Večina poslancev izvoljena v nasprotju z ustavo?
| Večina poslancev izvoljena v nasprotju z ustavo? Zoran Božič |
Objavili dediči avtorskih pravic
| |||||||||||||
Po seriji nedokončanih sklicev državnega zbora in zamenjav vlad v zadnjem desetletju se prvič v zgodovini slovenskega parlamentarizma obeta resna možnost, da vlada sploh ne bo oblikovana in da bomo slovenski volivci jeseni na popravnem volilnem izpitu. Deveterica strank, ki se je tokrat prebila v prvi dom slovenskega parlamenta, preigrava različne kombinacije, sklepa načelne in manj načelne kompromise, ustavni sodniki odhajajo na zaslužene počitnice, slovensko ljudstvo pa se ne zanima kaj dosti za tretji člen prve demokratične ustave, ki mu podeljuje okrnjeno neposredno in zelo vprašljivo posredno oblast.
Že drugič zapored kar polovica volilnega telesa ni želela izkoristiti svoje aktivne volilne pravice: je ključni razlog za katastrofalno stanje državotvornega duha tudi sedanji slovenski volilni sistem?
Sprememba volilnega sistema: od problema do rešitve?
Tako kot v majski predvolilni kampanji je tudi v času kislih kumaric problematika 80. člena ustave in ustreznega volilnega sistema prejkone obskurna tema, ki se je kot hudič križa izogiba večina slovenskih političnih strank, razen redkih izjem pa tudi tiskani, avdio-vizualni in spletni mediji. Kot da že skoraj dve desetletji neuresničeno ustavno določilo, da imajo volivci odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom, ni pomembno za mlado slovensko demokracijo, za trdnost in učinkovitost slovenskega političnega sistema in nenazadnje za družbeno vlogo in osebni položaj vsakega posameznika.
Ko je voditeljica oddaje v majski predvolilni oddaji na nacionalki povprašala tekmece za oblastni položaj, za kakšen volilni sistem se zavzema njihova stranka, se je večina sodelujočih predstavnikov izrekla za sorazmerni volilni sistem z uvedbo absolutnega preferenčnega glasu, le predstavnika SDS in NSi sta zagovarjala kombinirani (sorazmerni in večinski) volilni sistem, ki ga je v zadnjem sklicu državnega zbora predlagala ZDUS in so ga poslanci koalicije vehementno povozili že na odboru, čeprav je imel podporo petih tisočev volivcev. Edino stranka LMŠ ima spremembo volilnega sistema v svojem programu: tudi oni se zavzemajo za absolutni preferenčni glas, kot je v veljavi pri volitvah v evropski parlament.
Kratka zgodovina ugrabljene demokracije (problematična dopolnitev Ustave leta 2000)
Tvorci Ustave iz leta 1991 se še dandanašnji pridušajo, kako kakovostno besedilo smo dobili, čeprav je že Državni svet kot drugi dom parlamenta z nepopolnimi pooblastili jasen dokaz, da gre za dokaj ponesrečeno kopijo nemškega ustavnega zakona. Le malokdo ve, da prvih devet let volilni sistem v ustavi sploh ni bil določen, ampak je to obveznost ustava preložila na zakon. Ker se ob sprejemanju le-tega politične stranke niso mogle dogovoriti, ali naj se uvede večinski ali sorazmerni volilni sistem, je bil na pobudo Slovenske kmečke zveze – Ljudske stranke sprejet kompromis, in sicer sorazmerni volilni sistem z osmimi volilnimi enotami, vendar z oseminosemdesetimi volilnimi okraji kot prvino večinskega sistema. Posledici: navidezno o izvolitvi poslancev odločajo volivci, v resnici pa politične stranke; namesto osebnosti, ki bi zastopale svoje lokalno okolje in obenem predstavljale slovensko ljudstvo v celoti, dobivamo stare ali nove obraze, ki so zgolj podaljšana roka strankarskih elit. Ta volilna kvadratura kroga, ki je bila na začetku začinjena še z nacionalnimi listami (stranke same so določale, kateri kandidati bodo zapolnili poslansko kvoto, ki so jo izglasovali volivci), je še vedno ključna hiba slovenske demokracije.
Namesto da bi Drnovškova vlada prisluhnila leta 1996 izglasovani odločitvi o dvokrožnem večinskem sistemu, potrjeni na Ustavnem sodišču, se je zaradi napačnega razumevanja posledic posameznega volilnega sistema odločila za dopolnitev 80. člena Ustave in Državni zbor je leta 2000 določil sorazmerni volilni sistem s štiriodstotnim volilnim pragom, vendar na zahtevo Slovenske ljudske stranke, ki je prispevala odločilne glasove za dosego ustavne dvetretjinske večine, s pomembnim dopolnilom, da imajo volivci odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom. Tega dopolnila, ki je prav tako rezultat neskladnega kompromisa med sorazmernim in večinskim volilnim sistemom in zato njegovo uresničevanje povzroča nepremostljive težave, naslednji sklici Državnega zbora do danes niso bili zmožni zakonsko podpreti: propadli so vsi poskusi ustrezne spremembe volilne zakonodaje. Ko je februarja leta 2015 Državni svet na mojo pobudo vložil zahtevo za oceno ustavnosti dveh volilnih zakonov, je kazalo, da bodo že volitve leta 2018 potekale tako, da ne bo več prihajalo do neustavnosti pri določanju izvoljenih poslancev.
