih svoje hčere odločno postavil za svojo pravico. Toda Škender je bil znan sitnež, utegnil bi njega nahruliti. Sicer pa, ali je treba še govoriti s Škendrom, ko je on s hčerjo že vse uredil? Prepustil je stvar slučaju, ki je bil že tolikrat zanj dobro in modro ukrenil.

Olga pa ni odgovorila Škendru ne pismeno ne ustno, ker ni mogla. Kaj bi pa rekel, če bi pred njim zajokala! Ogibala se ga je in čakala, da jo čas polagoma pomiri. Bala se je, kadar jo bo sam ustavil. Ni premišljevala, kako se bo izgovorila.

Lenarta je poznal v par dneh že ves Podlog in on vse Podlogarje. Všeč je bil vsem, čislal pa ga ni nihče. Zanj je bilo prvo glavna drugo postranska stvar. Naletel ni bil še na nobenega hudobnega Jarnika, na nobeno zavistno dušo; dozdevati se mu je celo začelo, da se mu Škender bliža. Ko sta se prvič srečala, mu Škender ni rekel ne trot ne krvoses, ampak pozdravil ga je. Pozneje ga je celo ustavil in se prijazno z njim razgovarjal. To je Lenartu ugajalo, zdelo se mu je pa tudi sumno. »Že vem, kam pes taco moli,« je pokimal in požugal s svojim kratkim kazalcem. Čim prijaznejši je postajal Škender, tembolj je rasel Lenartu pogum in tako je učitelju nekega dne precej jasno namigni, da njegova Olga ne bo mogla živiti očeta in še moža. Tedaj je pa Škender pozabil svojo vlogo in robato zavrnil Lenarta, on, Škender, da se bo sam preživil, kakor se je doslej, Lenart pa da se je vedno ob tujih žuljih redil in debelil in drugi da so umirali, zato da je on živel.

»Nikar se ne jezite, gospod Škender!« je skril Lenart roge kakor polž, če se kam zadene. »Jaz sem dober človek in nisem tako hudo mislili.«

»Drugič pa dajte prej misliti in potem govorite!« je dejal Škender in se obrnil.

Lenart je bil vesel, da je bil tako dober kup opravil. V roke je bil pa vendar vzel Škendra in mu povedal iz oči v oči, kar mu je šlo.

Škender je približno vedel, pni čem da je s svojo snubitvijo, vendar je še preudarjal Lenartove besede, se boril z razumom proti srcu, zdaj zopet s srcem proti razumu in v nejevolji ga je obhajala misel, da bi kakemu veljaku krajnega šolskega sveta katero zagodel, da bi ga prestavili. Na posled je sklenil še enkrat, še zadnjikrat poskusiti svojo srečo.

Nekega popoldne se mu Olga ni mogla ogniti. Nagovoril jo je in povedal, da je njen oče z njim govoril. Olga je prebledela, ker ji je padlo v glavo, da ga je morda oče vendar razžalil.

»Rekel mi je«, je dejal Škender, »da se ne smeva vzeti; ampak meni nima on nič ukazovati in Vam, če doboste od drugod dovoljenje, tudi nič.«

»Vi ste optimist«, se je nasmehnila Olga. »Kdo pa bo mojega očeta živil?«

»Oba skupaj laže kot en sam«, je menil Škender in namignil, da bi preskrbel Lenartu kako lahko službico, ki bi vendar tudi nekaj nesla.

»Vi ne poznate mojega očeta«, je dejala Olga. »Zatorej pustiva prazne načrte in pozabiva!«

»Večno pa vendar tudi ne bo živel Vaš oče,« se je jezil Škender.

»Bog nas varuj, kako govorite!« ga je ustavila Olga. »Ali ne veste, da se pri smrtnem računu vsak uračuni? Drugim stavi prekratek rok, sebi predolgega.«

Olga se je naglo poslovila, in če je pozneje še katerikrat napeljal Škender pogovor na svojo srčno zadevo, mu je neizprosno odkazala drugo smer. Po bridkih izkušnjah je bila spoznala, da je edini pogoj srčnega miru odpoved in zatajevanje in da je treba krotiti domišljijo, ki zbuja želje in z željami nemir.

Bližata se je zopet zima. Dnevi so lezli enolično naprej; utrujena narava je bolj in bolj dremala. Lenart je jedel, počival, opravljal po hišah ljudi, bral novine prejšnjih tednov in molil. Proti Božiču je začelo snežiti in ob novem letu je že ležal debel sneg po brdih in dolih, se kopičil po slamnatih strehah in lomil veje po gozdih. Kdor ni moral, ni zapuščal gorke peči; kdor pa je bil zunaj, je hodil tiho in hitro po mehki snežna preprogi. Otroci so kričali pri zimskih igrah, si puhali v zmrzle roke in lica so jim žarela od radosti in mraza.

Po praznikih se je piripeljala v Podlog Meta, mladega Jarnika brhka žena, in prinesla 0lgi veliko košaro kolin.

»Gospodična, ali ste bolni?« se je prestrašila in se sklonila, da bi Olgi roko poljubila. »Ko sem Vas zadnjič videla, ste bili razcvela roža, zdaj ste pa kakor lilija.«

»Po zimi, Meta, vsak človek nekoliko obledi,« je razlagal Lenart in tehtal v roki košaro. »Ti, Meta, si pa videti kakor večno življenje. Hvala za koline! Kake lepe klobase,« je cmoknil z ustnicami in jemal iz košare klobase, jetrne in krvave in mesene! Kako so dobre! In tukaj ribica v pečici. Ali ste dejali pravih dišav zraven? Ali je v mesenih klobasah kaj česna? Ne veliko, ampak nekaj malega. In kak debel Špeh! Potehtaj. Olga! Oh, ocvirki, ocvirki! Na ocvirke sem jaz ves mrtev. Že vidim, Meta, da si ti ohranila stare šege naše hiše: zatorej sem vesel, da si ti tam gospodinja, in se nadejam, da naju še katerikrat obiščeš. V Podlogu na ne znajo svinj rediti in jih ne znajo. Oh, kake prašiče smo časi pri nas imeli!«

»Oče Lenart,« je dejala Meta, »Vi ste pa še zmeraj čvrsti in lepo rejeni!«

»Tak korenjak, Meta, nisem več, kot sem bil,« se je branil Lenart. »Jaz hiram.«

»O vem,« se je smejala Meta. »Vi hirate, kar jaz pomnim. Ampak na svojo hčerko morate bolj paziti.«

»Jaz živim samo za Olgo,« je položil Lenart roko na prsi.

