Vaso
| Vaso. France Bevk |
| |||||||||||||
Na naše dvorišče je sijalo solnce. Vse grajske stene so ga bile polne in so ga sipale nam na obraze in na tlak. Dolge vrste se niso premaknile, kot pribite, glave se niso zganile. Gledale so nekam na stene, kjer je bila poslikana vojska. Tudi na naših obrazih je bila naslikana vojska, bolj pravilno in lepše kot na mrtve stene.
Visok, trd glas je bil bral imena, ki so se odbijala ob stenah in se iskala križem prepletaje v velikem prostoru.
»Vaso Mijatovič.«
Molk. Dolge vrste niso sople. Nihče se ni oglasil.
»Vaso Mijatovič.«
Vaso je stal mirno, nerodno, noge je imel lahko upognjene, prste napol sključene, glavo je nosil nekoliko naprej, kot bi neprestano vpraševal bogznakaj, zarjavel je bil, črnook, z ostrimi in ličnimi kostmi, lasje in značilne kocinice pod spodnjo, precej veliko ustnico, so bile vranje črne.
Njegove oči niso bile nikdar mirne. Neprestano so iskale nekaj tam daleč preko poslopij in rek in gozdov in celo preko zarje se mu je mudilo. Kam je le hotel s svojimi očmi?
»Bošnjak, kje si?«
Naenkrat se je streznil, oči so se znašle doma, med belimi, bliščečimi stenami in med obrazi, poslikanimi z vojsko. Nasmehnil se je in stisnil ramena, kot bi ga bilo sram. Nato je stegnil vrat, odprl usta in pogledal.
»Bestija!«
»Kanalja! Gleda in molči!«
»Odpri usta!«
Vaso je odprl usta in dejal zamolklo zategnjeno »Hier!« Še tu se mu je zapletel jezik med zobe.
»K raportu! Rabi jezik!«
Vaso je odprl oči na široko, premotril vse z dolgim, ostrim pogledom in posluhnil. Nič več zanj. Nato je zaprl oči za hip, sklonil glavo, premotril nas s sramežljivim nasmehom kot osramočeni otrok.
»Čemu greš k raportu?«
Zamomljal je nekaj nerazumljivega in zopet gledal kot osramočeni otrok.
Ko smo sedeli na tleh za dolgo vrsto puškinih piramid, in polleže dremali, govorili in kadili, se je pomaknil do mene.
Nasmehnil se mi je skozi počasen, zamišljen pogled.
»Imaš cigareto?«
»Nimam, brate.«
Vsi so kadili. Dišeče listje je širilo cel vzduh. Par rok je pisalo dopisnice na kolenih, eden je pri tem šepetal polglasno z ustnicami.
»Nimaš?« se mu je zapletel jezik. Postal je zamišljen.
Spomnil sem se na raport.
»Koliko dni si dobil?«
Mislil sem, da mi ne bo povedal. Trikrat je pogledal v mene in trikrat zopet preko mene, trikrat se mu je zapletel jezik, pa je umolknil. Ko je ubral obraz v silno resne gube, mi je dejal:
»Deset dni poostrenega.«
»Kaj si napravil?«
»Nič.«
»Nekaj je bilo.«
»Glava me je bolela. Zjutraj sem šel v gozd in sem tam ležal ... pod drevesi ... tako ...«
Gledal me je milo, kot da čaka usmiljenja od mene. Jezik se mu je bil zapletel tako, da je obstal.
»Ali nisi kradel?«
»Kradel ... Ni-ni-sem ..., Spal sem.«
»Vaso Mijatovič, ti nimaš duše,« mu je dejal pred dnevi nekdo. In od tistega časa me je neprestano preganjala misel, kakšen mora biti človek, če je brez duše, in posebno, če je Vaso Mijatovič.
»Kje je tvoj dom, Vaso Mijatovič?«
»Selo Nemanje. Ženo imam in deco. Dolgo jih nisem videl. Triintrideset mesecev. Pisal sem, a pisem nisem dobil. Daleč je to. Ali pridejo pisma od tam?«
»Morala bi priti,« sem dejal in molčal.
Molčal je tudi on in me gledal.
»Ne vem, če so živi ... Imaš papirja?«
»Imam,« sem dejal.
»Hočeš li pisati pismo težakinji Vasiliji, ženi moji, materi moje dece?«
»Hočem.« Segel sem v žep.
