Varčnost in zapravljivost

Varčnost in zapravljivost Neznani avtor

Izdano:	Edinost 15/85, 86, 87, 88, 89, 90; 1890
Viri:	dLib 85 dLib 86 dLib 87 dLib 88 dLib 89 dLib 90
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Vinorad in Pijerad sta vinska brata

»Janez, še en liter vipavca, natočite do žeblja!«

Vinorad in Pijerad sta vinska brata; to ve že prag, katerega sta o mesečini noči nehote poljubila: to kaže mimoidočemu z rudečico obliti nos, skoro podoben petelinovemu grebenu. Vinskega brata vsak spozna, na koncu nosa nosi neizbrisljivo znamenje. A pri Vinoradu in Pijeradu se je nosna rudečica že začela modriti, kar je menda pijancu v posebno čast. Janez nalil je prazna kozarca s tako urnostjo, da se je sladka tekočina čez robce razlila in v curku raz mizo kapala. Vinorad s tresočo roko prime kozarec »Saj ga tudi zaslužim. Kedo sadi trte, kedo jo obrezuje, gnoji, okopava, grozdje masti – kmet. Kedo pa najboljega pije – gospod. Ljubi Pijerad, o sobotah sva tudi midva gospoda: kar imava vse za vince dava, koga pa več ne bo, pa v Bosno pojdemo. Hej brate – pij ga Pijerad!«

»Prav imaš,« zavrne mu Pijerad, izpivši na dušek prepolni kozarec. »Kaj bodem shranjeval, kar krvavo zaslužim – roke so mi oteklo in pa kaj meniš, koliko let bi moral shranjevati in štediti, predno prihranim sto goldinarjev; pa kaj, stotak je le malo; v „Edinosti“ sem čital da Bontú je bil silno bogat; kam ga je pa spravil denar – ugani Vinorad – v ječo, dragi moj. V njem imam izgled, kaj še čaka bogatina.

»Zato ti pa nalijem: pijva ga na zdravje vseh pijancev!« Stoje sta si desnici o vila in bratovsko kozarca izpraznila. Vinorad podloži z obema laktoma težko glavo, motri nasproti mu sedečega Pijerada in nadaljuje svoje besedovanje.

»Šale v kot, ljubi Pijerad, le pomisli, koliko skrbi imam; težko pričakam sobote, a ko pride zaželeni sobotni večer, ko začuje skrb denar v žepu, šine mi v možgane in ne dá mi miru, dokler ne izračunim, vsaj površno: koliko bo treba ženi, koliko za obutev, za hčer; za-se še ne misli – skrbni oče. Tako počasi lazim iz mesta in nehote zaidem v stran na Višavo; tu najdem Pijerada in vse misli in pobožni sklepi se tužno vmaknejo v kot do prihodnjega tedna – samo skrb, ta neutrudljiva nagajivka, me tu in tam še dregne.«

Končal je Vinorad svoje modrovanje, končal je Pijerad svoje nabijanje s prsti po lesenej mizi, a zadnji še pristavi: »Taka je skoro tudi z menoj. Jaz sem še celo prepričan, da Tržaški Slovenec nema božjega daru – varčnosti. Morda nas hoče vse revne v nebesa, saj sam pravi: »Blagor ubogim, oni bodo nebeško kraljestvo posedli. Pa še nekaj, skrbni moj Vinorad: tudi jaz sem enkrat vse svoje moči napel, varčnost povabil na pomoč in res prihranil bil sem že par tolarjev. Skrij zaklad, si mislim, in potisnem ga v razpoko v samotni zid, in da bi pred časom ne mogel do njega – ker vem, da se me kaj rad skušnjavec loti – polomil sem lojtro, posnemaje onega poveljnika, ki jo vso ladijo sežgal, da bi vojakom pogubil up vrnitve. In res prešel je teden, prešla sta dva in vesel sem bil skritega zaklada. Ali veruj mi, nesreča nikdar ne spi. Srečal sem tebe, nearečonosni Vinorad; ko so moje oči tvoj modri nos zagledale, unele so se in od onega trenotka pričelo me je silno v grlu sušiti. Kaj se ne spominjaš one srede po svečnici – bilo je popoludne. Hvalil si rumenega Vipavca. Nategni tvoja ušesa in čuj, kaj se je takrat z menoj godilo; to ti nesem še razodel. Omenjenega popoludne sem bil žejen, kakor ti, in pa ko bi videl skušnjavca, kako je vedno klepetal v meni: Kaj pa bo, pojdi, pojdi, na Višavi je novo vino. Le tu in tam sem čul resni „nikar“: Pijerad – danes ne, le danes še ne! A kaj je pomagal božji glas; spustil sem se kot besen v tek, uzel sosedovo lojtro in splezal po mošnjico. Kaj se jo oni večer godilo, to dobro veš.«

»O dobro, pila in pela sva do jutra,« zasmeje se Vinorad. „Iz tega lehko sprevidiš, da okoličan nema daru varčnosti. Kaj hočeva še enega, sušo čutim v grlu« omeni Vinorad.

