Vanda (Fran Govekar)
| ← Početek Gajevih »Novin« in »Danice« | Vanda Spomen-cvieće iz hrvatskih i slovenskih dubrava Fran Govékar |
V hiši slovenskega Mecena → |
| |||||||||||||
H^Bomlad je trošila po drevju svoje prve cvetove, nad mestom
mJ^ se je plavilo nebo, po zraku pa je trepetala razkošna, oplo-
^~ ^ dujoča gorkota. Iz gozda sfem se je čul klic kukavice, a na
bohotno zelenem koštanju je popeval neutrudni ščinkovec svojo
avatovsko pesem ter klical koketno nevestico. Mlada Črešnja poleg
okna je trepetala ob poljubih nagajivca vetra v deviškem svojem
plaščku. Ljubezen, toplota, hrepenenje med nebom in zemljo , . .
Tam V skromni sobici pa sta gospodarili trpkost in malodušje,
^ , . . Vidiš, in sedaj sem zopet na cesti ! Nenadoma je prišlo . . .
Glej, koliko vencev, koliko trakov visi po stenah, — in onile kovčeg
je poln samih svilenih manšet nekdanjih prekrasnih Šopkov. In
vendar! Danes sem na cesti — brez doma — sama sredi sveta.
— A Ce bi hotela, Vanda, — Če bi bila taka kakor marsi- katera ... ah, kako podli so Ijudje!
— Da, samo će bi hotela! Tu je roka, steza se po meni . . ., »na, na! — primi, drži, in brezskrbno življenje se ti odpira na iztežaj . ..< Toda noćem I — nočem! — nikdar ne! — Ah, mati moja!
Mlada bleda igralka še malone otroškonežnih oblik Je sedela na odrgnjenem divanu. Male, drobne, ozke ročice si je pridskala na še nerazcvele prsi, njene velike, crne, z dolgimi vejicami ob- dane in vedno temno obrobljene oči pa so strmćle mrklo pred se.
Te oči ! Kakor bi plaval črn biser v belem jezercu ... In ta biser je včasih žarel in plamenel ... ta drobni, ozki, bledi obrazek sredi venca bujnih kodrov je pokrila včasih bajna rdećica vzleta in zanosa.
Tedaj pa je bilo to šibko telesce živa posoda najkrepkejše umetnosti , . . Kako je gorelo nje oko . , . kako je igrala na njenem obrazu in na njenih rokah vsaka mišica . . . kako je govorilo vse
590
telo . . . kak6 je trepetal vsak živec! — In plakala je, da si plakal z njo, — solnce blaženstva pa ti je posijalo tako gorko v srce, kadar se je zatopilo tisto bledo njeno lice v razkošen smehljaj . . .
Umetnica je bila Vanda, — a druzega nič.
Zato pa si je pritiskala tistega pomladnega dne male, drobne, ozke roćice na svoje se nerazcvele prsi in mrklo so zrle njene velike, crne oči pred se.
— In ti praviš, da si poskusila že vse?
— Vse, prijatelj ! Povsod prekasno. Ne rabijo me . . . Zdi se mi pa, da so ravnatelji v mejsebojnem kartelu.
— Prisilijo te, da se udaš ali pa se odpoveš gledališču! Divja je planila pokonci, krčila pesti, oči so se ji bliskali kakor
besni tigri, koje sikala: »Nikdar, nikdar! Gledališče je moj svet, moj raj ! Ah, kako bi se pač mogla odpovedati umetnosti, ki je pogoj mojega žitka, — kako odreci se razkošju, ki me navdaja, ko stojim razburjena na odru, predno se dvigne zastor! In tišti čut, ko se obrne hipoma name tisoč oči, — ko vidim, kako uživajo vsak moj gibljaj, vsako kretnjo, vsako besedo, — ko obliva luč z vseh strani samo mene, da se zdim duša, srce vse tište ogromne množice, ki se joka in smeje z menoj, pa mi ploška, me glasno pozdravlja, kliče ter obsipa s cvetjem in lovorjem! — Prijatelj, in tej sreči naj bi se odpovedala!? Ko blazna se bom borila za oder in zmagati moram — moram!«
Omahnila je na divan in strastno ihtela . . . Prijatelj pa je pri- maknil svoj stol k njej in ji položil roko na bujne crne kodre.
