Skoz listje bukev, smrek, cipres, kostanjev
poslednji kradejo se sončni žarki
in plešejo veselo po glavicah
cvetlic dehtečih bajno, tisočerih ...
V soju zlatih žarkov svetlo krilil
cvetlice kopajo se pestrobojne ...
Zahaja sonce zlato. Tam pod holmom
že prve kažejo se sence blede.
V vrhovih smrek, kostanjev pošumeva ...
Tam v vodometu se srebrna voda
drobi, praši v demantov milijone;
v večernem soncu mavrica se bliska ...
Skoz drevored zadiše hladna sapa
s seboj privejo vonje omamljive
narcis, vijolic, hijacint dehtečih
in na kostanjih, na lastnih listih
v vršičkih zganejo se šepete ...
Smreke rasejo ... Cipresa nema
strmi v nebo in v vetru vsa tresoča ...
Počasi mrak zagrinja vso ravnino
a sonce pada, pada, – utone –;
Povsod je mrak. – Le tam krvavordeče
še jabolko žari na daljnem stolpu
in sončni žarki še poljub na njen trepeče,
ko z resnim, mirnim glasom iz daljave
zaklenka zvon v slovo: »Marija ave ...«