»Kaj pa Tonček?« je segla Olga vmes, da bi pretrgala neprijetni razgovor.

Metka je pripovedovala, kako je zdravv in kreak in kako sta njej že dobra tast in tašča. rada bi bila Olgi odkrila svoje srce, polno radostne hvaležnosti; toda Lenart se ni dal odgnati in vpričo njega ji je bilo vsake prisrčne besede sram. Sočutno je zrla Olgi v obraz in solze so ji igrale v očeh, ker bi bila tudi njo rada videla srečno in veselo.

»Gospodična,« je vabila, »peljite so z menoj v Št. Peter, na moj dom! Čez par ur Vas pripelje hlapec nazaj.« Par uric je hotela z Olgo samo preživeti.

»Pojdiva, Olga!« je dejal oče, ki je bil takoj pripravljen za vsako podjetje, kjer se je jedlo In pilo.

Meti je načrt izpodletel. Olga se ni mogla z njo peljati, ker je bila prehlajena in jo je mraz tresel; s seboj pa je morala vzeti Lenarta. Prijateljici sta se poslovili prisrčno in ginljivo, kakor da bi slutili obe, da se ne bosta več videli; Lenart pa je prisedel in se moško peljali z mlado gospodinjo.

»Olga je moja največja dobrotnica,« je pripovedovala Metka. »Jaz bi ji bila že poprej poslala pridelka našega polja, na sem se bala zamere. Če bi ji mogla poslati kako stvar tako, da bi ona nič ne zvedela, skrivaj, to bi mi bilo najljubše.«

»Lahka reč,« je dejal Lenart. »Ti, Meta, pošiljaj na moje ime! Da ne bom jaz nikomur nič ovadiil, na to ti dam svojo besedo. In veš, kaj? V denarju pošiljaj! Denar se najlažje pošlje in z denarjem si človek povsod pomaga. Kako pa gospodari tvoj tast, stari Jarnik?«

»Prav dobro.«

»Dobro še ni on ni nikoli gospodaril, ker ne zna računiti. On kupuje in prodaja tjavendan, enkrat v izgubo, enkrat v dobiček; samo da je kupčija. Kaj se to pravi? Pametnih gospodarjev je malo. Kaj pa Primož?«

»Ta pa leži bolan. Konj ga je usekal.«

»Tako je. Koliko nesreč se zgodi pri konjih! Kaj rede ljudje to neumno žival!«

Tako sta se pripeljala do Metinega doma, kjer je čakal prisrčen sprejem, in kakor se kamela, ladja v puščavi, ali tudi ladja, kamela na morju, pred odhodom skrbno založi za dolgo pot, tako se je za mizo Lenart, ko se je bil odškodoval za prešle dni, zalagal za prihodnje. V iskreni hvaležnosti je spominjal Meto, da bi nikoli ne bila postala mlada Jarnikovka, ako ne bi bila pri njem služila.

Ko se je odpravljala Meta, se je poslovil še on; spomnil pa je Meto še enkrat, naj njemu pošilja, kar je namenila Olgi, in naj se ne boji nobene zamere in nobene ovadbe.

Meto so odpeljale hitre sani proti Mokronogu. Lenart pa je koračil počasi in široko navkreber proti domu. Tako plava mirno in samozavestno po širokem morju dobro naložena ladja. Mraz mu ni mogel do živega, ker je bil izdatno zakuril; poleg tega ga je grela zavest, da ga čaka doma podobna radost in da se mu je odprl nov vir dohodkov, če bo namreč Meta mož beseda. Obljubo, da ne bo Olgi nikoli povedal, kdaj in kaj da je poslala Meta, pa je hotel držati, naj velja kaj hoče. In res, nikdar ni prelomil Lenart te besede in nikoli ni zvedela Olga, da jo Meta skrivaj podpira: podpira seveda posredoma. Kar je namreč ta poslala, je porabil Lenart za svoj priboljšek, češ, kolikor privošči sebi posebej, prihrani hčeri doma.

Ljudje pa gledajo redkokdaj ravnodušno razmere svojih sosedov ali znancev. Navadna primes je ali zavist ali milovanje. Z zavistjo in z milovanjem izkušata sreča in nesreča ustvariti v prizadetih srcih nekakšno protiutež preti prevzetju in proti obupu.

Lenarta ljudje niso mičovali; na nevoščljivce je pa naletel. Niso mu privoščili, da tako brez dela postopa, in zlasti Škender, ki se mu je smilila Olga, je bil mnenja, da bi mož še lahko kaj delal. Sprožil je pri županstvu misel, da naj bi oče Lenart pošto nosil. »Pošte prenaša že zdaj,« je dejal Škender, »ko hodi od hiše do hiše. Če sestavi vsa ta nepotrebna pota dan na dan vkup, pride zložno v Mokronog in nazaj. Občini bi zalegel in sam bi dobil odškodnino.«

Lenartu se je inako storilo, ko se mu je ponudila ta služba. On naj bi hodil sam, star siromak, po teh samotnih potih in z denarnimi pismi! Bral je nekoč, kako so na Dunaju nekega pismonoša oropali in umorili: ali naj se tudi njemu kaj takega primeri? Odločno je odklonil tak nevaren posel.

