Velikani (Ada Negri)
- Za druga istoimenska dela glej Velikani.
Velikani Ada Negri |
|
Čudim junakom se, ki jih nadzemska moč
je poljubila,
ki jih postavila kvišku nad druge je
duševna sila.
V duhu se bliska jim, pesmi kipe na dan,
genij jim sije;
vse jim odprto je; jok in srca polet,
vse harmonije.
Z viška pa mečejo svetu pazljivemu
nauk svoj sveti;
v sanjah umirajo med harmonijami
v solnce odeti.
Ljubim upornike, ki jih v srce skeli
svobode želja,
ki so zavezani ž njimi, ki plačejo
proč od veselja,
ž njimi, ki Jezus je rešil jih žalostne
bratje pa vkleli;
kteri tem množicam zakona novega
spev so zapeli;
ki so v deliriju himnov bodočih dob
vzorov iskali,
in se verig, vezi, ali sekir vrvi
mukam smejali.
Srčno pa svojo kri plačem jim, ki trpé,
žde pod udarci;
nad velikani tme, ki jih sovraži vse,
nad proletarci,
kteri zastonj miru in odpuščanja so
zase iskali,
v srcu užaljenem vender sovraštva nič
niso poznali,
ki so pač videli drugim cveteti klas
v bedi upadli;
v gladu častiti so bedo prenašali,
niso pa kradli.
Solze pijo in žolč; slepe krivice moč
v lice jih bije;
roka nedolžna pa neče ubijati,
čista krvi je.
V ledu, v viharni tmi gredo pozabljeni
v svoji bolesti.
Dasi pa kruha ni, solnca, obleke ni,
Bogu so zvesti.
Spijo na slamnici grdi, zamazani.
V zadnji bolezni
v kotu špitalskem kje tiho umirajo,
vmró pa v ljubezni.