Veliki trgovec

Véliki trgovec. Povest. Engelbert Gangl

Izdano:	Družba sv. Mohorja, Celovec, 1902.
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Pred hišo Martina Zalokarja v Metliki je bila zbrana kopica otrok. Bili so vsi približno jednake starosti in jednake rasti, takó-le med osmim in desetim letom, vsi zdravi in čvrsti, veseli mladosti in življenja. Kar je bilo mlajših otrok, ti se niso smeli vmešavati med bolj odrastlo mladino. Ta žlabudravi drobiž je posedal koncem hiše po prahu, brskal po cesti, kopal jamice in jarke ter se ometaval s prahom in peskom, da so bili njega prijazni obrazki zakajeni in zaprašeni, kakor obrazi raztrganih in umazanih cigančkov.

Drugi pa, torej tisti, ki so že prehajali v starejša leta, so se važno pomenkovali, kaj bi započeli ta dan popoldne; ko nimajo šole, da bi boljše ubili svobodni čas. Ali do trdnega sklepa niso mogli priti. Nekaj jih je bilo za to, da bi šli na mestni breg, in da bi se tam igrali razbojnike; drugi pa so menili, da bi bilo pametneje, če se gredó igrat vojake, in tretji so bili mnenja, da je bolje, če izmehčajo piščalke ter si zagodejo kakšno veselo in poskočno.

Na klopi pred hišo so sedele deklice in se ukvarjale s pletenjem nogavic. Bilo jih je kakšnih pet do osem: Zalokarjeva Anka, Štuparjeva Cena, Furlanova Pepca, Letnarjeva Tona in druge.

Ko se torej pogovarjajo dečki med seboj in kujejo načrte, stopi izmed njih nekoliko v stran najmanjši med njimi — Stuparjev Janko. Bil je v resnici droban in šibak deček ter je bil vrh tega še slep na desno oko. Zato pa je bil prebrisan in umen, da mu ni bilo kmalu vrste daleč na okrog. Z oglom je znal čečkati po belih stenah razne podobe in podobice, s škarjami je znal izrezovati iz papirja možičke in osličke, in znal je nagajati vsakemu, komur je hotel.

Štuparjev Janko stopi torej nekoliko v stran in pomigne Zalokarjevi Anki, ki so jo navadno klicali za Nano, ter ji reče: „Znaš li, Nana, kaj bomo napravili?“

„Kako bi znala!“ pravi ta in se obrne, da bi odšla nazaj na klop.

Ali Janko se vznemiri: „Viš jo vrtavko! Čakaj, da ti povem! V torek je bil semenj, in danes je četrtek, in tam okoli cerkve leže tiste trte, ki so imeli z njimi Ribničani povezana rešeta.“

„To je vse res,“ pravi Nana.

In Janko govori dalje: „No, glej! Iz tistih-le trt bomo napravili plug in bomo orali okoli cerkve.“ Nana pa je bila pametna deklica, zatorej reče: „Le, le; saj to je za fante! Če nimaš boljšega dela, pa orji po pesku!“

„Saj tudi bom, da se bo vse prašilo!“ pravi Janko. „Oranje je za nas, za moške, a zdaj ti povem nekaj, kar je za vas, za dekleta.“

„No, povej!“

„Glej, ko odbije ura štiri, pa nam prinesite južino na njivo, to je tamkaj k cerkvi. Sedli bomo v hlad in jedli.“

„Da, to se zgodi prav gotovo,“ reče Nana. „Ti dobiš zabeljenih cvekov, a tisti, ki bodo vlekli plug, brezove masti.“

To rekši, se naglo zasuče in sede zopet na klop.

Janka se je polastila jeza, zatorej reče: „A ti dobiš takšno po nosu, da se ti bo napravila krvava klobasa, ti — nina-Nana, nina-Nana!“

„Pojdi prej domov, pa prinesi semkaj največji stolec, da boš dosegel moj nos, ti — pritlikavec!“

To pa je bilo Janku preveč. Zapraši se torej v Nano in kmalu bi jo bil česnil po nosu, da ni pristopil v tem hipu Zalokarjev Janez, brat Nanin, in potisnil Stuparjevega Janka v kraj. Ta je še nekaj časa cepetal z nogami, potlej je potegnil iz žepa kos ogla, stopil za hišo in narisal na zid čudovito podobo ter pod njo zapisal z velikimi črkami: „To je Zalokarjeva Nana.“

To je bilo njegovo maščevanje. In zadovoljen je bil s tem, zakaj potem je zopet pristopil k svojim tovarišem ter se kmalu poglobil v njih razpravljanje.

Da ni bila Nana tepena, je torej preprečil njen brat Janez. Bil je resen in miren deček. Ves čas je čepel na hišnem pragu, objel kolena z rokami in čital v knjigi, ki mu je počivala na kolenih. Ni se menil za pogovor svojih tovarišev, le sestrine besede so ga vzdramile iz čitanja.

„Pa tudi ti bodi pametna, Nana,“ reče brat sestri, „in ne rabi takih besed. Glej, zdaj bi že v resnici lahko nosila klobaso na nosu; saj veš, kako je razburljiv ta Štuparjev Janko.“

Po teh besedah sede Janez zopet na prejšnje mesto in čita dalje. A Štuparjeva Cena, sestra Jankova, izpregovori: „E, bodo mu že ata izbili zvečer jezico — našemu Janku!“ In Cena zamahne z roko tako, kakor tisti, ki tepe. Deklice povesijo glave in začnč kihati in se smejati.

Zborovanje je trajalo dalje. Zalokarjev France, ki je bil mlajši nego brat Janez in starejši od sestre Nane, pa je bil že sit posvetovanja. Vzdigne desnico in reče. „Kdor je za to, da se igramo razbojnike, naj stopi semkaj k meni!“

In k Francetu je pristopilo kakih pet, šest dečkov. „Dosti nas je,“ pravi ta. „Pojdimo na mestni breg!“ In odhajaje s svojo četo, reče France tistim, ki se niso hoteli vneti za razbojništvo: „Vi pa pojdite domov pit mleko!“

„Ti pa sirotko!“ kliče za njimi Stuparjev Janko. In da bi dal veljavnosti svojih besed tudi vidni znak, zagrabi s ceste pest prahu in ga vrže za odhajajočimi razbojniki ter zavpije na vse grlo: „Puf! Da imam kanon, pa bi vas postrelil kot muhe.“

„Saj muhe so za žabe,“ odgovori France in izgine s svojo četo za hišami.

Zdaj se oglasi Letnarjev Jože, krepak v telesu in odločen v besedah: „Jaz sem za vojake. Kdor hoče, naj gre z menoj!“ ...

Tudi okrog njega se nabere nekaj dečkov, ki se odpravljajo nekam na vojsko. V ravni vrsti odkorakajo vzadi za Zalokarjevo hišo in više v breg na zeleno trato.

Štuparjev Janko ni hotel z njimi. „Kaj pa greste lovit?“ kliče za njimi. „Davi je ušla pri nas podgana iz mišolovke. Pojdite, pa jo ujemite!“

A tisti, ki je korakal zadnji v vrsti — bil je Furlanov France — se obrne in vpraša Janka: „Ali znaš, zakaj je ušla podgana?“

„Zato, da jo boste lovili,“ odgovori Janko.

„Oj ne! Ampak zato, da je napravila tebi prostor!“ In Letnarjevi vojaki udarijo v smeh ter korakajo dalje, a Furlanov se obrne še enkrat nazaj in zakliče: „Sinko Janko, drevi te bodo zaprli v mišolovko, saj je dovolj velika za te!“

„Dobro,“ vpije Janko, „a kadar me izpuste, pridem k tebi, da ti odščipnem polovico dolgega jezika.“ Po teh besedah pograbi kamen ter ga vrže za odhajajočimi. A lučaj je bil preslab, in kamen pade prej na tla, predno doseže Franceta.

Med tem je sedel ves čas Zalokarjev Janez mirno na pragu. Čitati ni mogel več, preveč ga je motil hrup glasnih besed. Ko pa je vrgel Janko kamen za Francetom, vstane Janez in stopi proti Janku ter mu reče z resnim glasom: „Glej, Janko, to pa ni lepo! Kaj bi bilo, da ga zadene kamen? Prebil bi mu kožo, in tekla bi kri. Ali nisi čul v šoli, da bodi lepih besedij in lepega vedenja? Grdo je to, veš! Ne pravil bi ti tega, da te nimam rad!“

Janko je stal miren in slušen pred svojim prijateljem. Besede premišljenega tovariša so mu padale v dušo. Dejal je s pohlevnim glasom: „Prav praviš, Janez! Ali jaz nisem tak, kakor ti. Vsak ni Zalokarjev Janez!“

Videlo se je, da so te besede prijale Janezu. Njegovo prikupno, a skoro vedno resno lice mu je preletel nasmeh, in podal je majhnemu Janku roko: „No, da! Saj sva prijatelja!“

Otroci, ki so se igrali po prahu, so se med tem poizgubili po hišah. Od tu in tam se je začul glas skrbeče matere, ki mu je bilo treba slušati. Deklice na klopi so pridno pletle, da jim bo mogoče, čim več dogotovljenega dela pokazati materam. Ko pa je dogovoril Janez gornje besede, so se vse glavice nagnile k Nani, in vse vprek so govorile njene tovarišice: „Glej, kako pametnega brata imaš!“

Solnce se je pomikalo niže, in senca Zalokarjeve strehe je padala pred hišo. Janez je zopet odprl knjigo, hodil vsem in tja ter čital dalje!

Štuparjev Janko je stopil v krog tistih dečkov, ki so ostali pred hišo. Tudi ti so začeli ugibati, kaj bi se igrali, da ne bi tako brez vsega dela prebili lepega popoldneva.

Hipoma se Zalokarjev Janez ustavi in reče: „Če nimate nič pametnega dela, stopite semkaj, da vam čitam to-le lepo, lepo povest!“

„Daj, daj, Janez,“ ga poprosijo vsi. Deklice pa se razmaknejo na klopi, da naredé Janezu prostor. Ta sede. Dečki stopijo v polkrogu okoli njega, in Janez začne čitati z glasom, ki mu je tu in tam zatrepetal, zalit s solzami.

Pravljica o materinem srcu.

Nekdaj je živela mati, ki je neizrečeno ljubila svojega otroka, svojega sina. Imela je ta mati dobro srce. To njeno srce je bilo tako dobro, da bi umrlo za svojega otroka, če bi kdo to zahteval, in če bi to bilo otroku v blaginjo. Da, ljubilo je to srce otroka z neizmerno, neizrazno silo.

Ko je bilo samo, se je dvignilo v molitvi proti nebu, da izprosi, pri Bogu sreče, ki se naj bogato vsiplje na otroka. Če je bilo poleg sina, ga je blagoslavljalo in trepetalo zanj v upu in strahu.

Bilo je to njeno srce jedna sama vroča, iskrena molitev!

Zgodilo se je pa, da je prišla nekoč k materi Nesreča, grda, zlobna žena, ki podira človeku blaginjo, ki žanje vedno, a nikoli ne seje.

In Nesreča pride k materi in potrka na njeno srce in pravi: „O srce materino! Ali si dovolj močno, da čuješ moje besede?“

In srce odgovori: „Dovolj moči čutim v sebi. Le govori!“

In Nesreča govori: „Jaz ne počivam nikoli. Nesreča sem, in gorjé tistemu, ki občuti mojo moč! In glej, izbrala sem si tvojega otroka, tvojega sina, in njega zadene težka moja roka.“

In materino srce je zakrvavelo.

„Ali odkupiš ga lahko,“ govori Nesreča dalje, „odkupiš ga lahko, če umrješ. Če umrješ, se ne zgodi tvojemu sinu ničesar, a če nočeš umreti, bo trpel tvoj sin.“

In materino srce se vzradosti in pravi: „O kako rado umrjem, samo da bo srečen moj otrok!“

„Pa boš umrlo, pa boš kmalu umrlo,“ pravi Nesreča in odide ...

Kmalu potem pride Izkušnjava k materi in potrka na njeno srce in pravi: „O srce materino! Ali si dovolj močno, da čuješ moje besede?“

In srce odgovori: „Še nikoli nisem čutilo toliko moči v sebi. Le govori!“

In Izkušnjava govori: „Glej, zatri si v sebi ljubezen, ki jo čutiš do svojega otroka! Uniči v sebi ta čut, ki ti vzbuja samo skrb, samo večno skrb! In živelo boš svobodno in srečno!“

In materino srce zakipi v mogočni, v vsemogočni ljubezni in pravi: „Nikdar in nikoli! Obljubilo sem, da umrjem, da bo srečen moj otrok.“

In materino srce umrje, in pridejo angelji iz nebes in odnesč zlato materino srce k Bogu. Bog pa ga posiplje z večnim veseljem, in vrelci neminljive sreče se odpró, in v srce zakipi toliko blaženstva, da zaprosi večnega Boga: „O moj dobri Bog, naj umrje tudi moj otrok, naj pride sem k meni, potlej mi bo tako dobro, potlej mi bo tako neizmerno dobro, ko te bom gledala srečna mati s sinom iz obličja v obličje!“

In Bog čuje in usliši prošnjo materinskega srca, in sinu pošlje smrt in ga vzame k sebi v nebesa. Takrat pa je bilo obema tako dobro in njima bo dobro na vekov veke.

— — — — — — — — — — — — — — — — — —

Otroci so z odprtimi usti in ušesi poslušali to pravljico. Še dolgo potem, ko je nehal Janez čitati, so molčali. Janezu in Nani pa so se zasvetile solze v očeh ...

Kakih petdeset korakov od Zalokarjeve hiše stoji farna cerkev svetega Nikolaja. Janez je ravno zaprl knjigo ter se odpravil, da odide v hišo, kar se oglasé v cerkvi orgle.

„Orgle, nove orgle!“ zavpijejo otroci in jo uberó proti cerkvi. In res! Gospod prošt Reš je dal postaviti v cerkev nove orgle. Stare so bile že izrabljene in razglašene, in prošt Reš je hotel, da bodi v cerkvi lepa godba v slavo božjo. In tistega popoldneva so bile nove orgle dogotovljene in prvikrat so zadonele v polnih, krepkih glasovih.

Otroci so stopili v cerkev, šli tja do velikega oltarja ter se obrnili proti koru. Cerkev je bila prazna, le tri, štiri stare ženice so molile ob stranskih oltarjih. Mogočno je donel glas orgel po cerkvi ter se bučeče odbijal od visokih sten in smelega oboka nad glavno ladjo. Iz zakristije je stopil prošt Reš ter obstal pred velikim oltarjem. Ko ga zapazi orglavec na koru, hoče pokazati vso svojo umetnost. Hitro mu begajo gibčni prsti po belih in črnih tipkah. Zdaj zahrumé po hiši božji glasni akordi, zdaj zopet tihi glasovi, ki se pleto in izlivajo med seboj v mešovitem skladju. Gospod prošt sklene roke na prsih in zadovoljno kima z glavo.

Glas orgel je segal daleč na okrog. Žene in dekleta so popustile po bližnjih hišah delo in pohitele v cerkev — več iz radovednosti, kakor iz pobožnosti.

Orglavec je še vedno kazal svojo umetnost. Odprl je vse registre, da se je usulo s kora doli v cerkev celo morje polnoglasja. Izmed njega pa se je že začul tu in tam začetek znane pesmice, ki je vedno jasneje in jasneje prihajala na dan ter se končno lahko in pobožno zazibala v milih glasovih po hramu božjem. In kar nehoté so dvignili otroci in žene svoje glasove, da so se začeli najprej tiho, potem glasno in glasneje ujemati z glasovi orgel, in v trenutku je donela visoko črez obokani strop proti sinjemu nebu pesem:

„Marija, mati ljubljena! ...“

Zalokarjev Janez je stal ob stranskem oltarju, ki je posvečen Mariji. Polagoma se je sklonil na kolena, sklenil roke, in ustnice so se mu začele naglo gibati. Molil je za svojo mater ...

Gospod prošt se je takisto zatopil v molitev. Veselilo ga je, da je zopet dokončano jedno delo več, ki naj poveličuje slavo božjo in dviga srca k nebesom.

Iz zakristije pa pride zdaj cerkovnik, pristopi k proštu in mu tiho zašepeče na uho: „Gospod prošt, obhajilo!“

Gospod se vzdrami in reče: „Pozvoni!“

II.

Po obhajilo je bila prišla Zalokarjeva dekla.

Žena Martina Zalokarja je bila namreč bolna, jako bolna. Bolehala je že več let, in bilo je mnogo vzrokov, da je začela bolehati. Ko se je primožila k Zalokarjevi hiši, je bila cvetoče dekle lepega, zdravega lica in visoke, ponosne rasti. Dasi je bila hči preproste malomeščanske rodbine, vendar je bilo na vsej njeni zunanjščini nekaj gosposkega.

Martin jo je bil vzel iz ljubezni. Poštena deklica mu je prijala, in njegovo srce je gorelo za njo. Pa tudi Martin je bil lep, postaven fant, visokorastel in krepak telesu. Ko se je vrnil od vojakov, se je njegov stas še bolj oblikal, in bilo ga je v resnici lepo gledati, ko je stopal ob nedeljah s svojimi vrstniki po trgu. Rada ga je videla tudi Rezika, sedanja njegova žena, še predno je šel k vojakom. A tem rajši ga je videla sedaj, ko je prišel zopet domov ter ji dejal prosto od srca, da jo vzame za ženo, če ga mara.

Precej prvo leto po njegovem povratku sta mu umrla oče in mati kmalu drug za drugim. Takrat so razsajale po Metliki in njeni okolici črne koze, ki so pokosile mnogo mladih in starih ljudij. In na kozah sta umrla tudi Zalokarjevega Martina oče in mati. Ostala je Martinu v jedno nadstropje zidana hiša z mesarijo, vrh tega na bregu za hišo vrt in pa nekaj polja „Ravnih njivah“, koder imajo še dandanašnji metliški gospodarji svoja zemljišča. Vse Martinovo posestvo je bilo nezadolženo, lepo ohranjeno in skrbno obdelano. Gledati je torej moral Martin, da dobi pridno gospodinjo, ki mu bo podpirala tri ogle pri hiši, četrtega — je menil — bo držal že sam.

In vzela sta se Martin in Rezika. Prinesla mu je k hiši par sto goldinarjev dote, delavne roke in zvesto srce.

To je bilo pred dvanajstimi leti ...

Lep je bil tisti dan, ko so šli v dolgi vrsti svatje z Rezikinega doma v cerkev, da zveže za vselej duhovnik pred oltarjem zalega ženina in lepo nevesto. Spredaj so piskali mestni godci koračnico, zloženo v čast očetu Radeckemu. Ta se jim je zdela najprimernejša, ker je bil ženin vojak. Potem je stopal oče starejšina z Rezikino botro. Starejšina Mavrič je bil videti krasne volje. Široki klobuk si je bil potisnil nekoliko na stran, da so mu na jedno plat vihrali v lahnem vetričku kot sneg beli lasje okoli glave. Na prsih je imel pripet ogromen šopek rdečih klinčkov in zelenega rožmarina, a v ustih mu je tlela dolga smodka. Videlo se je, da si ga je Mavrič že nekoliko naložil; zakaj vedno se je obračal nazaj, pogledaval po parih, privzdigoval klobuk, tleskal z rokami, privzdignil zdaj pa zdaj — kolikor se je dalo — stare noge ter zapel, kolikor mu je dopuščal glas: „Hi-hi-hi — tra-la-la!“ Pametna pesem mu ni prišla na um. Preveč je bil dobre volje.

Soseda botra ga je tu in tam potegnila za suknjo, češ, da naj bo pameten. Ali oče Mavrič je čutil svojo veljavo, zatorej se ni nič zmenil za tisto botrino potezanje, nego se je mogočno odkrival na desno in na levo stran, koder so stali ljudje ob hišah in gledali in zavidali svate. „Pridite na ostanke, pridite na ostanke jutri popoldne ob pol petih!“ je klical znancem, ki jih je srečaval.

Soseda botra pa mu reče: „Ti bi najrajši nasitil in napojil vso Metliko!“

„I zakaj pa ne?“ méni oče starejšina, „saj se ne ženita vsak dan Martin in Rezika.“

V drugem paru je stopal ženin Martin z družico. Napravil si je novo obleko, da je bil svetel in zlikan od nog do glave. Na prsih mu je dehtel svež šopek, ki mu ga je zvila in pripela nevesta. Za njim je stopala Rezika s svojim drugom. Sešila si je novo svetlo obleko, in med bujnimi lasmi se ji je prepletal poročni venec, spleten iz belih šmarnic. Tudi njej je vonjal na prsih, na srcu, ki ji je glasno utripalo, svež šopek rožmarina in klinčkov, v desnici pa je nosila težko kito rož in španskega bezga. Ponižno je povešala oči, ko je stopala proti cerkvi. Vzadi za svati so se podili otroci, se rili med seboj in smejali.

Ko dospó do cerkve, stopijo godci v stran ter urežejo novo koračnico, da bi mogli svatje korakoma prestopati cerkveni prag. A oče Mavrič se ustavi in odkrije, potegne iz žepa veliko, rdečepisano ruto ter si obriše pot s čela: „Uf! Vroče je! A otreti si moram pot, da se ne prehladim v cerkvi!“

Potem se pobožno prekriža, pripogne desno koleno in stopa s sosedo botro proti velikemu oltarju. Tjakaj pristopita tudi ženin in nevesta, za njima pa se razvrsté drugi svatje. Razume se, da je bilo tudi gledalcev dovolj. Prišli so večinoma zato, da čujejo, s kakim poudarkom bo izgovorila nevesta velevažni „da“.

In Rezika ga je izgovorila glasno in odločno, takisto Martin. In od tistega trenutka sta bila mož in žena.

Proti nevestinemu domu so šli svatje v istem redu, le da sta sedaj prvi par tvorila Martin in Rezika. Bila sta med seboj v živem razgovoru. Kaj vemo, kaj sta se menila! Prijetne stvari gotovo, zakaj Rezika se je držala na smeh in se kot v zadregi igrala z rožicami, ki jih je nosila v roki ...

Na nevestinem domu se je začela pojedina, katere se niso zaman veselili oče Mavrič in drugi, ki so visoko cenili dobro pijačo in slastno jed. Mati Rezikina je povabila najboljše kuharice iz soseščine, ki so naredile in napekle najrazličnejših stvarij. Svatje so posedli okrog miz. Na gornjem koncu sta sedela ženin in nebesa, tej na desno hišni gospodar, a ženinu na levi oče starejšina. Ta je brž po prihodu v naglici izpraznil tri kozarce pelinovca, rekoč: „Ta pijača dela slast!“

In slast je imel oče Mavrič, da je bilo kaj! Kmalu se mu je svetila obrita brada v razcvrti masti, in zadovoljno si je zdaj pa zdaj pogladil rejeni trebušček.