Nejasni razlogi za nerazumno zavlačevanje sodne veje oblasti
Zahteva je temeljila predvsem na trditvi, da so med volilnimi okraji prevelike razlike, ki ne omogočajo enakomerne porazdelitve poslancev (četrtina volilnih okrajev na volitvah leta 2014 ni dobila poslanca, v nekaterih volilnih okrajih pa so dobili dva ali celo tri), s čimer naj bi bila kršena zahteva po splošni, enaki in neposredni volilni pravici, in ugotovitvi, da kar polovica poslancev ni dosegla največjega števila glasov v svojem volilnem okraju, s čimer naj ne bi bilo zadoščeno zahtevi, da imajo volivci odločilen vpliv. Ustavno sodišče je zahtevo za oceno ustavnosti opredelilo kot absolutno prednostno, vendar se kljub urgenci Državnega sveta in opozorilu, da se volilna zakonodaja ne more spreminjati tik pred volitvami, dve leti ni zgodilo nič. Šele novembra lani je bila razpisana javna obravnava, ki je potrdila, da se Ustavno sodišče zaveda pomembnosti problematike, večurna razprava pa je pokazala, da je zahteva za oceno ustavnosti v marsičem utemeljena in da poznajo primerljivi tuji sorazmerni volilni sistemi bistveno večjo stopnjo demokratičnosti kot naš.
Ustavno sodišče je na koncu razprave pozvalo predstavnika Državne volilne komisije, da le-ta za državnozborske volitve v letih 2011 in 2014 pripravi natančno analizo o vplivu velikosti posameznega volilnega okraja na možnost za izvolitev poslanca. Kljub temu, da je bila ta analiza opravljena še v istem mesecu, je po podatku na spletni strani Ustavnega sodišča zahteva Državnega sveta po pol leta še vedno v fazi odločanja. Samo domnevamo lahko, da je vzrok za počasnost zelo kompleksno odločanje s težko predvidljivimi političnimi posledicami, zaželeno pa bi bilo tudi, da najvišji sodni organ tovrstno odločitev sprejme s čim večjo stopnjo soglasja, zato za sklepanje kompromisnih rešitev potrebuje čas. Ko so v času pred letošnjimi volitvami nekateri novinarji poizvedovali, kako je s stanjem zahteve po oceni ustavnosti, je generalni sekretar Ustavnega sodišča pojasnil, da tovrstnih odločitev načeloma ne sprejemajo v predvolilnem obdobju. Kar je seveda prav.
Bomba na ustavnem sodišču ali ponovno strankarska karavana, ki gre kljub laježu ljudstva dalje?
Ustavni sodniki so odšli na zaslužene počitnice in pričakovati je, da bo končna odločitev vendarle sprejeta v letošnji jeseni. Težava je v tem, da bi temeljita sprememba volilne zakonodaje ali celo sprememba volilnega sistema lahko pomagala rešiti že desetletno agonijo slovenskega parlamentarizma, pa se to zaradi počasnosti odločanja Ustavnega sodišča žal ni zgodilo, če pa bodo jeseni ponovno predčasne volitve, bodo tudi te potekale po sedanjem, očitno protislovnem volilnem sistemu, in sedanji, očitno neustavni volilni zakonodaji. In bo zmeraj tako kot zmeraj, kot je pred desetletji v Problemih lucidno zapisal Rudi Šeligo.
Ne glede na trenutni prosti tek Ustavnega sodišča pa so rezultati analize Državne volilne komisije, ki so bili posredovani tudi Državnemu svetu, v skladu z domnevo, da volilna zakonodaja ne uresničuje ustavnopravnega določila o enakosti volilne pravice: empirično je izpričano, da imajo kandidati v manjših volilnih okrajih bistveno večje možnosti za izvolitev kot tisti v večjih. Še več: po majskem poročanju novinarja Dnevnika Klemna Košaka se je v analizi, ki jo je za pet zaporednih volitev od 2000 do 2014 opravil Boštjan Rogelj s Filozofske fakultete, jasno pokazalo, da so v tem obdobju obstajali volilni okraji, ki so namesto petih dobili le enega ali dva poslanca, in drugi, ki so dobili od osem do deset poslancev. To pomeni, da so nekateri predeli Slovenije oz. njihovi prebivalci trajno prikrajšani za posredni vpliv na upravljanje države.
Kolumnist sobotnega Dela Luka Lisjak Gabrijelčič je poleg Košaka eden redkih publicistov, ki se poglobljeno ukvarjajo s problematiko volilnih sistemov. Da se zaveda škodljivih posledic protislovne in zelo verjetno tudi neustavne volilne zakonodaje in vpliva odločitve Ustavnega sodišča na slovensko demokracijo, dokazuje njegov zapis z bombastičnim naslovom Bomba na ustavnem sodišču, objavljen še pred začetkom predvolilne kampanje. Razen v omenjenem soočenju političnih tekmecev na nacionalki se niti novinarji niti predstavniki političnih strank pred volitvami s to problematiko praviloma niso ukvarjali. Pač pa je kolumnist Mladine Bogomir Kovač, ki je verjel v skorajšnjo odločitev Ustavnega sodišča in ni vedel, do kakšnega pat položaja bo prišlo po volitvah, optimistično in obenem pesimistično napovedal, da bomo zaradi razveljavitve problematičnih členov volilne zakonodaje morda jeseni odšli na predčasne volitve. In se uštel.
Ker je zaradi počasnosti odločanja Ustavnega sodišča zdaj povsem jasno, da bodo tudi morebitne jesenske predčasne volitve potekale po sedanji volilni zakonodaji (povsem v skladu s pregovorom, da psi lajajo, karavana pa gre dalje), je še pred pričakovano razglasitvijo odločbe ustavnih sodnikov o zahtevi Državnega sveta nujna natančna analiza letošnjih volitev v Državni zbor, ki jo omogočajo hitro zbrani in odlično predstavljeni podatki na spletni strani Državne volilne komisije. Seveda ne zato, da bi vplivali na končno odločitev ustavnih sodnikov, pač pa predvsem z namenom informiranja zainteresiranih slovenskih volivcev, ki imajo po Ustavi oblast in bodo tudi v primeru, če uspemo v poletnih mesecih priti do nove vlade, zelo verjetno že v naslednjem letu ali dveh ponovno izpolnjevali volilne lističe. Pa tudi v razmislek mnenjskim in političnim voditeljem in strokovnjakom za volilno zakonodajo. Kot je nedavno v Odmevih pojasnil znani pravnik Igor Kaučič, je stroka poenotena, da so spremembe volilne zakonodaje nujne.