Ne plakaj, Vanda! Saj svet je velik — mlada si, vztrajna, odločna! Poo^um! Tvoja umetnost prodre vse kartele in vse ovire.
Poo^ladila si je kodre raz obraz, si obrisala vlažno lice ter se melanholski nasmehnila.
— Da, tuđi vse nove ovire premagam, je dejala. Saj sem jih že nebroj ! — Se otrok sem bila, ko sem že igrala . . . S tovariš! in tovarisicami sem predstavljala na trati, po skednjih, ropotarnicah Sneo^uljćico, Rudečo kapico, Pepeljko, Alenčico, kralja Matjaža ne- vestico, pa lepo Vido, pa Bredo, Zoro, siroto Jerico in se marsikaj. Zavijala sem se v stare rjuhe, prtove, ponošene materine obleke ter it^rala kraljice, princesinje, sirote in maćehe. O, maskirati sem se znala izvrstno in moj repertoar je bil velik že takrat ! Pretaknila sem vse očetove knjit;re ter se učila na pamet pesmi, pravljic in pripovedek. Tn krasnoslovila sem jih neštetokrat vsakomur, kdor me je le hotel poslušati.
— - Poshisali pa so me radi vsi, samo oče ne . . . Ta me je
V 5sn_ ^■" '■
iiatepel neusmiljeno, će me je zalotil našemljeno. Igralcev ni trpel, in kakor besen je klel, ako ga je kdo podražil, da mu uidem med komedijante, ki so hodili skozi našo vas . . . O, kolikokrat me je kaznuval radi tega mojega veselja do gledališčal Tepel pa me je kruto, neusmiljeno, kakor surov kmet, dasi je bil — učitelj ! A tepel je ludi mojo mater, tiho, mirno, biedo ženo, ki ni govorila akoraj nikdar. Ah, tepel jo je, a ona ni zinila med tem niti besedice. In tuđi oče je molćal. Nikdar nisem ćula prepira med njima, ali vendar, koliko je pretrpela moja mati! Tega pa ne odpustim oćetu nikdar . . . Nikdar ga nisem ljubila, ne ljubim ga niti danes! In če bi izvedela, da je umri, ne mogla bi za njim potoćiti solze. Oh, sovraiim ga, — tako strašno sovražim !
— Ali, Vanda! Ti blago srce, — ti nežna dušica, kako li govoriš?!
— Vse ti razložim, prijatelj! — Ko sem imela sedemnajst let, sem pobegnila z doma. Surovosti oĆeta in mučeniltva matere nisem mogla prenašati već, In srce me je gnalo h gledališču! Ko sem po- redala materi, da grem v mesto, kjer postanem igralka, je v prvem hipu otrpnila, pobledela smrtno ... a skoro se je pomirila in se vedla, kakor bi bila mojega sklepa že dolgo prićakovala. Pripravila mi je obleke, mi dala denarja in pismo ter me poslala k neki potu- joći gledališki družbi. O, neutolaino je plakala, ko me je odpravila ponoći z doma, med tem ko je oče popival v gostilni! — Poljubila me je neštetokrat ter šepetala veđno in vedno: > Vanda, ostani po- štena! — ostani poštenalt — —
— In prišedša k tišti družbi, sem izroćila materino pismo ravnatelju . . Kako me je sprejell Objel in poljubil me je ter plakal srećen, kakor bi našel izgubljeno hćer . , . Poslej sem stanovala pri njem in ućil me je igranja neutrudno, vztrajno in natanćno. Dve leti sem ostala ondi. Iz kraja v kraj, iz vaši do vaši, od trga do trga, mesteca do mesteca smo hodili kakor cigani, igrali po skednjih, na odrih, stojećih na sodih ter prebili mnogo bede, mraza, tuđi lakote, skrbi in spletek. Srećna pa sem bila vendarte, će me ni žalosti] spomin na mućeniško mojo mater.