Gostje so se zabavali do mile volje. Starci so si obnavljali spomine, ko so se sami ženili, a kar je bilo mladega in samskega sveta, ta se je hrepeneče oziral k ženinu in nevesti v misli, da je to-le vrhunec sreče, če prijadra človek tako daleč, da ovijejo v cerkvi štolo okoli rok. Oče Mavrič je precej iztaknil, kaj razmišlja mladina. S kričečim glasom je zaklical doli proti spodnjemu koncu mize: „Aló! Le glejte, le glejte semkaj ta dva, ki sta zlezla v jarem, pa nam pripravila tako izvrstno gostijo! Le brž v svatovsko opravo, deca, da bomo imeli vsak dan tako južino!“

Oče Mavrič je bil vdovec. Zatorej ga vpraša nekdo s konca mize: „Oče starejšina, zakaj pa se sami ne ženite, ker se vam zdi tako lepo?“

„Zato, ker stare nočem, a mlada me ne mara! A če bi dobil tako, kakoršna je današnja nevesta, pa se oženim z njo na smrtni postelji!“ odgovori oče Mavrič.

Da pa je bolj in bolj rastla dobra volja, zato so skrbeli v prvi vrsti izvrstno vino z domačih goric in pa neutrudljivi godci, ki so se utaborili okoli peči ter pihali na trompete in klarinete, da so žvenketale šipe v oknih. Početkoma jim je šlo dobro z igranjem. A ker so se jim sušila grla, so jih pridno zamakali, da so začeli nekateri pihati hitreje, drugi počasneje, da se je prijetna godba začela polagoma izpreminjati v čuden šunder, v cviljenje in drnavsanje. Tisti, ki je bil prvi med godci, je krepko udarjal s peto ob tla, češ, tako pihajte, kakor čujete udarec moje podkovane pete! In v resnici je to pomagalo. Nesoglasje se je kmalu poleglo, in poskočni napevi so kmalu zopet buhali iz čudno zavitih in preluknjanih cevij.

Oče Mavrič se je potopil nekam v misli. Glava mu je zlezla na prsi, z levico je premetaval nož in vilice, z desnico pa je vrtel kozarec, ki ga je vsako minuto pristavil k ustnicam ter napravil globok požirek. Ženin mu je pridno dotakal. Čutil je, da se pripravlja nekaj resnega. In ni se motil, zakaj oče Mavrič si je obrisal s čela pot, ki se mu je bil nabral v debelih kapljah, potrkal z nožem ob kozarec in se počasi dvignil s sedeža. Pogledal je okrog in čakal, da je zavladal v veseli družbi popoln mir.

Vsi so vedeli, kaj pride.

In oče Mavrič odpre dvakrat usta kakor za poskušnjo in začne govoriti: „Dragi moj ženin, lepa moja nevesta! Preljubi moj hišni oče, zvesta moja hišna mati! — Dajte, pokličite hišno mater semkaj!“

Ta odmor porabi oče Mavrič v to, da izpije brž kupico vina. Hišna mati pride iz kuhinje in obstoji na pragu, starejšina pa nadaljuje: „Častiti moji svatje! Ko je Bog tam v raju ustvaril prvega človeka, ki mu je bilo, kakor veste, ime Adam, je rekel ob neki priliki, ko je hotel obdarovati velevredni moški spol z vso srečo, tedaj je rekel, da ni dobro, če je človek sam, ampak da je boljše zanj, če mu ustvarim družico, je rekel, da si bo laže služil nebesa. No, tega ni rekel, pa jaz vem, da si je mislil. In glejte, danes se je že zopet jeden oženil, to je naš dragi, dragi Martin, in vzel je za ženo našo lepo, lepo Reziko. In glejte, mi smo prišli sem, da se veselimo tega veselega dogodka. Pa zakaj bi se ga ne veselili, vas vprašam, ker je vreden veselja? Mnogo sveta sem prehodil, bil sem že v Novem mestu in v Karlovcu, v Jaski in v Toplicah, kjer sem se kopal trikrat v jednem dnevi, pa vam povem, da še nisem doživel tako veselega dneva, še takrat ne, ko sem se ženil sam; zakaj kadar se človek sam ženi, takrat mu razne čudne misli rojé po glavi, in to njegovo veselje je tako, kakor mošt, ki še ni vzkipel, ki je še le pravo veselje takrat, kadar se umiri in izčisti ter se napravi iz njega taka-le božja kapljica, kakoršno pijemo zdaj in jo še bomo, čast Bogu! — Glejte, dragi moji svatje, moja glava je siva, in pri svetem Roku že kopljejo grob záme.“ — Tu uide očetu Mavriču glas na jok. — „In kakor vidite, nimam pleše vrh temena. Bujna je rast mojih sivih las, da bi le bila tako bujna rast mojega trtja, ki sem ga lansko leto zasadil! Pa glejte, kolikor imam na glavi las, toliko zdravih in srečnih let življenja želim današnjemu ženinu in današnji nevesti!“

In obrnivši se k ženinu, govori oče starejšina: „Dragi moj ženin! Ti si kakor kol pri trti, da se nate opira in ob tebi ovija in ne pade po tleh ta žlahtna roža, ki si jo danes vzel za ženo. Naj ti da blagrovito Bože vsega v tvojem novem zakonskem stanu, v katerega si, kakor veš, stopil danes; naj ti da vsega, kar ti bo k telesni in duševni sreči, po smrti pa večno zveličanje!“

Potem se obrne k nevesti in govori: „Lepa moja nevesta! Náte so uprte ženinove oči, zakaj ti si mu veselje in radost. Z vrta tvoje drage matere in tvojega ljubega očeta je vzel in izkopal tvoj ženin najlepšo rožico, da si jo presadi na svoj dom. Tamkaj mu cveti in rasti v zvestobi in ljubezni, in tudi tebe ne bo pozabil Bog in ti bo dal po smrti večno zveličanje! Kadar pa pride tisti kričavi drobiž, ki bo oživljal vajin dom, takrat naj padejo tudi nanj žarki božje milosti, da bo srečen tvoj zarod, da bo živel in dihal za Boga in domovino! Mi pa, dragi moji svatje in zvesti prijatelji, dvignimo čaše in jih izpraznimo do dna na zdravje novoporočencema in jima zakličimo iz globočine srca: Živio, živio, živio!“

Gromovit živio je zaoril po sobi, godci so udarili v neko bučno pesem, kozarci so zveneli, in vino je teklo po grlih! Ženske so si ginjene brisale objokane oči, tiščale v nevesto, ki je seveda tudi jokala, ter so ji zopet in zopet voščile tisoč sreč, dolgo življenje in po smrti večno zveličanje.

Oče Mavrič je bil zadovoljen z vidnim uspehom svojega imenitnega govora. Zložno se je spustil na prejšnje mesto in se začel zopet čvrsto zalagati, da se odplača za težko nalogo, ki jo je ravnokar rešil tako sijajno.

„Pa dajmo še enkrat!“ so klicali svatje in so začeli vnovič trkati s kozarci. Godci so še vedno rezali tisto čudno pesem, ženske v kuhinji so pritiščale na prag in se ozirale po nevesti, češ, ali se morebiti tudi joka. Nevestina glava, obkrožena z valovitimi lasmi in s poročnim vencem, pa je počivala na materinem srcu, in njene oči so bile vlažne in zardele od solz. Jokala ni od veselja, pa tudi ne od žalosti; kar tako čudno ji je bilo pri srcu, tako kakor še nikdar, in solze so ji same silile v lepe oči.

Voglarji, ki se jih je čimdalje več nabralo okrog hiše, so iztezali vratove in pokukovali skoz okna v sobo, od koder je prihajal na cesto ta veseli šum. In iz tega vseobčega vznemirjenja, ki ga je povzročila napitnica očeta Mavriča, je zadonela pesem: „Kol’kor kapljic, tol’ko let ...“ Peli so vsi, kolikor jih je bilo v hiši, zraven so še pritisnili godci, ki so jo urezali nekoliko više kot pevci, ki so jih pa kmalu pritegnili v pravo višavo.

Polagoma se je zopet vse umirilo, ali očetu Mavriču je poskakovalo srce od veselja. Udaril je s pestjo ob pest, poceptal z nogami ob tla, prijel ženina za roke ter ga krepko stresel. „Viš, Martin, tako sem dobre volje, da bi te zadavil!“ mu reče, ga pritisne nase in ga poljubi na lice.

„Samo danes še ne, oče starejšina!“ pravi v smehu Martin.

„E, saj te ne bom ni jutri. To so samo besede!“ Potlej pa naglo odskoči s stola, kakor bi ga kdo pičil z iglo, zavriska prav po fantovsko in stopi k nevesti: „Cink, Rezika! Pojdi, greva plesat! Hej, didl-dudl tam v kotu, kot mačke pri peči; udarite kakšno hitro polko! Zdaj-le gresta plesat stari kramp in mlada veverica!“

Pa bi ga videli, kako se je sukal stari oče Mavrič! Ali sreda sobe je obsezala premalo prostora zanj, zatorej se je zasukal s plesalko prek praga ven na vežo, češ, naj me vidijo tudi tista zijala zunaj, da še niso moje kosti za na gnoj!

Kmalu so začeli tudi drugi svatje posnemati očeta Mavriča. Mladi in starejši pari so se živahno sukali v veselem plesu, da je bila kmalu gneča tolika, da so se vrteli večinoma na jednem mestu. Ko pride Rezika na svoje mesto nazaj, stopi k njej Martin in ji reče: „Pojdi, draga moja, sedaj greva plesat midva!“

Z veselim nasmehom vstane Rezika in se spusti možu v roke. Plesalci se nekoliko razmaknejo, da bi imela ta dva več prostora. Oče Mavrič prisede k Rezikinemu očetu in mu reče, kažoč na Martina in njegovo nevesto: „Glej, stari prijatelj! Tó-le staro glavo mi odreži, če je še kje pod solncem tak par!“

In oče odgovori, zadovoljen v svojem srcu: „I no! Lepo se podasta skupaj!“

„Vidiš, tako je!“ pravi Mavrič, „pa pijva na njiju zdravje!“

In stara prijatelja trčita in izpijeta kozarca do zadnje kapljice ...

Martin in Rezika sta se naplesala. Sedeta vsak na svoj prostor. Godba preneha, in Martin vstane in govori: „Dolžnost mi je, da se lepo zahvalim očetu starejšini za lepe besede, s katerimi je nazdravil meni in moji nevesti. Zahvaljujem se ne samo v svojem, nego tudi v imenu svoje drage žene Rezike in zakličem vsemu častitemu društvu, da ga naj Bog poživi!“

Te besede so zopet povzročile trkanje kozarcev in veselo nazdravljanje. V nekaljenem veselju, ob premnogih napitnicah in veselih pesmih je naglo potekla ura za uro. Tudi voglarji so prihajali glasneji in glasneji. Domači hlapec Urh je dobil od gospodarja nalogo, da mu je skrbeti zato, da ne bodo voglarji lačni in žejni. Ta jim je nosil pred hišo polne krožnike mesa in kruha ter lesene čutare ognjenega vinca. Ko pa se je začelo mračiti in niso več videli nositi iz rok v usta, so se pomaknili na vežo in v kuhinjo ter kmalu zasedli tamkaj vse prostore. Ta in oni se je izmuznil tudi v sobo in prisedel ali h godcem, ali pa se je pomešal med svate. In kdo bi tudi pazil na to! Saj so bile že oči motne od pijače in tobačnega dima.

Ko je odbila ura polnoči, zopet vstane oče starejšina in izpregovori: „Častiti svatje in vi vsi, ki tu jeste in pijete in povzdigujete lepoto današnjega dneva! Prišel je čas, da se izkažemo hvaležne tem, ki so nas tako lepo pogostili. Zato bo pa zdaj darovanje!“ In obrnjen proti godcem, reče: „Vi pa nategnite svoje inštrumente, da bomo šli korakoma okoli stola!“

Godci začnó, v tem pa jo voglarji popihajo iz hiše, da bi jim ne bilo treba ničesar darovati. Prvi vrže na krožnik pred nevesto oče Mavrič pet srebrnih tolarjev-križavcev, da glasno zazvené, češ, vsak naj vidi in vé, koliko sem daroval. Ali oče starejšina je vrgel svetli denar na krožnik s tako silo, da ga je razbil. In krožnik se je v črepinjah razletel po mizi. Ženske so obstale in ostrmele. „To znači nesrečo!“ začnó javkati.

Nevesta pobledi in rahlo zatrepeče.

„Nesreča, nesreča!“ ponavljajo ženske in se začnó križati.

Oče Mavrič pa ne izgubi zavesti, temveč reče odločno: „Neumne ženske! Sevéda je nesreča, ker se je razbil ta črep! Ne bodi babjeverna, Rezika, in ne misli, da ti je moja nerodnost razbila srečo tvojih bodočih dnij!“

„Saj ne verjamem, oče starejšina,“ reče Rezika s prisiljenim nasmehom. Potem se je vršilo darovanje naprej. Vsak je položil pred nevesto na nov krožnik, kolikor je mogel: jedni so darovali več, drugi manj, končno pa se je nabral pred njo lep kupček denarja. Ženin ga iztrese v prtič in ga zveže. Nekaljeno in neprisiljeno veselje se je razvijalo bolj in bolj, dokler ni posvetila skoz okna prva zora.

Svatje so bili že zaspani in so začeli zdehati. Prišel je čas, ko so začela zahtevati utrujena telesa svoj del — počitek. Oče Mavrič je torej odredil, da se odpravijo na pot, spremljat nevesto na njen novi dom. Hlapec Urh je zapregel pred voz, na katerem je bila naložena bala, par konj, ki jim je spletel grivo v kite ter vánje povil pisane trakove. Na vozu je bilo naloženo razno blago: lepa postelja, dve omari, kuhinjska oprava, mogočni zavoji belega platna, težke kodelje čistega prediva, tri skrinje z Rezikino spodnjo in gornjo opravo, kolovrat in dva čebra, sod najboljšega vina, nekaj gnjati in suhih klobas in tako dalje. Na ročicah so vihrale zastave in cingljali zvonci; kolesa, oje in zavora pa so bila ovita z bršljanom in smrečjem. Lep je bil ta voz, lep, pa tudi vreden lepega denarca!

Ni torej čuda, da je sedel nanj Urh s takim ponosom! Zavzdignil je bič, ki se je v hipu zaločil pod težo treh ogromnih potonik, ki jih je pribil hlapec s cveki-teplanci na gornji konec. Konji so le stežka premaknili voz, ki se je bil nekoliko vjedel v mehka tla. Spredaj so zopet stopali godci, ki so se jim že začele zapletati noge, a prav pred njimi je korakal oče Mavrič. Na palico je privezal žepni robec in mahal s to zastavo sem in tja ter začel peti, in svatje so mu pomagali:

„Mamica, mamica,
Hčerko vam peljamo,
Nikdar več, nikdar več
Nazaj je ne damo!“

Mamica se je začela bridko jokati. Posnemati so jo začele tudi ostale ženske, in kmalu je bilo joka več kot dovolj. Oče Mavrič je sicer vpil, da ne gremo k pogrebu, pa nič ni pomagalo. Ženske so se jokale, dokler se niso izjokale. Mati in hči sta se poslovili presrčno, iskreno. Oče jo je spremil.

Tako je šel ta veseli izprevod do tja, kjer se nehava gornji del Metlike, takozvani Hrib, in kjer se počenja spodnji konec mesta, takozvani Trg. Tamkaj so fantje prepregli cesto in zaprli svatom pot. In njih vodja stopi s kozarcem v roki pred ženina in mu reče: „Martin! Zaprli smo ti pot, ker nam odvajaš naj lepše dekle iz našega dela v vaš del. Pa ti nam ne boš jemal rožic, pa ti nam ne boš obiral najslajšega grozdja!“

In ženin Martin poseže v žep in stisne govorniku nekaj denarja v pest. Ta pa pravi: „Pa pojdi sedaj z njo, ki si si jo izbral za ženo!“ Po teh besedah zamahne z roko, in ostali fantje odstranijo s ceste vrv in okraske, ki so viseli na njej. Oni pa govori dalje: „Glej, svobodna ti je pot! Naj vodi tebe in tvojo ženo do sreče in zadovoljnosti! Ali predno greš tja v novo življenje, izpij to kupico vina v slovo od svojih fantovskih let, v slovo od svojih tovarišev!“

Martin reče: „Hvala ti, prijatelj!“ Potem izpije vino, in ves izprevod se pomakne naprej. Danilo se je bolj in bolj, in nebo je bilo rdeče na obzorju; zlatili so ga prvi žarki vzhajajočega solnca. Po dvoriščih so plahotale kokoši in se oglašali petelini. Tu in tam je pokukal skoz okno kak zaspan obraz. Ljudje so začeli vstajati. Prihajalo je lepo, čisto, mlado jutro. Zvonovi so zapeli ter zazvonili k dnevu.

Godci utihnejo, oče Mavrič povesi zastavo, svatje se odkrijejo, in vse duše se dvignejo v molitvi proti nebu. A najiskrenejše je molila Rezika ...

V naglici izložé balo na vežo Zalokarjeve hiše. Martin in Rezika se poslovita. Ah, kako jima je bilo tedaj lepo, ko sta stopila prvikrat skupaj v lastni dom! Zakaj takrat, ko sta šla po stopnicah in so koraki odmevali po prazni hiši, je rekel Martin mladi ženi: „Glej, Rezika, to je sedaj tvoj dom!“

Svatje so se večinoma razšli po domih, le oče Mavrič je pristopil k Rezikinemu očetu ter mu dejal: „Prijatelj, saj imaš domá kako posteljo odveč. Pa mi jo odgrni, da se nekoliko prespim pri tebi. Če pa nimaš postelje, pa se zarijem kam v krmo, samo da se malo prespim, pa bo dobro!“

„Le pojdi z mano, Mavrič! Zate je zmeraj dovolj prostora v moji hiši,“ pravi Rezikin oče starejšini. In oba kreneta počasi, s trudnimi, zaspanimi koraki proti domu.

III.

To se je vršilo pred dvanajstimi leti, in vsi ti dogodki so stali bolni Zalokarjevi ženi zdaj živo pred očmi.

Na postelji leži, in solnce sveti tako prijazno skoz zadnja okna v sobo. To toplo, zlato solnce!

Po upadlem licu se ji zaziblje nasmeh, zakaj lepi so ti spomini na poročni dan!

Svojega moža je ljubila z vsem svojim srcem. In v drugem letu srečnega zakona mu je rodila sina. Na praznik svetega Janeza Krstnika je zagledal prvorojenec luč sveta, zato so ga krstili za Janeza. Kako je ljubila dobra mati to svoje drobno dete! Kolikokrat se je nagnila nad njegovo zibelko, ko je sladko spalo! Poljubila mu je mehka ličeca, in njeno srce je molilo zanj. Z vso ljubeznijo je visela na njem njena duša, in negovala ga je z vso skrbnostjo, kolikor je vzmore ljubeča mati.

„Janez, Janez!“ zakliče mati s slabotnim glasom.

„Spodaj je pred hišo z drugimi otroki,“ odvrne dekla, ki je sedela poleg postelje. „Ali ga naj pokličem?“

„Ne, ni treba! Naj bo tamkaj! Tam je tako lep dan, a tu je zaduhlo in nezdravo za otroka“.

In bolnici so priplavali pred oči drugi dogodki, ki so ji izpodkopavali zdravje ter jo položili na postelj.

Ah, ti dogodki ... Žalostni dogodki!

Drugo in tretje leto po Janezovem rojstvu je povila Martinova žena Franceta in Nano. Kako je bila srečna v krogu teh dobrih svojih otrok, ko so se igrali po sobi okoli nje, ko so smukali okoli ognjišča v kuhinji, in ko so začeli razgrajati in se pogovarjati v prvih besedah! Delala je neumorno od ranega jutra v pozno noč, in na žuljih njenih rok, na molitvah njene duše in na skrbeh njenega srca se je dvignila blaginja, ki je objemala njen dom po vseh koncih in krajih. Mož je bil ljubeč soprog in otrokom skrben oče. Dopoldneve je prebil v mesnici, a popoldan je stopil na njive, da vidi, kako se mu obeta žetev, in kako delajo delavci. Kadar je šel po kupčiji z doma, sta ga nadomestovala žena in njen oče, ki je tudi znal sekati in tehtati meso. A z doma ni ostal Martin nikdar dalje, nego en dan; saj je hodil samo v Karlovec ob petkih, ko je bil tamkaj velik semanji dan in si mesar lahko izbere blago, kakoršno hoče.

Vidno je rastla sreča njegovega doma. Kolikor mu je ostajalo čistega denarja, ga je plodonosno nalagal. Ljudje so ga spoštovali in radi so hodili k njemu v mesnico, ker so vedeli, da prodaja dobro in zdravo meso. Martin je bil priden ko črv, in v vsem njegovem prizadevanju ga je vztrajno in ljubeče podpirala žena. Dasi je imela deklo, vendar je bila sama prisotna pri vsakem delu. Nič se ni zgodilo brez njene vednosti. Z deklo je čedila kuhinjo in sobe, z njo je žulila perilo, z njo je prekopavala in zasajala vrt, z njo je predla predivo in belila platno, z njo je cedila obleko, krmila kokoši, polagala kravam in prašičem, jim kuhala otrobe in zelenjavo. Iztikala je po podstrešju, sušila in likala perilo, šivala otrokom obleko, mesila in pekla kruh, bila pri delavcih na njivi, pri koscih na travniku in z duhom v domu. Zato je pa bilo v njenem domu vse snažno in čisto. Nikjer ni bilo videti smetij, nikjer praška. Tla so bila bela kakor jelova miza, in miza je bila čista ko beli prt. Kuhinjska posoda se je svetila kakor stekla v oknih, ki so jih krasila bela čipkasta zagrinjala. Na oknih so cveteli grmi rdečih rož, in po zidu so se spuščali kakor dolge brade cvetoči klinčki. Vzadi na hodniku je zakrivala leseno oprsje zelena trta, ki se je v širokih listih razpletala gori do strehe. Žleb je bil napeljan do tal, da se je iztekala kapnica v velik sod, ki je dajal žejnemu vrtu ob suši hladila in pijače. Prostor pred hišo in stezice na vrtu so se belili v belem pesku, ki se je droban prašil pod nogami. Vsa hiša je bila videti kakor nekak gradič, tako vabljiv in prijazen, tako lepo izpričevalo delavnosti in skrbi mlade gospodinje.

Ko je prišel večer in za njim trda noč, in ko so že spali ljubljeni otročiči po posteljah, sta še bdela mož in žena in se pogovarjala o tem in onem : kaj bi se dalo še narediti, kako bi se boljše ukrenilo to in ono, kako bi se sile rok še bolj napele ... Ko pa sta upihnila luč in je zavladal mir krog in krog ter je tudi Martina že objel okrepčujoči spanec, je tiho vstala Rezika s postelje, prižgala svečo in še enkrat pogledala vse po hiši, ali je vsaka stvar na svojem mestu, ali ni kje kaj takega, kar bi moglo povzročiti nesrečo. In ko je videla, da je vse v najlepšem redu, je pristopila k vsakemu otroku, ga še enkrat prekrižala in poljubila na čelce, še sama pomolila k Bogu in legla spat.

„Kako vas imam rada, kako vas imam rada!“ To so bile njene zadnje besede sleherni večer. Potem pa je prišel tudi k njej spanec, in njegov božajoči dih ji je zatisnil trudne oči ...