Ponudili so mu službo nočnega čuvaja. Pritoževati se je bil namreč začel, da ne more po noči več talko trdno spati kakor v prejšnjih časih; po dnevi že še zadremlje, ponoči se a prebuja.

»Kakor nalašč«, je dejal župan. »Kadar bi se prebudil, naj gre uro klicat!«

»Nikoli!« je dejal Lenart. »Noč ima svojo moč. Strahov se jaz ne bojim, jaz ne; ampak izzivati jih tudi nočem. Hudobni ljudje pa so ponoči vsi pokcncu in tudi kak pes lahko človeka popade. Kdor je pošten, je ponoči doma in v postelji.«

Tudi mrliški oglednik bi bil Lenart lahko postal.

»Služba ni težka« je dejal zopet župan. »Mrliča ogledaš, ga primeš za nogo, za roko ali za nos in zakričiš nad njim — in ti imaš glas kakor trobenta — če se bo oglasil, boš spoznal, da ni še popolnoma mrtev:;če pa ostane pri miru, pa v jamo ž njim!«

»Ti že, ki imaš debelo vest,« je dejali Lenart: »jaz bi pa nikoli ne mogel odločiti, ali je kdo res mrtev ali se samo tako dela. Kako se znajo fantje potuhniti, da se od vojaščine izmažejo! Sploh pa mene ta služba ne veseli in ne zanima. Ali je to kak užitek, okoli mrličev hoditi? Kaj nalagate taka dela staremu človeku, ki stoji že sam z eno nogo v grobu! Jaz sem v svojem življenju že zadosti delal: zdaj so drugi na vrsti.«

Tako je razdrl Lenart vse zlobne naklepe in osramotil vse zavistnike, ki mu niso privoščili počitka na zadnja leta, ki so mu hoteli s težkim delom življenje prikrajšati.

Škender se je na lenega Lenarta zelo jezil in prav želel mu je, da bi se mučil predolgo na tem svetu. To željo je opravičeval čisto napačno z ljubeznijo do bližnjega, namreč do Olge in do sebe. Ker je pa slutil, da mu Lenart ne bo hotel ustreči, in vedel, kakšno breme da je ta siromak svojim krušnim očetom ali materam, je spoznal tudi, kako plemeniti razlogi, so vodili Olgo, da je zavrača njegovo ponudbo. Zakonski mir je bil ob takih razmerah nemogoč. Zet bi prvi dan vrgel negodnega tasta iz hiše in kako naj se potem gledata z ženo! Čislal je Škender Olgo tem više, čim bolj je občudoval njeno požrtvovalnost in potrpežljivost, čim bolj je miloval njeno nesrečno usodo.

Lenartu, ki je bil s svojo previdnostjo tako srečno odbil vse napade na svojo svobodo, je ostala v srcu nezaupnost, je ostal strah, da se bo naskok ponovil. Zdelo se mu je, da je obdan od samih hinavskih nasprotnikov, da ga do malega vsi zalezujejo. Kaj imajo vendar proti njemu? On pusti vse ljudi, da žive in delajo, kakor se jim ljubi: zakaj drugi nnjega ne pustijo počivati? Predolgo jim živič Škender čaka njegove smrti in kdo ve? Morda tudi Olga. On bi pa najrajši še prav dolgo živel. Tudi Metka bi mu lahko več pošiljala; a postala je pozabljiva in ne izpolnjuje njegovih nad. Parkrat jo je moral že opomniti. Hvaležnost je pač redka dandanes.

Zdaj, po zimi, ko ljudje na kmetih večkrat ne vedo, kaj bi počeli, se je posrečilo Lenartu, da je naučil par fantov tarokirati. Naučil jih je pa tako temeljito, da so ga nekega večera popolnoma obrnili. Kdo naj mu zdaj preskrbi drobiža, če ne hči? K njej se je zatekel. Toda kdo bi si bil mislil! Olga, dobra, pohlevna Olga se je predrznila vprašati, čemu da potrebuje oče toliko denarja.

Lenart je ostrmel. Usta je odprl, a glas mu je zastal: srepo je gledal hčer in si izkušal domisliti, če je te brezbožne, neverjetne, nemožne besede res slišal.

»Olga,« je dejal po dolgem molku s slovesnim glasom, »ali je to dolžno spoštovanje do svojega očeta? Pazi, Olga! Spoštuj očeta, da boš dolgo živela! Jaz se bojim, da ti ne boš dolgo živela.«

»Oh, saj si tudi ne želim,« je posilil Olgo jok.

»Torej tako? Na smrtni postelji me boš odpuščenja prosila, kakor me je prosila tvoja mati. Tvoji materni sem bil jaz to naprej povedal, kakor pravim zdaj tebi. Moje prorokbe so se še vedno izpolnile.«

Olga je odprla predalnik in vzela denar iz listnice: »To je ves moj denar za ta mesec. Hotela sem kupiti moke; poskusila bom, če jo dobim na posodo.«

Lenart je vzel denar in šel Olgo je zgrabil krčevit bridek smeli. Kaj bi se jezila! Kaj bi prosila! Kaj bi jokala! To vse vkup nič ne pomaga. Naj ide, kakor ide; enkrat bo konec in pomagati se ne da nič. Zdelo se ji je, da ji zamira vse dušno življenje, da se ne poraja nobeno čuvstvo več v njenem srcu, da jo prevzemlje bolj in bolj vdana topost.

XI.

»Ženske si ne znate nič pomagati,« je dejal drugega dne po kosilu Lenart, pomirjen in zadovoljen, ker je bil prejšnjega večera nekaj krajcarjev priigral. »V vsakem umnem gospodarstvu morajo biti dohodki in stroški vsaj v ravnotežju. Ako tega n, se morajo ali stroški znižati ali dohodki zvišati. Stroški se pri nas ne dajo znižati, praviš ti. Jaz pa Praviim, da bi se dali. Koliko bi prihranila ti drv, ako bi ne zračila tolikrat sobe!«

»Tobačnega dima in smradu vendar ne moreva uživati,« je dejala Olga.