Ponovno več kot polovica novih obrazov med poslankami in poslanci
Čeprav so se takoj po volitvah pojavljala tudi mnenja, da je v zadnjem sklicu Državnega zbora manj kot polovica novih poslancev, se je po objavi končnih rezultatov volitev pokazalo, da je takih več kot pol. Enako kot pred štirimi leti. Samo Levica je obdržala vse stare poslance in dodala štiri nove (Matjaž Hanžek ni kandidiral), podobno pa je bilo pri SDS, kjer so v veliki večini stari obrazi, saj je stranka povečala število poslancev z 21 na 25 (izpadel je le Vinko Gorenak). Do velikih sprememb je prišlo v prejšnjih koalicijskih strankah SMC, SD in Desus, pa tudi v prejšnji opozicijski stranki SAB. Pri slednjih dveh se zaradi razlike v izvoljivosti med posameznimi volilnimi okraji v Državni zbor nista prebila niti predsednik oz. predsednica stranke. V čem je pravzaprav problem novih obrazov? Pri županskih volitvah, ki potekajo po dvokrožnem večinskem volilnem sistemu, pride do zamenjave na vrhu lokalne oblasti le v primeru, če volivci niso zadovoljni z delom aktualnega župana. Kar se tudi dogaja, lahko že po enem, lahko pa tudi po več mandatih. To pomeni, da deluje pozitivna kadrovska selekcija. Podobno je bilo na deželnih ali državnih volitvah pred prvo svetovno vojno (in tudi pred drugo), ko so Slovenci volili po večinskem volilnem sistemu. In so bili praviloma izvoljeni znani in ugledni posestniki, podjetniki, uradniki, zdravniki, pisatelji …, skratka osebnosti, ljudje, ki so svoje sposobnosti že dokazali na drugem področju, ki so imeli bogate izkušnje in so bili tudi razgledani.
V nasprotju s tem sedanji volilni sistem (še zlasti v zadnjih desetih letih, ko so volivci po zadnjem v celoti končanem sklicu Državnega zbora množično volili Nejanšo in je prihajalo do ustanavljanja novokomponiranih strank) ne omogoča prave kontinuitete in novi poslanci nimajo nobenega zagotovila, da bodo ob dobrem delu ponovno izvoljeni. Zgovoren je primer Sama Bevka, znanega poslanca iz Idrije, ki se mu pred štirimi leti ni uspelo uvrstiti v Državni zbor, letos pa je bil ponovno izvoljen. To pomeni, da se ljudje, ki so se karierno že trdno zasidrali in poklicno uveljavili, praviloma ne bodo odločili za kandidaturo za poslanca. Zato je med novimi poslanskimi obrazi tudi veliko takih ljudi, ki se do nastopa mandata niso javno izpostavljali, ki se nikoli prej niso ukvarjali s politiko na najvišji ravni, in ki jim je solidno plačana poslanska služba zgolj muha enodnevnica.
Pa to niti ni toliko njihov osebni bivanjski problem, saj znajo tako tradicionalne kot novokomponirane stranke, vsekakor predvsem koalicijske, ki so med vladanjem navezale tesne stike tako z državno in javno upravo kot s podjetji v državni lasti, relativno dobro poskrbeti za nadaljnje preživetje svojih zvestih poslanskih ovčic. Politični zelenci (seveda ne pripadniki Stranke zelenih) so predvsem problem učinkovitega delovanja zakonodajne veje oblasti: številne in hitre spremembe posameznih zakonskih členov dokazujejo, kako nekakovostni so večinoma zakonodajni predlogi posameznih ministrstev, ki jih čedalje bolj pogosto vodijo povsem nekompetentni ljudje. Glede na to, da predloge zakonov v veliki večini predlaga izvršilna veja oblasti (predlogi opozicije so praviloma zavrnjeni že ob prvem branju), je kritično in argumentirano delovanje celotnega Državnega zbora tisti nujni filter, ki lahko preseže zgolj mehanično potrjevanje predlaganih zakonskih rešitev in prispeva k njihovi izboljšavi.
Sedanje stanje, ki mu botruje predvsem neustrezen volilni sistem, najbolj nazorno ponazori fejsbukovska izjava Franca Trčka, simpatično koleričnega poslanca Levice: že na seje državnozborskih odborov so praviloma prihajali pripravljeni predvsem poslanci omenjene stranke in stranke SDS, dveh opozicijskih in bolj radikalnih strank, ki sta očitno vzeli svojo parlamentarno vlogo zelo zares. Poslanci koalicijskih strank pa so praviloma počeli vse kaj drugega kot sodelovali v razpravi (pri tem so jim šli zelo na roko namizni računalniki in pametni telefoni), po možnosti prebrali stališče, ki so jim ga pripravili strokovni organi stranke, predvsem pa na koncu glasovali tako, kot so se prej dogovorili na sestanku poslanske skupine. Državni zbor kot zgolj glasovalni stroj koalicije oz. podaljšana roka izvršilne veje oblasti pa je seveda bliže diktaturi kot demokraciji.
Podrobni rezultati letošnjih volitev: splošna, enaka in neposredna volilna pravica?
