Veleizdajalec
| Veleizdajalec Ivan Mrak |
Objavljeno pod psevdonimom Ivan Škrjanec.
| |||||||||||||
Moj znanec iz dijaških let, Peter K., ki je preživel vrsto let v iztočni Galiciji, se je preteklo leto vrnil domov. Sestala sva se v kavarni pri Črni »mokki« mi je pripovedoval različne anekdote iz »avstrijske Sibirije«, kakor se Galicija navadno imenuje. Vsak dan sva se dobivala, kadila cigarete in vsakič so bile Petrove anekdote mirnejše. Včasih bi se bil izjokal ob njegovih štorijah, včasih pa bi bil skoro počil od smeha.
Čudna vrsta podob se je pomikala mimo naju. Graščaki, žlahčiči, žandarji, tihotapci, vohuni, umazani židi, popi in trgovci, vojaki, cigani, študenti in ženske vseh vrst ...
»Ali sem ti že povedal dogodbo o veleizdajalcu na Brezovem griču?« me vpraša tisti dan Peter.
»Še ne!«
Prijavljamo to iz življenja posneto tragikomedijo, ker se čita, ko da bi se bila odigrala pred našimi očmi.
»Dobro! To ti moram še povedati. Pol šale, pol resnobe. Pol tragedije, pol komedije. Pol neumnosti, pol norosti ... Poslušaj!«
Peter je posrkal iz skodelice ostanek sladke kave, zažgal si novo egiptovsko cigareto, potegnil parkrat krepko in puhnil dim kvišku, pa začel:
»Brezov grič — pravega imena gradu rajši ne povem — leži ob gališko-ruski meji. Z gospodarjem, dobrodušnim Rusom, sem imel večkrat trgovske posle. Pravo ime graščakovo tudi zamolčim. Recimo, da se piše Staromlinov. Kadarkoli sem ga obiskal, me je sprejel prijazno ter me pogostil po slovanski šegi, predno sva se potopila v prozaične račune. Stregla nama je ljubezniva gospodinja Staromlinova.
Nekega dne pa gospodarja in graščaka na Brezovem griču ne najdem doma.
Ko vstopim, mi pride naproti gospa mama, povede me vljudno v sprejemnico in mi postreže s čajem. Bilo je popoldne. Na njenem sicer veselem obličju sem videl nekako zadrego, celo skrb in preplašenost.
»Kje je gospod Staromlinov?«
»Ni ga doma.«
»Je na lovu?«
»Ne, v mestu!«
In zopet je legla na njen obraz neka senca, ki je pomenila, da se je zgodilo v hiši nekaj neprijetnega.
Sonce je gledalo skozi nizka okna v sprejemnico. Bilo mi je samemu nekako tesno pri srcu. Ali sem morda jaz kriv za neprijeten položaj? Sitno. Mučno. Najrajši bi bil kar vstal in se poslovil, saj o kupčiji itak nisem mogel govoriti z ženo; take posle sem obravnaval vselej le z graščakom ...
»Oprostite, milostljiva, nekako ste potrti ... Kaj se je zgodilo, kar me ni bilo pri vas?«
»Kaj se je zgodilo?« vzdihne gospa Staromlinova ... »Moj mož je — veleizdajalec! Oh!«
Pokrila si je obraz z obema rokama in skoro zaihtela.
»Morebiti so ga že obesili v K—i, kamor je moral davi zjutraj na povabilo okrajnega glavarja ...«
»Bežite no!« se začudim in zasmejem čisto po domače. »Tega vam ne verjame nihče! Vaš soprog je sicer navdušen Slovan, ali da bi ...«
Izgovoril nisem stavka. Staromlinova me prekine.