In komaj je prvi žarek jutranje zore šinil skoz okna in zatrepetal po beli postelji, je vstala Rezika in se z molitvijo okrepčana odpravila na delo. In vsi njeni dobri ljudje so se dvignili in prijeli vsak za svoj opravek. V kuhinji je zapresketal ogenj, in tenak, sivomoder dim se je sukal proti nebu. V mesnici je zapela sekira-širočka, v kablico je brizgalo iz polnega vimena peneče se mastno mleko, kure so zobale zmes, nasuto jim v zajutrk iz peharja, otroci so se zračili na vrtu in si rdečili zdrava, lepa lica s svežim vzduhom. Vse se je zagibalo in pognalo v stari, vsak dan se obnavljajoči tir kakor v tvornici ...

„Martinova žena se bo ubila z delom,“ so govorili sosedje in sosede.

A Rezika je bila gluha za take in jednake besede. Martinu pa je prijalo njeno neprestano delo. Polaščala se ga je bolj in bolj želja po imetku, po bogastvu. Zatorej ni nikdar dejal ženi: „Odnehaj, Rezika! Ne muči se preveč!“ Govoril je vedno: „Delajmo, delajmo, delajmo!“ Ko je videl ženo, kako je sedla včasi trudna in upehana na klop, ni ji rekel: „Daj, daj, oddahni se!“ Ne! „Stori še to in to,“ ji je dejal. A njej so se zdele take besede kot opomini, da dela premalo. In z novo silo, z neizčrpljivo vztrajnostjo seje zopet vpoprijela dela, kakor da ji je odločeno večno življenje.

Čimbolj je begal od nje mirni, krepilni spanec — ta blagi božji dar, ki prerodi človeka. Njene misli in skrbi za domačijo so ji ga odganjale. Dvakrat, trikrat se je početkoma prebudila po noči, potem pa vsako uro, vsake pol ure, naposled je samo dremala, samo sanjala ... Vsak hip so ji šinile misli zdaj v kuhinjo, zdaj v klet, zdaj v mesnico, zdaj na njivo, zdaj v hlev — sem in tja so švigale, kakor bliski po nebu, ki motijo prijetno temo mirne noči. In če je ta ali oni otrok le glasneje zadihal, že je planila mati po koncu, skočila k postelji, da vidi, ali se ni razodel, in ali spi ali bdi. Če je mož zasopel globočje v spanju ali se nemirno prevrgel na drugo stran, se je sklonila nad njegovo ležišče in poslušala, ali diše redno, ali mu srce pravilno utriplje, ali ni morebiti bolan. Mislila je na vse, le náse ne. Včasi je začutila, kako ji sili v ude neka slabost, nekaj takega kot mlačna voda, ki dela človeka lenega in zaspanega. Pa zdelo se ji je, da je to le hipen občutek.

Delo, delo, delo!

Vsa moževa ljubezen pa, ki jo je čutil prej do svoje žene, se je sčasoma razblinila v nekako čudno hrepenenje po denarju. Samo da bi imel dosti, dosti, potém bi bil srečen; zakaj kar je imel, to mu ni več zadoščalo. Le grabiti na kup, najsi so v njem znojne kaplje in krvavi žulji in koščki razrušenega zdravja — to nič ne dé, samo da je mnogo denarja. Od vseh stranij bi se moral denar stekati k njemu, mu polniti vse žepe, vse predale po omarah in mizah, vsak kotiček v hiši!

Tako so se polagoma obračale vse njegove misli od žene in otrok ter so iskale novih virov novim dohodkom. Žena je to nekega dne začutila, in tedaj ji je bilo, kakor da ji je kdo nož zasadil v srce. Zabolelo jo je tako hudo, a tega ni smel zvedeti nihče. Mož je prihajal resen in zamišljen. To ni bil več tisti Martin! Nekaj kot senca mu je ležalo na čelu. Če ni bilo nikogar v pol uri po meso, je jezen hodil po mesnici, momljal sam zase in se jezil, da se mu bo izpridilo meso, in da bo moral beračiti. „Delaj, delaj, delaj!“ je veleval ženi. „Jaz imam milijon skrbij v glavi!“

„Ali povej mi, kaj ti je?“

„Ah, nič! Saj me ne razumeš. Delaj, in pusti me v miru!“

Bil je zopet petek, in Martin je odšel v Karlovec. A čudno! Prišel je večer, in žena je prečula noč, a Martina ni bilo domov. In v soboto je stopila vsako minuto k oknu in gledala po cesti, ali se že ne vrača. Pa ni ga bilo. Te minute so ji bile kot večnost, vsaka kot večnost. Ves dan ni imela mirú. Temne in težke slutnje so ji begale dušo. Mislila si je, da se je morda ponesrečil, da so ga napadli in oropali nepošteni ljudje. Dopoldne in popoldne je pohitela v cerkev, se vrgla na kolena pred oltarjem Matere božje in molila za moža. Prvikrat, odkar sta se poročila, jo pušča samo v obupu in strahu. In otroci so prihajali k njej in jo vpraševali: „Kje so ata, kje so ata toliko časa?“

Mati se jim je smejala in jih tolažila, a bila je tolažbe sama najbolj potrebna.

Pozno v noč se je mož vendar pripeljal domov. Bil je dobre volje, in poznalo se mu je, da je več pil, kakor je bila njegova navada.

„Draga moja,“ je dejal ženi, „dosti bomo imeli denarja! Imenitno kupčijo bomo napravili. Kupil sem na Hrvatskem lep bukov gozd, ki je poln debelih debel. Drugo se tišči drugega, kakor zobci na glavniku.“

„Bog ti daj srečo, Martin,“ mu pravi žena.

„O, to bo imenitno! Lesna kupčija je dandanes najboljša. In prodajal bom košček za koščkom, deblo za deblom, vejo za vejo, in denarja bo kot pečká!“ pravi mož.

„Bog ti daj srečo, Bog ti daj srečo!“ ponovi žena.

„In to je! Izplačal sem kupnino v gotovem denarju.“

„Ali dosti?“ vpraša Rezika. „E, dosti, pa ga bo še več, kadar les poprodam,“ veli veselo Zalokar.

„Pa kaj nosiš toliko denarja s seboj?“ ga vpraša v skrbeh žena.

„Trgovec Drganec v Karlovcu — naš daljni sorodnik — mi je posodil, kolikor mi ga je manjkalo. Zatorej pa moram zopet precej jutri nazaj, da mu vrnem denar, in da uredim svoje stvari.“

Žena globoko vzdihne.

„Ne vzdihuj mi! Vse bo tako lepo, da bo kaj!“

In res se je odpeljal takoj drugi dan, v nedeljo, ko je bilo doma v mesnici največ posla, v Karlovec.

A Martin Zalokar je bil naletel slabo, ko je stopil v trgovsko zvezo z Židom, prebrisanim, brezvestnim trgovcem. Svaril ga je pred njim njegov sorodnik, karlovški trgovec Drganec, ali njegove besede niso nič izdale. Martin si je vtepel v glavo, da mora biti bogat, in naj stane, kar hoče. Ali Martin je bil prvič premalo trgovca, drugič je bil preveč svojeglaven, nego da bi vprašal prijatelje za svet, tretjič pa je bil preveč zaupljiv, in ni se mu zdelo potrebno, da bi se prej prepričal o tem, kar kupuje. Strast po imetku mu je šinila v vse žile, da je bil kakor ovca, ki sili v hlev, katerega upepeljuje požar, čeprav jo tirajo iz plamenov.

V gostilnici seje bil sešel tistega petka popoldne z onim Židom, ki je menda vohal, da je Zalokar petičen mož. Videl ga je že prej večkrat na semnju, kako je kupoval in plačeval z gotovim denarjem. In izbral si ga je, da začne z njim umazano kupčijo. Kmalu sta se zapletla v živahen pogovor. Žid je pridno naročal pijačo in natakal Zalokarju kozarec. Dejal mu je, da ima tam blizu Zagreba velikanski gozd, ki bi ga pa rad prodal, ker se noče več ukvarjati z gospodarstvom. Pravil mu je, kolike vrednosti je dandanes les, kako ga potrebujejo na vseh koncih in krajih, kako lahko pošilja obtesana debla na Reko, ali v Trst, ali še dalje po svetu, in koliko dobička mu bo nosila ta kupčija, če jo sklene z njim. Saj bi gozda ne prodal vsakemu, ali Zalokarju ga proda, ker vi, da je pameten in pošten človek, ki se mu je precej prikupil, ko ga je videl prvikrat, in ki mu privošči obilo sreče. Znal je mož tako sladko, tako prepričevalno govoriti, da ni dvomil Zalokar niti za trenutek, da ni vse, kar mu je povedal, čista in gola resnica.

Udarila sta z roko ob roko in se pomenila, da kupi Zalokar njegov gozd. Popoldne proti mraku sta se odpeljala v Zagreb, da se prepriča Zalokar na lastne oči, kaj kupuje od zida. Žid ga je povabil v najimenitnejšo gostilnico, naročil zanj gosposko prenočišče in mu plačal izborno večerjo. To je ugajalo Zalokarju. Nestrpno je čakal jutra, ko pride ponj dobri žid, da gresta pogledat gozd.

In bil je v resnici lep ta gozd! Raztezal se je v daljavo in globočino, in mrak in hlad sta vladala v njem.

„To je vse moja last, prijatelj Zalokar,“ pravi žid, „a kmalu, še danes bo vaša, če hočete!“

„Na vsak način, na vsak način!“ govori Zalokar.

„Plačali mi boste deset tisočakov, in vaš je,“ reče žid. „Toliko pa samo tedaj, ako mi izplačate denar takoj. In teh deset tisočakov vam prinese v najkrajšem času še drugih deset.“

Kolikor je imel Zalokar denarja s seboj, mu ga je izplačal. Opoldne sta se odpeljala v Karlovec, napisala pri beležniku pogodbo, da mu ta in ta proda za toliko in toliko ta in ta gozd proti gotovemu izplačilu. Kar je imel Zalokar premalo denarja, mu ga je posodil Drganec, ki ga je — kar smo že čuli — sicer svaril pred to kupčijo, kar pa ni nič pomagalo. Zalokar je že v duhu štel drugih deset tisočakov, ki mu jih prinese les.

Kar je imel privarčevanega denarja — vse je šlo v Židove roke. Še ženina dota je morala iz hiše. Kar sta prištedila z ženo malo ne v desetih letih, to je izginilo v jednem dnevi.

Zalokar je najel delavcev, da mu začnó sekati ložo. Sam jih je odvedel v Zagreb ter jim pokazal, kje naj začnó z delom. In zapele so sekire na spodnjem koncu. Nagibalo se je že prvo deblo, da sc zruši po tleh, tedaj pa pristopi k Zalokarju mož, ki mu je bil mejaš, in mu pové kratko in odločno, da nima tu pravice sekati.

„Saj je to vendar moja last,“ reče Zalokar.

„Ni, prijatelj! Tó-le je moje in še daleč tjakaj je moje, potlej pride še le vaše,“ mu razlaga sosed.

„A prejšnji posestnik mi je dejal, da se začenja tukaj moja loza,“ ugovarja Zalokar.

„Če vam je rekel to, potem vas je pošteno nalagal,“ odvrne mejaš.

„No, dobro! Pa bomo videli, kdo ima prav!“ pravi jezno Zalokar, „pa bomo videli, pa se bomo pravdali.“

„Pa se pravdajmo! Zaradi mene se lahko, a na škodi boste vi, to vam rečem naprej!“

Zalokar je iskal po Zagrebu zida, pa ga ni mogel najti; rekli so mu, da je šel po kupčiji nekam po svetu. Kupno pogodbo je imel s seboj. Prečital jo je dvakrat, trikrat od konca do kraja, pa si je mislil, da je pravica na njegovi strani, saj je stalo tam, da mu ta in ta proda za toliko in toliko ta in ta gozd. In bil je uverjen, da je pravica na njegovi strani. Odpravi se torej k odvetniku, mu pojasni vso stvar in ga zaprosi, naj začne pravdo. Ta mu je sicer dejal, da ne stoji nič v pogodbi, koliko zemljišča obsega njegov gozd, pa če hoče, da začne pravdo.

In pravda se je začela.

Zalokar je bil več v Zagrebu kakor doma. Njegov dušni mir je bil porušen. Bil je vznemirjen in zbegan, da si ni nikjer mogel dobiti pokoja. Začel je iskati tolažbe v pijači; zanemarjal je dom in družino.

In pravda je tekla dalje. Zemljemerci in odvetniki so se posvetovali, so študirali mape v zemljiški knjigi, merili zemljo in površino gozda ter končno dognali, da je Zalokar na napačnem potu, da je torej pravica na strani njegovega soseda. Navidezno njegovo posest so mu skrčili skoro za polovico — in Zalokar je bil pošteno opeharjen.

Vrh tega je takrat padla cena lesu. Odkrili so nova skladišča premoga, in tvornice in ljudje so ga kupovali v veliki množini, ker je bil premog cenejši nego les.

Zalokarja se je polastila strašna obupnost. Vozaril se je na Reko in v Trst, ponujal svoj les manjšim in večjim tvornicam in tvrdkam, a vse so bile že z lesom ali založene, ali pa so imele stare kupčijske pogodbe. Zalokar je bil malo ne brez uma. Izgubil je pravdo in moral plačati vse stroške. Da jih je pokril, je moral prodati dve njivi in travnik. A kaj naj počne z lozo? Kaj naj počne z nesramnim Židom, ki ga je pripravil ob imetje? Vprašal je za svet svojega odvetnika, a ta ga je zopet vprašal, ali je imel takrat, ko je sklepal z njim pogodbo, kako pričo, ki lahko s prisego potrdi, da mu je Žid res kazal, kako daleč sega njegova loza. Toda Zalokar je moral priznati, da sta bila takrat čisto sama. Tožba bi bila torej brezuspešna, češ, če je bil Žid takrat tako brezvesten, da bo sedaj tem bolj, ker bi šlo za njegovo kožo.

Sklenil je torej, da proda lozo, da ne bo imel več teh strašnih skrbij in potov, ki ga bodo še pritirali do blaznosti. In začel je prodajati les kar navprek — pod ceno, skoro zastonj, kakor otrok, ki se igra trgovca. In ko je prišel gozd zopet v tuje roke, takrat je bil Zalokar ubog in oskubljen skoro tako ko cerkvena miš. Omahnile so mu vse moči, kakor listi rožam, če jih popari slana. Začel je piti, piti črez potrebo in črez mero.

Žena pa je domá obupavala. Njene lepe oči so bile noč in dan objokane, njena lica so upadla, slabost ji je prevzela vse telo. Gori pri ramenih je čutila, kako jo včasi zbada, kakor da bi ji tičale šivanke v pljučih. Začela je pokašljevati — suho, drobno, prav tam iz globokih prsij. Po noči se je potila, da je morala zjutraj vselej obleči sveže perilo, in zjutraj je bila slaba, da se je morala oprijemati stolov in zidu, dokler se ni nekako prisilila do stare moči.

Mati ji je umrla, ko je potekalo peto leto njenega zakona, in v desetem letu ji je umrl oče. Sedaj ni imela nikogar več, ki bi mu mogla potožiti svoje bridkosti. Nikogar? O, da! Saj je imela Janeza!

Janez je bil razumen deček in je spoznal, da ni domá tako, kakor bi moralo biti. Mati mu ni naravnost tožila, a Janez je vedel, da jo nekaj silno mori. In ko so jo gledale njegove mile, nedolžne oči, takrat ga je pritisnila náse in se razjokala ob svojem sinu. In bilo ji je lažje pri srcu.

Vseh skrbij najhujša skrb ji je bilo vprašanje: „Kaj bo s to nedolžno deco?“

Zalokar je odšel nekega petka zopet v Karlovec. Hotel je kupiti vsaj par glav živine, da bo imel v nedeljo in v torek, ko je v Metliki semenj, kaj sekati. Bilo je silno veliko ljudij na semnjišču. Kupci so vpili in se suvali med seboj. Tamkaj v veliki gneči zagleda Zalokar njega, ki je povzročil, da se je začel njegov dom podirati nad njim — Žida. Zalokar je pil že zjutraj preveč. Kri mu zavre, ko zapazijo oči tistega človeka. S komolci dreza v levo in desno stran ter se prerije skoz gosto množico do prostora, kjer je stal Žid. Lica so gorela Zalokarju od jeze. Besen zavihti palico in jo spusti z vso silo zidu po glavi z besedami: „Ná, magarec!“ In bil bi ga pobil do smrti, da niso brž pristopili drugi semnjarji in mu iztrgali palice iz rok. Žida pa je oblila kri, in zgrudil se je na tla. Zalokar se je hotel spustiti nanj, a ljudje so ga zadrževali. Z vso silo se je napenjal, da bi se jim izvil iz rok — a ni se mu posrečilo. Ker ni mogel drugače duška dati svoji jezi, je začel pljuvati na krvavečega Žida, preklinjati in kričati: „Ubijte tega psa, ubijte ga! Saj je tudi mene ubil!“

Orožniki so odvedli Zalokarja v zapor. Ko je bil zaslišan in se je izkazal, kdo, kaj in odkod da je, so ga izpustili. Žida so prenesli v bližnjo gostilnico, kjer so mu izprali in obvezali rano. Žid je tožil Zalokarja, in sodišče ga je obsodilo na šest tednov zapora in v povrnitev stroškov. In sedaj je bil Zalokar popolnoma uničen. Ko se je vrnil iz zapora, je začel popivati in kvartati. To se mu je zdelo zadnje sredstvo, da pride zopet do denarja. V mesnici je delala žena, kolikor so ji pripuščale slabe moči, in pomagal ji je hlapec, pa tudi France je že prijel za kakšno delo, ker je bil — dasi mlajši — vendar krepkejši od Janeza. Janez je bil nežen deček, ustvarjen bolj za knjigo nego za sekiro. Vedno je silil v mater, da ga naj pusti k delu, a ljubeče ga je zavrnila mati.

Prišla je jesen, prej nego druga leta Mraz je že silil v sobo skoz vsako špranjo. Zalokarjeva žena je bolehala bolj in bolj, in zdelo se ji je, da ne bo več dolgo. Bilo je na vseh svetnikov dan, in Rezika se je v solzah in molitvah spominjala vseh tistih, ki so jo ljubili, pa so ji že umrli.

Njeni stariši so počivali na pokopališču pri Treh farah, pol ure od Metlike. Kako rada bi šla tja na njih grob, da bi se izjokala pri dobri materi, pri ljubem očetu! Oblekla se je gorko, a komaj je prišla po stopnicah do vežnih vrat, kar jo je obšla taka slabost, da je omahnila na steno. Z njo je šel Janez.

„O mamica, pojdite nazaj, saj ne boste mogli priti do Treh far,“ ji reče Janez.

In s težavo je prišla mati zopet v sobo. Tam pa se je sesedla na stol in začela bridko jokati. Janez je pokleknil pred njo, skril glavo v njeno naročje in je takisto jokal. Nobeden ni izpregovoril besedice, a oba sta čutila, kako strašno sta nesrečna.

Tedaj pa se izvije materi kar nehote vzklik: „O, saj bom kmalu umrla!“

Janez se vzpne k njenemu vratu, ji poljublja lica in ihti: „Mamica, moja mamica!“

Otožno so peli zvečer zvonovi. Njih glas je plaval po večernem mraku, kakor pobožna molitev, ki prosi Boga miru in pokoja za drage rajnke. Na nebu so gorele zvezde ko božja očesca, ki zró na zemljo, na srca, v molitev vtopljena.

V zaduhli, zakajeni gostilniški sobi koncem mesta je popival Zalokar. Lica so mu bila že zabuhla in oči krvave. Pil je in kvartal. Zaigral je že vse do zadnjega krajcarja, svojim soigralcem je bil že celó na dolgu, in pretili so mu, da ga pretepejo, če jim ne plača. Zastavil je žepno uro in se odpravil domov po denar.

Med tem je bila žena že odpravila otroke spat. France in Nana sta kmalu zaspala, le Janez ni mogel. Ležal je v posteljici, tiščal oči z rokami, a spati ni mogel. Mati je sedela pri mizi in molila. Njen šepetajoči glas je odmeval v tihi sobi ko vzdihi duše, ki išče pokoja.

Tedaj zadoné negotovi, težki koraki po stopnicah, in kmalu stopi v sobo Martin. Bil je vinjen, in plašno so gledale njegove oči. Ko zagleda ženo, stopi k njej in se upre z rokami ob mizo. „Žena,“ pravi, „nujno mi je potreba nekaj denarja. Daj mi ga, ker ga v resnici nujno potrebujem.“

„Bog mi je priča,“ reče ta, „da ga imam samo toliko, kolikor ga potrebujem za jutri. In tega ti ne morem dati.“

„A jaz ga potrebujem in ga moram imeti,“ veli mož in udari s pestjo po mizi, da se zagiblje svetilnica. Žena jo brž ujame, da se ne prevrne, in reče: „Ne dam ti ga, da ne bodo otroci jutri stradali! Pa tudi jaz sem bolna!“

„Če ga ne daš iz lepa, pa iz grda!“ To rekši, jo potegne od mize, a žena, slabotna in onemogla, odleti na sredo sobe in pade po tleh. Tako strašna bolečina ji stisne srce, da onemi, in da ji zastanejo solze. Bilo je to prvikrat, da je položil mož na njo kruto roko.

Janez je trepetal od strahu. Čudna moč ga vzravna v posteljici, da skoči bliskoma iz nje in steče k materi. Odločno in z moškim poudarkom reče, obrnjen k očetu: „Mame pa ne boste tepli, ata! Mama so moji, in mama so bolni!“

„A tako, tako, tako!“ vpije oče. „A sedaj se boš še ti upiral očetu?! Ti nihče!“ In njegova težka roka pade Janezu po ustih in nosu, da se mu ulije kri iz njega. „Ná, to ti je plačilo za tvoj dolgi jezik!“

Janez udari v jok. Mati se s silo dvigne s tal in začne otroku brisati kri. Mož pa zbeži iz sobe in hiše. In tisto noč ga ni več bilo nazaj! Zaigral in zapil je tudi uro. — — —

„Ah, ti moj dobri Bog!“ vzdihne bolnica na postelji.

V tem trenutku pa ji priplava na uho droben, tožeč jok tam iz zibelke, ki stoji poleg vzglavja.

„Ti moj črviček, ti moj črviček!“ pravi v solzah bolnica in iztegne koščeno roko tja proti zibelki, kjer je ležal njen zadnji otrok, rojen pred šestimi meseci. Bil je bled in nežen, kakor da mu je koža prozorna.