Tudi ob letošnjih volitvah se je pokazalo, da sedanji volilni sistem ne omogoča enakomerne pokritosti države s poslanci, kar pomeni, da je ustavna določitev volilne pravice kot splošne, enake in neposredne, bistveno kršena. Brez poslanca je ostalo 18 volilnih okrajev (Celje I, Črnomelj, Gornja Radgona, Ilirska Bistrica, Jesenice, Koper II, Ljubljana Moste – Polje I, Ljubljana Šiška III, Maribor I, Maribor II, Maribor V, Murska Sobota I, Nova Gorica I, Novo mesto II, Radlje ob Dravi, Radovljica II, Velenje I, Žalec I), to je trije manj kot na volitvah pred štirimi leti. Glede na dejstvo, da je bila poslanka Andreja Zabret kot edina izvoljena v dveh volilnih okrajih (Ljubljana Šiška I in Ljubljana Šiška IV), poleg nje pa so bili v dveh volilnih okrajih izvoljeni še Miha Kordiš, Nataša Sukič, Luka Mesec, Jerca Korče, Ljudmila Novak in Zmago Jelinčič Plemeniti, lahko upravičeno trdimo, da ponovno približno ena četrtina slovenskih volivcev nima svojega zastopnika v Državnem zboru. Letos je volilnih okrajev z dvema poslancema približno toliko kot na prejšnjih volitvah, tj. 17 (Ajdovščina, Celje II, Domžale I, Hrastnik, Izola, Kamnik, Kranj III, Ljubljana Bežigrad II, Ljubljana Moste – Polje III, Ljubljana Vič – Rudnik III, Maribor VI, Mozirje, Postojna, Ribnica, Škofja Loka I, Slovenske Konjice, Trebnje), bistveno več kot leta 2014 pa je volilnih okrajev s tremi poslanci. To so Logatec, Ormož, Ruše in Šentjur pri Celju.
Leta 2014 v skladu z Ustavo izvoljenih skoraj pol poslancev, letos samo dobra tretjina
Na prvi pogled ne more biti nobenega dvoma, da so vsi tisti poslanci, ki so kot kandidati dosegli prvo mesto po številu glasov v svojem volilnem okraju, izvoljeni v skladu z 80. členom Ustave, po katerem imajo volivci odločujoč vpliv na dodelitev mandatov kandidatom (da temu morda le ni tako, bom razložil v nadaljevanju). Takih poslancev je bilo na volitvah leta 2014 skoraj polovica, tj. 42, letos pa samo 35, torej dobra tretjina. To so Eva Irgl, Tina Heferle, Brane Golubovič, Janez Janša, Soniboj Knežak, Marjan Šarec, Matej Tašner Vatovec, Branko Grims, Matjaž Han, Franc Breznik, Boris Doblekar, Luka Mesec, Violeta Tomić, Alenka Jeraj, Anže Logar, Andrej Šircelj, Dejan Kaloh, Nada Brinovšek, Anja Bah Žibert, Marijan Pojbič, Meira Hot, Zvonko Černač, Jožef Lenart, Suzana Lep Šimenko, Jože Tanko, Jelka Godec, Tomaž Lisec, Marko Pogačnik, Žan Mahnič, Karmen Furman, Bojan Podkrajšek, Danijel Krivec, Franci Kepa, Franc Rosec in Rudi Medved. Bolj kot poimenski seznam je poveden podatek, katerim političnim strankam pripadajo ti poslanci. Kar 25 jih pripada stranki SDS, ki je s tem dosegla 100-odstotno ustavno legitimnost, preostalih 10 pa naslednjim strankam: Levici trije od devetih (33 %), LMŠ štirje od trinajstih (31 %) in SD-ju trije od desetih (30 %). V petih strankah, torej v SMC, NSi, SAB, Desusu in SNS, po tem kriteriju nihče od poslancev ni bil izvoljen v skladu z 80. členom Ustave.
Stalnica pri protiustavno izvoljenih kandidatih: od drugega do sedmega mesta
Z veliko zanesljivostjo pa lahko rečemo, da pri tistih poslanskih kandidatih, ki v svojem volilnem okraju niso dosegli največjega števila glasov, vendar so bili kljub temu izvoljeni, ne moremo trditi, da so imeli volivci odločilen vpliv na podelitev njihovih mandatov. Podobno kot na volitvah leta 2014 so prišli v Državni zbor kandidati, ki so se v svojem volilnem okraju po številu glasov opredeljenih volivcev razvrstili od drugega do sedmega mesta. Pri tem je posebej značilno, da so višja mesta praviloma dosegli kandidati večjih strank, nižja mesta pa kandidati manjših strank. Poslancev, izvoljenih v nasprotju z 80. členom Ustave, je letos 53, in sicer so to (zaporedje po abecednem seznamu volilnih okrajev): Jernej Vrtovec (2.), Igor Zorčič (2.), Željko Cigler (2.), Janja Sluga (3.), Ljudmila Novak (3.), Ivan Hršak (6.), Samo Bevk (3.), Gregor Perič (3.), Branko Simonovič (6.), Matej Tonin (3.), Predrag Baković (3.), Matej Udovč (5.), Igor Peček (2.), Dušan Šiško (7.), Jožef Horvat (2.), Milan Brglez (3.), Nataša Sukič (2.), Vojko Starovič (6.), Marko Koprivc (4.), Andreja Zabret (2.), Monika Gregorčič (3.), Miroslav Cerar (2.), Peter Jožef Česnik (6.), Franc Jurša (3.), Jerca Korče (2.), Iva Dimic (3.), Franc Trček (2.), Branislav Rajić (2.), Andrej Rajh (7.), Lidija Divjak Mirnik (2.), Darij Krajčič (2.), Dejan Židan (2.), Matjaž Nemec (2.), Aljaž Kovačič (2.), Mojca Žnidarčič (3.), Jani Ivanuša (4.), Robert Pavšič (2.), Boštjan Koražija (3.), Franc Kramar (2.), Jani Prednik (2.), Jurij Lep (2.), Bojana Muršič (4.), Zmago Jelinčič Plemeniti (3.), Robert Polnar (4.), Lidija Ivanuša (5.), Marko Bandelli (5.), Miha Kordiš (2.), Jože Lenart (2.), Zdravko Počivalšek (2.), Primož Siter (4.), Blaž Pavlin (5.), Edvard Paulič (2.), Aleksander Reberšek (3.) Zanimivo je, da so med njimi tudi predsednik vlade v odstopu, nekdanji predsednik Državnega zbora in njegov podpredsednik, sedanji predsednik Državnega zbora ter nekateri vodje poslanskih skupin in ministri. Kot logično izhaja iz prejšnjega vsebinskega sklopa, so stranke, ki imajo ustavno sporne vse poslance, NSi, SMC, Desus, SAB in SNS, SDS pa nobenega.