»Potrpežljiv človek se ga navadi, škodljiv pa ni čisto nič. Narobe. Saj Si vendar brala o strupenih bacilih, ki preže na človeka, kamor se gane. Tobačni dim jih vse zamori, verjemi meni! No, dobro. Če se stroški ne dajo znižati, je treba zvišati dohodke. Ti znaš orglati, zakaj ne orglaš v cerkvi?«

»Zato, ker orgla učitelj.«

»In on orgla, ker ti ne orglaš. To je pet krav za en groš. Ti si pobožnejša, poštenejša, bogoljubuejša od Škendra; pa pojdem h gospodu župniku in bom to stvar uredil.«

»Kako se bom pa jaz gospodu Škendru zamerila!«

»Zamera gori, zamera doli! Zaradi zamere nama ne bo neslo orglanje nič manj.«

Olga se mi bala samo zamere, ampak tudi velikega truda s pevkami. Lenart se tudi tega ni ustrašil in drugega jutra je bil že pri župniku. V župnišču je bil on kakor doma; Prihajal je redno po novine, semtertja na kratek pomenek; če je bilo količkaj povoda, je čestital in o vsaki priliki se je ponujal za tarok.

Komaj je vstopil zopet tega jutra, mu je župnik že molil šop novin in ga odslavljal. Lenart pa je odmignil in začel važno govoriti o cerkvenih opravilih, zlasti o petju in orglanju; pevke da bi morale biti same poštene ženske.

»Ali ste o kateri kaj slišali?« se je zavzel župnik.

»Tega ne bom rekel, gospod župnik,« je dejal Lenart; »ampak tudi organist mora biti pošten krščanski človek. Moja hči zna orglati, gospod župnik, morda bolje kot Škender; pobožna je pa gotovo mnogo bolj. Zakaj ne orgla moja Olga?«

Župnik je omenil, da je bil takoj, ko je prišla gospodična v Podlog, njej ponudil orglanje, a da se je branila.

»Neumna ženska,« je dejal Lenari, »saj ne ve, kaj govori. Takoj bo prevzela, gospod župnik. S Škendrom bom jaz sam govoril in sicer odločno in moško govoril.«

Lenart je šel res nad Škendra in mu razložil žalostno gmotno stanje svoje hčere in ga prosil, naj prepusti njej orglanje.

Škender je bil takoj pri volji in je tudi dejal, da bi bil že zdavnaj rad to delo Olgi prepustil.

Olgo pa je bilo sram, ker je tako zahrbtno prevzela Škendru, česar prej ni marala, ko ji je ponujal. Tesno ji je bilo pri srcu, ker je tako čudno vračala njegove usluge. Pismeno se je obrnila do njega s prošnjo, naj ji ne zameri nelepega ravnanja, naj ji pomaga pri novem poslu, ki jo tolikanj skrbi.

»Jaz da bi Vam zameril?« je dejal Skender, ko jo je srečal. »Narobe. Jaz sem Vam hvaležen, če me rešite te sitnosti. Jaz Vam posodim svoj harmonij.«

»Morebiti ga ne bo treba,« je menila Olga. »Poskusila bom pevkam samo peti.«

»Ne boste zdržali. To ne gre samo na živce, ampak tudi na grlo in na pljuča. Nocoj še boste imeli harmonij v svoji sobi.«

Izročil ji je ključ do orgel, vse note, ki jih je bil v teku let spisal, in jo opozoril na posebnosti vaških pevk.

Ta prememba v orglanju pa je vzdignila precej hrupa. Ljudje so stikali glave vkup in rešetali orglarsko vprašanje, ali je popustil Škender sam, ali so ga prisilili in kakšno bo zdaj petje. Iz ljubezni do nasprotovanja so tudi nasprotniki Škendrovi zdaj deloma z njim potegnili. Pevke pa so odločno izjavile, da če Skender ne bo orglal, one ne bodo pele. Lahko bi se bil ponašal Škender, da je toliko priljubIjen; a smilila se me je Olga, ki se je morala takoj od začetka boriti s takimi neprilikami.

Župnik je posegel vmes, zapodil par upornih umetnic s kora, druge so se vdale. Nekatere je bil pregovoril Škender, ki je obljubil, da pride tudi sam pomagat; in tako se je zarota udušila.

Prvi večer, ko so prišle pevke k Olgi na vajo, se jim je predstavil tudi Lenart. Začel jih je izpraševati odkod da so, koliko so stare, če je že katera nevesta. »Jaz sem vdovec,« je dejal, »za devet fantov.« In začel je pripovedovati dogodke svojega življenja, Kaj je tu in tam videl, slišal jedel. Pevke so se smejale njegovim čenčam; Olgo pa je bolelo srce, ko je videla, kako se oče smeši, kako jemlje sebi in njej ugled. Vedno mu je segala v besedo in pričenjala z vajo; on pa je kimal po taktu, tleskal s prsti in cepetal z nogami, tako da je pregnal vso resnobo. Pevke niso vedele, kam bi dejale smešnega moža, ali bi ga imele za norca ali za šaljivca, in Olga se je zaman trudila, da bi obdržala mir in red. Dveh drugih vaj je bilo treba, ker je imela prva tako malo uspeha.

Tako je dobila Olga novega, napornega in mučnega dela. Zjutraj je orglala v cerkvi, kadar je bila peta maša; potem je prišel pouk v šoli, vmes gospodinjska dela, potem popravljanje šolskih nalog, pisanje not in zvečer dolge pevske vaje. Vsak dan ji je bil prekratek in zjutraj in zvečer si je morala izposojati čas od noči. In petrolej je tako drag! Iz varčnosti je žgala Olga samo najmanjšo svetiljko, brlinček, in koliko je požgala in kako so trpele njene oči!

