Velikanček
| ← Kako je nastala gora Rogatec... | Velikanček Lojze Zupanc |
Dva velikana → |
| |||||||||||
Tamkaj, kjer je danes gora Olševa, so v davnih davnih dneh živeli trije velikani: oče velikan, mati velikanka in sinček velikanček. Ta je bil velik ko najvišji hrast, a je segal materi le do pasu. Mati velikanka je bila velika ko najvišja smreka, pa je segala možu le do ramen. Kolikšen pa je bil oče velikan, si potemtakem lahko sami mislite.
Velikani so imeli toliko ovac, da bi jih nihče ne preštel. Na sedmih ražnjih so si vsak dan spekli sedem janjcev, a ovce so se iz dneva v dan množile, da so velikani imeli zmeraj jela na pretek, žejo pa so si gasili v bistri Savinji.
Nekega dne pa je sinček velikanček, ki je na tratah pasel ovce, zagledal v oddaljeni dolini žitno polje. Radovedno je pohitel tjakaj in se začudil, ker je žitno bilje v redeh padalo na zemljo.
»Le kdo izpodjeda žito?« je zagodrnjal. A že je opazil drobno bitje, ki je izpodjedalo pšenico. Pograbil ga je in odnesel k staršem.
»Mati, mati, ulovil sem miško, ki je izpodjedala pšenično bilje!« je že od daleč kričal, da je odmevalo od planin.
Ko pa je mati velikanka videla, da ima sinček v pesti trepetajočo žanjico, ki je od strahu brcala in vreščala, je dejala:
»Oj sinček, to ni miška, ampak človek! Takoj žanjičico odnesi, tjakaj, kjer je žela!«
»Oh, vsaj malo naj se z njo igram,« je zaprosil velikanček.
«Ne!« je zakričala mati velikanka s takšnim grmečim glasom, da bi bila žanjica skoraj oglušela. »Takoj jo odnesi, da ne bo nesreče!«
Rečeno — storjeno! Velikanček je odnesel žensko tjakaj, kjer jo je dobil. Tej pa ni bilo več mar žetja, ampak je odhitela v vas ter povedala vaščanom, kaj je doživela.
Naslednji dan je velikanček, ki je v rebreh pasel ovce, zagledal v oddaljeni globači travnik. Pohitel je v dolino in se začudil, ker je trava v redeh padala na zemljo.
»Le kdo izpodjeda travo?« je zamomljal. Pa je na robu travnika opazil drobni bitji, ki sta izpodjedali visoko travo. Pograbil je vsako v eno pest ter ju odnesel k staršem.
»Očka, očka, ulovil sem kobilici, ki sta izpodjedali visoko travo!« je že od daleč kričal, da je odmevalo od gora.
Ko je oče velikan videl, da ima sinček v pesteh dva kosca, ki sta preplašeno kričala in brcala, je del:
»Oj sinček, to nista kobilici, ampak moža! Takoj odnesi kosca tjakaj, kjer sta kosila!«
»Oh, vsaj malo naj se z njima igram,« je poprosil velikanček.
»Ne in ne !« je zarjovel oče velikan, da bi od njegovega grmečega glasu oba kosca skoraj oglušela. »Tako ju odnesi da ne bo nesreče!«
Kakor je oče velikan ukazal, tako je storil sinček velikanček. Oba kosca je odnesel tjakaj, kjer ju je ulovil. Njima pa ni bilo več do košnje, ampak sta zdrvela v vas in povedala ljudem, kaj sta doživela.
Potlej je nekega dne mlad gospodar iz Solčave s konjem in plugom odšel na oddaljeno strnišče, da bi ga preoral repišče. Oral je in oral ter ni opazil, kdaj se mu je približal velikanček, ki je zapustil ovce na očetovem pašincu ter s potepel v dolino. Ker velikanček ni še nikdar videl konj? je pograbil konja, ralo in orača ter vse skupaj strpal v torb in se vrnil k ovcam. Tamkaj se je potlej s konjem, plugom in oračem pač tako igral, da je podil konjiča in orača s plugom po pašincu vse dotlej, dokler ni bil ves pašnik preoran.
Tako je orač podoral prav vso travo na pašincu, ovce pa, ki zemlje niso mogle jesti, so že naslednji dan poginile od gladu.
Zdaj so tudi velikani ostali brez mesa, ker so bili ob ovce, pa so drug za drugim pomrli od lakote. Njihova trupla je prekrila zemlja, ki jo je z bližnjih planin izpiral dež Ptice so na naneseno zemljo nanosile še semenje, da je tam¬kaj zraslo drevje.
Tako je nastala gora Olševa.