Večni snubač
| Večni snubač Rado Murnik |
| |||||||||||||
Ime mu je bilo kaj blagoglasno: Lilijanovski. Toda ljudje so bili prejkone preleni, da bi ga izgovarjali popolnoma od konca do kraja. Večinoma so mu odsekavali ves rep; ostal je navadno le Lil.
Okrajšani gospod Lil je bil čudak prve vrste. Vse na njem je bilo polno skrajnosti in neverjetnosti. Ime mu je bilo tako dolgo, da bi bilo s posameznimi deli čezinčez zadovoljno troje mož; Lil pa je bil tako kratek in droban, da skoraj ni bil vreden nobenega imena. Le roke so mu bile razvite jako močno. Star je bil, vse lase je imel že sive, pa se je nadloga vedno ženil pa le ženil in oprezoval za najmlajšimi gospodičnami. Sveta je imel precej, pa še lepega in plodnega, in vendar je izhajal komaj, komaj, zakaj letal je prerad okoli sodišč in se tožil pa pravdal za vsako rjuho zemlje, dasi so gledale njegove modre oči tako dobrotno v svet. Gospod ni bil in ni bil kmet; nekateri so ga zmerjali »gosposkega kmeta«, drugi »kmečkega gospoda« ali pa samo »barona«, kar mu je delo posebno hudo. V hlev in na polje je hodil v rjavi suknji salonskega kroja in gnoj je pomagal kidati v manšetah. Bil je priznan ud človeške družbe in vendar ni bil ustvarjen dočista po božji podobi, zakaj na vratu pod osivelo brado, razčesano na dve enaki polovici, se ga je držal brahor. Bilo je torej res nekaj posebnega na njem.
Hotel je na vsak način imeti nobel in prav mlado nevesto; biti bi ji smelo kvečjemu štiriindvajset let. Gospodične daleč naokoli so ga poznale vse in se mu smejale, on pa je kakor slep sanjaril le o gosposki mladenki, dasi ni imel nikakršne prave izobrazbe in je znal brati pa pisati komaj za silo. Jako jako rad je vabil k sebi gospodo, staro in jaro. Vendar se je ugladil tudi med njo le malo; naučil se je par puhlih fraz in poklonov, med njimi zlasti presladko reklo: »Ich küss’ die Hand!«, ki ga je pa možakar popravljal v: »Kistijont!« Sicer pa je ostal zmerom stari trdi kmet navzlic cilindru in salonski suknji.
Ženit se je vozil malodane vsak praznik in vsako nedeljo ob lepem vremenu. Njegova priletna konja sta imela vsak svojo posebnost; prvi je bil na levem očesu slep, drugi pa je šantal z desno zadnjo nogo. Oba sta se odlikovala po hvalevrednem krotkem značaju in se nista prenaglila nikoli nikjer niti na najgladkejši cesti; obstala sta mirno, pametno, kadar se je voz z vinjenim hlapcem in gospodom vred prekucnil ob kupu cestnega kamenja ali ob ogalu. Kočija se je zibala na neznansko visokih kolesih, in na njej je bilo prostora zadosti dvema količkaj miroljubnima družinama. Zgodovinsko izobraženi notar v bližnjem mestecu je trdil, da jo je pozabil na Kranjskem visok častnik, eden izmed Francozov, ki so gospodovali začetkoma prejšnjega stoletja v naši domovini. Resnici na ljubo pa je treba popraviti to grdo zmoto. Na vsej kočiji ni bilo namreč nič prvotnega več; bila je tolikokrat popravljena in skrpucana z vedno novimi zaplatami od usnja in drugimi nadomestnimi deli od železa in lesa, da je ostala od vse prvotne zgodovinske prelepote in znamenitosti le še oblika. Gospod Lil se ni prav nič brigal za to. Svečano je sedel v kočiji; in lepo ga je bilo videti praznično ocilindranega in oblečenega v črno salonsko obleko, ki pa je s svojim nerodnim krojem izdajala na prvi pogled, da je niso delali ne na Dunaju ne v Ljubljani.