Koliko pa je trpela pod občutljivostjo in sitnostjo svojih sotrudnic! Premalo je še poznala tisto kmetsko prevzetnost, ki bi sicer rada ustregla, a ne ustreže, dokler se ne prosi, in tisto zavist, ki noče sama ničesar storiti, a se jezi, če se drugemu kaj posreči, in se škodoželjna veseli tuje nesreče.

Pod tolikom delom je Olga hujšala, bledela, Škender jo je svaril, naj se ne preoblaga; naj ne precenjuje svojih moči; izpodkopala si bo zdravje. Olga je vedela, da je vse to res; a vest ji je branila, da bi se ravnala po teh svarilih.

Posebno hudo je bilo delo po zimi. Če je ponoči sneg zapadel, ga je zjutraj do cerkve na celem gazila, da ji je od vrha v črevlje silil; s premrzlimi prsti je prebirala tipke pri orglah, in ko je stopila prezebla iz cerkve, ji je puhnila ostra burja v obraz in ji pognala solze v oči.

Prezebala je toliko, da se časi tudi doma ni mogla ogreti. Utegnila ni vselej o pravem času zakuriti in drva so bila draga in peč tako požrešna.

Podjetni Lenart pa je odkrival svoji ljubljeni Olgi še druge vire dohodkov.

»Ali si že pisala stricu, da bi ti pomagal!« je dejal. Da so namreč ženske pozabljive, to je vedel in posebno pri Metki izkušal; on pa je mislil na vse.

»Saj si ne upam,« je dejala Olga. »Toliko je že storil za mene, da ne morem več pričakovati.«

»Ta je moška. A komur se jezika zdi škoda, tega lakota gloda. Stric je samec, brez otrok; ni mu treba nič prizanašati. Česar ne bo dal tebi, bodo pobrali drugi sorodniki, ki so manj potrebni. Na smrt se ni zanašati. Boljše drži ga kot lovi ga; boljši vrabec v rokah kot golob na strehi. Obrni se tudi na šolsko oblast! Vsi učitelji dobe podpore ali predujme; vloži še ti prošnjo! Drugače ti bodo še zamerili, da si ošabna. Koliko prinašajo tudi drugim učiteljicam otroci in starši! Masla, jajec, sadja, vsega; ti ne dobiš nič. Ti ne smeš biti prevzetna; moraš namigniti, da bi ti tudi vzela, in potožiti, kako je vse drago. Proti meni tožiš, ki ti ne morem pomagati; proti drugim, ki ti lahko pomagajo, pa molčiš. Zato se nama taka godi. Drugi učitelji poučujejo tudi posebej, zunaj šole in si prislužijo marsikak groš. Dobro, če ti nočeš, bom pa jaz za tebe govoril, ki sem že toliko zate storil. Stricu pa le ti sama piši! Sicer bo mislil, da sediva midva v denarju. Če je imel sestro res rad, naj pomaga njeni hčeri.«

Lenart je bil mož beseda. Obhodil je premožnejše kmete v okolici, ki so imeli otroke v šoli, in hvalil tako goreče svojo hčer in dokazoval tako prepričevalno korist posebnega pouka, da je res privabil štiri otroke, katere je morala Olga za majhno plačo posebej poučevati. Neka kmetica je pripeljala celo svojo krepko, rdečelično hčerko Lojzo, da bi jo Olga na sprejemni izpit za učiteljišče pripravljala.

»Stara je dosti,« je dejala mati, »zdrava je tudi in rada bi postala učiteljica. Jaz sem rekla: Zakaj ne? Dajte jo lepo učiti, in kadar bo naredita tisto izkušnjo, Vam bom plačala, kar je prav.«

Lenart si je mel roke od veselja.

»Glej, Olga,« je dejal, »koliko zaslužka sem ti preskrbel! Boš videla, Koliko laže bova zdaj živela.«

In on je živel res laže, ker je sproti pobiral pri starših, kar je hči zaslužila.

Olga ni imela zdaj nobene proste minute več. Od jutra do večera je šlo mučno delo naprej in zvečer je bila večkrat tako utrujena, da se ji niti večerjati ni ljubilo. Tresla se je od slabosti in razburjenja po vsem telesu in tudi v spanju se ni izpočivala. Trapile so jo težke sanje, kako ji nagajajo učenci, kako se zaman trudi, da bi jih ukrotila, kako prihaja med največjim neredom nadzornik.

Največ dela in truda je imela z učenko Lojzo. Dekle ni bilo tolikanj zabito kakor ošabno in zamenljivo. Na vsako svojo besedo je morala Olga paziti; če je količkaj resno povedala svoje mnenje, je Lojza napela šobo in še odgovarjati ni hotela več. Tudi mater je poslala nad Olgo in ta se je še nedolžnega Lenarta lotila, češ, da njena hči ni katerasibodi in s trebuhom za kruhom ji ni treba hoditi; samo veselje jo žene v učiteljski stan in tega veselja ji Olga ne sme jemati.

Lenart je takoj potegnil s kmetico in z njo vred resno opominjal Olgo, da naj lepo ravna z učenko, ki je iz tako premožne hiše.

Dela in truda ljudje nikomur ne zavidajo, pač pa zaslužek in uspeh. Zato je tudi malokdo mitolal Olgo, ki je omagovala pod težkim bremenom. Največ so menili, da bi ji vsega tega ne bilo treba; da je le preveč lakomna; sama si koplje grob in še orglala bo sama sebi, da ne bo plačevanja.

Škendru, ki je videl, kako slabi, se je v srce smilila. Svetoval ji je, naj prosi dopusta; očeta pa je opozarjal, da mu bo hči onemogla.

Lenart se tega ni bal, češ, da je Olga samo na videz šibka, v resnici pa krepka, prav njegove krvi; sicer pa kjer ni dela, tam ni jela in smrt od lakote da je po njegovem občutju in njegovi sodbi najbridkejša. Njegovo načelo je bilo, da mladina naj dela, starost pa je čas počitka.