Da! Pred šestimi meseci je bilo, ko je bila rojena ta bolehna stvarca! In to je bil materinemu zdravju zadnji udarec. Od tistega dneva ni več stopila iz sobe. Po hiši se je vlačila ko megla, a venkaj ni mogla več. Sušila se je od dne do dne bolj in bolj, in sedaj jo je bila še sama kost in koža. Čutila je v prsih čudno praznoto. Kadar ji je zdravnik trkal po prsih ali po hrbtu, je čula, kako votlo bobné ti udarci — kakor da bi zabijal žreblje v rakev. In kašljala je, da jo je hotelo zadušiti. Pa vendar je še s silo pritavala do peči ali v kuhinjo, in tolažila jo je nada, da ji bo odleglo takrat, ko mine zima in se vrne pomlad. Zaradi sebe bi rada umrla, a zaradi otrok bi hotela živeti — zlasti še sedaj, ko ima to slabotno dete.

Pa je prišla pomlad z vso svojo lepoto. Rastli so dnevi, in solnce je svetilo na zemljo. To zlato, toplo solnce! A njenega zdravja ni bilo nazaj. Moči so ji omagale toliko, da ni več mogla s postelje — otrok v zibelki in mati na postelji: oba sta bila jednakih močij. Vedno so ji morali napravljati visoko vzglavje, da je ni zadušil kašelj; vedno so jo morali preoblačiti, da se ni raztopila v znoju. In vedela je dobro: kmalu jo bo zadušilo; enkrat jo bodo še preoblekli, potem pa nikdar več ...

Bila je popolnoma vdana v voljo božjo in hrepeneče je čakala, da pride k njej duhovnik z zadnjo popotnico.

IV.

Janezu, ki je ravno klečal pred stranskim oltarjem, ko je cerkovnik poklical prošta na obhajilo, je zazvenelo nekaj v duši kot glas, ki ga je klical domov.

Vstane in odhiti v domačo hišo.

Mater zagleda samo na postelji, kako sloni na visokem vzglavju in gleda mirno pred se.

„Mamica!“

„Janez!“

Tako vzklikneta oba ob jednem, kakor da hrepenita drug po drugem.

Janez steče k postelji, poklekne ob njej, in glava mu omahne na ležišče.

„O moj Janez, moj Janez!“ reče mati, in njena slabotna roka se dvigne in pade Janezu na teme. „Kaj bo, mamica?“ vpraša Janez.

„Nič ne bo hudega, sinko!“ odgovori mati. „Gospod bodo prišli semkaj z živim Bogom, da vzraste v meni nova moč.“

Janeza polijejo solze.

„Ne jokaj, Janez,“ ga tolaži mati. „Solze ne pristujejo tvojim mladim očem. Pa tudi tvoji mamici ni nič hudega. Samo Boga si želi, da vzraste v njej nova moč.“

Materin glas je bil slaboten. Glasil se je kakor dih, ki prihaja iz umirajočih prsij. Napadel jo je zopet hud kašelj. Janez je napel svoje moči ter je dvignil mater, da je sedela na postelji. No, pa je bilo lažje to sladko breme, nego si je mislil. Zdelo se mu je, kakor da drži otroka v rokah.

„Pojdi, Janez, k sosedovim,“ reče mati, ko se ji poleže kašelj, „in prosi sosedo, naj pride sem k meni, da pripravi vse, kar je treba, da bo snažno in lepo, ko pridejo s svetim obhajilom.“

Janez zbeži po sosedo ter se kmalu vrne z njo. V tem je prišla tudi dekla ter je rekla, da pridejo takoj sam gospod prošt.

Bolnici so oblekli novo, kakor sneg belo perilo, tudi posteljo so pregrnili s svežimi rjuhami. Na desno stran k vzglavju so postavili mizico ter jo prekrili z belim prtičem. Na njo so postavili razpelo, ob levi in desni pa sta plapolali dve sveči, blagoslovljeni na svečnico.

„Še moje rože denite semkaj k Jezusu,“ reče bolnica.

In dekla prinese rože in jih postavi ob križu.

Gospodinja se ozre tjakaj in vzklikne: „Ah, moj Jezus! Ah, moje rože! Ah, moje rože, ki boste zvenele z menoj vred.“

In res! Tudi rožam je ginila cvetoča rast, in zdelo se ji je, da so bolne, in da žalujejo. Pa saj jih ni več ravnala skrbna gospodinjina roka ...

V tem je zazvonilo k obhajilu.

Žene in otroci v cerkvi so počakali, pa tudi nekaj drugih sosed je priteklo, da spremijo Gospoda k bolnici. Vsi so vedeli, koga pojdejo obhajat.

Prošt se je oblekel v cerkveno oblačilo in je pristopil k oltarju. Orglavec je začel orglati „Sveto“, in ljudje v cerkvi so peli ...

Bolnica je ležala med tem mirno in tiho, in roke so se ji sklenile k molitvi. Janez je klečal tik postelje in držal v rokah gorečo svečo. Na hišnem pragu sta klečali soseda in dekla tudi z gorečima srečama, da sprejmeta dostojno Njega, ki tolaži umirajoče.

Zapel je cerkveni zvonček, in njega drobni glas je prihajal vedno bliže. Vmes se je čula šumljajoča molitev, s katero so spremljali ljudje Odrešenika. V bolnici je nekaj vztrepetavalo, kakor da se veseli predragega obiska. Pred Zalokarjevo hišo se duhovnik ustavi, in ljudje popadejo na kolena, da prejmo sveti blagoslov, potém odidejo po stopnicah za njim ter počakajo pred sobo, da se izpove bolna Zalokarjeva žena.

Izpoved ni trajala dolgo, saj je bilo danes že tretjič, da se izpoveduje. Po izpovedi odpre prošt vrata, in ljudje se usujejo v sobo ter pokleknejo ob postelji. Ravno je podal duhovnik bolnici sveto hostijo, da jo zaužije, ko se priplazi po prstih do vrat — Martin.

Precej po obedu je bil odšel z doma ter je koncem mesta popival v neki gostilnici. Ko je začul, da pozvanja k obhajilu, ga je nekaj zbodlo in dvignilo s stola. Odšel je domov, kakor da bi slutil, da gredó z obhajilom k njegovi ženi.

Ko je bilo sveto opravilo končano, in ko je duhovnik potolažil bolnico z iskrenimi besedami, so odšli vsi prisotni. Martin pa se je stisnil v temo v kot, da bi ga nihče ne videl. Bilo ga je sram, da se ni upal niti v sobo k ženi. S pestjo se je udaril ob čelo ter govoril sam záse: „Ti človek, ti človek, ti umazani človek!“ In začutil je, kakor da se ga drži blato po vsem telesu. Roko je začel drgniti ob roko, kakor da slači rokavice. Rad bi se iznebil tega umazanega občutka. Potem se mu je zazdelo, da ne sodi več v to hišo. In tiho, kakor je prišel, je hotel zopet oditi. Švignil je mimo vrat, a njegova senca je padla v sobo in se začrtala po tleh.

Žena, ki je ležala doslej mirna in potolažena na postelji, in kateri so ustnice šepetale molitev, zagleda njegovo senco.

„Janez,“ pravi, „poglej, poglej, kdo je tam zunaj!“

Janez skoči do vrat in reče: „Ata, ata!“

Žena se prijazno zasmeje in zakliče, kolikor so ji dopuščale moči: „Martin, Martin, pridi sem!“ Z vso silo se dvigne na postelji, a zopet omahne vznak.

Mož je obstal kakor pribit. Z rokami se je oprijel stene, in noge so se mu začele tresti v kolenih.

Stopi v sobo in se približa v ženini postelji. Nagne se nad njo in reče tiho, proseče: „Žena, Reza!“

Ona pa pravi: „O moj Martin!“ In njena suha roka se mu dotakne lica.

Martin se nagne še bliže in prosi tiho, šepetaje, sklonjen nad njeno glavo: „Odpusti mi, žena!“ Ustnice so se mu tresle, in z rokami seje oprijemal njenih koščenih rok.

„Že davno sem ti vse odpustila, vse, vse, prav čisto vse!“ reče žena, in po licih ji plava dobrodušen, srčen smeh.

Možu omahne glava na blazino, kolena se mu upognejo in zdrčé na tla. Prsi se mu začno vzdigovati, najprej počasi, potem hitro in hitreje, in Martin začuti, kako mu polzé med prsti, ki jih je tiščal na očeh, vroče kaplje. Jokal je ... Peza, ki mu je ležala na srcu, se mu je začela lajšati. Kakor izginja na pogorju ledena skorja, ko jo obsije solnce, in se ulijejo hladni studenci v doline in ravnine, tako se je topila Martinu peza, ki mu je kot z železnimi prsti objemala srce, in njegove oči so se kopale v hladečih solzah. V dolgih, globokih vzdihih so se mu tresle prsi, so mu drgetale ustnice. Z glavo je vedno bolj silil proti ženi, in roke so se mu vzpele tja k vzglavju, tipale po blazini in se končno ovile okrog ženinega vratú. In glava se mu je dvignila, in začutil je, kako se je dotaknilo njegovo lice ženinega hladnega, skoro mrzlega lica. Takrat ga je pretresla strašna slutnja.

„Moja žena, moja žena!“ je vzklikal, in njegove solze so močile ženi lica, da sta na njih zacveteli dve rdeči lisi, jednaki dvema zakasnelima jesenskima rožama. In njegove ustnice so obvisele na ženinih posinelih ustnih, kakor da bi hotele dihniti vánjo novo moč, kakor da bi hotele piti iz njene blage duše uteho in odpuščanje ...

Janezu, ki je stal doslej v kotu z bratom in sestrico, se je zazdelo, da je najboljše, če gre z obema iz sobe. Prijel je Franceta in Nano, vsakega za jedno roko ter odšel z njima na hodnik. Vrata je rahlo zaprl za seboj.

Ženo je obhajala dotlej neznana blaženost. Nobene bolečine ni več čutila. Bilo ji je tako dobro, kakor takrat, ko je še bila popolnoma zdrava. V prsih se ji je nekaj omehčalo, da je dihala lahko in jednakomerno.

„Ah, moj Jezus, kako si mi dober!“ zašepeče žena, in dve solzi ji zdrčita po licih.

In res! Komaj je sprejela živega Boga, že je začutila, kako jo popuščajo bolečine. Tudi od srca ji je nekaj padlo, nekaj težkega, morečega, in kakor skoz odprta vrata seje usulo vanjo sto svetlih upov: da bo še vendar videla moža poleg sebe, predno umrje, da ji bo Bog varoval dobro dečico, da ji bo odpahnil nebeške duri, da bo tamkaj videla svojo patrono, sveto Terezijo, da bo tamkaj pila njena duša čudovite glasove Boga slavečih pesmij, ki jih prepeva vseh devet korov angeljskih; da bo tam videla svetega Martina, blagega vojščaka in patrona moževega, svetega Janeza, svetega Frančiška in sveto Ano in vse svetnike in svetnice božje; da bo tam videla, kako se boči pod nebesi v dolgem loku pisana mavrica, kako se prižigajo v mraku zvezde, in kako ugašajo zjutraj; da bo videla tam iz neizmernih visočin pod seboj solnce, to toplo, zlato solnce! In pa da bo gledala svojega Boga in Odrešenika iz obličja v obličje, da bo tam blizu Njega, ki jo je ustvaril in zopet poklical k sebi; da bo videla tisto, ki ga je rodila — Kraljico nebes in zemlje ...

Vsa njena duša je bila prepojena s srečno blaženostjo. Oči so ji nepremično strmele v strop, in zdelo se ji je, da se razmika zidovje, in da plava k njej v sobo čudovita svetloba, kakoršne še ni videla doslej. Vehe so ji trepetale, zakaj njene oči niso bile vajene take nebeške luči. Roke so se ji iztegnile proti stropu, in njen glas je šepetal: „O, pridite, pridite, pridite! ...“

Mož se je dvignil in obsedel tik vzglavja.

Solnce je padalo za gore, in mrak se je razgrinjal po sobi.

„Kdo naj pride, žena?“ jo vpraša Martin.

„Vi vsi, vi vsi, ki vas gledam,“ reče bolnica. „In Tvoj blagoslov naj pride in naj se razprostre nad hišo in nad njimi, ki prebivajo v njej! ...“

Potem je zopet zavladal po sobi mir, in ničesar ni bilo čuti, samo ura na steni je bila v jednakih presledkih, in njeni votli udarci so odmevali od sten. Mož je dobro čul te udarce. Čul je tudi, kako prihajajo tiši in tiši, kakor da bi se odmikali v daljavo, kakor da bi pojemali, umirali. Ozrl se je tja na steno, in v tistem hipu se je ura ustavila. Po sobi se je razlil mir kot v grobu.

„Martin, Martin!“zakliče žena in kaže proti stropu.

„Kaj je, draga moja?“ vpraša on.

„Ali vidiš to luč, to nebeško luč?“ vpraša bolnica, se hipoma dvigne, kakor da bi ji šinila v žile nova moč, ter zakliče glasno in razločno: „Kje so moji otroci?“

„Takoj pridejo,“ reče Martin in jih pokliče.

Otroci stekó k materi, Martin pa prižge svečo, ki je ostala poleg vzglavja še od obhajila.

„Ah, vi moja zlata dečica!“ zakliče mati in napravi z roko znamenje, kakor da blagoslavlja. Potem omahne na posteljo, globoko zasope in obleži mirno, nepremično.

Oče da znamenje, naj otroci pokleknejo. Nato vzame v desnico svečo, z levico pa zatisne ženi oči.

— — — — — — — — — — — — — — — — — —

Zjutraj je vedela vsa Metlika, da je umrla žena Zalokarjeva.

Prvi so govorili: „Rešena je!“

Drugi: „Bog ji daj sveta nebesa!“

Tretji: „Ubogi otroci!“

In tako naprej ...

— — — — — — — — — — — — — — — — — —

Zalokarico so napravljali na mrtvaški oder. Noč je še preležala na postelji, bleda in mrtva. Tamkaj je prejokala toliko noči, a njene solze so sedaj usahnile, in Bog je že izrekel sodbo nad njeno dušo.

Poklicali so staro Nežo — „mrtvaškega ptiča“, kakor so ji rekali — ki je preoblačila mrliče, jih napravljala na oder, prečula pri njih noči in dneve ter svetila pri pogrebih s staro, zakajeno svetilnico.

Neža je prišla in prekrižala sebe in mrliča ter rekla: „Bog bodi milostljiv tvoji dobri duši“.

Potem so Zalokarico umili, počesali ter preoblekli v sveže perilo in črno obleko. Oboje ji je bilo preveliko in preohlapno. Bolezen jo je čisto posušila. Roke, koščene, blede in drobne, so ji sklenili na prsih, na noge pa so ji nataknili črne šolne, ki so jih zvezali s črnim trakom.

Mizo so pomaknili med obe okni v sprednji steni nasproti vratom. Na njo so položili žimnico ter jo odeli z belimi, s čipkami obrobljenimi rjuhami, ki so segale do tal. Napravili so visoko vzglavje, da bi vsak videl mrliču v obraz. Potem so dvignili Rezo s postelje ter jo prenesli na mrtvaški oder. Naravnali so jo ravno v sredo odra ter lepo razgubali krilo in jopič, da se je črno blago na oba kraja jednakomerno spuščalo na belo ležišče. V roke so ji potisnili križec, ki je bil pred leti blagoslovljen na proščenju pri Treh farah, okrog njega in okoli tesno sklenjenih rok so ovili molek, katerega jagode so tolikokrat rožljale med njenimi prsti. Na desno stran tik glave so položili molitveno knjižico, ki je iz nje molila rajnica, na levo stran pa so deli belo, skrbno zgrnjeno ruto, s katero si je nebrojnokrat brisala solzne oči. Na steno ob vzglavju so obesili podobo njene patrone, svete Terezije, ki je doslej visela nad njeno posteljo. Pred oder prav ob vznožje so primaknili mizico ter jo pokrili z belim prtičem. Nanj so postavili v sredo križ, na obe plati pa po jedno svečo. Na vsak sprednji ogel so prinesli lonček dolgorastlih klinčkov, a med oba lončka so deli skledico blagoslovljene vode, ki so vanjo nasuli prgišče soli. V skledico so vtaknili oljčno vejico, blagoslovljeno na cvetno nedeljo. V desno in levo stran so postavili po tri svetilnike ter nánje nasadili visoke bele sveče. Med svetilnike so nanosili lončke rož in drugih cvetlic, ki jih je gojila in negovala pokojnica.

„Če ima kdo še kaj, naj prinese,“ pravi Neža, ki je ravnala vse to delo tako spretno in vešče, da se je videlo, da ga ne opravlja danes prvikrat.

„Jaz bom dal za maše,“ pravi mož.

A otroci so med tem prinesli z vrta raznega cvetja, in Neža ga je lepo raztresla po odru.

Janez je prinesel svojo molitveno knjižico ter iz nje pobral vse podobice, kolikor jih je imel in dobil ob raznih prilikah. Ko sta to zapazila France in Nana, sta storila takisto.

„Vse za mamico, vse za mamico!“ so klicali otroci.

Neža je razpostavila podobice okrog in okrog mrliča, tisto pa, ki je kazala vstajenje Gospodovo, ji je položila na prsi, češ, tudi ti boš vstala v novo življenje!

„No, tako! Hvala Bogu! Sedaj je oder v redu,“ pravi Neža.

Nekaj pohištva so iznosih ven, drugo so pomaknili tik k stenam, da bi ne delalo napotja. Stole in klopi so razpostavili ob zidu, da bodo imeli ljudje, ki jo bodo hodili kropit, in ki bodo čuli pri njej, kje sedeti. Obe okni so zastrli s temnimi zavesami, da se je razgrnil po sobi polmrak. Le skoz vrata je padala v sobo široka lisa belega jutra.

Zvonovi so zabrneli v žalostnih glasovih. Neža prižge sveče, pokropi mrliča in poklekne. Potem pristopi Martin, rdečih očij in bledega lica, pokropi ženo in se zgrudi na kolena. Za njim pokropi mamico Janez, potem France in Nana ter naposled dekla. Tudi ti pokleknejo, in Neža začne moliti žalostni del rožnega venca.

Zvonovi so utihnili, a po sobi je še dolgo odmevala vroča molitev, porošena s solzami, razvneta z vzdihi.

Sveče so gorele v dolgih, trepetajočih plamenih, ki so se odbijali od bledega, voščenega obraza mrličevega. Lica so se uglobila v dve jamici, ki sta bili zaplavljeni z dvema rdečima lisama. Usta so bila nekoliko odprta, da se je videlo, kakor da se smeje. Oči so se nekam pogreznile v sredo glave ... Na vsem obrazu je počival nekak otožnovesel izraz prebitega trpljenja in osrečujoče rešitve.

Po sobi se je začel širiti čuden, težak vzduh, prepojen z vonjem sveč in cvetlic, ki so otožne povešale svoje venoče cvetove.

Zdelo se je, kakor da se je soba, nema priča pokojničinih tožbá in bolečin, izpremenila v ponižno kapelico, kjer potihne vihar srca in duše ...

Ko so odmolili, so se dvignili s tal ter se odpravili iz sobe. Neža je primaknila stol k vznožju mrtvaškega odra, sedla nanj, vzela iz žepa molek ter moleč dremala in dremaje molila.

Gospodar se je odpravil z doma, da uredi vse potrebno za pogreb: treba je naročiti grobarju, staremu Božakovcu, da izkoplje grob, treba je naročiti mizarju, da naredi krsto, treba je v proštijo, da se domenijo zaradi dneva in ure. Prej je naročil dekli, naj mu očedi obleko, ki jo bo oblekel, ko bo spremil ženo v grob. S povešeno glavo je hodil Martin po mestu. Ljudje, ki so ga srečavali, so ga pomilovali in ob jednem blagrovali njegovo ženo, ki je sedaj rešena vseh težav in bridkostij.

Janez, France in Nana so postajali po hiši in pred hišo. Vsi so čutili, kdo jim leži na mrtvaškem odru. Zlasti Janez je bil molčeč, in lice mu je pobledelo. Hotel se je zmotiti s knjigami, a ni mogel čitati. Ko je začel čitati, mu je priplavala podoba drage mamice pred oči, in zaprl je knjigo. Bil je otožen in potrt. Zdaj pa zdaj so se mu porosile oči, zdaj pa zdaj se mu je izvil vzdih iz prsij, in šel je zopet in zopet v sobo nazaj, pomolil tamkaj ob odru očenaš, pokropil mamico in se začutil nekoliko potolaženega.

Ljudje so prihajali kropit mrliča: jedni iz navade, drugi zato, ker so cenili pokojnico in so ji iz srca želeli večni mir in pokoj. Pogrebci so se vrstili vse jutro.

Po hiši se je kmalu razširil vonj po mrliču, po gorečih svečah in ovenelih rožah. Segal je ta vonj po vseh prostorih, po stopnicah, po veži tja do pred hiše. Ta vonj, ta vonj! Razgrnil se je nad mrličem kot tančica, da ga odene s pozabnostjo; razgrnil se je nad vsem preteklim življenjem, da ga pokrije z večnim pokojem, z nepovratnostjo, da vzklije iz žalostne sedanjosti novo življenje. Ob odru so plamenele sveče kot goreče nadeje, ki se vžigajo in ugašajo v srcih ...

Zazvonilo je poldne, in dekla je zaklicala v kuhinji: „Pojdite jest!“

Pogrnila je mizo in na njo postavila skledo ričeta. Domačini so sedli okrog mize, Janez pa je stopil v sobo k Neži, rekoč: „Pojdite jest, Neža! Bom pa jaz toliko časa pri mamici.“

„Pa te ne bo strah, Janez?“ ga vpraša Neža.

„O ti moj Bog!“ vzklikne Janez. „Strah bi me naj bilo mamice!“

„No, no!“ javkne Neža in odide v kuhinjo.

In Janez je ostal sam pri mrtvi mamici.

„Zakaj ste mi umrli, mamica?“ To vprašanje se mu je vzbudilo samo ob sebi.

Ali mamica je ležala na odru nemo in pokojno ...

Janezu je začela bolest stiskati srce. Tik odra je pomaknil stol, stopil nanj in prijel mater za mrzlo roko. Gledal je njene zaprte oči in njeno okamenelo lice, in zopet se mu je vzbudilo vprašanje: „Zakaj ste mi umrli, mamica?“

Glavo je nagnil na njene prsi in pazno, pazno je poslušal. Ali njeno srce ni več utripalo. Spomnil se je, da je nekoč slišal, da se ni dobro dotikati mrliča, zakaj v njem se začne razkrajati kri, in taka kri je strup. Janez je videl, kako silijo mamici skoz zobe na ustna bele pene. Vedel je, da je to znak telesnega razpadanja. Neskončno hudo mu je bilo pri srcu, zakaj vedel je zdaj z vso gotovostjo, da je to, kar leži pred njim, mrtvo, plen trohljivosti in gnilobe. Ali v tem truplu je bivala tako dobra, tako plemenita duša, da, to truplo je bilo kot zlata posoda, ki hrani v sebi neprecenljiv zaklad. Srce mu je drgetalo v prsih, kakor metulj, preboden z iglo. Zdelo se mu je, da se pretaka po njem jezero solz, a te solze se mu niso hotele izliti, da bi mu bilo potem lažje — preveč je bil žalosten.

„Naj se zgodi karkoli!“ reče Janez, se skloni k mamičini glavi, in kakor tat, ki jemlje to, česar ne sme, ukrade z njenega lica zadnji poljub.

V.

