Vas
| ← Mimo okna | Vas Pesmi v prozi Srečko Kosovel |
Kraška cesta → |
| |||||||
Vas, siva golobica!
Kolikokrat že in spet kolikokrat? Tvoja perut je tiha
z zlatimi robovi večera. Tvoja pesem je pesem brezveterja
v prvem mraku.
Romar stopam po sivi cesti. Ti se mi smehljaš kakor
lastovka, ki se je vrnila. Kajti veš: najlepše se je vrniti v
pomladi. Z vetrom, ki prihaja na polja in v drevje iz šumn-
ih mest. Mogoče so v njem še zvoki pomladnih prome-
nad na večernem trgu, mogoče vztrepeteče še v njem duša.
Jaz čujem: v vetru je godba, odpri dušo.
Vas, siva golobica! Pijan sem vetrov. Pijan sem teh
belih, silnih stavb z nizkimi čeli, pijan ceste in vrtov.
Ogenj je bruhnil iz tal v nebo kakor ognjeni vrelec. Go-
voriti ne more.
A vendar se spomnim:
Tiste dni, golobica, kdo me bo hladil, ko bom hodil po
teh sivih cestah sam?
In bo trepetala cipresa in bo zid molčal. Daleč bo ve-
černa stran. O, in bom hodil: romar od neveste. In bodo
moje misli daleč, kakor da si goreče strune, ki plapolajo
iz duše v večnost, in bo nanje igral večni veter.
In bodo krvavele.
In ne bo nikogar.
Ej nevesta, golobica, siva vas.