Velikanoč
| Velikanoč Zofka Kveder |
| |||||||||||||
Pa ga ni bolj lepega časa, kakor je tisti teden pred velikonočjo. Zunaj na deželi. Vsi gozdovi po mnogobrojnih hribih naokrog pojo ono šumečo, dolgo, spomladansko pesem, ki tako praznično doni nad vsemi temi malimi gorskimi vasmi. Daleč iz juga, od morja prihaja ta pesem, jug jo nosi v naše prostrane, temnozelene smrekove gozde, ki jo pošiljajo dalje v deželo, v dolino. In po nebu, ki se je dvignilo visoko v neizmerje, plujejo oblaki cel dan. V velikih gromadah se vale po ti modrini, ki je topla in vesela, vsa drugačna, kakor pozimi; ali pa beže posamezno lahki in prozorni za drugimi, kakor da jih morajo in morajo dohiteti. Po polju in lazih se giblje in dihti po zelenju in cvetju, po domačih vrtovih žvrgole ptiči, ki so se vrnili od daleč. In vasi so vesele, smeječe, radostno se blešče v dolinah, kakor da so se čez noč pobelile vse hiše in oprala vsa okna.
In cerkev na brdu je mila in polna krasote v svoji priprostosti na nemirnem ozadju plavajočik oblakov. In lepo in poetično se sliši na vse strani, kadar zadrdra na zvoniku: drrrr ... Lepo se sliši to v šumenju teh gozdov po hribih, kjer se klanjajo vsa drevesa vedno, vedno, cele dni in cele noči. Zvonovi so odromali... V dolgih, sivih krilih so odromali v Rim. In vsi otroci v vaseh gledajo te dni v oblake, kadarkoli zadrdra pri cerkvi. Zvonovi so odromali ... V Rim so odromali, v deveto deželo; daleč je to in lepo je tam. Globoko se zamislijo otroci in sanjarijo.
Veliki teden je, gozdi pojo, spomlad je in vse je novo, lepo, in dnevi so podobni tistim bogatim dnem v pravljicah. V celem letu ni takih dni. V cerkev se hodi popoldne in tema je tam, skrivnostno, nenavadno. Svetle luči, ki plavajo v rdečih, modrih, zelenih barvah, v samem zlatu. Čudno lepo mesto je nad božjim grobom brez streh, v palmah in žgoči svetlobi ... In hrepeneče se zagledajo otroške oči v to tujo krasoto; pred oltarjem se molijo dolge, skrivnostne molitve, medlo prihaja dnevna luč skozi črno zagrnjena, visoka okna.
Nemirni so otroci, raztreseno hodijo misli bog ve kje in v strahu se zopet vračajo k molitvam, ki so drugačne, kakor navadno, tuje, sanjave in lepše. In oči begajo k praznemu, oropanemu oltarju, kjer umirajo sveče ena za drugo. Dolgo umirajo in ugašajo. Zdaj zaplapola zadnja, v zvoniku se oglasi drdranje in otroci zaropočejo z ragljami, zacepetajo z nogami, zakriče. In čudna groza jih spreleti pri tem kratkem razgrajanju. — Križajte ga! —
Tema je v cerkvi in te otroške duše začutijo hipen strah, krivdo staro tisočletja: — Križajte ga! —
Raglje potihnejo in zopet je mir v cerkvi. Stemni se in samo veter buči, gozdovi šume celo noč.
Veliki teden. Kakor lastavice se vračajo vsi, ki so bili na tujem, domu. In naše vasi, tiste samotne, mirne vasi v notranjskih hribih, se zbude in ožive. V tropah se vračajo moški izdalje, kjer so delali v gozdovih. Bradati so, začrneli, z dolgimi, divjimi lasmi, bronasti v lice in žgočih oči. In nekaj dni so naše vasi polne nečesa posebnega, tujega in vabečega. Prinesli so ti možje nekaj seboj iz dalnjih krajev, duh po tujem življenju, ki je šumeče in nemirno, drugačno, kakor naše.
In otroci imajo polne duše tega duha. Gozdovi tako šume, kakor nikoli v celem letu; oblaki plavajo ogromni in bežeči vedno, vedno nad vasjo, pridejo odjadrajo; pri cerkvi ne zvoni, molitve so in v polumraku migljajo velike, okrogle, pisane luči Ah , čudne so sanje v noči in dnevi so nemirni, srce je razburjeno in misli tuje. Pustolovne; daleč hodijo po čarobnih, neznanih krajih.