Zvečer, ko je padel pokoj na zemljo, so se začeli zbirati pri Zalokarju čuvaji in čuvajke, da prebijejo noč pri pokojnici. Soba je bila kmalu polna zvečine mladih ljudij. Najprej so odmolili, potem so zasedli stole in začeli ugibati, kaj bi delali, da bi jim hitreje minila noč. „Mrtvaški ptič“, stara Neža, je skoro trdo zaspala na svojem stolu. Molek ji je zdrsnil v naročje, in glava se ji je sklonila na prsi.

„Tá-le bo menda živela do sodnjega dneva, da pojde gorka v nebesa,“ meni grobar Božakovec, ki je seveda tudi prišel k Zalokarju, da dobi običajno čutaro vina in ogal domačega soržičnega kruha. Vztrajno je otepal dobro peko in poleg zalival, da se mu je kmalu razvezal jezik. Pripovedoval je strmečim poslušalcem o strahovih, ki jih je srečaval v poznih nočeh na pokopališču, ko je izkopaval grobove. Govoril jim je o čudovitostih, ki se dogajajo tamkaj o polnočnih urah. Poslušalcem so se ježili lasje ob vsem tem, kar jim je pripovedoval Božakovec, in kar si je sproti izmišljal.

Božakovec je nagnil zadnjič čutaro in izpil vino do zadnje kaplje. „E, Bože moj! To je žalostno, da ni več vina!“ pravi, dene čutaro pod pazduho in jo začne stiskati. „Morda še kaj iztisnem!“

„Glejte, Božakovec,“ pravi nekdo izmed prisotnih, „to, kar je sedaj v čutari, je strah!“

„Ali čutara je prazna, in ničesar ni v njej,“ reče grobar.

„Saj zató pa pravim, da je to, kar je v njej, strah,“ reče prvi.

„A tako! Torej misliš, da ni strahov?“ vpraša Božakovec.

„Da, tako mislim, in to je tudi res! Vojak sem bil in vsako ponočno uro sem prečul pod milim nebom, pa strahú ni bilo nikdar od nikoder. Strah je samo hudoben in nepošten človek, cigan, ki ti ukrade slanino izpred nosa,“ govori tisti.

Ob teh besedah se pomirijo ostali. Božakovcu ni bilo po volji, da so tako naglo izgubile veljavo njegove zlagane pravljice. Da bi brž obrnil pozornost na kaj drugega, reče: „Pa me poslušajte! Nekdo me vpraša: „Kako ti je ime?“ Odgovorim mu: Prvi in drugi sta me rodila ter mi, ko sem dorastel, drugega in tretjega kupila. Mnogo veselja sem imel s tema, pa nekega dne, ko sta mi ravno lepo pesem pela, prideta prvi in zadnji in mi mahoma uničita vse veselje. — No, pa povejte, kako mi je ime!“

Začeli so ugibati. Ta je rekel to, ta ono, a nihče ni pogodil pravega. Božakovcu je to močno prijalo. Ko se je prepričal, da ne more nihče razrešiti zastavice, pravi: „Vsak mi daj nekaj, a vsi toliko, da bo jutri zopet polna ta čutara, pa vam povem in razložim.“

Ljudje so bili radovedni in kmalu so nabrali toliko denarja, da si bo mogel drugega dne Božakovec tolažiti žejo. Ta pa pravi: „Čujte! Prvi in drugi sta me rodila — to je mati; ko sem dorastel, sta mi drugega in tretjega kupila — to je tiček; pa nekega dne, ko sta mi ravno lepo pesem pela, prideta prvi in zadnji in mi mahoma uničita vse veselje — to je maček. — Zdaj boste vendar vedeli, kako mi je ime.“

Poslušalci so začeli že med tem, ko je Božakovec govoril, sestavljati zloge in besede, a ko je končal, so zavpili od vseh stranij: „Matiček, Matiček!“

Potem so začeli tudi drugi staviti uganke, a ko so bili tudi s temi gotovi, so se začeli igrati manj ali bolj otroške igre: zlate barvice; pekel, vice in nebesa; „pri meni rinka žbrinka“; sodnike, in Bog ve, kaj še vse.

Nebo se je začelo svitati na obzorju, prihajalo je jutro. Neža se je vzdramila, si pomencala oči, pokleknila k stolu in začela moliti, drugi so ji pa odgovarjali. Potem so se začeli razhajati, in kmalu je ostala soba prazna. Sveče so že dogorele nad polovico. Zrak je bil dušeč in zaduhel. Prinesli so krsto, in vonj po mladem lesu in sveži črni barvi je napravil ozračje še težje in neugodnejše.

Čimbolj se je bližala ura pogreba. Pokojnico so položili v krsto, poveznili pokrov, in mizar ga je pribil z dolgimi žreblji. Votlo so odmevali udarci težkega kladiva po sobi. Domačini so stali v polkrogu okrog krste in se bridko jokali, zakaj strašno je, kdor mora poslušati tako zabijanje žrebljev!

Popoldne ob treh so zapeli zvonovi, naznanjajoč, da je prišla ura, ko ponesó Zalokarico k zadnjemu počitku. Pred hišo se je nabralo mnogo ljudij iz soseščine in bolj oddaljenih krajev. Prišli so tudi ljudje s kmetov, zakaj pokojnico so poznali tudi po vaseh, saj so kupovali pri Zalokarju meso.

Krsto so postavili na vežni prag ter čakali duhovnika. In prišel je sam prošt z obema kaplanoma. Blagoslovil je truplo, in dišeče kadilo se je razdišalo na okrog. Potem se je začel premikati izprevod. Precej za križem so se uvrstili otroci, tovariši in tovarišice Zalokarjevih otrok. Za njimi je stopalo društvo rokodelskih pomočnikov z belimi svečami, potem je šla paroma zadruga mojstrov z rdečimi svečami, nato so korakali mestni gasilci v svetlih čeladah in s črnimi pentljami na levih rokavih, precej za njimi pa je stopala mestna godba. Votlo je zabobnel s črnim suknom prepreženi veliki boben, precej nato pa je zadonela žalostna pogrebna koračnica. Pred krsto so molili duhovniki s starim učiteljem Palčičem, ki so se oglasili v žalostni pesmi, kadar so utihnili godci. Na črni, z rumenimi okraski obiti krsti je stal križ in so se tresle posušene cvetlice. Na vsako stran so svetili po štirje mojstri in pomočniki. Za krsto je stopal Martin z Janezom, Francetom in Nano. Mož si je tiščal robec na usta, a otroci so glasno ihteli. Tik njih je ubirala pot ob palici stara Neža. Žalostno je plapolala lojeva sveča v njeni zakajeni svetilnici. Potem so se razvrstili drugi daljni in bližnji sorodniki, pokojničini znanci in znanke, prijatelji in prijateljice — najprej ženske, potem moški.

Zalokarica si je želela, da jo zakopljejo pri Treh farah poleg očeta in matere. Rada bi počivala pri tistih, ki sta jo tako ljubila v življenju. Pogrebni izprevod se je torej pomikal proti Trem faram.

Martinu se je zdela danes ta pot silno kratka, a težka; kakor da bi nosil kamenje na ramah, tako ga je nekaj težilo. Zdelo se mu je, da se krči pot sama ob sebi pred njim. Jeden korak se mu je zdel za deset drugih, tako naglo so izginjale hiše ob njem. Kmalu so bili zunaj na ravnem polju, ki se je kakor pogrnjena miza širilo v levo in desno stran. Po zelenih grmih ob cesti so požvrgolevale ptice in plahe poletavale v daljavo, ko se je približal izprevod. Orači in kopači so ponehavali z delom in razoglavi gledali pogreb, ki se je kot dolga, črna nit vil po beli cesti. Na obronkih bližnjega gozda — „mestnega loga“ — se je pasla goved. Dobre kravice so dvigale široke glave in z velikimi očmi strmele v čudne goste na prašni cesti. Pastirji so tlačili pod srajce diple in brundice in so zijali v pogrebce. Lepa telica, ki se je doslej pretekala z junci po zeleni travi, je dvignila rep in se zaprašila proti cesti, koder so stopali s krsto. Ali ob jarku se je ustavila in zvedavo gledala jednakomerno se premikajoče ljudi.

Solnce je svetilo na zemljo v čarobnem blesku, in nad poljem in gozdom je visel jasni nebeški obok. Pri kapelici, ki stoji sredi med Metliko in Tremi farami, je klečal berač in molel klobuk kot nemo prošnjo proti mimoidočim. Ta in oni je vrgel vanj denar. Tudi Martin ni prezrl berača.

Prišli so do Metličice, te tihe in mirne vodice, ki napaja govedo, vrbe in mline. Po belih kamenih so poskakavale pastiričke in tresljale z repki ter se veselile življenja. Jata grlic se je dvignila iz grma in zletela daleč tja proti gozdu. V dalji na desni strani se je srebrila široka gladina lene Kolpe, a za hrbtom je umiral glas metliških zvonov, od Treh far pa je prihajalo glasneje in glasneje pozvanjanje zvonov, zlitih in posvečenih v čast trifarški Materi božji.

Bolj in bolj se je prikazoval iz zelenja zvonik, potem so se začele dvigati strehe vseh treh cerkvá, naposled koče in hlevi, končno zid okoli pokopališča — in kmalu je zavil izprevod na pokopališče ter se izlil v gornjo cerkev.

Kdo je vse to videl?

Janez!

Tako strašno čudno mu je bilo pri srcu! Ni mogel moliti, ni se mogel jokati, ni mogel pod milim Bogom ničesar! Samo gledal je okoli sebe. Kar je videl, vse se mu je zdelo tako vsakdanje in vendar tako praznično ob jednem, tako žalostno in tako veselo, tako znano in tako tuje. Čudna praznota mu je zavladala v srcu, kakor da je že izjokal vse solze in izmolil vse molitve.

Ko je klečal v cerkvi in gledal tja na oltar k Mariji sedemžalostni, kako ji počiva križani Bog v naročju in sedem ostrih mečev v srcu, takrat se mu je zazdelo, da se je začel Materi božji izpreminjati obraz. Bolj in bolj se mu je dozdeval znan, a ni se mogel hipoma domisliti, komu bi ga primerjal. Želel si je še to potezo okrog ust, še to globoko črto na čelu, še to sladko vlažnost v očeh, še to miloto na ustnah — in glej, tamkaj na oltarju je sedela njegova mamica! In solnčni žarki, ki so trepetali skoz okna v hišo božjo, so se nabirali okrog njene glave v tako lepem svetlem krasu, kakor da bi pletli okoli nje zlat venec.

Janez je iztegnil roke proti oltarju in zaklical glasno, da ga je vsak čul: „Mamica, mamica!“

In ta njegov glas je bil tako mik tako hrepeneč in v srce segajoč, da se je zazibalo po cerkvi glasno ihtenje, prihajajoče iz usmiljenih src pogrebcev. Ni bilo očesa v cerkvi, ki bi ne bilo objokano.

Potem so pa zagrebli Zalokarico v črno, hladno zemljo v sredo med njene stariše. In na krsto je zbobnela težka gruda. Božakovec je opravil svoj posel naglo in ročno. Z okovanimi škornji je potlačil vlažno prst, da bi tem tesneje objela krsto, in na gomilo je zmetal tiste cvetlice, ki jih niso vrgli v grob.

VI.

Stari učitelj Palčič je bil dobra in plemenita duša. Otroke je poučeval z vso ljubeznijo in potrpežljivostjo, ki diči pravega učitelja. Bil je svojim učencem to, kar je oče svojim otrokom. Zlasti se je zavzel za tistega, ki je bil ali siromak, ali ki mu ni prizanašala tudi drugače nesreča. Tiste, o katerih se je prepričal, da so dobre glave in vztrajnega učenja, je poučeval še posebej izven šole.

Tak je bil tudi Zalokarjev Janez.

Žalost po umrli materi ga je silno potrla. Pohajal je pobit in otožen, in vsa zdrava barva mu je izginila z lica. Dom se mu je zdel pust in prazen kot neizmerna puščava. V hiši ni bilo več tistega ljubega solnca, ki je vse ogrevalo, vse oživljalo. Mnogokrat po končanem uku je odšel na pokopališče k Trem faram, da se je razjokal na materinem grobu.

Učitelj Palčič je izprevidel, da ne more imeti dobrega konca to neprestano žalovanje. Dajal je Janezu različnih knjižic v čitanje, da se tako razvedri. Po šoli ga je jemal s seboj na izprehod ter se z njim razgovarjal prijateljski in zaupno. Hodila sta po polju, ki so ga krile plodne njive, bogati zelniki in rumeneče žito; izprehajala sta se ob sadnih vrtovih in vinskih goricah, po tihi lozi ali ob šumljajočem Obrhu, kjer so ropotala mlinska kolesa. Krenila sta včasi tja doli h Kolpi do mostu, ki spaja slovenski in hrvatski svet, ali pa sta jo mahnila na obratno stran v hrib, ki ga senčijo bele breze in staro hrastovje. Povsod je razlagal učitelj Palčič vernemu učencu veličastvo božje prirode, to čudovito lepoto, ki leži razprostrta po lepi zemlji, da dviga človeku duh in srce k Onemu, ki je vse to iz nič ustvaril. Kadar so se za Gorjanci kopičili črni oblaki in se križali ognjeni bliski, mu je govoril o vsemogočnosti božji, o nepremenljivi sili večnega stvarnika. Kadar je plaval nad zemljo jasni dan, da so hiteli plodovi rodovitne zemlje kar vidoma v rast in zrelost, mu je govoril dobri učitelj o dobroti Njega, ki hrani lilije na polju in živi ptice pod nebom.

„Vsega tega, kar gledaš pred seboj, moj Janez,“ je govoril učitelj, „ni bilo, in nekoč pride čas, ko zopet vsega tega ne bo. Vse se rodi, da umrje. Kdaj in zakaj, tega ne vemo. Ali kadar pade klas na polju, je kmetovalec vesel njegovega zlatega zrnja, in kadar pokosi smrt človeka, je Bog vesel njegovih dobrih dejanj!“

„In moja mamica so bili tako neizrečeno dobri!“ pripomni Janez.

„In zato jih je Bog vesel in jim deli sedaj večno plačilo,“ dostavi učitelj.

Srce se je začelo Janezu zdraviti. Vdal se je misli, da je moralo priti tako. Ostal mu je v srcu drag in ljub spomin na nepozabno mater, ki se je je spominjal vselej, kadar je dvigal duh svoj k Bogu.

Kadar sta ostala z učiteljem domá, ga je ta poučeval v slovnici, v pravopisju, v spisju, v računstvu in v vseh takih predmetih, ki koristijo človeku, ustvarjenemu za delo. Janez se je učil vztrajno in uspešno. Posebno ga je zanimalo zemljepisje in računstvo. Rad bi prehodil široki svet in prevozil brezbrežna morja, rad bi preštel zvezde na nebu in črviče v prahu. Izračunal bi rad moč vetrov in silo bliska; dognal bi rad število narodov in jezikov. Napel bi rad vse sile duha in telesa, da bi mogel razpolagati z imetjem, s katerim bi zopet dvignil blaginjo domače hiše ...

Njegov duh je začel razmišljati, zatapljati se sam váse ...

Martin Zalokar se ni mogel prav poprijeti dela. Po ženini smrti se ga je polotilo kesanje, ki mu ni dalo nikjer miru, nikjer obstanka. Vest mu je očitala, da je on vsega kriv: kriv ženine prezgodnje smrti, kriv razpada svojega doma in imetja. Včasi je vztrajal v domu po ves teden, po dva tedna, po mesec dnij, potem pa se je zopet vdal pijači in je v kratkih dneh pognal po grlu, kar je prihranil, da si polagoma uredi zanemarjeno gospodarstvo in se zopet postavi na trdne noge.

„Saj je tako vse zaman!“ je dejal in se s tem tolažil.

„Črv, ki ga je razjedal v duši, se mu je zakopal tudi v telesno moč. Začel se je starati in pešati.

France je moral pustiti šolo in se je učil mesarije. Nana je tudi ostajala domá. Morala je že v mladih letih nadomeščati mater in gospodinjiti v hiši, da ne bi tuji ljudje vsega raznesli in razkopali.

Očetu ni prijala Janezova resnost in njegovo večno tičanje v knjigah in papirjih. Želel si je Janeza delavnega in brižnega za domače stvari, da bi kopal po njivah, sekal v mesnici, žagal drva, da bi — kratko rekoč — nadomeščal hlapca.

Bridko je bolelo Janeza očitanje, s katerim mu je tolikokrat oče grenil skromno kosilce: „Le jejta vidva, France in Nana! Tega-le,“ in pri teh besedah je vselej pokazal na Janeza, „hranimo samo iz milosti.“

Tisto veselo življenje in vrvenje otrok pred Zalokarjevo hišo je prenehalo. Pojali so se drugod po prahu in pesku. Pa so nekateri tudi že dorastli, da jim ni več prijalo tako otročje početje. Stariši so jih večinoma razposlali k raznim mojstrom-obrtnikom, da se izučé v rokodelstvu in si začnó čim prej sami služiti kruh. Le Štuparjev Janko ni bil za težko in naporno telesno delo, zató je hodil še vedno v domačo šolo in bil Janezu dober prijatelj. Dostikrat je z njim posedal pri knjigah in poslušal umnejšega prijatelja, ki mu je razkladal to in ono, kar je pač zvedel od učitelja.

Oba je začelo neko hrepenenje siliti v svet. Čim bolj sta se otresala te misli, tem bolj seje oglašala v njiju ter ju kar tirala z doma. Noč in dan nista imela miru pred to mislijo. S Štuparjevim Jankom bi šlo še kako, saj ima imovitega očeta, ki bi lahko kaj žrtvoval za sinovo vzgojo. Ali kaj hoče Janez — siromak!

Tudi Nanine tovarišice so morale delati in skrbeti za dom. Ta je pomagala materi pri gospodinjstvu, ona je pestovala kričavega bratca ali jokavo sestrico, tretja se je šla učit šivanja.

Nekaj resnega se je razvilo nad vso to veselo druščino, ki se je shajala še pred nedavnim časom k veseli igri in šaljivemu pomenku pred Zalokarjevo hišo.

Martina Zalokarja so trle razne skrbi. Kadar so se zgrnile nad njim, je šinil z rokami v lase in begal po sobi gori in doli, potem je odšel z doma in zopet pil, da bi jih potopil v vinu.

In še tisto njegovo najmlajše dete, ki je bilo nežno in drobno, kakor rožica, vzrastla kje v senčnatem zatišju! Pitali so to drobno stvarco z mlekom in s kruhom, razmočenim v mleku. Redkokdaj je vzplaval tisti presrčni nasmehljaj na njega pobledelo ličece, redkokdaj so se iztegnili suhi prstki k njim, ki so ga hranili, da bi se malce poigrali. Dogorevalo je to nežno življenje kot bela voščena svečica, in ni še poteklo leto dnij po materini smrti, pa je ugasnila ta bela voščena svečica.

In položili so tega mrlička-angeljčka na oder in ga obsipali z rožicami, njegovimi vrstnicami.

Da, spala je rožica med rožicami!

Tovariši Janezovi so se praznično oblekli in so ponesli belo krsto na pokopališče k Svetemu Roku. Pred krsto je stopala v belo oblečena deklica in držala v desnici zlomljeno svečo.

Po pogrebu je dejal sam sebi oče: „Hvala Bogu! Sedaj imam jedno skrb manj!“

Tistega dne se je napil od veselja.

Janeza ni več strpelo domá. S Štuparjevim Jankom sta sklenila z vso odločnostjo, da pojdeta z doma, in sicer čim prej mogoče.

Janez je dopolnil petnajsto leto. Oče ga ni pogledal nikdar več prijazno in nikoli ni izpregovoril z njim prijazne besede. In to je Janeza neskončno bolelo. Kakor človek, ki išče z napetimi silami izhoda iz moreče stiske in neprijetnega položaja, tako je razmišljal Janez na vse strani, kam bi se obrnil, da pride čim prej iz očetove hiše.

Štuparjev Janko se je že domenil s svojim očetom, ki mu je obljubil, da ga povede jeseni v Karlovec v srednje šole. Silno težko je bilo Janezu, ko se je ločil od prijatelja.

In ko je ostal Janez sam in mu je bilo bivanje v domači hiši še nestrpnejše, ko je gledal očeta, kako živi brezbrižno in lahkomiselno, kako ga prezira, kako komaj čaka, da bi mu šel s poti, se ga je polastila neutešna želja po daljnem svetu. Z doma mora, in bodisi kamorkoli!

Tedaj se spomni svojega sorodnika, karlovškega trgovca Drganca. Kakor bi šinilo novo, nepričakovano veselje vánj, tako se mu je razjasnila duša ob tej misli. Odpravi se k učitelju Palčiču in mu razodene svoj načrt.

Učitelj Palčič stopi k Zalokarju in mu reče: „Vaš sin, nadarjeni in pridni Janez, mi je izrazil željo, da bi se šel rad učit trgovine k vašemu sorodniku, trgovcu Drgancu, v Karlovec.“

„Le naj gre, le naj gre! Saj mi je domá samo v napotje!“ reče Zalokar.

Učitelj Palčič je potem pisal Drgancu v Karlovec ter mu razložil, kako je na Zalokarjevem domu, kakšen je Zalokarjev najstarejši sin Janez, kako si želi z doma, kako ga sili srce k njemu, Drgancu, v nauk, ter ga je končno prosil, naj sprejme Janeza k sebi v prodajalnico, saj bo brez dvoma zadovoljen z vestnim in marljivim dečkom.

Ni še minilo teden dnij, in učitelj Palčič je dobil iz Karlovca tako-le pismo:

Spoštovani gospod učitelj!

Vaša skrb, ki jo gojite do mojega sorodnika in svojega, kakor mi pišete, najboljšega učenca Janeza Zalokarja, me je navdala s spoštovanjem do Vas. Iz Vašega pisma razvidim, da ni nadarjenemu dečku v resnici več obstanka v razpadajoči očetovi hiši. Smili se mi ubožec! Zatorej ga sprejmem rad in takoj v nauk, saj je naš trgovski stan lep, dasi težaven in skrbi vzbujajoč, vendar tak, da se ga lahko poprime z veseljem vsak, ki ima bistro glavo in delavne roke.

Blagovolite torej poskrbeti, da bom mogel čim prej pozdraviti v svoji hiši Janeza, ki mu s tem pošiljam srčne pozdrave in zagotovilo, da bom pazil nanj z vso ljubeznijo in dobrohotnostjo.

Vas pa, spoštovani gospod učitelj, iskreno zahvaljam za naklonjenost, ki jo izkazujete mojemu sorodniku Janezu, ter Vas pozdravljam v spoštovanju

Vam vdani Drganec.

V Karlovcu, dne ...

Nihče ni bil tega ljubeznivega pisma bolj vesel, nego učitelj Palčič in Janez Zalokar. Prvi je videl, kako so se odprla njegovemu dobremu učencu vrata v bodočnost, drugi je pa videl uresničenje svoje najsrčnejše želje: kmalu ga odvede pot z doma!