»Pa dajva ga!« − Mej tem ustopi vaški učitelj, sede k drugej mizi ter pokliče četrt črnega. Pijerad vstane, vzdigne majoliko, bistro pogleda tovariša ter pravi: »Čuješ Vinorad, stavi mi uganjko; ako jo pogodim, plačal bodeš sam ta liter, drugače pa jaz«.

»Velja, plačal bodem vse, ako razvozlaš: Čemu se človek neki opije? To mi zadostno odgovóri in stava je tvoja.«

Na to modri Pijerad s prstom kazaje v Vinorodovo čelo pravi: »V tvojih in mojih možganih stoji okrogla miza; okolo te mize spi dvanajst mož. Janez prinese prvi liter – vsi še trdno spe; ti pokličeš druzega − možje se prebude; ko pa pokličeš tretjega, počno ti možje vstajati; pri četrtem litru pa okoli mize tekati – hitreje in hitreje – dokler so ne utrudijo. Ko so se utrudili, žele zasesti vsak svoj stol. Ali to pa ne gre, ker so vsi zmedeni: prvi se vsede na stol druzega, drugi na stol tretjega itd. Pri tej zmešnjavi zaganjajo se eden v druzega, kakor jelke, kadar jih burja maja. Slednjič poprimejo stole: in udri – bij – lop po razgretih glavah, in rebrih – kamor pade – dokler ne padejo vsi spehani pod mizo: midva pa leživa, ne da bi vedela kedaj ali kako, pred pragom ali kje pod zidom.«

»Vrlo-dobro, zaslužil si ga! He! Janez napolni do žeblja,« kriči Vinorad bližajočemu se krčmarju.

Še se smejeta naša vrla pijančka in tudi učitelj, misleč si: kje je neki Pijerad to iztaknil. V tem ustopi v zakrpanej mezlani zagumbani kostanjar. Na nogah nosi lesene cokle, na lesenem krožniku pod lanenim umazanim prtom pa hrani gorke pečene kostanje na prodaj.

Stopi k pivcema ter ponudi: »Kostanji kaldi — gorki, gospodje!«

Vinorad se ravno ozre, zarudi in zatem obledi: Da bi te lop, si naju že staknil!« vzdigne post in Furlanu zagrozi. »Ako se nama ne pobereš izpred oči, pokazal ti bodem jaz stezo, ti laški lenuh. Noč in dan vam s tem pečenim zrnjem rogovili po mestu: in ko bi bil še sam, kot komarjev jih je. Živi o polenti in siru svoje žive dni, naš denar pa spravlja na zimo, da ga na leto nese tje v svoje puste Kadore.« Kostanjar potihoma izmuzne iz pivnice, češ, kaj bodeš grenil žolč nad tim ptujcem. »Pij ga brate! to je boljo od pečenih zrn.« Popila sta, morda tudi poplačala, ter odšla.

Kaj naš učitelj mênijo.

Učitelj ostal je sam, – korakal je po sobi ter sam seboj govoril: »Da, bolj ko premišljujem revo našega okoličana, bolj me žalijo enaki prizori. Kedo taji, da okoličan ni pridnih rok, da ni razumen. Če tudi obiskuje samo po dva, k večemu tri razrede, poznan je kot umen zidar, praktičen vrtnar. Sem bi moral priti marsikateri profesor učit se vrtnarstva. A pri vsem tem je le reva. Nekdanje kmetije so prišle v tuje roke, vsakdanji zaslužek pa nič ne zaleže. Saj si ga slišal – da Slovenec ni ustvarjen za varčnost. Mladina se že zgodaj privadi na denar: začetkom dobi par desetič na teden – te v nedeljo zaigra – pozneje zasluži par forintov. Te deloma zapije ali zaigra. Ko je dorasel delalec, prihranil bi si lehko lepe novčiče, ali kar je bil Janezek v mladosti, to ostane Janez v starosti. To je žalostna istina, izjeme so redke. Sicer pa imajo dovolj izgledov štedljivosti. Furlan jim je živa varčnost. Ne dobiš ga v krčmi, pridno ti potuje iz dežele v deželo, iz mesta v mesto, od vrat do vrat. Kjer je vrabec, tam je tudi Furlan kot hlapec. On vam zbira sold za soldom, skromno jé, pije le o praznikih, oblači z domačo mezlano, naštedeni zaslužek pa vedno pošilja domov ljubljenej družini. Kaj pa naši ljudje? Mesto da bi vsak teden kaj prihranili in širili svoj dom, božajo vsako leto bolj; to priča preveliko število krčmarjev in žganjarjev, kateri so našim okoličanom prava špurkasa – oni jih rede! Varčen delalec zasluži, živi, skrbi za družino, pa vrh tega še kak goldinarček prihrani. Pri nas ni tega; zato pa je tako pičlo število značajnih mož: revež, dolžnik je svoje žive dni odvisen, kupljiv in brezupliven. Ko bi bili okoličani mojih misli, prišli bi srečnejši časi.« – Učitelj postoji pred praznim kozarcem, pokliče krčmarja, plača in odide.