Tako sta hirala oba, Lenart v domišljiji, Olga v istini. Tiščalo in ščipalo jo je v prsih, silil jo je kašelj in tako nemirno ji je tolklo srce, da marsikako noč ni mogla ležati na klopi, ampak je sklonjena sedela. Zjutraj je vstajala navadno vsa potrta in trudna. Prikrivala pa je svojo slabost, kolikor je mogla, zdaj v nadi, da bo prešla, zdaj zopet v nezavedni želj; po smrti in v strahu, da bo ozdravela.

Nekega jutra jo je budil oče, da bi šla k maši; toda vstati ni mogla; noge so ji bile otekle in komaj se je pokoncu sklonila. Prosila je očeta, naj stopi k učitelju, da jo za ta dan opraviči, ker ne more v šolo.

»Njo,« je dejal Škender, »jaz prav lahko opravičim; ampak Vas ne morem opravičiti, Vas ne. Vi ste od sorte in takih očetov je malo.«

»Prosim, gospod Škender,« se je opravičeval Lenart; »meni vest ničesar ne očita.«

»Taka vest bi zaslužila vsak dan svojih petindvajset po podplatih.«

»Moli in delaj! Tako sem jaz vedno učil.«

»Z jezikom, z dejanjem pa ne.«

»Prosim, jaz sem vsak dan pri sveti maši; Vas pa ob delavnikih nikoli ne vidim.«

Lenart se je jezil, da ga učitelj vedno grdi in zbada; drugič naj se gre Olga sama opravičevat, je dejal, ali naj mu pa piše. Hud je bil seveda tudi na Olgo, ki mu je bila s svojo boleznijo sitnosti nakopala. Ravno je bilo vse lepo urejeno; dobival je podporo od Metke, pobiral prispevke zasebnih učencev, pričakoval pomoči od šolskega sveta in od strica; zakaj na obe strani se je morala Olga po njegovem navodilu obrniti: zdaj so se pa začeli računi mešati.

Tudi kuhati ni mogla Olga. Ali je še kak oče v taki stiski? Lenart je moral dobiti neko žensko, da je pomagala; sicer bi se on niti od hiše ne bil mogel ganiti.

Popoldne je začel prigovarjati Olgi, naj vstane, da bo poučevala zasebne učence, češ, za javno šolo ni take sile; a tukaj bi starši utrgali plačo. In res jo je spravil pokoncu in z veliko muko je vršila tega popoldne svoje delo.

Ko pa je prišla čez dve uri Lojza na vrsto, so jo zapustile moči. Stresla jo je mrzlica, tema se ji je naredila pred očmi, nekak gorak val se ji je dvignil v prsih in udrla se ji je penasta kri. Obe, učiteljica in učenka, sta se silno Prestrašili. Lojza je zbežala, Olga pa se je naslonila, onemogla in potrta, na posteljo. Tako jo je dobil oče, ko se je vrnil k večerji domov.

»Kaj pa ti je?« se je zavzel, ko jo je videl smrtno bledo. »Ali si Lojzo učila?«

»Ne celo uro,« je dejala Olga, »ker mi je slabo prišlo.«

»Škoda!« je vzdihnil oče, ki mu je začelo po glavi hoditi, kaj bo, če bo hči dalje časa bolna. Še te zasebne ure bo izgubila, si je mislil, in za orglanje utegnejo koga drugega dobiti.

Noč je bila dolga in huda. Olga je malo spala, na glas sanjala in se jezila v sanjah na Lojzo, naj nikar ne nagaja. Ubogi Lenart! Kako more človek v takem nemiru spati, in če ima še tako dober želodec in še tako mirno vest!

Tudi drugega dne ni bilo boljše. Ko so pa otroci zvedeli, da je gospodična bolna, so ji začeli prinašati pomladnega cvetja, zvončkov, teloha, vetrnic, trobentic.

»Pridni, pridni,« je hvalil Lenart in sprejemal šopke; »prinesite pa še kaj masla ali jajčka ali kako klobaso!«

»Oh, oče, nikante tako!« je vzdihnila Olga.

»Zakaj ne?« jo je zavrnil Lenart. »Kaj nosijo to ščavje! Naj prineso kaj pametnega!«

Po učitelju Škendru je dobila Olga poročilo, da ji je šolski svet nakazali nekaj podpore. Ta vest je Lenarta močno razveselila, zlasti zato, ker je to podporo takorekoč on izposloval. Zdaj je čakal podpore še od svaka, Olginega strica. A namesto podpore se je ta sam pripeljal. V svojem pismu je bila namreč Olga omenila, da se čuti precej slabo.

S kislim obrazom je pozdravljal Lenart svojega svaka, češ, da ni bilo treba, da se je osebno potrudil, ko so vožnje tako drage.

»Sestro sem zamudil,« je dejal svak; »Olgo sem hotel še živo videti.«

»Lahko se je boš nagledal,« je dejal Lenart. »To so ženske nadloge; to pride in prejde.«

Ko pa je zagledal stric nečakinjo, se mu je milo storilo. Pred kratkim še tako cvetoča, krepka deklica, je bila bleda in slabotna, da se ni mogla skloniti. Kako podobna je bila materi na mrtvaškem odru!

»Malo se ji je kri udrla,« je dejal Lenart, »a zdaj je boljše.«

»Zakaj pa .kadiš ti svoj smrdljivi tobak v njeni sobi!« se je obrnil svak do Lenarta in odprl okno, da bi spustil nekaj dobrega zraka v stanovanje. »In zakaj leži Olga na klopi in ne v postelji?«

»Ljuba duša,« se je opravičeval Lenart, »jaz ne morem kaditi zunaj, ko je še mraz. In dišečega tobaka si jaz ne morem privoščiti, ker je predrag. Jaz moram kaditi smrdljivega. V postelji spim pa jaz in skupaj vendar ne moreva ležati.«

Prav težko so šle stricu tolažilne besede z jezika. Olga, ki se ji je zdelo, da stric sam sebi ne verjame, se mu je bridko nasmihala, zahvaljevala ga za njegovo dobrosrčnost in odkimavala.