»Saj tudi jaz ne verjamem! To je velika neumnost vse skupaj! Nesporazumljenje! Obrekovanje! Naj vam povem! Pred par meseci je prenočil pri nas politični komisar okrajnega glavarstva v K—i. Bil je v naši okolici nekje na komisiji, kjer se kmetje vedno prepirajo med seboj ... Večerjal je z nami in potem prenočil v sobi za goste ... Kmalu nato, nekaj dni po tem, pa je prenočil v isti sobi tudi neki žandar iz mesta K—e. Bil je tudi primoran iskati zavetja v našem gradu zaradi hude ure in dežja ... In nekaj dni po tem je prišel še neki oficir — s katerim sem svoj čas celo plesala mazurko v K—i ter tudi prenočil v isti sobi in spal v isti postelji kakor komisar in orožnik ...«
»No, in ...«
»No, in pred par dnevi je dobil moj mož oster poziv v K., da se mora priti zagovarjat, ker je obdolžen veleizdajstva!«
»A!«
»Seveda! Zdaj se začne komedija! Veste, v spalnici imamo po stenah vse polno raznih slik ruskih pesnikov, slikarjev, glasbenikov in slovitih strategov, kakor npr. generala Skobeleva. Ravno nad posteljo pa visi podoba ruskega carja Nikolaja! Vsi tisti trije gostje: komisar, žandar in častnik so pripovedovali v K—i, da niso mogli celo noč oči zatisniti, ker je visel nad njimi car Nikolaj! Ovadili so mojega moža okrajnemu glavarju zaradi nelojalnosti in veleizdajstva. Okrajni glavar je pisal na Dunaj in tam so ministri ukazali strogo preiskavo proti Staromlinovu! Danes je šel moj mož k preiskavi ... Moj Bog, moj Bog! Kaka neumnost! Pomislite, zaradi tistih podobic! Morebiti so ga že ustrelili ali obesili, ker ga tako dolgo ni domov!«
In zopet si je pokrila obraz z rokami, na katerih so se lesketali svetli zlati prstani ...
Tolažil sem jo, kolikor se je dalo, češ, zaradi tega, če ima tiste ruske podobe na steni, še ni veleizdajalec! Za tako obdolžitev se morajo dokazati dejanja, ki merijo na izdajo domovine kakemu tujemu vladarju. S takimi podobicami še ni nikoli nihče izdal svoje domovine! Zato se samo zaradi takih podob tudi nikogar kaznovati ne more! Podobe ruskega carja kupim lahko na Dunaju. Kdo mi more braniti?
Tako sem govoril, pil čaj, kadil cigarete in tolažil potrto gospo Staromlinovo.
Bilo mi je neprijetno. Mislil sem vstati in se posloviti. Moj izvošček je že napregel, kar prileti v sobo velika domača angleška doga in plane h gospe Staromlinovi ...
»Ah, moj mož se je povrnil! »Lady« je bila ž njim ... Torej ...«
»Torej« — stavek sem dokončal jaz — »torej ga niso obesili!«
Začuli so se trdi koraki in vstopil je gospod Staromlinov ...
»Hahaha! Komedija! Prokleta komedija!« zakolne moj Staromlinov, podavši nama vsakemu po eno roko ter sede k nama za mizo ...
»Kako je?« ga hlastno popraša soproga.
»Kako je? Saj si menda že pojasnila vso afero našemu gostu in prijatelju ... Kako je? ... Tisti trije bedaki, ki sem jih bil sprejel pod gostoljubno streho, politični komisar, orožnik in oficir, so me bili denuncirali zaradi carjeve podobe.« Najbolj živahno je opisaval svoje prenočevanje pod carjevo sliko politični komisar.
V svoji ovadbi je pisal: »Nimam dovolj besed, da bi visoki vladi povedal, kaj sem pretrpel tisto strašno noč v gradu gospoda Staromlinova! Ko mislim leči in upihniti svečo, zagledam ravno nad svojo posteljo na steni sliko — ruskega carja Nikolaja! O, groza, groza! Bil sem že v vojski, stal pred sovražnikom v ognju, pa tako se nisem tresel od strahu, ko tisti trenotek, ko sem zagledal v spalnici avstrijskega podanika portret tujega vladarja! Noge so se mi šibile, srce mi je tolklo, da sem si mislil: zdaj in zdaj me mora zadeti kap! Kaj storiti? Ali se ne pregrešim še sam, če spim v postelji pod sliko carja Nikolaja?! Ali ne bom odstavljen od službe, če se izve, da sem spal v taki sobi!?
Premislil sem v naglici vse paragrafe kazenskega zakonika in prišel naposled do sklepa, da navsezadnje vendarle nisem kriv jaz, če visi v sobi »car Nikolaj«! Upihnil sem luč ter legel v mehko belo posteljo. Dolgo nisem mogel zatisniti oči. Zdelo se mi je zmerom, da me gleda še skozi gosto temo ruski car ter mi grozi s kazalcem, češ, kako si upaš, ti avstrijski politični uradnik, spati v moji navzočnosti!? Naposled sem se počasi umiril. Bil sem utrujen.