— Nekega dne pa mi je dejal ravnatelj: >Vanda, tvoj čas je prišel. Iti moraš dalje na svoji poti k umetnosti. Pripravil sem ti brezplaćno mesto pri najboljšem gledališkem ućitelju v P . . . Tam ostani, dokler ne dobiš engagementa pri kakem gledališću. Moj prijatelj je in skrbel bo za te, kakor sem skrbel jaz. Z Bogom, Vanda, in ostani — poštena!« — In objel me je, poljubil in plakal . . .
_592
r.e nekaj mesecev sem ostala v P. ; — napredovala sem naglo in kmalu sem dobila engagement, — na Moravsko.
— Takrat pa sem sla domov, k materi po slovo . . . Skoraj tri leta nisem videla mater in očeta. Od radosti in hrepenenja mi je drhtelo srce, ko sem se bližala domaći hiši. Jesen je bila. Po poljih je mrgolelo golorokih žanjic s pisanimi robci na razkustranih, razvnetih glavah, ki so se glasno smejale in prepevale, da je od- mevalo tja doli na travnike, kjer so vriskali veseli kosci s šopki za klobuki in z Ijubeznijo v srcu. Povsod radost in sreća! Drevesa so se priklanjala k tlom in klicala rešilcev. Vse se je lomilo od sadja! Po vaši so se pojali otroci s polnimi žepi ovoćja in zagle- davši mene, so mi pridirjali nasproti ter vriščali: »Naša Anda se je vrnila! Naša Anda.'c In vzeli so mi roćni kovčeg, se me prijeli za krilo okoli in okoli ler me v trijumfu spremili do domaće hiše. Na prag pa je prihitela moja maminka ter se mi od sreće trepetaje zgrudila v naročje, Izpregovoriti ni mogla niti besede; samo smeh- Ijala se je in plakala . . . plakala. — Moj Bog, ksiko sem bila takrat srečna! Zdi se mi, da se nikdar tsiko.
— - Tedaj pa je stopil črez prag moj oće. Vztrepetal je in po- bledel ko krpa. Potem pa je zaškrtal z zobmi, dvignil pest in me udaril, da sem omahnila.
— Vlačugarica! je zahropel. — Vlačugarica! Kakor mati, tako hči. Vun — vun !
— In surovo me je zgrabil za ramo ter me pahnil preko praga. Otroci so se razpršili in jokaje zbežali. »Gorje!« zaječala je mati trepetaje, »Kudolf, Rudolf!« Oče pa je planil nanjo ter jo bil — bil bil kakor divjak, kakor zver . . . Tiho, brez besede je oble- žala mati, ko je odsel. Dvignila sem jo ter prenesla na postelj . . . To je bil moj sprejem v domači hiši . . . Tišti dan in skoraj vso noć sva z inaterjo preplakali. Očeta ni bilo doma do jutra. Tedaj pa je prihruinel pijan. In zopet naju je psoval z najostudnejšimi priimki tor nama i^rozlK Ja naju ubije. Bežati sva morali . . .
(>oo se je bil tista leta, ko me ni bilo doma, udal popol- noina piianstvu. Zanemarjal je solo in posurovel docela. Mati moja pa ie pv>stala sainv> okostje. Pretepanje moža^ žalost in tuđi pomanT- kanio u^ io malone uničilo. Oh. živ mrtvec se mi je zdela mad!
nr.vni, ki so sledili prvemu, pa so bili se strašnejši. Kakor bi bila v^s.•cta rarbosnela moja prisotnost, je trpinčil mater uprav rati- niraihv l\pv'. k^ io vsak 'nip! Mene pa ni smel niti Andeti.
Sklonila som lorej, da odidem na svoje mesto, dasi sesn
L
imela še par tednov časa. Tisto popoidne, predno sem vala odpeijati, sva prebili z materjo skoraj ves čas molčć. Mati je zria zamišljeno skozi okno in le včasih je glasno vzdihnila. Bila pa je silno bleda. Tolažila sem jo, da jo pokličem takoj k sebi, ko mi ravnatelj vsaj nekoliko zviša gazo. Mati se je nielanholski nasmeh- nila, a odgovorila ni ničesar.