Minka išče moža.

Morda ni še učitelj zavil za hišni ogel, ko pogleda skrivoma bleda ženica skozi priprta vrata. Glavo ima v črno ruto zavito; nemirno se ozira, zdaj pa zdaj pogleda v pivnico. Naenkrat lopne duri in natopi; bila je Vinoradova Minca. Molče ozira se, išče ga v kuhinji, v kleti, itd. Pri tem šepeta: »Tudi na Višavi ga ni, pri . . . . . . . sem že bila; gotovo me je slutil ali Janez ga je kam skril. Oh ti nesrečni mož! Doma otroci čakajo večerje, ni moke, ni zabele; zima se bliža in ni obutve, ni obleke, a pri vsem tem prisluži lepe denarce. O vi zapeljivci; da bi toča vse grozdje pobila, da bi ga ne pridelali kapljice; dá, potem bi se Vinorad spametil. Uboga Minca vsa razdražena sede tje na stol, podpre z desnico trudno glavo; solze so se pa utrinjale iz svetlih oči ter rosile veli lici, a debeleje so celo kapale na mizo. Janez jo koj spozna, osrči se, pa glasno pozdravi: »Dober večer Minca, ga boste en liter – vsaj en četrt belega prinesem.« Minca ustane: »Prinesite mi moža, kam ste ga skril, nemara v sod. Vse je že zapravil, pa še ga ni domov. Vi krčmarji imate vrlo kosmato dušo; toliko časa silite in nosite, dokler ni zadnji krajcar vaš: potem pa hajd skozi vrata.«

Janez bi rad jo tolažil: »Ne hudujte se Minca, samo en kvartin sta ga spila s Pijeradom.«

»Ah s Pijeradom spet, s tistim pogubljivim zapeljivim Pijeradom« – ihti se Minca, sklenivši roki na prsih.

»Kaj hočete, delata tudi trdo; treba ga je po trudnem tednu – v soboto liter, vsaj ga med tednom že tako ne vidita.«

»Gotovo ne« − pridene Minca – »v soboto pije, v nedeljo pije, v ponedeljek spi, v torek išče delo – potem pa zračunite, koliko znese njegova tednina. In še to komu prinese, morda domov? Ne, vam! vi ga imate vpreženega, popisanega na vseh vratih in Bog ve kje še.«

»Le mirujte, od danes naprej ne dobi ga nad četrtinke, naj ga še tako silno žeji«, temi besedami upal je razžaljeno mater popolnoma umiriti. Koliko je naša Minca verovala krčmarjevim besedam kaže nam nje zadnji pozdrav: »Vi krčmarji ste pravi spovedniki«! Odprši vrata je silno za seboj zalupi.

Janez tudi svojo pove.

»Saj ima uboga ženica skoraj prav. Ti presneti Vinorad – pa vendar te le rad vidim tam za stolom. Ali, te žene nič ne pomislijo, kaj bi bilo s tim možkim svetom, ko bi vinca ne bilo. Ta rajska, zlata čista kapljica ti ima tako čudno nebeško moč, da vsacega oživi. Rumeno vipavsko kot ogenj – istrsko črno kot zajčja kri, točim dober kup, dajem dobro mero; vprašam: kedo bi ga ne pil? Marsikateri ko zagleda vejico – vabilko – prešteje na tihem svoje premakljivo premoženje, večkrat celo preobrne žep ter me zaupno obišče. Krčmar – bolj ko ropočejo, bolj ko šume, ruje jih ima. Ali kedar stoje prazni stoli okolo mize, tako mi je težko pri srcu, da bi se kar zjokal. Vedno se vračujem k vratam ter zrem doli na cesto; ko zagledam Vinorada in morda še Pijerada, mi srce zaigra − nocoj ga bodemo do polnoči – he − juhe!

Kaj se je z Vinoradom neki zgodilo.