»Kje boš pa ti, Valentin, večerjal?« je zaskrbelo Lenarta.

»Oče, pokličite strežnico,« je dejala s slabim glasom Olga, »da ji bom povedala, kaj naj za strica skuha!«

»Nikar se ne trudi, Olga!« je branil stric. »Jaz nisem nič lačen.«

Strežnica je prišla a izkazalo se je, da si je bil dal Lenart skuhati in speči ali scvreti vse, kar je bilo pri hiši.

»V gostilnico pojdiva!« je dejal Lenart. »Tam dobiva nocoj frigana jetrca.«

»Lepo te prosim, pojdi sam!« je dejal stric, ki bi se bil rad iznebil sitnega svedoka. A Lenart se mi dal odgnati in ni hotel pustiti hčere in strica sama, ker se je bal, da bosta črezenj govorila in sklepala. Svet je pregrešen in žlahta je raztrgana plahta.

Lenart je stopical in mencal po sobi; tu premeknil po nepotrebnem kak stol, tam poravnal rjuho ali odejo in premišljeval, s čim bi še potrebo svoje navzočnosti dokazal.

»Ali si poslal po zdravnika?« je vprašal svak.

»Ne še. Zdravnik je drag in za skrajnjo silo,« je menil Lenart. »Moji ženi ni nič pomagal.«

»Takoj pošlji ponj!«

»Dobro. V tvojem imenu, Valentin.«

»Ali je kaj mleka pri hiši? Če ga ni, pošlji ponj!«

»Ali imaš drobiža pri rokah?« je iztegnil Lenart roko. Z denarjem ga je svak odpravil. Potem pa je začel prisrčno prigovarjati nečakinji, naj ostane mirna, naj ne misli sedaj ne na šolo ne na učence, ne na zasebne ure in orglanje in petje; zakaj vse take skrbi ovirajo zdravljenje. Ko bo okrevala, bo vzela dopust in ta dopust bo preživela pri njem v Ljubljani, kjer ima še toliko prijateljic, ki jo bodo kratkočasile.

»Kaj pa oče?« je vprašala nenadoma Olga.

»Tega bova Pustila tukaj.«

»Kako bo pa živel?«

»Preskrbela mu bova hrano, ti boš pa pri meni živela. Zjutraj boš lahko dolgo spala, po zajtrku pojdeva na izprehod, potem bova doma kaj brala; popoldne boš pa imela veselo družbo do večera. Ob nedeljah pojdeva na Rožnik ali na Fužine ali na Posavje. Ali ne bo prijetno?«

»Oh, prijetno; samo če bo res,« je dejala Olga maloverna. »Da bi se jaz le mogla enkrat izpočiti! Da bi prišel en dan, da bi mogla reči: Danes bom počivala. A ne bo ga; boste videli, da ga ne bo. V grobu bom počivala,« je dejala tiho in se zamislila. »Rada pa bi preživela pri Vas svoj dopust, če bi bil tudi kratek, oh, tako rada. — Veste, stric, meni otroci semtertja nagajajo. Seveda, jaz sem časi trudna in zaspana v šoli; učitelj pa mora biti vedno pozoren in zbran. Da bi le takrat nadzornik ne prišel! — Lojza, prosim te, nikar mi ne nagajaj!«

»Saj ni Lojze tukaj,« je dejal stric in prijel Olgo za roko. »Jaz sem pri tebi, stric Valentin.«

»Stric Valentin? Kdaj ste pa prišli ? Oh, kako bo mama vesela! Jaz sem pa mislila, da je Lojza tukaj. Nekako zmešalo se mi je.«

Mrzla gnoza je obhajala strica, ko je čul iz ljubih ust zmešane besede, ko je poslušal, kako težko diha Olga, kako ji zastaja sapa.

Lenart je prišel s poročilom, da je poslal po svakovem naročilu voz po zdravnika in da bo dobila Olga zvečer svežega mleka.

»Prav slaba je!« je dejal tiho stric, a Olga je vendar slišala njegove besede.

»Slaba, slaba, « je vzdihnila. »Zaspala bom; tako sem trudna. Oče, dajte mi roko in odpustite mi, če sem Vas žalila, če Vas nisem poslušala, če Vas nisem tako ljubila, kakor bi bila morala!«

»Oh, vse, vse ti odpuščam, Olgica,« je dejal oče. »Tvoja mati me je ravnotako prosila in jaz sem tudi njej vse odpustil. Na smrtni postelji je spoznala, kako dober človek sem jaz. Ampak ti boš še ozdravela in še boš orglala in poučevala in podpirala svojega ubogega, zapuščenega očeta.«

Strica je obhajala nejevolja ob tem netočnem govorjenju in samo ozir na bolnico mu je branil, da ni zavrnil samopridnega človeka, kakor bi bil zaslužil.

Bridkomilo je uprla Olga svoje lepe oči v očeta, kakor bi ga hotela vprašati, če nima nobene prisrčne besede zanjo. Do srca bi bil segel ta pogled vsakemu drugemu in vsakega bi bil pretresel; Lenarta. ki je bil prepričan o svoji brezgrešnosti lin zaljubljen v svojo popolnost, ni genil. Tudi ni verjel on in ni hotel verjeti, da bi bila bolnica že tako pri kraju.

Olgi pa je bledelo lice, se je daljšal obraz in poteze so se ostrile; šepetala je še: »Lojza, ne bodi hudobna!« in zastala ji je sapa in srce in odprte oči.

»Umrla je; rešena je,« je dajal tiho stric in ji zatisnil oči.