Ustavna pritožba – pot do razjasnitve ključnega določila 80. člena
Skoraj neverjetno se zdi, da v osemnajstih letih, odkar imamo dopolnjeni 80. člen Ustave, nihče od tistih kandidatov, ki so v svojem volilnem okraju dosegli največje število glasov, pa niso bili izvoljen za poslanca, ni vložil ustavne pritožbe, sklicujoč se na dejstvo, da bi se samo z njegovo izvolitvijo potrdilo določilo, da imajo v njegovem volilnem okraju volivci odločilen vpliv na dodelitev mandata. Tako je verjetno zato, ker sedanji volilni sistem ne omogoča kandidatur brezstrankarskih kandidatov, tiste stranke, ki niso dosegle štiriodstotnega volilnega praga in se niso uvrstile v Državni zbor, pa svojih kandidatov nikoli niso imele na prvih mestih. Pri strankah, ki so take kandidate imele, pa ni bilo interesa, saj so bodisi imele tudi številne poslance, ki so bili izvoljeni na neprvem mestu, bodisi (kot v letošnjem letu SDS) so bile relativne volilne zmagovalke. Z ustavno pritožbo bi namreč lahko ogrozili pravočasno konstituiranje Državnega zbora in posledično oblikovanje nove vlade.
S tem je bila zamujena dragocena priložnost, da se Ustavno sodišče v relativno kratkem času in brez zavlačevanja opredeli do tega, kaj pravzaprav pomeni določilo, da imajo volivci odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom. Brez natančne razlage tega določila namreč nista možna niti presoja oporekane ustavnosti nekaterih členov sedanje volilne zakonodaje niti iskanje takega volilnega sistema, ki bi bil v skladu z 80. členom Ustave.
Enokrožni večinski volilni sistem – demokracija ali diktatura manjšine?
Glede na to, da volivci dajejo glas kandidatu posamezne stranke znotraj volilnega okraja, bi bilo pričakovano, da je načelo o njihovem odločilnem vplivu na podelitev mandata v celoti uresničeno samo tedaj, ko bi bili izvoljeni samo kandidati, ki so v svojem volilnem okraju dosegli največje število glasov. V tem primeru bi šlo za enokrožni večinski volilni sistem. Analiza letošnjih volitev pokaže, da bi SDS dobila 76 poslancev, Levica in LMŠ po štiri, SD pa tri poslance (skupaj 87, saj je Luka Mesec kandidiral v dveh volilnih okrajih in bil obakrat na prvem mestu). V tem primeru bi imela stranka, ki je relativna zmagovalka letošnjih volitev, ne samo absolutno, temveč ustavodajno večino.
Težava pri tovrstni razlagi odločilnega vpliva volivcev je v tem, da so najbolje uvrščeni kandidati dobili od 15 do 40 odstotkov možnih glasov volivcev. V veliki večini volilnih okrajev so se ti odstotki gibali v razponu od 20 do 30, v povprečju torej okoli ene četrtine glasov opredeljenih volivcev. To pa enostavno pomeni (tudi če zanemarimo dejstvo, da je na volišča prišla zgolj polovica volilnega telesa), da bi tako izvoljeni kandidati odločali v najvišjem zakonodajnem organu v imenu vseh slovenskih državljanov, čeprav so bili izvoljeni samo s četrtinsko podporo. Glede na to, da imamo v demokracijah splošno načelo, da je pri glasovanju sprejeta tista odločitev, ki ima več kot polovično podporo glasujočih, in glede na dejstvo, da je tovrstno načelo v rabi pri glasovanjih na odborih Državnega zbora in na plenarnih sejah, bi bilo določilo 80. člena Ustave treba razumeti tako, da imajo volivci odločilen vpliv na podelitev mandatov samo v primeru, ko je izvoljen tisti kandidat, ki je dobil največje število glasov, obenem pa mora to število presegati polovico opredeljenih glasov volivcev. To pa je možno samo v dvokrožnem večinskem volilnem sistemu.
Dvokrožni večinski volilni sistem – pri županih in predsedniku države da, pri poslancih za božjo voljo ne
Če je enokrožni večinski volilni sistem bliže diktaturi kot demokraciji, je dvokrožni njegovo pravo nasprotje, saj je edini, pri katerem imajo vsi izvoljeni kandidati ne samo polno legalnost, pač pa tudi polno legitimnost, ki izhaja iz 3. člena Ustave, da ima v naši državi oblast ljudstvo. Dvokrožni večinski sistem ni samo dosti bolj enostaven in pregleden kot sorazmerni (nekoliko presenetljivo je spoznanje, da je po svojem ustroju in posledicah sorazmerni volilni sistem zelo podoben enokrožnemu večinskemu), pač pa z volilnimi okraji zagotavlja popolno pokritost državnega ozemlja z izvoljenimi predstavniki (poslanci so poslani od ljudstva, vendar ne v abstraktnem pomenu, pač pa kot predstavniki lokalnih skupnosti) in s tem preprečuje centralizacijo oblasti, kar je pomembno še zlasti zato, ker pri nas nimamo vmesnega člena med občinami in državo, to je pokrajin. Poleg tega je edini sistem, pri katerem imajo vsi izvoljeni kandidati za sabo absolutno večino opredeljenih volivcev v posameznem volilnem okraju. In zagotavlja pozitivno kadrovsko selekcijo.