Učitelj Palčič je napisal Janezu lepo izpričevalo ter ga opomnil, naj se pripravi na pot. Janez je povezal v culico, kolikor je imel perila in obleke, zahvalil plemenitega učitelja za vse dobrote, ki mu jih je izkazoval v dobi njegovega sirotenja, se presrčno poslovil od brata in sestre ter prosil očeta odpuščenja, če ga je kdaj žalil ali jezil. „Namenoma,“ je dejal, „nisem hotel biti nikoli zloben in hudoben!“

„No, no, no!“ je govoril oče. „Samo pojdi, pa sreča te naj spremlja!“

Vse to se je vršilo v četrtek zvečer, predno so legli pri Zalokarjevih spat. Drugi dan, je menil Janez, ne bo časa, ker bo treba na vse zgodaj z doma. Tudi on je legel v postelj, a vso noč ni zatisnil očesa. Razne misli so mu švigale po glavi, in spanec se ni hotel dotakniti njegovih očij. Čudno mu je bilo pri srcu: sladko in grenko, veselo in žalostno. Večkrat se je dvignil v postelji ter gledal z napetimi očmi po temni sobi, da bi še vse enkrat ogledal in si vtisnil v spomin, predno odide z doma. Potem je zaprl oči, pritisnil še roko nanje ter si ponavljal v spominu: „Da! Tu stoji očetova postelja, tu omara, tam miza, ondi visi ura ...“

V tistem trenutku, ko se mu je zidala domača hiša pred dušnimi očmi, se spomni nekoga in naglo pilane po koncu.

In pogled mu splava tjakaj k steni, kjer je stala svoje dni mamičina postelja.

Na nebu je vzplavala luna, in bleda mesečina se je razlila po sobi. In Janezove oči so iskale mamico, a je niso več našle.

„Joj, mamica,“ vzklikne Janez polglasno, „saj vas nisem pozabil!“

„A da mi še živite, bi ne odhajal z doma; a če bi odhajal, bi odhajal z vašim blagoslovom! Tako pa pojdem sam, sam, čisto sam!“

Sedel je na posteljni rob, in pogled se mu je obrnil tja k sprednji steni in je obstal med obema oknoma. In zazdelo se mu je, kakor da raste iz tal mrtvaški oder, ki leži na njem njegova mamica, bleda in mrtva, počivajoča v Bogu. Spomnil se je trenutka, ko ji je poljubil mrzlo lice, in nekaj sladkega se mu je zazibalo v duši. Roke so mu padle na oči ter so jih čvrsto zaprle, da se je razprostrla pred njimi globoka tema. A samo za trenutek. Potem se mu je zazdelo, da se dvigajo iz teme drobni plamenčki, kakor da bi se vžigale sveče, se utrinjale in zopet vzplamenevale.

Janez je gledal dolgo, dolgo tako pred se, naposled pa je vzkliknil: „Tega ne zabim nikdar!“

Zopet je legel in se obrnil k steni, da bi zaspal. A prišle so v vas druge misli, lahke in težke, ki so podile od njega spanje. Snoval je načrte za bodoče dni; rastli so mu v duši trdni sklepi in lepe nade, in nekaj kot zlato pomladnje jutro se je razlilo nad njegovo bodočnostjo ...

Noč se je začela umikati meglenemu jutru. Ko je prvi polmrak pogledal skoz okna, je Janez vstal, se hitro opravil in odšel po prstih iz sobe. Na pragu je obstal in se še enkrat ozrl po sobi. Vse je bilo tiho; čulo se je samo nihanje stenske ure in mirno, jednakomerno sopenje tistih, od katerih sedaj odhaja. V vežnih vratih je obrnil ključ in stopil na cesto.

Vse hiše so še počivale v spanju. Nad njimi je plavalo pepelastosivo jesensko nebo, na katerem so ugašale zvezde in se umikale jutranjemu svitu.

Janez je stopal po mestu z naglimi koraki in kmalu je bil na cesti, ki drži proti Karlovcu. Nejasno so se dvigala iz somraka ob njem razna poslopja. Tam na levici vrh mestnega jarka Bojice ga je nemo gledala očetova hiša. Janez je obstal na cesti, mahnil s culico tja proti rodnemu krovu in dejal sam v sebi: „Z Bogom, dom očetov!“

Potem je stopal dalje. Za svojim hrbtom in dalje pred seboj na cesti je začul ropotanje voz. Bil je petek, in ljudje so se vozili v Karlovec na semenj. Že je menil počakati voznika, da bi prisedel, a kakor da ima še nekje drug opravek, je krenil z glavne ceste v levo stran in pospešil korake.

Jutro je bilo hladno, in Janeza je nekoliko zeblo v lahki suknjiči. A brza hoja mu je segrela kri, da so se mu začele na čelu kmalu nabirati znojne kapljice. Janez je hitel dalje ... Nebo se je jasnilo bolj in bolj, in tam na obzorju je zagorela dolga, zlata črta, kakor da so se pretrgale sive megle in napravile pot solnčnim pramenom. Ves svet ob njem mu je bil znan; znana mu je bila tudi okolica, ki se je odpirala pred njim. Tu so tiste njive in tisti gozd in tista kapelica! Samo berača ni pred njo, kakor takrat, ko so spremljali predrago mamico k zadnjemu počitku.

Toliko da ni začel teči ...

Po stezi je prizdehal pastir, Janezov znanec.

„Kam tako zgodaj, Janez? In v nedeljski opravi!“ ga vpraša in se popraska po glavi, da si iztrebi iz las slamo, ki se mu je zaplela vanje, ko je spal na kolarnici med škopniki.

„Po opravku!“ odgovori Janez in hiti dalje.

„Pa se mu mudi, primojkokoš!“ meni pastir in odide svojim potem.

Janezu pa se je mudilo, mudilo ... Pred seboj je že videl znani trifarški zvonik, na katerem se je pozlačeno jabolko lesketalo v jutranjem svitu. Tja se mu je mudilo ...

In ko je prisopel tja, je zavil k materini gomili, pokleknil na rosno travo, in njegovo srce je govorilo: „Nisem vas pozabil, mamica! Prišel sem k vam po slovo. Vaš Janez gre po svetu, gre v Karlovec, hoče postati trgovec. In vaš Janez bo vedno dober in priden in delal vam bo veselje. Pa kaj vam treba takega veselja, ko uživate sedaj večno veselje?“

Večno veselje!

Kakor da bi ga kanilo nekoliko, čisto malo v njegovo srce, tako je vstal okrepčan in ojunačen z materinega groba ter je stopil na stransko pot, da pride prej do glavne ceste.

Ah, sedaj so mu gledale oči svobodno in veselo v široki svet! Pred njim so se dvigali nizki griči in lesene koče, a med njimi se je vpletala ko dolga kača bela, široka cesta, ki ga skoro, skoro dovede tja, kjer se začne nova doba njegovega življenja.

Bilo je že jutro, lepo jesensko jutro!

Janez je dospel do mostu na Kolpi, sedel na obcestni kamen in čakal, da se kdo pripelje z vozom. Ni mu bilo treba dolgo čakati. Kmalu je pridrdral po cesti od Metlike voznik — Janezovega očeta znanec, ki je vzel mladega potnika in njegovo culico k sebi na voz.

„Nekoliko pozna sva, Janez,“ reče voznik. „A boljše pozno kot nikoli.“

Prah se je dvigal za vozom, ki je hitel proti Karlovcu.

VII.

„Ali je Karlovec daleč?“ vpraša Janez voznika.

„Če greš peš tja, je daleč; če se pelješ, je bliže,“ odgovori voznik.

„Haha!“ vikne Janez in vpraša črez nekoliko časa: „Ali je Karlovec lep?“

Voznik odgovori: „Kdor ni videl Zagreba, mu je Karlovec strašno lep.“

„Haha!“ vikne drugič Janez in zopet vpraša: „Ali je Karlovec velik?“

„Velik?“ ponovi voznik; „velik pa velik. Mnogo hiš je tamkaj in velika vojašnica.“

„Tudi vojašnica!“ se začudi Janez; „jej, to bo pa nekaj!“

„Po kaj se pa pelješ v Karlovec?“ ga vpraša voznik.

„H gospodu Drgancu se grem učit trgovine,“ odgovori deček.

„Lej, lej! Torej boš trgovec!“

„Z božjo pomočjo.“

„No, da! Gospod Drganec je dober gospod, in lepa je njegova trgovina. Mnogo se boš naučil tamkaj. Lej, to je pametno in lepo od tebe! Morda še postaneš kdaj bogat trgovec!“

Dečka je to razveselilo. „Pa bi vas nečesa prosil,“ pravi.

„No, le povej!“

„Ali bi mi hoteli pokazati, kadar prideva v Karlovec, kje je hiša gospoda Drganca?“

„O, zakaj pa ne!“ odvrne voznik in zažvižga z bičem, da bi konjiča hitreje potegnila.

Nista bila videti močna, a šla sta urno in naglo po gladki, široki cesti. V dobrih treh urah sta se pripeljala v Karlovec in zavila v gostilnico, kjer se navadno ustavljajo Metličani. Voznik je vrgel vojke hišnemu hlapcu v roke in skočil z Janezom z voza.

„Ali greva sedaj h gospodu Drgancu?“ ga vpraša Janez.

„Prej morava dobiti kaj za pod zobe in za v grlo, ker so prvi lačni in drugo je žejno. Potlej pa greva precej tja,“ odgovori voznik, prime Janeza za rokav in stopi z njim v gostilniško sobo.

Bila je polna glasnih pivcev in jedcev. Ta in oni je pozdravil Janezovega voznika, ki pa je sedel k prazni mizi, naročil dva krožnika ogrskega paprikaša in dve čaši piva. Vozniku je šel v slast ta zajutrk, a Janezu je bil paprikaš preoster, in pivo mu je bilo pregrenko, zatorej ni obema mnogo škodoval. Nemirno se je premikal na stolu in pihal skoz zobe, pa otepal kos domačega kruha, da si potolaži razpečeni jezik.

„Kaj, da ti ne diši?“ ga vpraša voznik.

„Nisem vajen take hude pečenke in takega rumenega pelina,“ odvrne Janez.

„I, sevéda! Pa daj semkaj, da snem in popijem jaz. Gostilničarju ne smeva nič pustiti, saj ima že tako vsaj polovico dobička,“ pravi voznik in pojé tudi Janezov paprikaš in popije njegovo pivo.

Po zajutrku, ki je utešil lačnega in žejnega voznika, se odpravita h gospodu Drgancu.

Janez se je obračal na desno in levo, naprej in nazaj in ni se mogel načuditi lepoti karlovškega mesta. Saj je bilo danes prvikrat, da je gledal toliko hiš pred seboj!

„Tu je pa skoro vsaka hiša tolika, kakor metliški grad!“ pravi končno. „Ali prebivajo v Karlovcu sami grajščaki?“

„Vsakojaki ljudje: grajščaki in berači,“ mu razlaga voznik, „no, ljudje — kakor povsod!“

„Glejte, glejte!“ pravi Janez in kaže s prstom zdaj na to, zdaj na ono hišo; „grad — proštija, grad — proštija! Jojmene, ti ljudje so pa bogati!“

„Kdor ima denarja, je bogat; kdor ga nima, je siromak,“ reče voznik.

„Potlej je pa ravno tako, kakor v Metliki.“

„Kajpak! Svet je svet, če tudi ga postaviš na glavo!“

„A, tako je ta reč!“

Potem sta krenila v dolgo, živahno ulico, kjer se je vrstila prodajalnica poleg prodajalnice. Voznik se ustavi in reče Janezu, kažoč na črno, svetlo zlikano desko z velikimi, pozlačenimi črkami, ki so se blestele na pročelju lepe, visoke hiše: „Čitaj, Janez!“

In Janez čita: „Franjo Drganec, trgovina z manufakturnim blagom.“ Potem pogleda voznika, vztrepeče kakor od veselja, nekaj mrzlega in toplega ob jednem mu šine po mozgu, in Janez vpraša: „Torej tukaj?“

„Da, tukaj!“

Na prodajalničnih vratih pa zagledata moža srednje rasti, posivelih las, z naočniki na nosu.

Ko ta zagleda prišleca, vzklikne: „Hoj, Metličan!“ in ponudi vozniku levico v pozdrav. Desnica mu je bila pokvarjena. V mladih letih mu jo je odtrgal smodnik v zapestju.

„Dva Metličana!“ reče voznik.

Trgovec se prijazno zasmeje in pravi: „Pa ne, da bi bil ta deček Zalokarjev Janez!“

„Sevéda je,“ pritrdi voznik in potisne Janeza, ki mu je bil stopil za hrbet, v ospredje, rekoč: „Le daj roko gospodu Drgancu!“

„Bog te sprimi, Janez!“ mu veli vljudno gospod Drganec, ga potreplje po licu in poljubi na čelo. „Od danes si moj!“

„Hvala vam!“ reče s tresočim glasom deček, in neskončno veselje mu zapolje po žilah.

Potem odvede gospod Drganec Janeza v sobo tik prodajalnice. Od nje so jo ločila steklena vrata. Gospod sede za pisalno mizo in veli Janezu, naj sede na stol, ki je stal tik mize. Janez sede. Nekaj trenutkov sta molčala oba. Ta molk porabi Janez, da si ogleda sobo. V kotu zapazi nizko in ozko omaro, lepo temrorjavo pobarvano. Takrat še ni vedel, da je ta omara železna blagajnica, v kakoršnih shranjujejo trgovci pisma, knjige in denar. Sredi sobe zagleda še drugo tako mizo, poleg kakoršne je sedel. Bili pa sta to prav za prav dve mizi, strnjeni skupaj. Na vsako stran je sedel po en gospod, ki je marljivo pisal: jeden v veliko knjigo, drugi na papir. Na polici ob zidu je videl Janez še več velikih in debelih knjig. Po steni je viselo nekaj čudno popisanih in črtanih papirjev, posipanih s črkami in številkami. Janezu je bilo seveda še neznano, da so to koledarji, ceniki, vozni redi, trgovski oglasi in druge take in jednake reči.

„Glej, Janez,“ izpregovori gospod Drganec, „od tega trenutka pripadaš moji hiši, moji družini.“

Janez se nehoté pomakne s stolom bliže.

In gospod Drganec nadaljuje: „Od tebe ne zahtevam ničesar drugega, nego da bodi priden in pošten!“

„Priden bom in pošten,“ reče z odkritosrčnim glasom Janez, „prizadeval si bom, da boste zadovoljni z menoj, gospod Drganec!“

„No, potem bova dobra prijatelja,“ pravi ta. „Glej, v sorodu sva, Janez. Zatorej me ne kliči za gospoda Drganca, nego zovi me za strica.“

Janez ni vedel, kaj bi storil od veselja. Zasmeje se veselo in reče: „O dobri moj stric!“

„Kaj si se pa kaj naučil v metliški šoli?“ ga vpraša stric.

„Pri gospodu učitelju Palčiču sem se naučil mnogo lepih in koristnih rečij,“ odgovori Janez; „znam seštevati in odštevati; znam pisati pobotnice in voščilna pisma. Sicer pa prosim, poglejte moje izpričevalo!“

To rekši, vzame deček iz notranjega žepa izpričevalo in ga ponudi stricu. Ta ga vzame v levico, si poravna naočnike, gleda in čita in prikimava z glavo. „Lepo, lepo, lepo! Vidim, da si se pridno učil! Vedno ostani tak, in dobro ti bo na svetu. To tvoje izpričevalo mi priča, da imaš dobro glavo in vztrajno voljo. Oboje je mnogo vredno; to je tvoje bogastvo. Glej mene!“

Pri teh besedah pomoli gospod Drganec proti Janezu okrnjeno desnico, ki je bila za zapestje, dlan in prste prikrajšana. „Neprevidnost v mladih letih mi jo je pokvarila. Igrali smo se otroci s smodnikom, in vžgal se mi je v pesti in mi pokvaril roko tako, kakoršno vidiš sedaj.“

Janeza strese groza. „Joj! Za Boga svetega!“ vzklikne.

„Da!“ nadaljuje stric. „Težko sem delal, a imel sem trdno voljo, in šlo je! Z levico sem se navadil pisati, z levico sem delal, kar bi sicer laže z obema rokama. Ali vztrajnost in odločnost nadomeščata tisoč rok. Zapomni si to!“

„Do smrti ne bom zabil vaših besed, stric!“ reče Janez.

Gospod Drganec se obrne potem k drugi mizi in zakliče: „Milan!“

Mlajši izmed obeh gospodov, ki sta tam pisala, vstane izza mize, stopi k Drgancu in reče: „Česa želite, oče?“

„Glej, Janez,“ pravi stric, kažoč na prišleca, „to je moj sin Milan!“ In obrnjen k temu, reče: „To je Zalokarjev Janez, o katerem sem ti že pravil, Milan. Od danes je naš, in priporočam ga tvoji skrbi.“

„Upam, da bova prijatelja, Janez,“ mu reče Milan in mu ponudi roko. Potem zopet sede na prejšnje mesto.

Stric pozvoni, in iz prodajalnice pride mlad gospod.

„To je naš novi učenec,“ mu reče gospod Drganec. „Bodite mu dobri in prijazni, gospod pomočnik!“

„Gotovo, gospod, kakor je vaša želja.“ To rekši, se pokloni in odide zopet v prodajalnico. A predno prestopi prag, reče gospod Drganec glasno: „Na vse, kako se boš vedel, in kako bodo ravnali s teboj, bom neprestano pazil sam! A sedaj pojdi z menoj!“

In gospod Drganec in Janez odideta iz sobe in po stopnicah v prvo nadstropje. Stric odpre visoka vrata, in oba stopita v veliko sobo. Začuden obstane Janez na vratih, zakaj tako lepo opravljene sobe še ni videl nikdar. Ker je bil doma tudi ministrant, je imel včasi priliko, da je prišel tudi v sobo h gospodu proštu. In prva misel, ki se mu je vzbudila sedaj, ko je stopil v sobo gospoda strica, je bila: „Joj, Bože moj! Tako lepo pa ni še pri gospodu proštu!“

In res je bilo tukaj lepo! Motno zlikana, okusno izdelana oprava je bila lepo razvrščena po sobi; ni je bilo niti preveč, niti premalo. Zdelo se je, da stoji vse na svojem mestu. Po stenah so visele lepe, velike podobe, a tam na sprednji steni se je svetlikalo lepo zrcalo, sezajoče skoro od stropa do tal, da se je zagledal v njem Janez ves od nog do glave. Sredi stropa je visela na umetno sestavljenih verižicah svetilnica, ki so jo obdajali v krogu zlati svečniki s svetlomodrimi svečami. Na visokih oknih so viseli lepo pisani zastori, da se je širil po sobi prijeten polmrak. A tla so bila tako mehka, kakor da bi hodil po zelenem mahu. Saj je bila razgrnjena po tleh rožasta preproga.

Pri oknu je zagledal Janez postarno gospo, ki je sedela pri mizici in vbadala iglo skoz platno, napeto v nekakšnem okviru.

„Marija!“ zakliče gospod Drganec, stopivši z Janezom v sobo.

„Kaj je?“ se odzove ona, se ozre h gospodu, vstane s stola in stopi bliže. „To je pa Janez,“ reče prijazno.

„Da, to je naš Janez,“ pravi stric, in obrnjen k Janezu, dostavi: „A to je tvoja teta!“

„Dobro došel, Janez,“ mu reče gospa ter mu ponudi roko v pozdrav. Janez se lepo pokloni in poljubi gospé roko. Tako ga je naučil gospod učitelj Palčič.

„Ubožec!“ izpregovori gospa, ga pogladi z mehko roko po licu in poljubi na čelo. „A pri nas ti bo dobro, to upam.“

Kaj naj odgovori?

„Jaz tudi,“ reče in suče v zadregi klobuk med prsti. Potem mu odkažejo sobo. Bila je na drugem hišnem koncu, prijazna in tiha. Dve postelji sta stali v njej, dve omari, dva stola in tako dalje.

„Tu boš stanoval, Janez,“ mu pravi gospod, „z mojim pomočnikom, ki si ga prej videl. V to omaro izloži svoje stvari, če jih kaj imaš!“

„I, malo je, malo, stric!“ se nasmeje Janez, odveže culico in zloži na polico, kar je prinesel s seboj: troje žepnih robcev, par nogavic, jedno belo in jedno pisano srajco, dva para spodnjih hlač in mašne bukvice. Potem se potiplje za notranji žep, a se precej domisli in reče: „A da, izpričevalo imate vi, stric!“

„Da, da! Ne boj se zanje!“

„O saj se ne,“ pravi Janez in zatiplje na žepnem dnu nekaj oglatega, trdega, podolgovatega. Hipoma se ni mogel spomniti, kaj je to. Tisto reč vzame iz žepa. Bile so njegove orglice!

„Hm, glejte, orglice!“ reče. „Oče so mi jih nekoč kupili na semnju. Mnogo sem piskal nanje, a sedaj ni taka reč več záme!“ To rekši, zamahne proti oknu, kakor da bi hotel vreči orglice venkaj na cesto.

Stric pa mu prestreže roko, rekoč: „Nikar, Janez! To ti bodi spomin na mlada leta! Le lepo jih shrani, da nam boš včasi kaj zapiskal.“

„Bi že, ko bi znal,“ meni Janez, „pa ne znam ... res ne znam.“

„No, pa poskusi!“ reče gospod.

„Ali v resnici ne znam; morda bi še znal, ko ne bi bil pozabil,“ se izgovarja.

„E, pa poskusi, no!“ prigovarja stric.

Janez nastavi orglice. Dobro je videl gospod Drganec, kako se mu je tresla roka. Ali kmalu se ojunači in začne piskati znano pesem:

... Jaz jemljem slovo,
Da nikdar tako,
Nazaj me več nikdar ne bo ...

Ali Janez hipoma preneha, položi orglice poleg mašnih bukvic na polico in vpraša gospoda Drganca: „Ali ste že kaj videli Štuparjevega Janka?“

„Štuparjevega Janka?“ ponovi stric. „Kdo je ta Štuparjev Janko?“

„Našega soseda sin in moj prijatelj, pa je sedaj od jeseni v Karlovcu in hodi v višje šole,“ pravi Janez.

„Pa ga še nisem videl Štuparjevega Janka,“ reče stric. „Ali jutri ga pojdeva iskat. Danes je semenj, in mnogo opravka imam v prodajalnici, zatorej ne utegnem. Toda jutri! Sedaj pa pojdi k teti v sobo. Tamkaj se zabavaj in pogovarjaj z njo, kakor veš in znaš. Najprej se moraš pri nas privaditi, potlej se pa boš poprijel novega stanu resno in vztrajno. Polagoma se je treba uživeti v naš stan, da dobi človek jasen pogled v vse reči, potem gre dobro in lahko izpod rok. S premislekom in preudarkom, Janez! To je važno! — Toda pojdi, greva k teti! Precej pošljem tudi po krojača, da ti umeri obleko, in po šiviljo, da ti sešije nekaj perila. Malo imaš vsega tega! Polagoma bo vse v redu! Bodi zaupen proti nam, saj ti hočemo biti dobri.“

Stric se poslovi, a Janez ostane pri teti.