Polnoči ura bije. Svetilnice razsvetljujejo ulice, ali ker so redko posejane, ne seže svit ene do meje bližnje sestre. Od desne strani pripoje Vinorad doli po brdu. A kaj je to: vsa cesta je njegova, zdaj suva z rokama, zdaj spet z nogama; po par korakih postoji in se ozre − morda pričakuje vzhod lune. Nu pa kaj, ali ga mrzlica trese? Kolena se mu šibe, zdaj je lopnil ob zid, zdaj je že na onej strani. Varuj se, tam za cestnim robom, pravijo, da je potok. Da bolje zvemo, kaj mu je, poslušajmo ga, saj je pričel peti: »Vin-ce bom pil pa, dokler bom – živ pa; bratec nalij – Vinorad ga izpij. Da, le glejte me ubozega grešnika, spokorjenega pijančka. Oh kapljica vinska, kaj delaš z menoj. Vinorad ne boj se.« Res, pa ko bi vsaj vedel, kam se je zgubil preljubi moj Pijerad, gotovo leži kje in čaka odrešenika revni, pobiti samaritan. Dospevši do bližnje svetilke postoji ter sega v žepe. »Zdaj pa je treba, da revidiram kaso, če bi me Minca vprašala – in gotovo me bode.« Vinorad išče ter izvleče iz žepa en novčič, dve desetici, in zdi mu se, da je otipal srebrni forint, pa ga ne more najti. »Kje so pa ti debeli, morajo biti, čutim cvenk pa ne morem do njega, gotovo so boji, da bi ga nesel Janezu. O ti razumni denar kako pametno si se skril in Vinoradu rešil čast.«

Od nasprotne strani pride Furlan s Pijeradovim klobukom na glavi. Ko zagleda Vinorada, se mu posmehuje. Vinorad so ozre ter misli Pijerada pred seboj hiti mu naproti: »Saj sem vedel, da nesi izgubil sled!«

»Kostanje roste« – zarenči kastanjar ter se umakne.

Vinorad tudi odskoči v stran. »Da bi te strela! Še za norca me ima. Čaj, furlanski polentar, pozneje mi jo plačaš!« Vinorad zaškriplje zobmi, moli pest za odhajajočim. »Da nesi peto pobral, preštel bi ti rebra. Bes te lopi. In si ga videl, še s Pijeradovim klobukom so šopiri. Ubogi Pijerad, tvoji lasje bodo otekli nocoj. Vendar ni prav, da sem zapustil zvestega tovariša.«

»Pojmo, Minca jo pripravljena me sprejeti; če ne najdem metle na svojem mestu, potem že vem, pri čem da sem. Bolj potihoma zapoje: »Vinco bom pil, dokler bom živ, dokler bom živ, ga bode jaz pil.«

Nežica, kaj se pa ti je sanjalo?

Skromna je bajtica Vinoradova, štirje zidovi s streho, v njej kuhinja, dve sobi temna klet in mali hlev; pred in za hišo se širi par sto sežnjev široki vrt. Minca je sedela nocoj v spalnici, premišljevala je svoj tužni položaj ter plela nogavico. »Koliko nam je trpeti, ženam. Srečni so le mladosti dnevi: otrok vstane in se vleže brez skrbi. Ali od dne, ko sem se udala možu, ni več miru ni več sreče v hiši; uboštvo in greh sta priromala. Ko bi vi očetje vedeli ali vsaj spoznati hoteli, koliko mati trpi, posebno ona, katera ima takega moža kakor jaz! Dva meseca je sem, ko so nam odgnali zadnjo kravico iz hleva, berič nema vesti, in ako Bog čudež ne naredi, še hiša pojde na boben. Edino zavetje in še to bodem morala dočakati. Ko bi molitev ali zdihljeji kaj pripomogli, bi se bil Vinorad že davno spreobrnil. Kedo ve, kedaj prido domov; ali če tudi ga moram čakati do zore, pričakati ga hočem, moram.«