In te sanje, ta čustva, nejasna, krasna, poetična, ves ta veliki teden, temna cerkev, pisane luči, bežeči oblaki, dolga šumeča pesem gozdov, tiste novice iz dalnjih, tujih krajev, vse to se vcepi v dušo, nepozabno, neizbrisno.
In jaz, otrok tiste vasi v dolini med hribovjem, se spominjam vsak leto na one čarobne dni. Kakor neizmerno lepa simfonija se mi oglasi v duši in mi pojo v samotnih, tihih urah vsako pomlad. Z vzklonjeno glavo jih poslušam in s pritajenim dihom.
Samo tisti naš Veliki teden žvi v moji duši in samo tista naša pomlad. Tu v mestu so visoke hiše in ne vidim oblakov, pomladanskih obla kov, ki hite iz juga, od morja in toliko ropota je, da ne slišim vetra, kako buči, in v cerkvah ni poezije ki je bila tako skrivnostna v ti naši beli, goli cerkvi. Pa hribov ni, ki so se v štirih in petih vrstah redali eden za drugim okrog in okrog pokriti z mojimi črnimi, šumečimi gozdovi, po katerih se mi toliko toži...
Ali jaz jih imem v duši, v srcu jih imam one pojoče, sanjajoče dneve tistih davnih Velikih nočij.
Kako je bilo svetlo v sobi rano v jutro na Veliko noč! Vselej je bilo svetlo, četudi zunaj ni svetilo solnce. Mi otroci smo vstali z veseljem. Perilo je čisto ležalo na postelji in dišalo je lepo, ko smo se preoblekli. Vse je bilo novo, čižmi so se lesketali in vse nam je bilo všeč. In komaj smo se oblekli, sta že prišla oče in mati iz cerkve. In naenkrat je bila miza belo pogrnjena, na krožnikih je bila narezana velikonočna šunka, nekaj klobas; hren je bil fino nastrgan, kakor perje, pirhi so bili pripravljeni in od kolača in od vseh potic je bilo narezano. To je bilo vse od »žegna « in jedlo se je na tešče in ni nam bilo treba piti tisto dolgočasno kavo, kakor druge dneve. Stra šno dobre so bile tiste potice! Saj so mi jih se mnogokra t poslali pozneje od doma ali to ni bilo čisto nič podobno tistim poticam, ki so se jedle takrat vsako velikonočno jutro.
Moja mati je hodila praznično oblečena po sobi, z mehkimi, poskočnimi korak in vsak hip zapela z jasnim, radostnim glasom. Nikoli drugače ni pela moja mati, samo na velikonočno jutro. In nikoli ni hodila s tako lehkimi koraki in čisto mlada je bila in lepa. Kar vidim jo, tako svež se je ohranil v meni spomin na to jutro. In rada imam ta spomin.
Potem smo dobili vsak svoje pi ruhe in smo smeli pred hišo. Ah, koliko smo imeli piruhov takrat vsi otroci v vasi, in pomeranč! Ali še pred deseto mašo smo jih koliko pobili. Trkali smo ali pa smo jih pustili sekati. Veselje je bilo, če smo dobili krajcar, ali še bližje so bile solze, če je piruh odromal. Enkrat je prišel neki starejši fant med nas otroke in v se piruhe nam je posekal. In mnogo tarnanja je bilo in vse matere v vasi so psovale nanj, ker nas je tako grdo oropal.
Zadnji dnevi so bili skrivnostni, tajinstveni, bogati tujih fantastičnih sanj, velikonočna nedelja pa je bila glasna in vesela. Kar naenkrat se je vse razveselilo. Zvonovi so pritrkavali posebno lepo in praznično, vsi ljudje so bili novo oblečeni, čisti, smejali so se in tudi jug je bučal razposajeno in objestno. Toliko veselih glasov se je čulo od povsod iz vasi in polja in iz vseh hribov. In vse barve so čudno oživele, pisano je bilo vse in tako čudovito jasno. Tisto pomladno nebo, šumeči gozdovi, bele hiše in ono prvo, sveže zelenje po tratinah. In povsod je odmevalo živahno, radostno: Aleluja! Aieluja!