Zdaj bi se bilo pa izplačalo videti žalost ubogega očeta, kako si je zakril obraz, kako si je pulil lase, kako je tulil. Obupna bridkost ga je prevzela in ta bridkost ni bila hlinjena.

»Kdo bo mene zdaj podpirali!« je javkal »Kdo bo mene siromaka živil! Olga, zakaj si me zapustila v bedi in siroščini!«

XII.

Siromaku je šlo za glavo in njegovo tarnanje bi si bil marsikdo k srcu vzel, ki ga ni poznal. Svaku je budilo samo gnev in gnusila se mu je bridkost, katere nečeden izvor je gledal iz vsake besede, grenko žalost nad smrtjo dobre nečakinje, ljubkega spomina rajne sestre, je njemu lajšala samo zavest, da je sirota rešena trpljenja, iz katerega ni imela na zemlji nobenega izhoda.

»Oh, in neprevidena je umrla!« je zajavkal iznova Lenart.

»Pusti Olgo, naj v miru počiva!« je dejal svak. »Ti pa se spominjaj, koliko hudega si prizadel rajni ženi. koliko hudega hčeri, in skesaj in poboljšaj se!«

»Valentin, ti mi delaš krivico,« je dejal Lenart. »Jaz nisem še nikomur nič hudega prizadel; zato tudi nisem prosil ne žene ne hčere odpuščanja; mene pa sta obedve prosili in sta vedeli, zakaj. Meni se ni treba nič kesati in nič poboljševati. O če bi bili vsi ljudje tako dobri!«

»Pusti prazne besede! Pojdi k župniku in k cerkovniku in k mizarju, da se uredi, kar je treba za pogreb, in fantov pojdi prosit, ki bodo krsto nosili!«

»Dá« je dejal Lenart, »in fanta pošljem zdravniku naproti, da se ne bo vozil v Podlog gori. S tem ti prihranijo precej stroškov.«

Vest, da je umrla Olga, se je hitro raznesla. Zbudila ni ne posebnega zanimanja ne posebnega sočutja. »Vsak mora umreti,« je dejal eden. — »Saj je že dolgo bolehala«, je utemeljeval drugi svojo ravnodušnost. Zupana je samo to skrbelo, kam pojde zdaj Lenart in če ne pade morda na občino.

To vprašanje je vznemirjalo tudi Lenarta. Dozdevalo se mu je sicer da ima on nekako pravico do pokojnine; zakaj njegova hči je umrla v javni službi in se je takorekoč žrtvovala javni blaginji. A gotovosti ni imel in svaka se je bal vprašati, ker se mu je zdelo, da mu mož iz Bog ve kakšnega razloga ni naklonjen.

Sel je rajši k Škendru in temu je potožil svoje gorje. Razložil je, da ni podedoval po svoji hčeri ničesar, da niti pogrebnih stroškov ne bo mogel pokru; prašil je, naj mu pomaga, da dobi pokojnino po svoji hčeri; drugače ne more živeti; naj napravi zbirko med tovariši, ki so poznali Olgo, da se ji postavi dostojen spomenik.

Škender ga je sprejel neprijetno. Očital mu je grehe, kakršnih se Lenart ni zavedal; podrl mu je vse upanje na pokojnino; k večjemu posmrtno četrt da utegne dobiti, ker je izkopil svoji hčeri prezgodnji grob.

Tudi župnik in župan mu nista zbudila nade da hi dobil kaj podpore bodisi od države ali od dežele ali od občine ali tudi od cerkve. Za vsak slučaj je pa Lenart sklenil, da bo vendar razposlal take prošnje; saj če tudi ne dosežejo vedno svojega namena, ne škodujejo nikoli.

Da pa svoj rod nerad pomaga, to je spoznal Lenart, ko je namignil svaku, da bi se sedaj v starosti in onemoglosti k njemu zatekel; v par letih bi tako ali tako izhiral.

»Tudi za par dni te ne vzamem k sebi,« je dejal svak in temu ljubeznivemu svaku si Lenart niti prerokovati ni upal, da ga bo na smrtni postelji odpuščenja prosil.

Učiteljstvo iz okolice je prihitelo na pogreb, položilo venec na krsto in zapelo žalostinko na grobu. Petje je vodil Škender in tako milo se mu de storilo pri tej zadnji uslugi, ki jo je izkazoval svoji tovarišici, da so ga solze polile. Spominjal se je, koliko je pretrpela uboga Olga in pri srcu mu je bilo, kakor da bi ž njo vred legla tudi njegova mladost in njegova ljubezen v grob.

Ta ginjenost je zbudila pri tistih dobrih dušah, ki so že prej sumljivo vohate okrog njegovega dejanja in nehanja, precej pohujšanja.

»Jokal se je. Da ga le sram ni!« so dejale. »Res, čudna svetnica! A gosposkim se nič ne zgodi; nas pa kar po številkah iz Marijine družbe mečejo.«

Lenart je ostal sam, zapuščen siromak. Izkušal je izkoristiti spomin svoje hčerke in trkal staršem njenih učencev na vrata; toda redkokje so mu odprli; naveličali so se ga povsod hitro. Tudi pokojnine po svoji hčeri ni dobil in župan mu je takorekoč s kolom mignil, da naj odrine v svojo občino, v Št. Lenart.

Tako se je napotil ubogi Lenart zopet nazaj v svojo domovino. A tudi tukaj ga niso sprejeli z razprostrtimi rokami. Županoval je tam Jarnik, sirov, brezobziren človek, ki se je ustil, da bo v čast spravil sv. Pavla besede, da kdor ne dela naj tudi ne je.

Tako ne čaka v Št. Lenartu našega Lenarta nič dobrega; nadejamo se pa, da se bo v naši državi socialno skrbstvo kmalu toliko razvilo, da bo dobival tudi Lenart zadostno podporo za brezdelnost, da mu torej ne bo treba delati.