Pa nisem dolgo spal, kar stopi car Nikolaj z zidu k meni pred postelj, potegne iz nožnice svojo težko sabljo pa me začne mlatiti ž njo po kozaško, da sem se zvijal od bolečin. Vlekel sem odejo čez glavo, skrival svojo glavo pod blazino, zvijal se v klopčič, da bi me ne mogel zadeti car s sabljo, pa ni nič pomagalo! Car Nikolaj je udrihal po meni in klel po tatarsko: »Čort vazmi tebjá! Čort vazmi! Pašól, pašól, durák! Sabaka pjanaja!« In tako dalje ... Valjal sem se s strani na stran. Potil sem se ko v parni kopeli! Stokal sem pod udarci in cvilil: »Gospodi, pomiluj! Gospodi, pomiluj!« Car pa me je še pograbil za lase ter me vlačil po postelji in stresal! Naposled pa me trešči še na tla ter tepta po mojem trebuhu s svojimi težkimi škornji! Jaz pa sem tulil: »Gospodi, pomiluj!«
»I, kaj pa vam je, gospod, da tako vpijete?« zagrmi nekdo nad menoj ...
Zbudil sem se. Poklical me je bil sam gospodar Staromlinov, ko je slišal skozi vrata moje kričanje.
Ta trenotek sem se bil predramil. Imel sem vso noč strašne sanje! Saj ni čuda, ko sem pa ležal pod podobo carja Nikolaja!
Bil je že dan, ko sem se prebudil. Ko se ozrem na steno, gledal me je zopet car Nikolaj, ki me je ponoči tako mesaril s svojo sabljo!
Oblekel sem se kakor hitro mogoče. Zdi se mi, da niti zajtrkovati nisem hotel v taki protiavstrijski hiši ter jo naglo popihal domov.
Visoki vladi poročam v vsej vdanosti, kaj se je pripetilo v gradu gospoda Staromlinova. Jaz sem prepričan, da je ta mož veleizdajalec najhujše vrste ter bi bilo po mojem mnenju najboljše — obesiti ga!«
Tako je pisal politični komisar, moj gost, o meni! Ko je glavar čital njegovo poročilo, se ni mogel vzdržati smeha. No, vendar je gubančil čelo in poročilo poslal dalje.
Denuncijacija je romala na Dunaj in tam so se moji znanci med ministri za glave držali, da bi mogel stari Staromlinov, ki je že kri prelival za svojo domovino, izdati Galicijo ruskemu carju! Verjeli niso, pa ukazali so vendar strogo preiskavo. No, in danes sem jim pojasnil vso tragikomedijo, da bodo imeli mir pred menoj in jaz pred njimi!
Okrajnemu glavarju sem vpričo svojih denuncijantov povedal, da sem naročen na ruski časopis »Njivo«. Ta »Njiva « prinaša lepe umetniške priloge v barvotisku. In ker imam več starih okvirjev še iz davnih let, sem pobesil na prazne stene svoje sobe za tujce tiste »Njivine« barvotiske, med njimi tudi carjevo sliko. Sicer pa sem rekel, je ruski car prijatelj našemu cesarju, torej smem tudi jaz imeti Nikolajevo podobo! Ali mi morete očitati kako kažnjivo dejanje?«
Okrajni glavar je nato izjavil pred denuncijanti, da nima nobenega povoda več postopati proti meni. O kaki kazni, da že celo ne more biti govora. Podal mi je roko kot staremu znancu in se poslovil od mene. Moji denuncijanti so odšli — z dolgimi nosovi izpred glavarja, jaz pa sem poiskal v mestu svojega voznika in — tukaj sem sedaj! No, sedaj pa veste, kako se delajo pri nas v Galiciji veleizdajalci!«
Smejali so se vsi skupaj.
Ostal sem pri svojem znanem Staromlinovu še pri večerji in nato sem celo prenočil pod sliko carja Nikolaja — o groza! — ki pa mi ni nič motil sladkega spanja, kakor bi mi ga ne bil motil ne turški sultan, ne japonski mikado, ne perzijski šah!«
To je bila zadnja gališka anekdota, ki mi jo je pripovedoval moj znanec Peter K. one dni.