Lepo polagoma si je nabral gospod Lil dično število nežnih košar. Vendar pa nikakor ni odnehal snubačiti. Ko mu je bilo oseminpetdeset let, se je motal okoli osemnajstletne svakinje trgovca Lota. Gospodična Marička je bila zelo dražestna in ljubka, kakršne so vobče osemnajstletne Maričke skoro brez izjeme. Znala je tudi še užitno kuhati, pravilno šivati in neznansko milo popevati; včasih seveda je povzdignila glas malo previsoko, zato je pa drugikrat zacvilila zopet malo prenizko. Tudi risati je znala Marička, pa same cvetlice in pa — Ofelijo z razpuščenimi lasmi, ki jih je naredila vsakikrat tako lepo, kakor bi bili izrezljani iz najboljšega lesa. Ofelijin nos pa je imel posebno mnogo lesenega na sebi. Toda na vse to si Marička ni domišljala prav nič, ker si je domnevala njena bistra glavica, da znajo druga dekleta peti in risati še lepše. Ponižna je bila res, in menda že zaradi tega ji bodo odpuščene kdaj vse prenizke, previsoke in prelesene pregrehe.
V mlada dekleta zaljubljeni gospod Lil jo je bil zagledal milega pomladanskega dne, ko je sadila na vrtu rožice, pisane in bele. In ugajala je njegovim očem.
Kmalu je začel s svojimi resnimi nameni siliti v Lotovo hišo in nosil Marički rožic, pisanih in belih.
To je trajalo takole dva meseca. Nato pa je oblekel bridko salonsko suknjo in brezobzirno zasnubil gospodično Maričko.
Deklica pa mu je dala košaro, lepo, že dolgo pripravljeno košaro — in svojo najnovejšo Ofelijo s posebno lesenim nosom. Razodela mu je grenko novico, da se je prav včeraj, v soboto, zaročila s sodnim pristavom. Povabila je gospoda Lila na svatbo.
Gospod Lil je ves presenečen zaploskal z debelima mogočnima rokama tako na glas, da je nežna gospa Lotova skoraj omedlela, ker je mislila, da se je ustrelil nesrečni snubač. On pa je zmeraj vteknil dragoceno podobico v žep svoje salonske suknje, tja zadaj k robcu in obljubil, da pride vsekakor na svatovanje. In res se je točno pripeljal na ženitovanje.
»Vidite, ljubi moj,« je dejal po poroki starešini Planincu, bradatemu majhnemu možu z veliko plešo, »tale Marička bi bila lahko dobila mene, pa je vzela takega — takega mladeniča! Kistijont!«
»To je res žalostno, gospod Lilijanovski!« mu je prikimal potuhnjeni možic. »Vsaka druga bi zahvalila Boga do komolca, samo če bi jo hotel tak mož, kakršen ste vi? Pa kaj hočemo? Mlade dame najrajše jemljo neizkušene fante, ki še pojma nimajo o resnobi življenja!«
»Prav dobro ste jo uganili,« ga je pohvalil gospod Lil. »Stavim kaj, da Maričkin ženin še nima niti vseh zob ne! Dandanes se može in ženijo sami otroci! Ti nemarni svet ti! Za pet ran božjih, kam pa pridemo?«
Na drobnem, resnem obrazu se mu je pojavil izraz usmiljenja. Marička je imela namreč objokane oči, kakršne ima po stari slabi navadi vsaka srečna nevesta.
»Zdaj se naj le joka, reva!« jo je pomiloval gospod Lil. »Zdaj je že prepozno!«
Menda zgolj od sočutja se je gospod Lil izmed vseh gostovanjščakov najbolj nalezel vinca. Njemu nasproti je sedela gospodična Milka, ki jo je cenil izkušeni snubač kvečjemu na dvajset let. Bila je hčerka skope posestnice na Rovticah. Tudi Milka mu je bila kmalu všeč. Smejala se je venomer; bila je vedno židane volje kakor neoženjen vrabec. Gospod Lil jo je gledal debelo, in potemtakem mu je vitka deklica brez težave smuknila v srce.
Od zdaj se je Lilova častitljiva kočija večkrat ustavila na Rovticah; stari snubok se je ves zaljubljen motal okoli mlade Milke. Materi skopulji se je prikupil s tem, da ji je prodal par volov prav poceni. Živahna hči se je imenitno zabavala z njim in ga veselo vlekla in navijala. Znala ni ne risati ne po klavirju brenkati: bila je nepokvarjena krasotica. Navzlic temu ga je imela hudo za norca. In šel ji je na led, še preden je prikimala zima.
Krasnega nedeljskega jutra si je dal črno obleko izkrtačiti posebno lepo, se popeljal na Rovtice in sprožil besedo o ženitvi.
Navihana Milka se je snubcu sramežljivo namuznila in mu naznanila, da je še mnogo — premlada za pod težki zakonski jarem!
Gospod Lil ji tega ni zameril prav nič. In ker se je čutil tako rekoč vedno mlajšega, je sklenil trdno, da ji ostane zvest, akotudi bi mu bilo treba čakati še par let. Čakal je torej in dočakal, da je hudomušna Milka vzela mladega živinozdravnika. Tudi ona je povabila starega častitelja na ženitnino.