»Piši: ,Draga moja žena! Jaz Tvoj mož Vaso' ...«
»Počakajte! Ne znate pisati?«
»Nisem hodil v šolo. Tudi moja žena, težakinja Vasilija, ni hodila v šolo, pa zna pisati. Zakaj mi ne piše? ...«
Mokre oči so se mu živo svetile, ko je gledal name, ki sem del dopisnico na koleno in pripravil svinčnik. Piramide pušk so metale svoja senčna okostja naravnost na nas, zavite v prah, napolspeče, napol brez življenja. Nekdo je smrčal, drugi je ječal, bled obraz je postal v spanju zamodrel.
»Tedaj: ,Draga ...
... Tvoj mož Vaso pozdravljam prvo Tebe, moja težakinja Vasilija, in mojo drago deco in teto Marino in vse one, ki ste jokali takrat, ko sem šel. Draga moja žena, že triintrideset mesecev ne vem nič, kaj se je zgodilo z vami, če ste umrli, ali ste še živi — če niste umrli vsi, pisali bi bili. Kaj se je zgodilo z vami? Ali ste v vojski? Še v vojski nismo pomrli vsi. Draga moja žena, pisal sem mnogo od povsodi Tebi, moji deci in vsem skupaj. Piši in prejmi pozdrave zase in za mojo deco iz za teto Marino. Dolgo se nismo videli, kmalu se bomo. Draga moja' ...«
Dopisnica je bila popisana do konca, komaj je bilo še prostora za pozdrav.
»Auf!«
Planili smo kvišku v solnce in zagrabili za puške, pozabivši vse.
Drugi dan je bila nedelja. Sedeli so na obširnem prostoru in se dolgočasili, leno se pogovarjajoč o tisoč za navadne ljudi nezanimivih stvareh, ki so nas mučile dan na dan. Vaso me je poiskal.
»Kaj bi?«
»Dodajte pozdrav, pišite, naj pišejo gotovo.« — »Sem zapisal.«
»Tudi pozdrav?«
»Tudi.« Pogledal me je. Ali šlo mu ni v glavo, kako naj vem za njegove misli!
»Dajte mi dopisnico.«
»Sem jo že oddal na pošto.«
»Že?« Molčal je nekaj časa. Ustnice so se pripravljale, da bi zopet spregovoril. Spregovoril je, plaho in trepetajoče.
»Ali bi dobil dopusta?«
»Ne vem; težko bo šlo.«
»Samo pet dni. Še nisem bil. Triintrideset ...«
»Dobro, to vem. Vprašajte! Morda. V petih dneh ste komaj doma ...«
»Samo da vidim deco in ženo ...«
Šel je.
Ko se je vrnil, je stal nekaj časa ob strani, kot da se ne upa vprašati.
»Kaj je?«
»Gospod! Katerega leta sem rojen?«
»Kako?« sem ga vprašal zavzet.
»Vprašali so me, radi dopusta. Če bi izračunali.« (Včasi mi je rekel »ti«, včasi »vi«, kot jaz njemu.)
»Devetindvajset let imam.«
Povedal sem mu letnico, ki jo je ponovil in odšel z njo.
Dopusta ni dobil za mano v vrsti ni stal in oči mu niso plavale za gozdovi in daleč za zarjo.
»Vaso Mijatovič!«
Dolge vrste niso se zganile. Stale so mrtve kot plave figure, naslikane na stene, pripravljene, da se pomeri nanje in ustreli.
»Vaso Mijatovič!« Nihče se ni oglasil. Kje je? V zaporu ga ni, nikjer ga ni.
Klic je odmeval po vsem dvorišču, po vseh kotih in mostovžih — človek se ni oglasil na to ime. Pred nekaj dnevi so klicali nekoga ravno tako, kot danes njega, in ki se tudi na dvorišču ni več oglasil. Tega pa ne vem, če je bil brez duše, kot ta Vaso Mijatovič, ki je breztelesen ob belem dnevu vzbujal strah.
Ta, ki je stal vedno tesno poleg mene, je dejal, da je videl Vaso Mijatoviča, ko je bežal v gozd. Drugi je dejal, da ga je videl dve dolgi uri stati nepremično ob Muri in zreti vanjo. Ko se je za hip ozrl, ni vedel, ali se je prekucnil v vodo ali v senco kostanjev in skopnel. Nihče ni znal kaj gotovega o njem.
Debeli četovodja pa ga je črtal iz svoje liste, nasmehnil se in dejal: »Hvala Bogu, sitnosti bo manj!«