Véliki kovači smo!
Železo kujemo,
jeklo zdelujemo,
reže ko strup.
Verli smo sajovci,
nikdar postajavci,
delamo vse nočí
šunder in hrup.
Kašte se dvigjejo,
ogenj napihjejo,
iskrice švigajo
kviško nebes.
Že se mašelj mezdí,
žlindra se tud' cedí;
goden je! Skup ljudí,
ven ž njim na ples!
Če se mašelj opre,
z jame nam ven ne gré,
takrat se koža cre,
smo kakor cmok.
Pa mu ne jenjamo,
skupaj se vpenjamo,
kviško ga zdregamo,
mora na štok!
Mojster ga z klešami
zgrabi, da vse šumi;
nič se muditi ni,
dokler žarí.
Kladivo bunkati,
jame, ga gumpati; –
bunkati, bunkati
na mozlje tri.
Dobre tri vareže
terja vsak mozelj še,
kleše sem naj deržé
prav jih v zobéh.
Že so razbeljeni,
srečno potegnjeni,
caklji odsekani
ležé po tleh.
Pride pa cvenkov dan,
mesec je dokončan, –
sedmi dan Bog je sam
sebi izbral.
V cerkev se snidemo;
ko domú pridemo,
si ga privošimo
kaki bokal.
Rudarji, plavžarji,
jeklarji, ciglarji,
kor balosarji,
vsi smo en rod.
Marskaj pregaramo,
pa nič ne maramo,
židane volje smo
vendar povsod!
Zdaj ohladimo se!
Smeja se vinčice,
kupe so polne vse
krog in okrog.
Vsaka skerb naj gré v kraj,
vogni se danes saj, –
terčimo, bratje, zdaj:
živi nas Bog!
Bratje še terčimo,
zdravje mu vošimo,
pri komur delamo,
živi ga Bog!
Dečve naših željá,
tudi Vam naj veljá,
kamor serce peljá,
živi vas Bog!