Kljub temu, da se nam zdi popolnoma normalno, da potekajo volitve županov in predsednika države po dvokrožnem večinskem sistemu, je od referenduma leta 1996 dalje kot možni način izvolitve poslancev dvokrožni večinski sistem na slabem glasu, predvsem pri liberalnih in neoliberalnih strankah in njihovih simpatizerjih, pri manjših strankah, pri tvorcih volilne zakonodaje in tudi v večini medijskega prostora. Večina sicer priznava, da omogoča večjo stabilnost političnega prostora, vendar se nenehno ponavljajo trditve, da povečuje ideološko polarizacijo in da omogoča absolutno prevlado zgolj ene politične opcije. Prvo prepričanje uspešno demantira politični in družbeni razvoj po letu 2000, ko smo kljub sorazmernemu volilnemu sistemu priča nenehnemu kulturnemu boju oz. ideološkim spopadom, drugo pa ni bilo nikoli empirično potrjeno. Leta 2004 si je ob prvi zmagi sedanje relativne zmagovalke volitev Dnevnikov novinar Jože Poglajen privoščil prozorno manipulacijo, ko je z analizo volilnih rezultatov skušal dokazati, da bi ob večinskem sistemu (moja pripomba: na volitvah štiri leta prej pa bi bila to seveda LDS in na volitvah leta 2014 SMC) stranka SDS dosegla več kot 60 poslancev in s tem ustavodajno večino. Manipulacijo zato, ker bi bilo tako samo v primeru enokrožnega večinskega sistema, ki pa ni bil nikoli v zakonodajnem postopku in še manj izglasovan na referendumu.
Z analizo letošnjih volilnih rezultatov bom skušal dokazati, da je dvokrožni večinski sistem v resnici tisti, ki zmanjšuje partitokracijo, saj omogoča tudi kandidiranje in izvolitev nestrankarskih kandidatov in s tem povečuje kritičen odnos do predlagane zakonodaje oz. kakovost državnozborskega razpravljanja in odločanja, v nasprotju s splošnim prepričanjem pa z drugim krogom zmanjšuje tudi ideološko polarizacijo strank in kandidatov oz. preprečuje volilni uspeh tistih kandidatov in strank, ki imajo preveč radikalna politična oz. družbena stališča.
Simulacija volilnega izida po dvokrožnem večinskem sistemu
Ravno napaka v sistemu, ko imamo po volilni zakonodaji sorazmerni volilni sistem s štiriodstotnim volilnim pragom, kombiniran z oseminosemdesetimi volilnimi okraji, namreč omogoča dokaj jasno in natančno simulacijo volilnega izda, če bi volitve potekale po dvokrožnem večinskem sistemu. Seveda se je treba zavedati, da gre zgolj za simulacijo, da bi se v primeru dejanske uvedbe tega volilnega sistema tudi stranke obnašale drugače in kot kandidate novačile resnične osebnosti, če bi hotele imeti realno možnost za izvolitev svojega kandidata. Zdaj je namreč tako, da niti ni pomembno, da so vsi kandidati na listi določene stranke resnične osebnosti, saj volivci volijo predvsem stranko oz. glasujejo zanjo zaradi njenega bolj ali manj karizmatičnega voditelja. To se zelo lepo pokaže pri kandidatih stranke SDS, kjer so najvišje odstotke opredeljenih glasov v posameznem volilnem okraju dobili že dokaj znani in uveljavljeni poslanci te stranke, med tistimi kandidati te stranke, ki se niso uvrstili v Državni zbor kljub prvemu mestu (vendar z bistveno nižjim odstotkom), pa so bila večinoma širše povsem neznana imena. Drugače bi potekala tudi predvolilna kampanja, pri kateri bi prihajalo predvsem do soočanj na lokalni ravni, bodisi preko lokalnih medijev bodisi v živo, na javnih tribunah, v drugem krogu pa bi v štirinajstih dneh volivci lahko dodobra spoznali oba kandidata.
Ne glede na te upravičene pomisleke so simulirani rezultati letošnjih volitev po dvokrožnem večinskem sistemu lahko vsaj zelo poučni in predvsem kot izhodišče za prepotrebne spremembe volilnega sistema. Metodologijo sem zasnoval tako, da sem v vsakem volilnem okraju soočil prvega in drugega kandidata po številu prejetih glasov. V veliki večini je šlo za kandidata SDS na prvem mestu, na drugem mestu pa za kandidate LMŠ, SD, Levice, SMC itd. Kadar je bil na prvem mestu kandidat Levice ali kakšne druge stranke, je bil na drugem mestu praviloma kandidat SDS. Glede na to, da so stranke SDS, NSi in SLS pred volitvami sklenile neformalno pomladno koalicijo in so tudi programsko in vrednostno zelo sorodne, sem kandidatu stranke SDS prištel še odstotke glasov kandidatov teh strank, ki pa sem jim prištel še odstotek glasov kandidata stranke SNS, ki je tudi v marsičem zelo sorodna in po volitvah pripravljena vstopiti v koalicijo z NSi in SDS. Če je kandidat stranke SDS skupaj z glasovi treh drugih sorodnih strank presegel 50 odstotkov glasov opredeljenih volivcev, bi bil po tej simulaciji v drugem krogu izvoljen za poslanca. Kadar sta bila soočena kandidata SDS in NSi, sem kandidatu SDS prištel še glasove SLS in SNS. Če je le-ta skupaj dobil manj kot polovico vseh glasov, bi bil v drugem krogu hipotetično izvoljen kandidat NSi, ki bi ga zelo verjetno podprli volivci preostalih strank. Podobno sem ravnal v primeru, ko kandidat SDS skupaj z glasovi treh drugih bolj desnih strank ni dosegel polovice vseh glasov: glede na izjave vseh sredinskih ali bolj levih strank v predvolilni kampanji, da ne bodo sestavljali koalicije in vlade z SDS, je pričakovati, da bi šli v drugem krogu glasovi njihovih volivcev k nasprotnemu kandidatu. V tem primeru bi bil izvoljen kandidat LMŠ, SD, Levice, SMC itd.
Presenetljiva razvrstitev političnih strank: komu v resnici ne ustreza na referendumu izglasovani dvokrožni večinski volilni sistem?