V tem ko tužna Minca si solze razudrti liri briše, trka na spalnice duri nekdo prav polagoma. »Kedo je?« Nežica ustopi, »Jaz sem, draga mama, nesem mogla več: zaspati – vstala sem.« – »Dete moje« de mati »le pojdi počivat, očeta bodem že sama pričakala − le pojdi!« »Ni mi mogoče zaspati,« tarna deklica »strašne sanje so me prebudile, zbala sem se in prišla vas poiskat.« »Pusti sanje; sanje so senca podnevnega mišljenja. No, kaj pa se ti je tacega sanjalo.« Nežica se usede k materinim kolonam na stoliček. »Bilo je jutro, oblačno jutro, vsi smo sedeli pri mizi, zajutrkovali smo. Nekdo potrka in vstopi. Pomislite« – Nežica skloni ročici in zre materi v oči, − »bil je birič, oni dolgobradati birič. Osupnjeni zbledimo, tudi oče je bil bled. Potegne berič svoje karte, natakne očale in čujte: »Vaša hiša gre na kant.« Ko to začujemo, zajokala ste vi, jaz sem se pa zbudila.« Materi oblile so solze očesi, vzdihnivši prime hčerini ročici: »Ne boj se moj otrok, do tega nesmo še prišli, tvoje so le sanje, in Bog bode nas še varoval, da se ne uresničijo.« Nežica le trdi: »Ali, mama! meni se to tako mogoče in tako resnično zdi, da se celo bojim jutrajšnjega dne!« »Pojdi mirna v postelj, prekrižaj se in strah te ne bode!« Mati poljubi hčerko, ta pa ustane in vrne se v spalnico rekoč: »Mama, grem, lahko noč!« Minca zre za hčerjo, in dvignivši roki k nebesom vsklikne: »O ti nedolžno dete, tvoje mlado srce ti utriplje, sluteč prihodnje gorje.« Mati ustane gre pred podobo »božje porodnice«, katerej je Nežica nocoj luč prižgala: »Ne boj se Nežica, mater tolažnico kličem na pomoč; dokler bije srce v teh prsih, ostanem ti skrbna mati. Odgojila sem te za vsak slučaj, pridne roke imaš, vsako delo ti gre izpod rok: torej ne boj se! Ti pa zapravljivi oče, imel bodeš na srcu, na vesti, na duši: gorje tvojega otroka!«

Čuje se ne daleč od hiše: »Vince bom pil, dokler bom živ, dokler bom živ ga bodem rad pil«.

Minca stopi k ognjišču, pogleda je-li žrjavica pokrita pepelom in ali kaj na ognjišči tli. V tem zaropota zunaj, vrata se odpro. Vinorad vstopi z obvezano glavo šepetaje: metle nesem našel za vrati, hem, huda bo; no, vojak je pripravljen na boj. Mirno, ponižno, tiho pristopi: »Čemu si me pa čakala, ljuba ženka? »Potem se zamisli in šepeče: »Oj ti ubogi Pijerad, kdo vé kje ležiš?« Stopi junaško za korak naprej. »Minca pojdi vsaj prag pomesti, tako je sneg zametel, da skoro nesem mogel v hišo. Kako me glava boli, imaš kozarec vode?«

Minca uzdigne glavo ter moža tužno resnim obrazom motri: »A vode vprašaš Vinorad, vode!« »Nesem je pil že ne vem kedaj« odvrne on. »Če je nesi, pa jo bodeš« odvrne ženica, ter vstane. »Kaj to je ura skrbnega očeta? Povej koliko si prislužil, koliko si prihranil za živež, za obleko, obutev, dolgove, za franke! Glej kakšen si, kaj taki ste vi možje! Lepó te je videti! Vinorad, Vinorad, zapravil si to hišico. Kaj se ti ne smili družina, kaj se ti ne smili otrok, če se ti jaz ne?! Kamnitosrčni mož, sramuj se svojih del! Kaj hočeš, da te bodem jaz redila: moje perilo ne izda toliko. Ni-li sramota za moža, da ga mora žena rediti. Kaj poreko sosedje. Vinorad je prvi pijanec v vasi. Sram te bodi!« Obrnila se je razjarjena mati, zaklenila hišna vrata in šla počivat. Ste že videli svečo lojeno, katera gori na prepihu, cedi se na vse strani: Vinorad se je tako potil. Ste bili že kedaj na silnej burji, ko je ostro brila? Stresli ste se; spreletavalo je po vašem životu: Vinorad je čutil groznico, dá, okamenel bi, kot bi bil iz kamna, zledenel bi, kot bi bil iz vode. Tak utis urisale so besede jadne Minke v njega ovinjeno srcé.

Vinorad pogleda na ognjišče − morda je Minka večerjo shranila. Ne, nocoj je ni. Usede se za mizo, podpré se z lahti trudno glavo: »Zdaj me pa zares glava boli, hudo je treskalo, srcé je vse razmesarjeno, a pri vsem tem imela je še milost z menoj. No, pa kaj meniš Vinorad, ali ima tvoja žena prav ali imaš ti prav. Pokliči tvoje ohlajene možgane na pomoč«. Potem se zamisli: »Dá, vince je sladko, to bodem vedno trdil, ali da ne bi imela Minca prav, ne morem tajiti. Glava pretežka zmuzne mu izmed rok na mizo, »Čaj! naj ... malo ... po ... mislim« V tem zaspi. Spi Vinorad, svet se v valovih pred očmi vedno dalje in dalje pomika; hočejo ga nesti seboj tje v vinsko valovje − da bi se še napil − napil do sitega: to mu blodi po razvnetih možganih; ali vsaka napeta vrv zgubi časom elasticiteto ter se vda; tudi možgani Vinoradovi se več ne tresejo, pač polagoma umirajo – pijanček je zaspal.