Janez ji je vedel mnogo, mnogo pripovedovati. Prijazna gospa ga je z zanimanjem poslušala, in večkrat so ji solze zaigrale v očeh. Saj je bila vendar Janezova mladost, kakor jutro, ki ga senčijo sive, težke megle!

Prvo noč je prespal Janez v novi domačiji dobro, brez sanj. Doma so pravili, da je dobro, če si človek zapomni sanje prve noči, ki jo prebije na tuji postelji. Če stavi potem v loterijo, zadene terno ali vsaj ambo. Ali Janez je spal tako sladko na mehki postelji, da ni imel časa sanjati, torej ni mogel tudi poskusiti svoje sreče v loteriji. Prav za prav pa še niti mislil ni na to, ko se je vzbudil zjutraj zdrav in vesel.

Tudi vesel?

Malo čudno mu je bilo, ko se je zjutraj prebudil in se ozrl po sobi. V prvem trenutku se niti ni zavedel, kje je. Potem pa se je spomnil prijaznega sprejema in dobrih ljudij, med katerimi bo odslej bival, in dobro mu je bilo pri srcu.

Ob desetih predpoldnem ga pokliče stric: „Pojdi, Janez, greva iskat Štuparjevega Janka!“

Krenila sta v stransko ulico in odtod v drevored, ki oklepa kakor zelen pas malo ne ves Karlovec.

„Ta mestni del, ki se razprostira sedaj pred nama, se zove Rakovec,“ mu pripoveduje stric; „in ono veliko, lepo poslopje je šola, imenovana gimnazija, in tamkaj bova našla Štuparjevega Janka.“

Janezu je začelo veselo utripati srce, saj bo kmalu zopet videl ljubega prijatelja. S stricem sta hodila pred šolo tja in sem, dokler niso začeli biti zvonovi po karlovških cerkvah jednajste ure. V istem času je zapel tudi šolski zvonec, in po šolskih prostorih je zadonelo šumenje. Nauk je bil končan, in dijaki so se napravljali domov. Po stopnicah so se oglasili koraki, ki so glasno odmevali po dolgih hodnikih in prihajali bliže in bliže. Vmes se je čulo govorjenje, šepetanje, smejanje ...

Prva četa se je usula skoz vrata. Tvorili so jo že bolj odrastli dijaki. Nekateri so imeli že brke pod nosom in z bradami obrastle obraze. Obkrožali so častitljivega patra frančiškana, in njih presrčni smeh je pričal, da so v zabavnem pogovoru z njim. Pred šolskimi vrati se nekateri globoko odkrijejo, rekoč: „Klanjamo se, gospod profesor!“

„Z Bogom, deca!“ reče ta ter odide v družbi ostalih dijakov na drugo stran.

„Stric, kaj pa pomeni beseda profesor?“ vpraša Janez.

„Profesorje imenujejo učitelje te šole,“ odgovori gospod Drganec.

„Pa učé patri v tej šoli?“ vpraša dalje Janez.

„Včasi so učili samo patri, danes jih je le še nekaj,“ mu pojasni stric.

Nato so začeli prihajati iz šole mlajši dijaki. Janez zapazi med njimi njega, ki si ga je želel — Štuparjevega Janka.

Ves vznemirjen potegne strica za rokav, kažoč na majhnega, šibkega dečka: „Glejte ga, stric, glejte ga! To je, to je!“

„Čakaj, da ga pokličeva,“ reče stric in stopi z Janezom za korak bliže.

Janko je stopal v družbi tovarišev, ki so se obrnili na desno, a njega je vodila pot na levo. Tistemu, ki je šel v paru z njim, reče Janko pri slovesu: „Servus, amice!“

„Joj,“ se začudi Janez, obrnjen k stricu, „kak jezik pa govori Janko? To ni po metliško.“

„To je latinski jezik, Janez,“ reče stric, „in po naše se to pravi: Sluga, prijatelj!“

„Jej, jej, jej! Koliko se je že naučil Janko!“ se čudi Janez.

V tem pride Janko tik Janeza in gospoda Drganca. Ali ker je imel slabe oči, ju ne zapazi. Zato stopi Janez k njemu, ga potreplje po rami in mu reče: „Ali me ne vidiš, Janko?“

Janko se ozre in vzklikne veselo: „Ali si ti, Janez? Ali si rés ti?“

„I kajpada, jaz sem, jaz!“ reče ta in mu čvrsto stisne roko, „a to so moj stric, gospod Drganec, pri katerem se učim trgovine.“

Gospod Drganec ga vpraša, kje stanuje Janko. Ko mu imenuje ulico, gredó vsi trije v ono stran. Gospod Drganec in Janez spremita Janka do stanovanja. Spotoma niso govorili mnogo. Janez bi rad povedal mnogo in marsikaj Janku, in takisto Janko Janezu. A ničesar se nista mogla domisliti, le tu in tam so se srečali njiju pogledi, in vselej sta se drug drugemu prav od srca nasmehnila. Ko dospó do Jankovega stanovanja, ga povabi gospod Drganec, naj včasi obišče Janeza in njega. Obljubi mu, da bo smel tudi Janez včasi k njemu v poset, kadar mu bo dopuščal čas, na pr. ob nedeljah in praznikih popoldne, ko je prodajalnica zaprta.

Ko se poslové, odideta Janez in stric proti domu.

„Zapomni si to pot,“ mu reče stric. „Tod boš hodil obiskovat prijatelja, pa tudi v drugo hišo te bo pogostoma vodila ta pot.“

„Še kam drugam?“ vpraša Janez.

„Da! Samo potrpi malo! Precej ti povem in pokažem, kam,“ pravi stric.

Ko zavijeta v drugo ulico, pokaže gospod Drganec Janezu veliko, v tri nadstropja zidano hišo. Na njenem pročelju čita Janez velik napis: „Trgovska šola.“

„A, semkaj se bom hodil učit?“ vpraša strica.

„Tu notri se boš učil vseh tistih vednostij, ki jih mora znati trgovec,“ mu odgovori Drganec.

„Kako že težko čakam!“ reče Janez.

„Pa ker sva že ravno tu, pojdi, greva h gospodu ravnatelju, da te vpiše,“ pravi stric in stopi z Janezom proti šoli. V pritličju potrka na vrata, in znotraj se odzove glas: „Naprej!“

Oba vstopita.

Pri pisalni mizi je sedel prileten gospod z dolgo, sivo brado. Ko so se odprla vrata, se ozre proti njim.

Gospod Drganec ga pozdravi: „Klanjam se, gospod ravnatelj!“

Izza mize vstane gospod ravnatelj, stopi proti gospodu Drgancu ter mu veselo ponudi roko: „O sluga, ponižni sluga, gospod Drganec! Kaj vas je pa privedlo k meni? S čim vam morem postreči? Prosim, sedite!“

Gospod Drganec sede in reče: „Tega dečka, svojega sorodnika, sem vam prišel pokazat s prošnjo, da bi ga blagovolili vpisati med učence svojega zavoda, gospod ravnatelj!“

„O da, da, da!“ hiti gospod ravnatelj, „z največjim veseljem. Pa kako se zovete, mladi prijatelj?“ reče, obrnjen k Janezu.

„No, le lepo povej; Janez!“ mu prigovarja stric.

Janez je bil ves zavzet. Še sanjalo se mu ni nikdar, da bi ga kdaj kdo vikal. A danes ga vika sam gospod ravnatelj trgovske šole! To ga je spravilo v vidno zadrego. Preveč se je čutil počaščenega.

Stric je to zapazil, zatorej mu reče: „Ne bodi tako plašen, Janez, in odgovori gospodu ravnatelju!“

In Janez odgovori: „Pišem se za Janeza Zalokarja, doma sem pa iz Metlike, hišna številka 5.“

„No, tako, tako!“ prikimava gospod ravnatelj. „Pa imate kakšno šolsko izpričevalo s seboj?“

„Jaz ga imam,“ reče gospod Drganec in ponudi ravnatelju Janezovo izpričevalo.

Ta ga vzame v roke ter ga v naglici pregleda in pravi: „Prav lepo, prav lepo! Upam, da boste tudi v naši šoli tako pridni. Kako in kaj je tu pri nas, o tem vas bo že poučil gospod Drganec.“

Potem se Janez in stric poslovita ter odideta domov.

VIII.

Spotoma mu reče stric: „Torej v tej šoli — kakor sem ti rekel — se boš učil vseh tistih vednostij, ki jih mora znati trgovec. V šolo boš hodil tri leta, dokler ne postaneš trgovski pomočnik.“

„Ali se je treba toliko časa učiti?“ vpraša Janez.

„Toliko časa, da, predno hoče biti kdo zrel za pravega trgovca,“ mu odgovori stric. „Dobro mora biti v vseh vedah svoje stroke poučen tisti, ki hoče, da mu uspeva trgovina. Posebno dandanes, ko je več in več trgovcev, mora človek dobro paziti, da ne zmrzne.“

„Da ne zmrzne,“ pravi Janez, kakor da ne razume stričevih besed.

„To se reče, da ni primoran, zapreti prodajalnice,“ pojasni Drganec. „Šola traja vsako nedeljo od osmih do dvanajstih dopoldne in vsak dan od sedmih do osmih zvečer. Knjige in vse druge šolske potrebščine ti bom kupil jaz. Tebi ne bo preostajalo drugega, nego da se boš pridno učil in s pridom uporabljal to, kar boš dobil.“

Popoldne je bil Janez že v prodajalnici. Pazno je gledal tistim, ki so prodajali, pod roke, da mu ne bi ušla nobena kretnja, pazno je naslušal vsako besedo, da mu ne bi ušel noben glas. Prizadeval si je, da si vse, kar vidi in čuje, trajno vtisne v spomin.

Ljudje so dohajali in odhajali. Ta je kupil več, oni manj raznega blaga. Zdelo se mu je, da ga vsak, kdor je prišel v prodajalnico, radovedno pogleduje. Janez se je trudil, da bi ne bil neroden, da bi se mu ljudje ne smejali. Precej prvi dan je čutil, da mu pojde vse to lahko in kmalu izpod rok. Polastilo se ga je veliko veselje do trgovskega stanu.

Ko so zvečer zaprli prodajalnico in poklicali uslužbence k večerji, je čutil Janez v nogah trudnost. Saj je ves popoldne stal za prodajalniško mizo, ali pa hodil sem in tja, in ker ni bil tega vajen, so ga bolele noge. Veselil se je torej že na posteljo, da se odpočije. Ko se je poslovil od strica, tete in Milana ter se odpravil v svojo sobo spat, se je začutil tako samega in zapuščenega, da mu je prihajalo srce tesno in žalostno. Bil je čisto sam, zakaj trgovski pomočnik je šel z doma in je ostavil Janeza samega. Vzbudilo se mu je domotožje. Nič dobrega ni imel po materini smrti domá, a bil je vendar doma. Kar ga je obdajalo, vse mu je bilo znano, vse ga je spominjalo matere, vse mu je bilo kot dober, prijazen znanec in prijatelj, ki je spremljal njegovo življenje od prvega dneva pa do takrat, do predvčerajšnjega dneva po noči, ko je zapustil očetovo hišo.

Hodil je po sobi gori in doli. Roke je vtaknil v hlačna žepa in glavo je povesil k tlom. Tako je hodil gori in doli, doli in gori.

Kaj bo, kaj bo?

To vprašanje se mu je vzbudilo samo ob sebi.

In ta mladi mislec je bil žalosten! Najprej je naglo pregledal vso svojo preteklost. Pregledal jo je že stokrat, pa jo je pregledaval zopet to noč. Bila je tako vabljiva, da so se mu oči tako rade zatapljale vanjo. Redkokdaj je svetilo solnce nad njo, a vendar je bila lepa — saj je bila njegova mladost. A danes je je konec, danes mu je umrla! Resnost mu je stopila pred oči, resnost, spremljana z delom in skrbmi ...

Janez je bil silno žalosten!

Na mizi je zagledal papir in tinto.

Kaj pa, ko bi komu pisal?

Ali papir ni bil njegov. Pa če je pomočnikov, ga poprosi jutri odpuščenja in mu poreče, da mu je bilo tako silno dolg čas, da je moral pisati.

Sede torej za mizo in začne:

Dragi oče! Vaš Janez je nocoj tako silno žalosten ...

Ah, ne! Tako ne sme pisati. Drugače, drugače ...

In začne zopet:

Predobri gospod učitelj! Sedaj sem tu v Karlovcu, a pri Vas je bilo lepše ...

Tudi tako ne sme pisati! Kaj bi rekel predobri gospod učitelj? ... Drugače mora pisati. In začne v tretje:

Ljubi brat! Pregovor pravi: Povsod je dobro, a doma najbolje ...

Pa tudi s tem ni bil zadovoljen. Brat se bi mu smejal, češ, čemu si pa silil z doma? ... Vse drugače se mora glasiti njegovo prvo pismo. Zatorej začne v četrto:

Draga sestra! Toži se mi po tebi, po bratu in po očetu ...

„Ah, saj nisem nocoj za pisanje!“ reče Janez in odloži pero. „Pa to tudi ni prav, da sem tak!“ pravi dalje, „tak kot otrok, ki se mu razbije igrača.“

Potem vstane izza mize in odpre omaro.

„Ah, moje orglice!“ vzklikne in jih vzame v roko. Zopet sede za mizo in začne igrati na orglice:

Srce moje, kaj žaluješ? ...

Ko je doigral, mu je bilo lažje. Potem začne znova:

Igraj kolce, ne postavaj,
Igraj kolce, ne postavaj! ...

In bilo mu je še lažje ... Pa začne novo pesem:

Solnce sije, luč gori,
Pred tabo, Janez, kozarček stoji ...

In bilo mu je tako lahko, da se je zasmejal: „Ah, da, kozarček! Tinta, tinta stoji pred mano ...“

Ali oči so ga začele skeleti. Trepalnice so mu silile skupaj, in začel je kimati z glavo.

„Spat pojdem, to bo še najbolje,“ reče končno. Nato opravi svojo večerno molitev, se sleče in leže v posteljo ter kmalu zaspi.

Drugi dan — v nedeljo — je bilo treba prvikrat v trgovsko šolo. Predno je odšel Janez z doma, mu je rekel stric: „Vem, da ti pojde v začetku težko, zakaj v šoli govoré gospodje učitelji hrvatski jezik, ki ga še ne razumeš. Pa tudi jaz, ko sem prišel v Karlovec, nisem umel hrvatskega jezika. Ali ravno s tem, da sem poslušal druge, kako govoré, da sem bil ob tem pazljiv in sem si zapomnil vsako besedo, sem se kmalu naučil hrvaščine, ki je jako slična slovenskemu jeziku in zlasti še metliškemu narečju. Saj zavijate Belokranjci prav po hrvatsko in ste tudi kako besedo izposodili pri Hrvatih. Prepričan sem torej, da ti ne bo delalo priučenje hrvaščine Bog ve kakih težkoč, in da boš kmalu govoril lepo in gladko jezik svoje nove domovine. Saj vse, kar te obdaja, je hrvatsko: naš govor, naše čuvstvo, naše navade, naše mišljenje — vse je hrvatsko. Tako se boš tudi ti, Janez, kmalu uživel v to okolico, v te običaje, in boš Hrvat med Hrvati ...“

„Pa sem Slovenec,“ reče Janez.

„Vem, in zato si lahko tudi Hrvat. Saj smo si bratje Slovenci in Hrvatje. Iz jednega plemena smo zrastli, jedno domovino imamo. Kolpa — pravijo — nas loči. Ali to je le navidezna meja, v resnici ni meje med nami. Da, Janez, jedno domovino imamo! Saj poznaš pesem, ki jo poveličuje: „Lepa naša domovina!“ Pojó jo v Metliki in v Karlovcu, v Ljubljani in v Zagrebu ... Saj poznaš to lepo pesem!“

In Janez pravi: „Kaj bi je ne poznal? Saj jo znam igrati na orglice.“

„Lepo je to! Pa jo nam boš po obedu zasviral, Janez!“ reče stric. „A sedaj moraš v šolo. Veselje berem na tvojem obrazu in iz tega sklepam, da se odpravljaš vesel na ta pot. Vesel začetek je polovica veselega konca. Trdno naj zraste v tebi sklep, da boš vztrajal v započetem delu. Pojdi sedaj! Spotoma stopi v cerkev in bodi pri maši. Nedelja je danes, in Bog hoče imeti tudi svoj del!“

Janez je odšel v šolo. S knjigami in zvezki pod pazduho jo je mahal po ulici. Stopil je v prvo cerkev ter bil tam pri službi božji.

„Torej, kako je bilo v šoli?“ ga vpraša stric, ko se vrne Janez opoldne domov.

„Dobro je bilo, stric! To se reče — lepo je bilo,“ odgovori Janez, „čitali smo in pisali in računali.“

„Ali si bil tudi ti kaj vprašan?“

„Bil in ne bil.“

„Pa kako naj to razumem?“ vpraša stric.

„To je čisto druga šola, kakor pri nas v Metliki. Vsako uro nas je učil drug gospod učitelj. Ko sem stopil v učilnico, so me učenci radovedno pogledovali, zakaj bil sem jim tujec. Takisto me je pogledal tudi vsak gospod učitelj ter me vprašal, kdo sem, in odkod sem, in kje se učim v prodajalnici. Vsakemu sem odgovoril, kar sem vedel. In vsak mi je dejal, da naj bom pri uku pazljiv, da se kmalu naučim hrvaščine, da bom mogel potem tudi odgovarjati na vprašanja iz raznih predmetov, ki se jih učé v trgovski šoli. Sedel sem ves čas mirno in pazljivo na svojem prostoru.“

Po obedu reče stric Janezu: „Sedaj pa pojdi po orglice, da nam zasviraš pesem, o kateri sva govorila predpoldnem.“

„Ali zna Janez igrati na orglice?“ vpraša teta.

„Zna, zna, pa še kako!“ odgovori stric.

„Saj ni tako hudo, teta, kakor meni stric,“ reče Janez.

„To bomo videli, to bomo videli! Samo prinesi orglice,“ prigovarja stric.

Janez vstane in odide v svojo sobo. Vzame orglice in z njimi potrka ob mizo, da jih očisti prahu in smetij. Potem se vrne v obednico, sede na prejšnje mesto in začne igrati.

„Še enkrat, Janez, še enkrat! Saj gre izborno,“ reče stric, „a mi bomo peli.“

Janez začne še enkrat; stric, teta, Milan in drugi, kar jih je bilo pri obedu, pa začno peti. In veselo se je razlegala pesem o lepi naši domovini po sobi.

V tem nekdo potrka na vrata.

„Naprej!“ se oglasi skoro vsi hkrati.

Vrata se odpró, in v sobo stopi — Štuparjev Janko.

„Tako je prav, Janko, da si prišel k nam,“ mu reče Drganec precej, ko ga zagleda in mu stopi naproti.

Janko pa stoji pri vratih, pomežikava z zdravim očesom, kakor da koga išče. „K Janezu sem prišel,“ reče končno.

„Saj boš sedel poleg njega, le pridi bliže,“ pravi Drganec in mu odkaže prostor poleg Janeza. Gospa postavi predenj čisto kupico in jo nalije z vinom.

„Na zdravje!“ se odzovejo vsi in trkajo z Jankom.

Ta se je čutil silno počaščenega in se je smejal zadovoljno. „Pa pijmo,“ méni v šali, „saj sem v resnici žejen. Dolgo že nisem pil vina. Slabi časi, gospoda!“

Drgančevim je ugajal ta preprosti, odkritosrčni govor.

„Kaj pa piješ po navadi?“ ga vpraša Janez.

„Kaj neki?“ odgovori Janko, „samo čisto vodo. Izpil sem je že toliko v Karlovcu, da bi se že lahko zaredile žabe v meni. Ti presneta reč!“

„Tak si še, kakor si bil, Janko,“ mu reče Janez.

„Kaj se bi tudi izpreminjal, saj nisem luna!“ pripomni Janko. „No, pa malo sem se vendarle pretegnil. Vsaj glava, čutim, mi je večja — toliko učenosti je že v njej.“

Vse omizje je navdala dobra volja. „E, le smejte se!“ pravi dalje Janko; „učenost je težak kruh. Pa skopo ga režejo v Karlovcu. Domá ga je bilo preveč, tu ga je premalo. Ah, domá, domá!“

„Ali se ti toži po domu?“ ga vpraša gospa.

„Pa kako! Kadar utegnem, jo mahnem po poti, ki drži proti Metliki ... Glej, z vsakim korakom si bliže doma, si mislim, ko grem po cesti iz mesta. Glej, z vsakim korakom si dalje od doma, si mislim, ko se vračam v mesto. No, pa bomo že zopet prišli domov, če Bog da! Potlej pa to večno tičanje v knjigah! Kot strah mi stoji za hrbtom gospodinja in me priganja k učenju. Kdo bi se pa tudi zmeraj učil, saj bi bil naposled še preučen. E, pa bi se že še učil, ali to moje slepo oko mi je na poti. Če predolgo čubim v knjigo, pa mi začno plesati črke pred nosom ... hopsasa, hopsasa ... kakor jaz. kadar mi je dolg čas. Da, kadar mi je dolg čas, pa poskakujem z leve na desno in z desne na levo ... didl-dum, didl-dum. Gospodinja se mi smeje in pravi, da sem bedast. Pa le naj pravi, kar hoče; meni pa le prija, mene pa le tolaži ta ples!“

„Pa se znaš res tolažiti, Janko,“ reče gospod.

„Hvala Bogu, da se znam, sicer bi bilo joj! Včasi se stisnem v kot, počenem na tla in si zapojem tisto o jelenu.“

„Aha! O jelenu!“ ponovi Janez.

„Saj jo poznaš!“ Janez vzame orglice in začne igrati, a Janko poje:

Jelen skače po zelenoj travi,
Jelen skače po zelenoj travi,
Jelen pase po zelenoj travi se ...

Janku so se napele žile na vratu in v sencih, tako je pel.

„A to ni nič,“ pravi, „najlepše je, če pojem zvečer, ko gori svetilnica. Takrat še le ima moj glas pravo moč. Tako zabuči, da ugasne svetilnico. Potlej grem vsaj lahko spat. In spim v Karlovcu prav tako dobro kakor v Metliki. In to je dobro, to je še jedino dobro.“

„Torej ima vsaj nekaj dobrega Karlovec,“ opomni s smehom Milan.

Potem so se odpravili na izprehod. Najprej sta šla Janko in Janez, potem gospod, gospa in Milan.

„Pa pojdimo proti metliški strani, tam je najlepše,“ prosi Janko.

„Dobro, dobro! Le pojdimo proti metliški strani,“ reče gospod.

Ulice so bile polne šetalcev, gostilnice ob cestah so bile polne pivcev. Vsak si je prizadeval, da prebije v nedeljo popoldan čim prijetnejše. Jednemu je prijetno to, drugemu drugo. Ta se veseli izprehoda pod milim nebom, koder veje čisti, sveži zrak, koder dihajo človeku prsi svobodno, veselo; temu se zdi prijetnejše, če presedi popoldan v gostilniški sobi, kjer ga obkroža zakajeni, zaduhli zrak, kjer se razvnema kri in razpleta jezik.

