Večerni zvon v Primorskem listu
| Večerni zvon A. Š. |
| |||||||||||||
Pred mnogimi leti živel je v sicer majhni, pa prijazni vasici precej premožen kmet, Slavljan. Njegova kmetija je bila najlepša v celej vasi. Imel je lepo pohištvo, pri katerem je bilo vse v najboljšem redu. Njegova žena Franica je bila vzgled dobrih gospodinj. Pridno je pomagala svojemu možu pri vsakdanjih opravilih, živela sta zakonska v vidnej zadovoljnosti. Zaljšala ju je razun drugih lepih čednostij tudi pobožnost. Vsako delo sta pričela z Bogom. In On jima je njihovo pobožnost tudi obilo poplačal. Rosil jima je z radodarnimi rokami blagoslov iz nebes. Podelil jima je tudi sinčeka Jožeka. Z neizrečenim veseljem sta čuvala zakonska svojega ljubljenca. Vse sta storila za njega in vsaki dan sta ga priporočala ljubi devici Mariji. In Mati nebeška je njihove prošnje uslišala. Deček se je lepo razcvital in je napredoval v vsem dobrem. Posebno rad je častil s svojimi starši Marijo.
Pa, leta naglo tečejo in marsikaj se v teku časa izpremeni. Tako je bilo tudi pri naših znancih. Komaj je nastopil nadepolni mladenič deseto leto svoje nedolžne mladosti, seje prikradla neizprosljiva smrt in mu je pobrala ljubljeno mamico. To je bil hud udarec za mladega Jožeka in njegovega očeta.
Pa, vdala sta se konečno v voljo božjo, češ, kar Bog stori, vse prav stori. In res, Oče nebeški ju ni zapustil. V njihovej žalosti tolažil ju je bogati sorodnik, kateri je vzel tudi mladaga fanta k sebi, ter je skrbel po očetovsko zanj. Oče pa je sam nadaljeval gospodarstvo.
Pa pregovor pravi, da podpira gospodinja tri vogle hiše, gospodar pa le enega, in resnica tega pregovora se je kmalu tudi pri Slavljanu pokazala. Sprva je še zapuščeni mož dobro držal, pozneje pa so se ga oklenili vinski bratje in so ga pridno vodili po gostilnah, kjer so igrali na njegovo imetje pozno v noč. In tako se je začelo premoženje krčiti, gospodarstvo je lezlo rakovo pot in iz poprejšnega premožnega kmeta postal je Slavljan siromak! Začel se je dolžiti, in posestvo razprodajati: Ko pa so upniki zapazili, da prodaja njihov dolžnik kos za kosom, oglasili so se in zahtevali posojen denar. Ker jim pa Slavljan tega ni mogel takoj plačati, izročili so ga sodniji, katera naj bi prodala na dražbi zadnje žemljišče njegovo.
Bil je lep jesenski dan. Svitlo solnce je pošiljalo svoje že onemogle žarke na zemljo. Po njivah so kmetje pridno pospravljali poljske pridelke, v gozdu pa je pela ojstra sekira groznega drvarja lepim drevesom smrtno pesen. A kaj pa pri Slavljanu? Okoli njegove hiše so hodile danes gosposke postave, ki so cenile imetje nekdaj bogatega posestnika. In kje je Slavljan? Ni ga zraven. Zgodaj vjutro se je podal iz doma. Zavil je po glavnej cesti in iz te v temen gozd. Ko je stopal med visokimi smrekami, se je vnel hud boj v njegovem srcu. Pred oči mu je stopilo celo njegovo življenje. Spominjal se je veselih trenutkov, katere je preživel v srečnem zakonu s svojo rajno ženo. A zdaj? Groza ga obhaja. Kam je zabredel, kako se je pregrešil! In danes mu še prodajo njegovo pohištvo! Kam pojde zvečer spat? Ga bodo li hoteli tuji ljudje pod svojo streho vzeti? O ne, tega pa ne! Slavljan ne bo prosil pri tujih ljudeh prenočišča. S takimi mislimi je hitel dalje in prišel do jarka sredi gozda. Tu si nastavi samokres, ki ga je nosil pri sebi, in že hoče končati s smrtnim orožjem svoje življenje – pa v' tem trenotku se zasliši milodoneči glas večernega zvona, ki je vabil prebivalce bližnje vasi, da počastijo Marijo!
Nekako čudno je zadonel ta mili glas tudi obupnemu Slavjanu na ušesa in otožno se mu je storilo pri srcu. Nehote mu je prišla na misel Marija. Z nekakim strahom seje povprašal: Ali ni ta Marija, katero zdaj verniki pobožno častijo, tista, katero sem tudi jaz nekdaj s svojo ženo in s svojim sinčekom pobožno častil? In zdaj? Ali me ne more Ona obvarovati pred dušno in telesno smrtjo? Taka vprašanja so se mu vzbujala v njegovem otožnem srcu. In še lepše se mu je zdelo zvonenje. V njegovem srcu začel se je tajati led. Bojevala se je huda vest z dobro. V tem položaju mu pade samokres na tla, in nehote izusti Slavjan sladko ime Marije, in glej, ona ga je slišala. Njegova obupnost je izginila in njegovo dušo je zopet napolnila sladka nada, češ, Marija ne zapusti skesanega grešnika, ako se ponižno k njej zateče. Ves skesan poklekne na tla in po dolgih letih zopet pobožno moli k nebeški Kraljici. Kesal se je slabega življenja in trdno sklenil poboljšati se. A kaj mu pomaga poboljšanje? Kam naj se poda, ker nima več svojega doma? Take misli so ga začele zopet mučiti.
A čuj ! Kdo prihaja; ali se ne slišijo koraki? Res, pred njim stoji njegov sin. Celo iznenaden skoči oče k sinu. »Ali si ti, drago mi dete? Kaj te je privedlo tu sem k nesrečnemu očetu?«
»Nesrečnemu? Nikakor ne, ampak srečni ste, dragi oče! Glejte, jaz Vam prinesem veselo novico. Zjutraj je bilo vaše posestvo prodano, in kupil ga je moj dobrotnik in sorodnik. In na mojo prošnjo mi je dovolil, da se zopet lahko povrnete na svoj dom. Iskal sem Vas, da Vam sporočim to preveselo novico, in po dolgem trudu sem Vas našel. Torej le hitro, ljubi oče, pojdiva domu, tudi jaz Vas spremljam in ostanem odslej vedno pri Vas.«
Tako je govoril veseli sin. Za odgovor ga je oče objel in se milo razjokal. Kar je oče v gozdu Mariji obljubil je tudi vestno izpolnil. Pridno se je zopet poprijel gospodarskega dela, pri katerem mu je njegov zdaj že krepek sin pridno pomagal. Le malo let je preteklo in Slavljanovo posestvo je bilo zopet najlepše v celej vasi.