Večerni sestanek
| Večerni sestanek Cvetko Golar |
Objavljeno pod psevdonimom Janez Jalen.
| |||||||||||||
Tiho in lahno je prihajala noč od vzhoda. Tisoč in tisoč nog in stopinj je narahlo podrhtevalo in hitelo iz sinjih lesov, globoko iz gor in prepadov in zasek, letele in tekle so čez dobrave in polja in loge. In višnjevi so bili sledovi stopinj in temnili so se polagoma in slednjič so počrnele poljane in jasna jezera in rumene in plave in rdeče oči pisanih lok in livad so se skalile. Ko so zasijale srebrne zvezde na nebu, ki je bilo kakor odsev polja in njiv in travnikov po dnevu, je že dihala noč z ugodnim in hladnim in sladko žalostnim vonjem.
Ob robu gaja v senci smrek in hrastov pred očmi skrbne garde-dame, ki se je sprehajala med zvezdami, sta sedela zaljubljeni Anton in zaljubljena Špelica ter se milo in ganljivo pogovarjala.
»Oh, ko bi jaz vedela, Anton, da si tako poreden! Nikoli!« je vzdihnila Špelica, ki je bila — mimogrede povedano — črnih las in plavih oči, rdečih lic in belega čela, ter je imela jako ličen podbradek.
»Zakaj ne, ljubica,« je ganljivo vprašal Anton. »Sedi na mojo desno stran, da te objamem in ti povem prečudno povest o dvanajstih devicah, ki so sedmim razbojnikom porezale —«
»Oh, povej, moj ljubi Anton; tako rada poslušam lepe povesti.«
»Sedi torej na mojo levo stran in mi podaj ročico!«
»Ne, tega pa ne storim. Kaj bi rekli gospod nunski oče, ki so moj spovednik!«
»Ali ti ne bi rajši povedal povesti o zaljubljenem krokarju in lepi jerebici, ki sta —«
»Ne, povej o razbojnikih!«
»Špelica, ali tebe je rado strah! Ako povem o razbojnikih, mi skoprniš. Glej že gleda velik, črn razbojnik tam med gabri iz lesa.«
»O, ne boš, Anton, tako plahi pa še nismo! Povej, kar hočeš; ne dobiš me na svojo stran!«
»Bila je nekdaj mati in je imela zelo lepo hčer. Zato jo je ljubila in hotela, da bi se hčeri dobro godilo na svetu. In šla ji je izbirat snubce ter ji našla silnega bogatina. Lepa hči njena pa je že imela izbranega mladega in zalega mladeniča, ki je bil ubogega rodu, a zato zelo kreposten, in ki je ljubil svojo ljubico iz vse duše in vsega srca. Ko pa njega ni bilo doma, je mati prisilila svojo hčer, da je vzela starega bogatirja, ki je bil grd kot gobavec, a je imel dvanajst vreč cekinov. In hči ni hotela ž njim v posteljo.
Šla je in se vrgla v reko.
In ko pride njen ljubi čez mesec dni domov, izve, da je njegova preljuba v grobu. In kaj stori on?«
»Kaj stori?« je vprašala Špelica in se pomaknila bliže k svojemu dragemu.
»Ako ni mogla biti moja živa, naj bo moja mrtva!« Tako je dejal zaljubljenec in se odpravil na pokopališče.
»Na pokopališče!« je vzdihnila Špelica in se pomaknila zopet bližje k dragemu.
Gre, gre in pride do samotne kočice grobarjeve, ki je stala sredi pokopališča. »Vstani, vstani, grobar! Odpri duri, ako ne ti zažgem streho nad glavo.« — »Kdo je,« se oglasi, grobar. »Jaz ne vstanem! Pojdi proč v božjem imenu in ne moti mene in mrtvih v spanju!«
»Vstani, ti pravim, drugače boš zgorel s kolibo vred.« — »Kdo pa je,« reče vnovič grobar. »Ali si razbojnik?«
»Nisem razbojnik. Vstani in daj mi lopato in rovnico!« Mladenič dobi oboje in se odpravi k grobu svoje umrle ljubljenke.«
»In kaj stori?«
»Začel je kopati njen grob. Znoj je lil od njega, in slednjič prikoplje do krste, ki je zakrivala njegovo drago. Odpre pokrov in zagleda —«
»Kaj je zagledal, ljubi Anton?« pravi Špelica in vsa drhti in trepeta. Privije se k dragemu in ga objame z obemi rokami.
»In zagleda smehljajoči se obraz svoje umrle premile. Smehljal se je ves njen mili obraz, in njena lica so bila blesteča in njeno čelo jasno kakor alabaster. In mladenič je dejal: »Vstani, moja draga, vstani moja edina!«
»Ah, ne morem, pretežka je bila gruda, ki je tiščala moje prsi.«
»Poljubim te na srce, in vse bolečine bodo izginile, in zdrava boš in vesela.« In poljubil jo je na srce.
»Vstani, moja promila, da pojdeš z menoj! Na svetu ni življenja brez tebe.«
»Ne morem,« je odgovorila umrla njegova draga. Zaprte so moje oči in ne vidijo, ker jih je tako dolgo zastirala črna noč.«
»Poljubim te na oči, in razklenile se bodo nebeške tvoje oči, in vse bodo videle, solnce in zvezde in nepopisno srečo mojo.« In poljubil jo je na oči.
»Vstani, moja mila duša, moja neskončna sreča in večno življenje.«
»Ne morem, zakaj moja usta so zaprta, in na nje me je smrt poljubila.«
»Jaz, moja ljubezen, te poljubim na ustne, in s teboj mi zaklije nova sreča in radost.« In mladenič se vrže v grob in poljubi svojo umrlo drago, vidiš, ljubica, slišiš, ljubica, in poljubi svojo umrlo drago na ustnice, takole —«
In Anton poljubi svojo Špelico, poljubi jo krepko in čvrsto na sočno in zrelo črešnjo njenih ust. In Špelica ni zakričala, temveč je dejala:
»In potem moj ljubi, ali je vstala iz groba umrla draga, uboga sirotica?«
»Vstala je iz groba. Dvignila se je lahko kakor pomladna zarja, vsa rožna in bela in jasna, kakor cvetlica prve pomladi. Iztrgala je raz sebe mrtvaški prt in je ogrnila poročni pajčolan, in tako sta šla v življenje. Daj mi roko, Špelica, vstani in pojdiva najini večni sreči nasproti.«
In sta vstala in šla.