Vandrovci in ptič, ki je lepo pel
| Vandrovci in ptič, ki je lepo pel |
Ljudska pravljica
| |||||||||||
Dva vandrovca, ki sta naokrog prodajala platno, sta se nekega dne ustavila pod kostanjem, da bi počivala. Najprej sta malo pojužinala, potlej sta si dala kapo na oči in legla spat. Takrat je začel peti neki ptiček. In tako lepo je pel, da sta vstala, da bi ga še bolje slišala.
- Čuješ, je dejal prvi, kako mi lepo poje?
- Ah, ne, je dejal drugi, meni poje!
- Kako? je dejal prvi, kaj ne slišiš, da prihaja glas z moje strani!
- Kaj bledeš? je dejal drugi, če pa je ptič nad mojo glavo!
- Tudi če je nad tabo, je dejal prvi, gleda pa razločno proti meni!
- Naj bo, je dejal drugi, toda najprej sem ga slišal jaz!
- Ni res, je dejal prvi, jaz sem prvi vstal, da bi ga poslušal!
- Tudi če si ti prej vstal, je dejal drugi, sem ga jaz poslušal že lep čas prej!
In sta se prerekala in se jezila.
Tam mimo je šel neki mož, in ko je slišal, kako se kregata, jima je rekel:
- Moja poba, vidva se še dva dni ne bosta zdobrila, če bosta kar govorila. Najbolje bo, da gresta k advokatu!
Vandrovca sta se spogledala, se pogovorila in se odpravila k advokatu. Advokat ju je poslušal do zadnjega in potem dejal:
- Dati mi morate srebrnik, pa vam povem, komu je ptič pel!
Vandrovca sta mu dala srebrnik in advokat ga je vrgel v zrak. Ko je srebrnik padel na tla, je lepo zacvenketal.
- Sta zdaj videla, komu je ptiček pel? Meni je pel, zato je srebrnik tako lepo zacvenketal!