Lil se je zopet zavzel in zaploskal z velikima rokama tako močno, kakor da bi se bila razpočila ekrazitna bomba. Vendar je obljubil poredni Milki, da pride na pir, pa naj bi padali iz oblakov sami bramorji. In res se je pripeljal na ženitovanje in prav nič se ni držal kislo.
»Za pet ran božjih! To je pa več kakor čudno!« je nagovoril po poroki gospoda Planinca. »K Milki sem prišel prekmalu, k Marički pa prepozno! En sam dan prepozno! Kistijont! Ženske pa le nimajo nobene sreče z mano!«
»Je že taka!« ga je tolažil gospod Planinec. »Želim vam, da pridete prihodnjič o pravem času. Manjka se deklet!«
Gospod Lil je zamahnil z roko po zraku in naredil tak veter, da bi bila sapa kmalu odnesla povabljenega krojača Nitko v stransko sobo. Med veselimi najbolj vesel, se je smejal za vsako malenkost do solza, se tolkel po kolenih in držal za baržunasti telovnik. Kajpada je pil bratovščino z vsemi in si natovoril posebno prelestno ženitovanjsko opico.
Prav blizu posestva gospoda Lila je imel zdravnik iz glavnega mesta vilo in precej sveta. Lil se je tikal kot dober sosed seveda že izdavna z doktorjem, saj z bratovščino ni priznašal nikomur.
Doktor je imel dvoje hčera. Komaj je dosegla starejša sedemnajst let, že se je požuril črno oblečeni gospod Lil in povprašal zanjo.
Oče hčeri ni omenil niti besedice, je pogostil gospoda Lila z vinom in ga pridržal pri obedu, dokler se snubač ni natrkal tako, da so ga morali nesti v njegov voz.
Gospod Lil se je drugi dan čudil sam sebi, ko ni vedel, ali je že zaročen ali ne! Da bi se rešil skelečih dvomov, se je popeljal drugo nedeljo znova k zdravnikovim.
Pa ni bilo nikogar doma! Doktorjevi so se vrnili v mesto. Potrpeti je moral do drugega poletja; v mesto ni maral.
Naslednje leto pa je podarila zdravnikova hči svoje srce inženirju, ki ga gospod Lil ni bil videl svoje žive dni in torej tudi ni mogel piti z njim bratovščine.
Povabili ga niso niti v svate! To se mu je zamerilo. Odslej ga ni bilo več k doktorjevim, dasi je bila tam mlajša hčerka prosta.
Več let pozneje je srečal gospod Planinec Lila v Ljubljani.
»O — gospod Lilijanovski, dober dan!« ga je pozdravil. »Veseli me, da se vidiva spet po tolikem času!«
»Kaj?«
»Dober dan, gospod Lilijanovski!« je zakričal Planinec.
»Aha! Dober dan! Kmalu vas ne bi bil spoznal.«
»Drugi časi, drugi ljudje!«
»Kaj?«
»Časi se spreminjajo, in mi se spreminjamo z njimi!« mu je vpil Planinec na uho.
»Aha. Vse se spremeni. Je že res. Ali že veste, da se ženim tukaj v Ljubljani? Na kmetih ni nič primernega zame. Našel sem lepo gospodično, fino, izobraženo! Kistijont!«
Gospod Lil si je poljubil konce prstov in zažvižgal občudovalno.
»Čestitam vam najprisrčneje!« je dejal Planinec na glas.
»Kaj?«
»Rekel sem, da vam čestitam. Čestitam!«
»Aha. Hvala lepa! — Ime ji je Milena.«
»Lepo ime, pa res!«
»Kaj?«
»Pravim, da je Milena lepo ime.«
»Aha. O saj vas slišim prav dobro, nikar ne razgrajajte tako!«
»Ali ste že zaročeni, gospod Lilijanovski?«
»Lepa je res in izobražena, samo že bolj priletna, štiriindvajset ... veste, ljubi moj!«
»Koliko jih pa štejete vi?« je zatrobil Planinec.
»Aha. Petinšestdeset! Najlepša leta! Najlepša, popolnoma zrela moška doba!«
»Bog vam daj dočakati vsaj zlato poroko! Klanjam se!«
— Mesec pozneje je zvedel gospod Planinec, da se je poročila zala Milena s profesorjem. Gospod Lilijanovski pa še vedno ponuja gospodičnam svoje večno mlado srce.