Nebo plamti v jutranji zarji,
zemljo zlati vstajenja sij,
bleščijo v njem se vsi oltarji,
vse cerkve, vsi domovi, vse vasi,
in v gloriji velikonočni gre Gospod,
Rešitelj, Tolažitelj vsepovsod.
Vasice skrite. Borne koče.
V njih matere delijo kruh s solzami med otročiče stradajoče.
»Očeta ni med nami,
v Galiciji, ob Soči, bogvekje ...«
In delj ne upa žalostno srce. —
A mimo gre Gospod in blagoslov
Njegov kot žarek pade nad družine.
Kdo čuti ga?
Najmanjši otrok. Vzklik njegov
kot zvonček čisto zacinglja:
»O, ata, ata!« — In bridkost izgine.
V barakah, kjer begunci odrešenja,
vrnitve v domovino čakajo,
otroci materam na prsih plakajo,
po domu starci mrejo hrepenenja:
»O naša zemlja, raj — zdaj pogorišče!
Naš dom! Iz slepih oken razvalin
in črnih sten zaman spomin
podobo tvojo v solzah išče ...«
A mimo gre Gospod in blagoslov
Njegov kot žarek pade med trpine.
Kdo vidi ga?
Tam v kotu slepec. In pogled njegov
ugasli kakor živ zatrepeta:
»Ne bo zapustil Bog nam domovine!«
Tam, kjer v zakopih, v jarkih in med rovi
ob možu mož v sovražno črto nem strmi,
bori se domovinah zvestimi sinovi
za svoje prošle, za sedanje, za bodoče dni.
In v taktu strojnih pušk in z gromom min
in s tuljenjem granat tam smrt leti
nad vrstami. — A tudi tam z višin
to jutro luč velikonočna sije odrešenje.
In tudi tam Gospod, Rešitelj, Tolažitelj hodi
in blagoslavlja: »Mir vam bodi,
ki za Kalvarijo zašije vam vstajenje!«