V tem odpre rahlo Nežica duri z lučjo v roki v samej srajci – zagleda očeta. Stopi bliže: »Ta je moj oče, moj ljubi oče! Lep izgled imam v mojej mladosti. Kaj bi jaz dala, da bi zamogla očeta rešiti iz tega tužnega stanja. Čemu je Bog dal vinu tako moč, da zapeljuje ljudi, jih znori. Dragi moj oče, koliko noči sve z materjo prebudili v solzah, ko ste se pozno vračali domov. Pa kaj samo to, kaj nas še čaka! Zame ne bode huda, sem še mlada, a vi ste že osiveli. Oh oče, molila bodem za vas, da bi vas Bog spreobrnil!« Polagoma odide, luč položi kraj mize, da bode za očeta, kedar se prebudi.

Vinorad na pol prebujen: »O ti ... prokleti ... kostanjar, ti boš mojo hišo kupil: raje jo upepelim!« se strese raztegne rokave, odpre na debelo oči: »Glava me boli − kaj si mi je že sanjalo! na bobnu je bila hiša in Furlan je največ stavil nanjo. O ne, o ne, ti jo ne boš užival«. Odide počivat.

Tuji gospod opazuje – Furlan modruje.

Iz mesta ven proti vasi koraka že starikast gospod, daljnogled visi mu na usnjatem pasu, ozira se, ogleduje hiše, poslopja, ljudi: vse ga zanima. Sile nema, ker vsako toliko postoji in mimoidoče ogleduje. Naši okoličanski delavci gredó na delo, perice nosijo na glavi velike zaboje (cule) perila, vozniki pa dirjajo v mesto po tovore vozeč sedaj rokodelce na delo. Naš gospod dospel je v vas, nagovoril zdaj tega zdaj ono ženico, zanimala ga je bosa šolska mladina in njih surova laščina, le tu pa tam obeljena s tržaškim dialektom. Obiskal je cerkev, dopada mu, ogledal šolo in vrt: lepo poslopje. Učitelja ni videl. Obrne se v stran, da pregleda bivališča naših okoličanov: večinoma revne bajtice, dimaste i tesne: v njih stanujejo potomci nekdajih premožnih mandrjerov. Tu in tam posamezne lepše hiše: v njih se šopiri tujec. Zemlja je dobro obdelana, kar je še ostalo: vrti so krasni. Zašel je za vasjo na holmec. »Dopada mi kraj, lepa je vas, tudi ljudje so prijetni, le uboštva je preveč. Prehodil sem že dokaj svetá, spoznaval dovolj ljudi; povsod sem naletel na kako posebnost, tudi tukaj želim ostati par dni, da poizvem kje črv izjeda tem okoličanom grobove.

Drugi dan sreča pred pragom Nežico, katera je izpirala lug. Ustavi se, jo opazuje, govori ž njo ter se poslovi.

Na oglih tržaških ulic trčiš v Furlane kateri v razbeljenih luknjičavih ponvih pečejo sladni kostanj in tudi cepljeni maron. Da se zrno ne razpoči, prereže mu zgornji in spodnji lub s kratkim krivcem potem ga v ponvi marljivo obrača, da ne zgori. V lesenej skrinjici pod platneno odejo hrani pečene burice. Vsaka ulica založena je z dvemi ali tremi. Naš kostanjar je tudi mej njimi, ogenj je že napihal, oglje se je vnelo; zdaj je treba kostanj pripraviti. Ljudje vsakovrstnih stanov gredó, hité, lazijo mimo njega: eni na trg, drugi v delavnico, tretji v kavano, mladina pa seveda v šolo.

»Teh bode dovolj za danes in jutre, slabi časi so, malo prodaje: težko se živi. Človek mora biti zelo varčen, da izhaja in marsikje je treba česa utrgati od ust, da spravim par frankov za družino v milej domovini. Kako srečni so ti ljudje, koliko lepega zaslužka; pri nas je le reva. Že 40 let se klatim po svetu, trdo živim in če imam majhno hišico, par kravic, nekaj njiv: to je sad moje varčnosti, moje skrbi. Tukaj so pa že od mladega navajeni dobro živeti, vsak dan piti. Mi pa moramo le trezni delati in ako nas vidijo noč in dan, o delavnikih in praznikih, gaziti od krčme do krčme, pa te kar hočejo snesti, a ne da bi se od nas, kakor od mravelj, varčnosti učili.« Furlan še dalje mrmra sam s sabo, ugrizi kos pečene polente. Mimoidoči deček se ustavi, položi krajcar na krov in Furlan mu odšteje štiri pečena zrna.

Nežica bi rada postala učiteljica.