— Zvečer pa se je oblekla v svoje najboljše oblačilo ter me povabila seboj. Sli sva v cerkev. In kleČe pred sv. Bogorodico sva premolili ćelo uro. Ko pa sva stopili iz cerkve, mi je dejala: »Mo- lila sem tuđi za te, otrok moj!* In dotaknila se je mojega čela s prstom, ki je bil moker od blagoslovljene vode ter me prekrižala. >Srečna bos, ako bos poštena«, je dostavila. »Ne pozabi Boga in tuđi on ne pozabi na te! Kadar pa bos v izkušnjavah, sporani se svoje matere! Stori le to, kar bi storila bez srama pred menoj!«
— Zvečer sva Še dolgo sedeli. Moj kovčeg je stal pripravljen, in naslednjega jutra bi se imela odpeijati na kolodvor . , . Mati je čitala iz molitvene knjižice, zame se ni brigala veČ. Vstala sem, polju- bila mater ter šla počivat. Prav ko pa sem se hotela vleči, je vstopila v sobo mati. Obatala je pred menoj s povesenimi rokami, trudna, kakor da se hooe zgruditi na kolena. Ustne so ji trepetale, teško je sopla in oči, mrtve in brezizrazne, so se kopale v solzah. Komaj je prestavila noge, da je stopila k meni. In strastno me je objela, pritisnila na prsi ter ihtela krčevito, da se ji je stresalo vse telo. Potem pa me je gledala dolgo — dolgo — dahnila »Lahko noć« in odšla . . .
— Dolgo sem še plakala v svoji postelji, končno pa utrujena
— Zbudil me je naslednjega jutra na vse zgodaj očetov hripavi glas. Klical je mater. A ni se mu oglasila. Togoten je tekal oče po vsej hiši, pretaknil vse kote, a ni je našel. Toda v hišt je morala biti, kajti vsa vrata so bila zaklenjena. Prestrašena sem se naglo oblekla in prišla trepetaje iz sobe. Stopila sem na dvorišče. Prav tedaj pa je dirjal oče pod streho. Spodaj stoječ sem začula njegov klic >Ana, Ana<, takoj nato pa mozeg in kosti pretresujoč, kri ledeneč vzkrik . . . v zraku nad menoj je nekaj zafrfotalo ... in na tleh je ležala mati.
— Ležala je vznak . . . bleda kakor vosek ... a mirnega obraza. Niti kapljice krvi ni bilo videti, toda bila je mrtva ... —
— Odtiej nisem videla več svojega rojstvenega kraja. . . Očeta pa sovražim ko ubijalca srca, ki me je edino ljubilo na svetu. Umetnost mi je bila poslej vzor, kateremu sem ae posvetila z vso dušo, - gle- dališče je moj poklič, katerega se oklepam z vsemi nervi svojega bitja.
— Toda naročilo moje matere in mojega prvega ravnatelja mi
ni doneslo karijere. Zaman je vsa moja umetnost . . . poštenje me
preganja kakor Ahasverja slaba vest iz kraja v kraj. Nikjer me ne
trpe dolgo . . . povsod me dvigne neka nevidna sila . . . neki tajni
vpliv, ki — zdi se mi — prihaja iz prvih lož in prvih vrst v par-
terju. Na ulico me mečejo iz vseh gledališč, in naj si ugovarja ob-
činstvo in naj si protestuje kritika . , .
— Danes pa sem zopet brez kruha — toda cel6 brez nade, da najdem še kje kako mesto . . . Kdo li bo jemal igralko, katere ne marajo nikjer . . . katero so odslovili povsod in ki je prav brez vsa- kega — »življenskega humora« ! Kateri ravnatelj naj bi bil tako ne- spameten, da bi angaževal umetnico, ki mu odganja iz gledališča najtezje mošnje — stebre podjetja! Kaj umetnost! — Taje za naiv- neže, prismojene literate, otročje dijake in suhoparne profesorje! — Subrete, kankan, triko, kuple . . . tega žele odločilni gledališki po- setniki, a tuđi većina intendantov. Gledališče bodi beznica, kafe- šantan, tingl-tangl, orfej . . . Da, da, maminka moja, slabe nauke si dala za življenje svoji hčerki!