Poslanci, hipotetično izvoljeni po dvokrožnem večinskem sistemu, bi bili torej naslednji kandidati: SMC: Igor Zorčič, Miroslav Cerar, Helena Kujundžić Lukaček, Jasna Murgel, Branislav Rajić, Urška Ban, Zdravko Počivalšek (7). SD: Jaka Birkelbach, Norma Bale, Soniboj Knežak, Matjaž Han, Jolanda Lazar, Dejan Židan, Vlasta Mozetič, Matjaž Nemec, Meira Hot, Nuška Gajšek, Dominika Švarc Pipan, Jani Prednik, Ljubica Jelusič, Sibila Ložina, Anton Maver, Andreja Katič, Jan Škoberne (17). SDS: Eva Irgl, Janez Janša, Nada Brinovšek, Anja Bah Žibert, Jožef Lenart, Suzana Lep Šimenko, Jože Tanko, Jelka Godec, Tomaž Lisec, Žan Mahnič, Karmen Furman, Bojan Podkrajšek (12). LMŠ: Anita Lukenda, Tina Heferle, Brane Golubovič, Natalija Kovač Jereb, Irena Pirc, Marjan Šarec, Julijan Rupnik, Robert Nograšek, Boštjan Poklukar, Igor Peček, Dušan Hauptman, Alja Perhoč, Nataša Hozjan Breznik, Andreja Zabret, Domen Petelin, Matej Špehar, Andrej Rus, Jerca Korče, Rudi Spruk, Dejan Stanko, Lidija Divjak Mirnik, Aljaž Kovačič, Nataša Vidnar, Robert Pavšič, Karla Urh, Jože Lenart, Edvard Paulič, Jerca Korče, Rudi Medved, Igor Žavbi, Nik Prebil (31). Levica: Željko Cigler, Alan Medveš, Matej Tašner Vatovec, Maja Tašner Vatovec, Luka Mesec, Violeta Tomić, Luka Mesec, Nataša Sukič, Asta Vrečko, Dan Juvan, Bojana Žukov Gregorič, Luka Omladič, Franc Trček, Miha Kordiš (14). NSi: Andrej Černigoj, David Klobasa, Jožef Horvat, Matej Hrast (4). SLS: Franc Bogovič (1). SAB: Franc Kramar (1). Desus: Jurij Lep (1).
Rezultati so presenetljivi, čeprav v nekaterih pogledih tudi pričakovani. Prva pomembna ugotovitev je, da bi imela takšna sestava Državnega zbora kar 36 poslank, torej več kot tretjino vseh poslancev. Druga, da se je relativni zmagovalki po sorazmernem volilnem sistemu stranki SDS število poslancev prepolovilo (pristala je šele na četrtem mestu), novinki, to je stranki LMŠ, pa skoraj potrojilo. Skoraj podvojilo se je število poslancev SD, pa tudi Levica se je okrepila za polovico. Bistveno manj poslancev bi imeli stranki SMC in NSi, stranke SLS, SAB in Desus samo po enega, SNS pa nobenega. Tisti, ki si želijo takšnega volilnega sistema, ki bi omogočil stabilno delovanje vlade, bi bili zelo zadovoljni: samo dve stranki bi že lahko sestavili vladno koalicijo. Logično je, da bi ob dvokrožnem večinskem sistemu, ki ima vgrajeno preprečevanje radikalnih pozicij, največ poslancev dobile sredinske stranke (LMŠ in SMC in SAB in Desus – 40), sledijo leve stranke (SD, sicer zelo pogojno, in Levica – 31), najmanj poslancev pa bi dobile pomladne oz. desne stranke (SDS in NSi in SLS – 17).
Tak rezultat, po katerem bi imele sredinske in leve stranke ustavodajno večino, je do neke mere pričakovan, saj je slovensko volilno telo načeloma bolj nagnjeno v levo kot v desno. To med drugim dokazujejo predsedniški dvoboji Milan Kučan – Jože Pučnik, Janez Drnovšek – Barbara Brezigar in Danilo Türk – Lojze Peterle, v katerih je prepričljivo zmagal »levi« kandidat. Vemo, da sta prva in druga izvolitev Boruta Pahorja posebna zgodba. Pravzaprav je paradoksalno, da se tiste stranke, ki bi po dvokrožnem večinskem sistemu dobile bistveno več poslancev (LMŠ, SD in Levica), zavzemajo za sorazmerni volilni sistem z absolutnim preferenčnim glasom. Celo Franc Trček, običajno dokaj luciden analitik političnih razmer, je na javni obravnavi volilnih sistemov v Državnem zboru leta 2014 modroval, da bi imeli pri večinskem volilnem sistemu preveliko moč »lokalni šerifi« …
Izigrana volja ljudstva leta 2000: posledica spremembe Ustave se vrača kot bumerang
Nedvomno imajo največjo odgovornost za ne ravno briljantne družbene razmere v Sloveniji tiste liberalne ali neoliberalne stranke, ki so vodile ali sestavljale vladne koalicije več kot dvajset let v obdobju po osamosvojitvi, pomladne stranke, ki jim prve pripisujejo vse slabo, pa bistveno manjšo, saj so bile na oblasti vsega skupaj pet let. Če pogledamo na politični razvoj po letu 2000, ko je bil v nasprotju z večinsko voljo ljudstva v Ustavo zapisan sorazmerni volilni sistem, s stališča nasprotnikov po njihovem škodljive politike pomladnih strank in s stališča hipotetičnih rezultatov volitev po dvokrožnem večinskem sistemu, lahko ugotovimo, da so tisti liberalni politični ideologi in voditelji, ki so bili istočasno proti vladi pomladnih strank in za sorazmerni volilni sistem, dvakrat odgovorni: prvič za čas, ko so bili na oblasti sami, drugič pa za čas, ko so bili na oblasti pomladniki, ki jim je vodenje države omogočil ravno sorazmerni volilni sistem.
Absolutni preferenčni glas – res uresničitev 80. člena in vrhunec demokracije?