Nežica Vinoradova sedi pri mizi pa nekaj šiva pevaje tužno narodno. Utaknivši iglico v zarob govori sama sabo: »Mati so obljubili, da me pošljejo v ... na pripravljavnico. Oh kako srečna bi bila, ko bi se to zgodilo; ali kako, oče so temu nasprotni, seveda ker smo ubogi: za šolo pa jo treba denarja. Pa ravno tega ni − škoda res, da smo tako ubogi.

Jaz bi sicer prav malo potrebovala: obleke imam za silo, knjigo mi je obljubil naš učitelj, saj me tudi on v slovenščini in nemščini podučuje. Kako so dobri, prijazni z meno. Ko bi jaz bila kedaj učiteljica, bi hotela biti tudi tako dobra, ljubeznjiva in vesela, kakor je on. Najlepše ure uživamo, kader nas obišče.«

Minca ustopi: »Nežica! si se naučila kar so ti naložili gospod učitelj? Le urno proč delo in knjige v roko − drugače ne bode nič!«

Nežica urno vstane in vesela se oklene matere: »O mama ne bojte se, vsa pravila slovenske slovnice znam na pamet; nemško sklanjo sem tudi dokončala.« »Prvo skrb slovenskej slovnici, potem pa nemškoj.« Mati odide, hčerka pa pripravlja knjigo, zvezke in črnilo.

Mej tem stopijo učitelj na odprta vrata: »Le marljivo, mlade deklice morajo se reda vaditi. Danes sem prišel le za trenotek, ker imam druzega opravka. Vprašal te bodem samo nekaj.« »Kar vam drago, gospod učitelj.« »Ali bi ti rada bila učiteljica?« »Oh rada, zelo rada, nič ljubše kot to.« »Ker sva že o tem z materjo govorila, poizvedel sem od gospoda nadzornika, koliko podpore bi dobila in upam da bodo šlo,« »Zame no bodo treba toliko« iznenadeno zavrne Nežica.

»Deklica, ti no poznaš ni potreb ni sveta. Podporo dobiš, za drugo bodemo videli. Zdaj pa idem še materi naznanit – z Bogom!« Odide.

Še počakati ni hotel, da se mu spodobno zahvali. Nežica zleti k oknu, nasloni se ter misli. »Bode li tedaj res, kar se mi je sinoči sanjalo: Bila sem učiteljica v lepej vasi na Slovenskem, veliko malih otročičev hodilo je v šolo. Kako rada sem jih imela, kako sem ljubila one otročiče. In ljudje, ki so me srečavali, šepetali so: ta je naša učiteljica. O srečni stan, učiteljski stan: otroke učiti, otroke ljubiti, kaj je lepšega na svetu!« Vzame pletilne igle in volneni klopčič ter hiti na vrt.

Vinorada loti se obup.

»Hišo na boben, hčer pa v šolo, to pa že. Ali res meni moja Minica, da sem našel zaklad. Vina setu se skoro odvadil, le tu pa tam še kak požirek. Ali skrbi, skrbi, te mi belijo glavo; teh je že preveč. Najstrašneje je pa le ta, da bodo mi hišo zarobili; ne morem preživeti te nesreče – to sramote. Poiskati moram Pijerada, da mi uteši bolno dušo.« Furlan gre mimo kričeč: »kastanje roste, gorke-kalde.«

»Sv. Anton puščavnik se ni zlodejev tako zbal, ko se jaz tega potepa bojim. Bog ne daj, da me jeza omami!« Potem se zagrozi: »Ti hočeš mojo bajto kupiti? Nemaš toliko denarja, niti ti, ni tvoji bratje. Ne, ti – jo ne boš!« Žugajočega žuljavo pestjo ogovori ga nekdo za hrbtom: »Vinorad, kaj si znorel, ali si pijan ka-li!« »Pusti me Pijerad, ne dotikaj se me, gorje njemu in meni!«. »Utolaži se, s kom jo pa imaš, mari se z oblaki pričkaš?«

»Da, ko teman oblak ulegla se je nesreča na moje srce, nikdar več se ne rešim teh nadlog. Bog ne dopušča čudežev, torej meni ni več pomoči.«

»Vender nesi koga ubil, saj si bil vedno tako pohleven kot ovčica.« Vinorad prime Pijerada za rami, pogleda ga srpo v oko: »Čuj, meni gre hiša na boben – kaj mi je storiti – svetuj – pomagaj!« »Potrpi, če zadenem terno, ti jo rešim jaz.« »Slabo tolažilo, nemaš-li druzega sveta? O da bi noč solnce zatemnila, dokler ne dobim pomoči!« Pijerad ga prime podpazduho ter odpelje seboj pojoč: »V vinu skrbi pozabimo, do dna kozarce vse izpimo.«

Hiša je prodana.