Grenak ironski smehljaj je švignil preko Vandinega obraza in molćala je.
Tuđi prijatelj je molćal. Potem pa vstal, vzel klobuk ter ji po- nudil roko.
— Ostani zdrava, Vanda! — je dejal. Ljudje tvojega značaja ne propadajo. Pogum, j-rečna se zopet vidiva.
— Hvala za tvoje prijateljstvo! — je odvrnila Vanda in tiho dostavila: Do s viđenja!
Ko pa je odšel, se je zgrudila kakor uničena na ogoljeni divan in sredi kovčgov, zabojev, pripravljenih za voznika, je začutila Vanda toliko osamelost, da je plakala kakor osirotelo dete . .
Vandina usoda se ni izpremenila . . . Povsod spoštovana — a pojana iz kraja v kraj, - saj je bila samć umetnica! — —
Prijatelja pri tem vendar le ni pozabila. Dopošiljala mu je iz- rezke sijajnih ocen, mu sporočala svoje trijumfe in naštevala dob- Ijene vence, šopke in zlate darove.
Toda nakrat je umolknila, in črez nekaj časa je dobil obve- stilo: »Zopet sem pod kapom. Baron X. me ni mogel trpeti; — stara pesem!« — AH: »Danes sem dobila odpoved. Priložila sem predrznemu nadporočniku Y. zaušnico.« — Ali: »Intendant, ki me
595
je hotel imeti za domaće predstave, mi je pokazat duri.« I t, d. — Včasih pa je dostavila: "Moj Bog, kako teško je maminkino naro- bilo! — Oj, mati moja, prosi zanie!« —
Potem pa je zmanjkal vsak glas, vsak sled . . . In mitiila so leta. Zaman je poizvedoval Vandin prijatelj po njej, — izginila je, kakor bi se bila vdrla v zemljo , . .
Lani v velikih počitnicah pa sva se peljala s prijateljem na Dunaj po opravkih. Pri tej priliki sva posetila nekdanjega tovariša, dr. G. V deielni blaznici.
Razkazoval nama je posamezne oddell^ ter naju privedel tuđi na vrt, kjer se mirni bolniki izprehajajo.
In tam, na klopici pod nizkim koštanjem je sedel par: bledo dekle drobnega, ozkega obrazka sredi venca bujnih crnih kodrov si je pritiskalo suhe, tanke ročice na svoje udrte prsi, njene velike, crne, z dolgimi resastimi vejicami obdane in temno obrobljene oči pa so strmele topo pred se. Poleg nje je idel gospod gladkobri- tega obraza in kodravih, že precej sivomeliranih las.
— Vanda! — je vstrepetal prijatelj, ko je zagledal blaznico.
— Ti jo poznaš? — je strmel dr. G.
— Dž, prijatelj sem bil njen.
— Danes ne pozna nikogar već ko svojega očeta, ki jo hodi posečat vsak mesec.
— Njen oće — učitelj? — je strmel prijatelj.
— Ne, igralec je ^ ravnatelj potujoče gledaliske družbe, V tistem hipu je padla Vanda na kolena in stegnivši roteče
svoje roke proti svojemu očetu, ga je jokaje prosila:
— Odpusti — odpusti! Siloma so mi ukradli poštenje, — oro- pali some, dasi sem jili kleče prosila, naj mi ga puste! — In moja maminka joka zategadelj neprestano, ker jo boli glava. Vrgli 8o jo 8 hiše, a jaz jim nisem branila. Oh, od- pusti — odpusti, oče I
Starec je pritisni! njeno glavico k sebi, jo poljubi! na čelo ter jo miril :
— Vanda, moja dobra Vanda, umiri se, saj te ljubim! — Čuješ, tvoj oče te ljubi, kakor je Ijubil tvojo nesrečno maminko.
— Kakor sem te Ijubil jaz! — je dejal prijatelj in si otrl solzo.