V zadnjih dneh pa problematika ustreznega volilnega sistema vendarle dobiva večjo pozornost političnih strank in tudi nacionalnih medijev. Stranki SDS in NSi sta se v dopisu predsedniku države zavzeli za čimprejšnji vsaj delni popravek volilnega sistema, da bo omogočal volivcem odločilni vpliv na izvolitev njihovega poslanca (lahko to razumemo tudi kot dobrikanje ljudstvu pred novimi predčasnimi volitvami?). Čeprav dikcija predloga ni dovolj določna, saj ne govori o tem, za kateri volilni sistem se stranki v resnici zavzemata, so mediji predlog razumeli kot pobudo za uvedbo absolutnega preferenčnega glasu znotraj sorazmernega volilnega sistema. S tem predlogom sta se stranki približali stališčem tistih strank, ki se trudijo oblikovati levosredinsko vladno koalicijo, in izgleda, da bi uvedba preferenčnega glasu z istočasno ukinitvijo volilnih okrajev lahko dobila dvetretjinsko podporo še pred možnimi jesenskimi predčasnimi volitvami. Gre za zanimiv preobrat, saj je stranka SDS najprej zagovarjala dvokrožni večinski sistem, na predvolilnem soočenju na nacionalki pa kombiniranega (po nemškem vzoru). Morda pa sta omenjeni stranki preračunali rezultate volitev in sami ugotovili, da je uvedba večinskega volilnega sistema, ki je bil izglasovan na referendumu, zanje pot v pogubo. Po drugi strani pa bi vsaj stranki SDS povsem ustrezal absolutni preferenčni glas, saj bi velika večina njenih dokaj dejavnih in tudi širše prepoznavnih poslancev kljub njegovi uvedbi ponovno prišla v Državni zbor.
Na koncu se moramo vprašati, če je sorazmerni volilni sistem z absolutnim preferenčnim glasom res uresničitev 80. člena Ustave, seveda v povezavi z njenim 3. členom? Že Anže Logar je na majskem predvolilnem soočenju nasprotoval taki zakonski spremembi, ker bi po njegovem ukinitev volilnih okrajev, ki je nujni pogoj za uvedbo možne izbire med strankinimi kandidati, povzročila še večjo centralizacijo, saj bi znotraj volilne enote imeli prednost kandidati iz večjih mest. Kar je seveda res. V na začetku omenjenih Odmevih strokovnjak za volilne sisteme Igor Kaučič sicer ni nasprotoval uvedbi absolutnega preferenčnega glasu, je pa pojasnil, da to ni prava rešitev za sedanje razmere, ki ne omogočajo sestaviti stabilno vlado. Sam se je zavzel za dvig volilnega praga, s čimer naj bi manjšim strankam preprečili, da bi prišle v Državni zbor in povzročale nestabilnost z igranjem jezička na tehtnici.
Da to ni rešitev, ki bi ustrezala ustavnemu določilu o odločilnem vplivu volivcev, dokazuje simulacija volilnih rezultatov po dvokrožnem večinskem sistemu. Ta lahko ustreza tudi manjšim strankam (če predvidevamo, da je bolje imeti vsaj enega poslanca kot ne priti v Državni zbor), ki so ob visokem volilnem pragu vedno na meji uvrstitve. Po hipotetičnem izračunu bi se v drugem krogu uvrstil v Državni zbor Franc Bogovič, kandidat SLS, ki je bil po številu glasov na drugem mestu v volilnem okraju in je tudi sicer prepoznavna osebnost kot evropski poslanec. Če takemu kandidatu preprečuje izvolitev volilni prag za uvrstitev stranke, to seveda pomeni, da volivci nimajo odločilnega vpliva na dodelitev mandatov, ampak so to politične stranke.
Po drugi strani tudi ukinitev volilnih okrajev ne bi rešila problema sedanje neustavnosti pri tisti večini poslancev, ki ni dosegla največjega števila glasov volivcev v posameznem okraju. Ista zgodba bi se ponovila na ravni volilne enote, kjer bi zopet lahko postali poslanci kandidati, ki so prejeli bistveno manjše število glasov od tistih kandidatov, ki na koncu niso bili izvoljeni. Poleg tega bi imeli volivci sedaj pred seboj volilne liste, na katerih ne bi bilo samo več kot dvajset strank s po enim kandidatom za poslanca, pač pa več kot dvajset strank z enajstimi kandidati, skupaj torej okoli dvesto petdeset imen. Jasno je, da bi od vseh teh kandidatov volivec poznal samo peščico. Zadeva spominja na volitve v SIS-e in PIS-e v obdobju socialističnega samoupravljanja, ko so si nekateri prizadevali celo za odprte liste kot vrhunec demokracije, po volitvah pa se je vedno izkazalo, da so izpadli tisti kandidati, ki so bili zaradi abecednega zaporedja priimkov uvrščeni na konec glasovnice. Je to uresničitev odločilnega vpliva volivcev? Je to res demokracija?
Za konec: bo potrebna nova sprememba 80. člena ustave?
Sklenem lahko, da so sedanji poslanci pred težko in zahtevno nalogo. Ne oni ne volivci ne Bog, skratka, nihče ne ve, kakšna bo odločitev Ustavnega sodišča o zahtevi Državnega sveta za presojo ustavnosti nekaterih členov volilne zakonodaje, niti tega, kdaj bo do odločitve sploh prišlo. Ker se napovedujejo skorajšnje predčasne volitve, bo treba razmisliti in morda ponovno, po osemnajstih letih spremeniti 80. člen Ustave. Ker je po letu 2000 globoko protisloven, saj združuje prvini dveh nasprotujočih si volilnih sistemov. Načeloma vidim dve možnosti: da sedanja politična elita prisluhne volji ljudstva in v 80. členu določi dvokrožni večinski volilni sistem, ali pa zbere pogum in briše leta 2000 dodano določilo, da imajo volivci odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom. Če si resnično upa?