Po istej cesti gre sodni sluga, za njim pa koraka gospod. Ko ga dohiti, povpraša: »Prijatelj, vi pravite tedaj, da gre danes ubogemu Vinoradu hiša na kant? Kedo pa je ta Vinorad?« »Reven okoličan je, nekdaj kmet, sedaj težak.« – »Ima tudi družino?« − »Da bi jo tako ne imel: ženo in hčer.« – »Kako je pa zlezel v dolgove?« − To pa ne vem, gospod. Nekomu jo dolžan 200 gld. in ta mu hišo na boben pošilja.« – »Kje pa stanuje?« »Tam le v oni bajtici – oprostite, moram iti, je že pozno.«

Gospod malo postoji in sam seboj sodi: »Gotovo je zapravljivost, pijančevanje in lahkomišljenost uzrok tej nesreči. Tako izginjajo naša posestva v tuje ritke. Tujec bogati, domačin pa boža – berači.« – Hiti za slugom.

»Ne bode tako huda, morda Vinorad najde dobrotnika: ne obupaj nikar« – tolaži učitelj razjokano Minco. »Kedo se pa usmili reveža, saj veste zgodbo o izgubljenem sinu: kedar je vse zapravil, ostal je sam.« V tem ustopi oče: »Vse je izgubljeno – žena – vse, ako mi hišo vzamejo, naj še mene, naj še tebe, naj nas vseh; ni ga prijatelja za nas – da gospod učitelj – taka se nam godi.« »Ali te nesem svarila, prosila, zaklinjala, dokler je bil še čas; pa vse zaman. Ko bi bila sama, bi se že prehranila; kaj pa otrok? Tako mlada, pa bode prisiljena iti v svet.«

Pijerad, ki je bil tudi navzoč, da tolaži vinskega brata, poseže v besedo: »Ko bi jaz toliko imel, bi vam iz srca pomogel.« »Pomagal bi, pomagal popivati; oba sta kriva našej nesreči. Ali glejte: dokler imam ti roki zdravi, ne umremo od glada« – zaroti se Minca. Učitelj tudi temu pritrdi s pregovorom: »Čista pamet, zdrave roke, so več vredne, ko zlate pore.« Začujejo se stopinje na stopnicah. »Nekdo stopa po stopnicah: ne jeden, več jih je – tu so« vsklikne Minka. Vinorad pa zagrozi: »Naj le pridejo; kedor vzame hišo, bode moral tudi družino.«

Na vrata potrka nekdo, zatem ustopiio: notar, sluga in še par drugih neznanih osob. Na stopnicah, za vratmi skriva se Furlan. Notar stopi sredi sobe, natakne naočnike, prebere sodnijski odlok, vsled kojega se dovoljuje na prošnjo nekega Furlana radi dolžnih 200 gold. eksekutivna dražba Vinoradovega imetja.

Minka, sedeča v nekem kotu, zakrije si obraz. Blizu nje sloni učitelj. Vinorad stiska post ter žuga ostrimi pogledi Furlanu, kateri se je potihoma prikradel v sobo. Sluga udari lahno na boben. »200 gld. k prvem – –«, vse molči. Po dolgem premolku oglasi se Pijerad: 201; hitro za njim Furlan: 210. Vinorad vsklikne: »Ni-li ta glas kostanjarjev?« Srpo zroč v Furlana grozi: »Gorje ti polentar, ne boš jo užival!« Sluga vrši ledenim obrazom svoj posel: 210 v prvo, drugo in – – – – Vsi se spogledajo, družina obledi. V tem mučnem trenutku začuje se ropot na stopnicah. Sluga zopet: 210 v drugo in v – – V tem trenutku se odpro vrata in vstopivši gospod zakliče: 300 gld.! Obledeli Furlan pridoda hitro: 301! Gospod pa 400! Furlan je bil premagan, ni si upal več dražiti. Sluga zaključi dražbo: hiša je ostala za 400 gold. ptujemu gospodu. Vsi se oddahnejo. Sedaj se pa oglasi ptuji gospod: »Čegava je ta hišica?« »Naša, milostljivi gospod« – vije mu Minka roki naproti. »Imate družino?« »Hčerko mlado« – reče Vinorad.

Ali ta gospod je bolje poznal Vinoradove razmere, nego si je ta mislil. Pokara ga: »Vinorad, vi ste lahkomiselno vašo družino v nesrečo spravili. Nečem vam očitati preteklih dni. Jaz ne potrebujem hiše; vrnem – darujem vam jo ali le s pogojem, da od vaših prislužkov vsaki tedon uložite 50 kr. v hranilnico, dokler ne prihranite 400 gld. Z Bogom!« Gospod v naglici odide. Jok in vrisk sledil je temu nenadejanemu prizoru. Notar in birič sta odšla. Furlanove cokle se pa še čujejo po lesenih stopnicah.