A Drgančevi in oba mlada Metličana so korakali počasi proti metliški strani, kakor je želel Janko. Bela cesta, skopo obsenčena z visokimi jagnedi, se je izgubljala v daljavo, v kateri so se dvigali griči, za katerimi se je razprostirala Metlika. Počasi so korakali po cesti. Gospod Drganec se je včasi ustavil, pokazal s palico zdaj sem, zdaj tja ter povedal Janezu in Janku, kaj je to, kaj ono. Mladima izprehajalcema pa ni bilo mnogo do tega, kar je pripovedoval Drganec. Njiju misli so hitele daleč naprej, tja prek dolin in gričev do domačega kraja.

„Bog ve, kaj delajo sedaj moj ata?“ izpregovori Janko.

„I, kaj! Sedaj so minile večernice, in tvoj ata sedé pred hišo in kadijo pipo,“ pravi Janez.

„Saj bo nemara res tako,“ meni Janko.

Potem sta molčala oba, ali z duhom sta bila domá.

Ah, kako je lepo ob nedeljah popoldne domá! Ko se usujejo ljudje popoldne od večernic iz cerkve, se poizgubé po hišah, in tak lep, slovesen mir se razgrne vsepovsod, vsepovsod ... da človek kar čuti, da je nedelja, dan Gospodov. Še psi polegajo mirni po cestnem prahu, in kokoši se zakopljejo v pesek po dvoriščih, in zdi se, da počivajo, praznujejo. Hišni gospodar pa vzame palico v roke, ogrne suknjo in gre na polje, v lozo, na pristavo, da si ogleda rast poljskih sadežev, da vidi, kako se mu obnaša novi zasad v lozi, da si ogleda stanje: kozolec, pod, hlev, čebelnjak, kolarnico ... Vse preišče, vse pregleda: ali bo treba kje kaj poprave in prezidave, ali bo treba prekriti streho, nadomestiti trhle prečnice v kozolcu, deske na svislih, kline v oknih na hlevu in podu ... Skrbno hodi okoli stanja, voha in voha, ali ne diši morda po ognju, ki bi mu lahko upepelil ves imetek ... Stopi k čebelnjaku, gleda veselo šumljajoče čebele, kako poletavajo na ajdo in poljske cvetove ter se z rumenoprašnimi nožicami in krilci vračajo v polne panje ... Ali pa pohiti tja na reber, kjer mu čuva pastir lepo goved. Zadovoljno se mu smeje srce, ko gleda te zdrave junčke in telice, ta polna kravja vimena, te velike, modre oči močnih volov, ki ga gledajo tako prijazno, kakor da bi spoznale gospodarja ... In pot ga odvede tja, kjer mu rastó zdrava debla plodonosnega sadnega drevja. V ravni vrsti ob meji se krivijo slive, za mejo se razvrščajo jablane in hruške, katerih plemeniti sad pade jeseni gospodarju v nastavljeno canjo kot plačilo za njegov trud in njegovo skrb.

In gospodar snuje načrte za nadaljnje delo, računa in premišlja, kaj bo obdržal doma, kaj prodal, da dobi novcev za davke, in da jih položi nekaj na stran za čas, ki pridejo, za ženo in otroke ...

Ta in oni odide z barilcem ali čutaro na rami v vinograd, pregleda in pretiplje vsako trto, potrga izrastke, priveže trdneje trto h kolu, potehtava zoreče grozdje, gleda po tleh, ali si ni napravila lisica steze k sladkemu grozdju. Potem odpre zidanico, da izpuhti iz nje zaduhli zrak, in da se napolni s čistim, zdravim vzduhom. Potrkava po sodih, ali še bobné glasno, odvita čep in napolni posodo, ki jo je prinesel s seboj, da bo imela družina doma kaj poboljška. Potem odpahne triogelno omarico, ki visi v kotu, vzame pol suhe klobase in kupico ter natoči vanjo žlahtne tekočine iz polnega soda. Sede na prag in obrača kipeče vince proti solncu, prigrizne klobaso in izpije vino.

Starci, žene in otroci pa se solnčijo domet pred hišami. Tu in tam se jih je zbrala gruča, in veseli pomenki jim krajšajo ure. Dekleta čitajo knjige, izposojene pri gospodu učitelju, fantje pušijo smodke in zbijajo šale med seboj. Gospodinja hodi po hiši, po kuhinji, po kleti, po dvorišču, ogledujoč, če je vse v redu, vse na svojem mestu. Vse počiva in vendar dela. Vse je nekak zaključek dela minulega tedna in začetek delu prihodnjega tedna. Vso to brigo spremljajo neštete prošnje, ki plavajo proti nebu; nad vsem mestom, nad vso lepo okolico plava nekaj kot klic, oznanjajoč smoter človeškega življenja, izražen v kratkih besedah: Moli in delaj!

— — — — — — — — — — — — — — — — — —

A kar je gospode, ta se napravlja na izprehod tja proti Kolpi, ali tja proti Gorjancem. Kdor more, si naroči tudi voznika, da ga popelje kam v okolico: v Gradac, v Črnomelj, na Lužo, na Božjakovo ali kamorkoli ...

Ko pa se nagne solnce, prikoraka na trg mestna godba, da zaigra manj ali več komadov, kakor so že poslušalci manj ali več radodarni s plačevanjem pijače. In pijača je metliškemu godcu to, kar ribi voda. Če ni pijače, so inštrumenti pokvarjeni.

Da, z duhom sta bila domá mlada izprehajalca Janez in Janko!

Priplavala je Janezu pred oči žalostna očetova podoba. Sam Bog ve, kaj dela sedaj. Morda je doma, morda je zopet v gostilnici, da bo razgrajal, ko se vrne zvečer domov. Morda je pri podu ali pri kozolcu in gleda, kako se je obnesla košnja. Kaj dela France, kaj Nana?

„Kaj pa tako vpijeta?“ vpraša glasno gospod Drganec.

Janko odgovori: „Prah je po cesti in šel bi nama v grlo ...“

„A tako, tako!“

„Tebi torej ne ugaja tu v Karlovcu?“ vpraša potem Janez Janka.

„Kaj vem!“ odgovori ta; „ugajalo bi mi že, če bi ne bil iz Metlike doma. Tako me pa zmeraj nekaj vleče domov.“ In po kratkem molku zopet izpregovori: „Ali res misliš, da sedé moj ata pred hišo in kadijo pipo?“

„Gotovo tega ne vem, mogoče pa je,“ reče Janez.

Jankov oče pa je bil mlinar, in zato reče Janko: „Kaj pa, če sede pred mlinom in tamkaj kadé pipo? Ob nedeljah popoldne gredó navadno s sestro Ceno tjakaj, kjer je senca in hlad.“

„Potlej so pa tudi danes tam,“ reče Janez, „seveda so! Kakor da jih vidim.“

„Ah, da sem sedaj tudi jaz tam!“ vzdihne Janko. „Tam je tako lepo, tam zoré maline in tepke. Pa tepke rad jem, ker vlečejo usta skupaj, tako — glej!“ In Janko nategne ustnice, kakor da jé trpek sad.

„Ali pa, da sem vsaj bogat, silno bogat!“ vzklikne potem.

„In kaj bi bilo, da si silno bogat?“ ga vpraša Janez.

„Kaj bi bilo? O, jaz že vem, kaj bi napravil!“ reče Janko.

„Pa povej! Ali je to taka skrivnost?“

„Napraviti bi dal velik, velik most od Karlovca do Metlike — naravnost do naše hiše, da bi šel vsak dan lahko na izprehod po tem mostu,“ pripoveduje Janko z vso resnostjo. „Pa če bi ne imel časa, da bi šel tako daleč na izprehod, pa bi vsaj videl vsak dan našo hišo.“

„Ne vem, Janko, če bi bilo to mogoče,“ ugovarja Janez; „zakaj zemlja je okrogla, in tako dolg most bi bil v sredi gotovo vzdignjen, obokan.“

„Naj bi bil tak ali drugačen — saj ne bo nikakoršnega, Janez; zakaj Janko nima cvenka, pa zato tudi mostu ne bo.“

„A sedaj bo menda dovolj izprehoda in prahu,“ se oglasi za hrbtom gospod Drganec, „zatorej se vrnimo v mesto!“

Vsa družba se obme proti mestu, kamor so se začeli vračati tudi drugi izprehajalci. Ko dospé do drevoreda, zadoni iz dalje glasna godba. Drganec se obrne k svoji ženi in ji reče: „Vojaška godba igra tam v gostilnici. Napravimo mladima prijateljema to veselje ter pojdimo poslušat godbo!“

Tam so zasedli okroglo mizo ter so poslušali lepo godbo do poznega mraka.

IX.

Polagoma se je Janez popolnoma privadil Karlovcu. Tisto mehko čuvstvo, ki se mu je vzbujalo v duši kot glas, kličoč ga in vabeč domov, se mu je izpremenilo v hrepenenje po učenju v željo, da bi svojim dobrotnikom — Drgančevim v Karlovcu, svojcem in učitelju Palčiču v Metliki — z lepim vedenjem in poštenim delom napravljal veselje.

Kmalu se je sukal po prodajalnici, kakor bi bil že Bog ve koliko časa pri stricu.

„Ti si kakor ustvarjen za trgovca,“ mu je večkrat rekel stric.

Ko se je zvečer vrnil iz šole domov, je sedel h knjigam ter se učil, da je bil kmalu jeden izmed prvih v razredu. Na ta način si je pridobil ljubezen učiteljev, ki so ga večkrat stavljali njegovim součencem v vzgled.

Stric mu je nabavil nekaj nove obleke, da je bil tudi po zunanjščini prikupen deček. Vrh tega mu je dal včasi tudi kak denar, rekoč, da mu bodi majhna odškodnina za njegovo pridnost in poštenost, ter da naj razpolaga z njim, kakor se mu zdi prav in dobro. Janez ni čutil nobene sile, da bi po nepotrebnem izdajal denar, saj je imel pri stricu vsega, česar je potreboval. Kupil si je le tu in tam kako knjigo, ki so jo priporočali v šoli; drugo, kar mu je ostalo, je hranil, češ, bo že še kdaj prav prišlo.

Nedeljske popoldneve sta navadno prebila z Jankom; ali je obiskal Janko Janeza, ali Janez Janka. Navadno je bilo tako, da je prišel Janko k Janezu, in sicer vselej že takrat, ko so sedeli Drgančevi še pri obedu. Saj je vedel, da mu bo dala prijazna gospa ali košček pečenke, ali košček močnate jedi, ali vsaj kupico vina. In vse to je Janko visoko cenil, zlasti še zategadelj, ker ni bilo takih dobrih rečij nikdar na mizo pri njegovi gospodinji. Tamkaj je zavzemal v petek in svetek krompir glavno mesto: enkrat v oblicah, drugikrat v juhi, tretjikrat v zabeli. A ocvirki so bili tako redko nasejani po ponižnih krompirjevih koščkih, da je moral Janko o solnčnem poldnevi prižgati svečo, če je hotel katerega najti in deti pod zob. Tako je vsaj pravil Janko, ki je to najbolje vedel.

Ali tam pri Drgančevih je bilo to vse drugače, in Janko je blagroval Janeza, kadarkoli se je spomnil nanj. In niso bili baš redki trenutki, ko je mislil na Janeza. Bodisi v šoli, bodisi doma — Janez in njegovi dobri obedi so mu bili v mislih. Kadar je sedel pri knjigi, da se nauči, kar je bilo treba znati v šoli, je položil pod knjigo kos papirja in, če ni bilo gospodinje poleg, risal nanj sklede in skledice, čaše in steklenice ter si vzbujal slast in žalost.

In srce mu je bilo polno tožba in bolečin, ko se je sešel ob nedeljah popoldne z Janezom. Ta ga je tolažil in bodril, da naj vztraja, da bodo prišli tudi njemu kdaj boljši časi.

„E, lahko govoriš ti, ko ti je tako dobro,“ je odvrnil ob takih prilikah Janko.

A Janez mu je dejal: „Dragi moj, saj to ni vse, če se godi želodcu dobro.“

„Morda ni vse, a je vsaj mnogo,“ je pripomnil Janko.

In zidal je še dalje mostove od Karlovca do Metlike in od dne do dne si je bolj želel domov. Bil je sicer bistre glave in lahko bi se učil, da je imel nekoliko več dobre volje, pa da mu je bilo oko zdravo. A to oboje ga je neprenehoma motilo in odvračalo od učenja, in le svoj dobri spomin je moral zahvaliti, da je prebil z ugodnim uspehom prvo šolo, in da ni bil ves denar, ki ga je izdal oče zanj, po nepotrebnem vržen v vodo.

Drugo leto Janka ni bilo več nazaj v Karlovec. Ostal je domá. On ni ničesar opomnil očetu, a oče ničesar njemu. In tako sta sklenila oba, ne da bi izpregovorila drug z drugim besedico, da je najbolje, če ostane Janko v domači hiši in si kako drugače pomaga do samostojnosti. Priroda sama je že poskrbela zato, da se bo moral vse svoje žive dni težko boriti za vsakdanji kruhek; dala mu je šibko telo in slepo oko, a da bi svojega telesnega uboštva ne čutil tako bridko, mu je dala dobro voljo, dovtip in šalo, kar ga je dvigalo nad vsakdanje skrbi, mu napravljalo jednakomernost malomestnega življenja zabavno in priležno ter ga prikupilo gospodi in preprostim ljudem.

Imel je lepo, hitro pisavo, zato ga je sprejel v svojo pisarnico metliški notar. Kmalu se je do cela seznanil s posli notarskega urada in bil svojemu gospodu zvest in delaven služabnik. Od meseca do meseca je z lahkoto potrošil prislužene novce ter leta in leta presedel za mizo med kupi zanimivih, a večinoma pustih in dolgočasnih listin in pisem.

Bil je nekak živ stroj, ki je izrabljal svoje mlade moči v prid drugemu, bil je človek, kakor jih je tisoč in tisoč drugih po širokem svetu! Popolnoma se je vdal v svoj položaj. Želje, ki so včasi vzplamenevale v njegovi duši, hrepeneče nekam v nedoglednost, v neizvedljivost, so mu umirale bolj in bolj ter so končno ugasnile ko brleče lučke, ko jim poide olje ... Nizko sklonjen nad papirjem, da se ga je malo ne dotikal z nosom, je ubijal moč očesnega živca polagoma, jednakomerno, kakor da mora biti tako. Včasi so mu zaplesale črke pred zdravim očesom in so se pordele, kakor bi jih bil napisal s krvjo, s srčno krvjo svojega življenja! ... Takrat je moral odnehati. Dlan je položil na zdravo oko, da se mu odpočije. A nekaj trenutkov so še plesale v temi pred njim tiste krvave črke. Previjale so se kakor rdeči črvi sem in tja, tja in sem, potem so se razvile iz njih čudne, sive zvezde, ki so se sukale v hitrem teku ... najprej velike, ki so se poglabljale nekam v globoko temo, potem majhne in manjše, ki so končno popolnoma izginile. In zopet je lahko začel z delom.

V začetku ga je navdajala z grozo ta očesna onemoglost. Kakor bi jo izprožil, se mu je razlila po možganih misel: „Kaj pa, če bi ti še to oko ugasnilo? Če bi, ko odmakneš dlan, ne videl več belega solnca, ampak samo tako večno, večno temo?“ ... In počasi, da ga ne bi v jednem samem groznem trenutku ubila večna noč, je začel razmikati prste, in skoz ozke špranje med njimi se je zazibala do očesa rdečkasta luč ... In vesel je vzkliknil Janko: „O saj te še gledam, ti beli, zlati danek!“

Potem pa se je temu privadil ...

Včasi se mu je vzbudilo tudi očitanje: „Zakaj se nisi vrnil v šole?“ Ali brž je začel misliti kaj drugega, karkoli: kako delajo tinto, kako so prišli ljudje do tega, da so začeli pisati, zakaj se ljudje vedno pravdajo in tožarijo ... I, zakaj neki? Da ima notar zaslužek ... In Bog ve, kaj vse je še mislil, samo da je zadušil ono očitanje, predno se je razvilo do kesanja, ki boli tako silno!

Ali kadar je odbila šesta ura popoldne, in ko je ostavil Janko pisarnico, takrat se je začutil svobodnega, veselega, celó srečnega. Ko je zaprl vrata za seboj in stopil venkaj na cesto, je globoko zasopel, da se mu je kot prijetno, hladeče zdravilo razlil po pljučih sveži zrak. Srečaval je znane ljudi, ki so ga prijazno pozdravljali, ga vpraševali za svet, ga vabili s seboj. Čutil se je nekam vzvišenega, počaščenega, veljavnega. In kakor mehka, ljubeča roka je prihajala k njemu bodočnost s slutnjami, ki mu je vrgla tu in tam na dno srca nado, da mu morda vendar pridejo še kdaj drugačni časi ...

Janez pa se je razvijal bolj in bolj duševno in telesno. Odkar ni bilo več Janka v Karlovcu, ni imel nikogar, da bi z njim tako prijateljski občeval. Lahko bi si dobil družbe, kolikor bi je hotel, a ni je iskal. Svobodni čas je uporabljal za to, da se je seznanjal s trgovsko vedo, in dostikrat se je zgodilo, da ga je moral stric odganjati od knjig ter ga prisiliti, da je šel z njim, ali s teto, ali z Milanom na izprehod.

Zrastel je v lepega, slokega mladeniča, in prvi mah mu je pognal ponižno rast pod nosom. Nekaj resnega in prikupnega ob jednem se je razgrnilo nad njegovim vedenjem. Srce in dušo je podedoval po materi, rast in lice mu je bila dedščina po očetu. Mehkota in možatost, delavnost in vdanost so se združile v lepem soglasju.

Sam s seboj je bil do cela na jasnem. Spoznal je svoje zmožnosti in moči, in ravno pot je videl začrtano pred seboj: pot dela in vztrajnosti, ki ga dovede do smotra, da postane trgovec.

Zgodaj je dozorel. Pri njem ni bilo tistega polaganega prehoda iz nezrelosti v zrelost, pri njem se je naglo razvil deček v trezno mislečega mladeniča, da, skoro v moža. Nekega dne sede za mizo in napiše učitelju Palčiču pismo:

Spoštovani gospod učitelj! Ne bodite hudi náme, da Vam še nisem nič pisal, odkar sem v Karlovcu. Namenil sem se že večkrat, da Vam pišem, ali sam nisem vedel, kako in kaj. Sedaj pa poteka že tretje leto mojega tukajšnjega bivanja, in danes si domišljam, da vem, kako in kaj. Vas, spoštovani gospod učitelj, imam v najboljšem, najblažjem spominu. Samo spomin na mojo blago mater mi je svetejši od spomina na Vas. Vi ste bili, ki ste me učili z vso ljubeznijo, Vi ste bili, ki ste me tako lepo tolažili v tistih žalostnih dneh, ko so mi zagrebli predrago mamico, in če bom kdaj kaj, bom moral samo Vas zahvaljati za to. Saj ste mi Vi vzbudili veselje do dela, in Vi ste povzročili, da sem prišel v Karlovec k tem dobrim ljudem, ki so me sprejeli za svojega. Z vsemi silami si prizadevam, da bi se svojim dobrotnikom izkazal hvaležnega za vse dobrote, ki sem jih prejel od njih. Zato delam neumorno, kolikor mi pripuščajo moje moči. Ali k delu se ne silim. Delam z veseljem tako v prodajalnici, kakor v trgovski šoli. Moje delo v prodajalnici veseli mojega dobrega strica, moje delo v šoli veseli moje učitelje, a oboje veseli najbolj mene, saj bo oboje meni samemu najbolj v prid. A vse to je Vaša zasluga, spoštovani gospod učitelj! Saj ste mi dali Vi podlago, na kateri delam dalje. V prodajalnici sem se že popolnoma udomačil. Vse posle opravljam z lahkoto, in vidi se mi, da sem se poprijel pravega stanu. Ne morem Vam povedati, kako me zanima in veseli to večno skladanje in prekladanje, merjenje in cenitev blaga, to vrvenje dohajajočih in odhajajočih ljudij, to pogajanje pri izplačevanju — a pri vsem tem velikem prometu ta red in natančnost. Tudi v šoli sem jako rad. O koliko sem se že naučil! Seznanil sem se že s knjigovodstvom, z raznim trgovskim dopisovanjem, s sestavljanjem faktur, z meničnim računom, s kupnimi pogodbami, s pobotnicami in zadolžnicami, in sam Bog ve, s čim vsem! V tem trenutku se niti vsega ne spominjam. A to, kar mene samega najbolj veseli, in kar bo veselilo gotovo tudi Vas, to Vam moram tudi povedati. V občevanju z ljudmi sem se hitro in lahko priučil blagoglasni hrvaščini, in v trgovski šoli sem se učil tudi nemščine, laščine in francoščine. In s kakim veseljem sem poslušal ta pouk, pa s kolikim veseljem se učim doma v svobodnih urah teh, za trgovca važnih jezikov! Moj dobri stric mi je nakupil potrebnih knjig in slovarjev, s katerih pomočjo se bolj in bolj seznanjam s temi jeziki, ki mi bodo kakor mi je dejal o priliki stric — še odprli pot v veliki svet! Ne vem, ali zaslužim ali ne, toda stric mi je rekel, da sem že danes zrel za pomočnika, za katerega me hoče kmalu proglasiti. Potem pa, je pripomnil dalje stric, ne bom več prodajal v prodajalnici, nego mu bom pomagal v pisarnici, zakaj star je že in sam ni več za delo. Na njegovo mesto bo stopil njegov sin Milan, a jaz da pridem na Milanovo mesto. Mislite si lahko, spoštovani gospod učitelj, koliko je moje veselje! In ni mi dalo prej miru, nego da sem Vam moral vse to povedati. Prosim Vas lepo, pozdravite mojega očeta in brata in mojo sestro, sami pa blagovolite sprejeti še enkrat presrčno mojo zahvalo za obile dobrote, ki ste mi jih izkazovali, in moje vdane pozdrave. V hvaležnosti Vam vdani

V Karlovcu, dne ...

Janez Zalokar.

Pripis. Vsak dan prosim ljubega Boga, da bi Vas še dolgo ohranil zdrave in zadovoljne. Prosim Vas, če vidite kaj Štuparjevega Janka, mu recite, da ga Zalokarjev Janez pozdravlja. Z Bogom!

— — — — — — — — — — — — — — — — — —

Učitelj Palčič se je silno razveselil Janezovega pisma. Takoj, ko ga je prečital, mu je odgovoril:

Dragi Janez! Sedaj si že velik gospod, a vendar Te še nazivljem po stari navadi. Bil si mi vedno ljub učenec, zatorej Te še danes ne morem drugače klicati. Tvoje pismo mi je napravilo mnogo veselja. V resnici Ti povem, da sem Te tako vesel, kakor bi bil moj lastni sin. In s tistimi željami, ki se z njimi oklepa oče svojega otroka, se oklepam tudi jaz Tebe, in Tvoje vrlo napredovanje mi je v toliko večjo radost, ker morem iz njega sklepati, da moji nauki niso padli na kamen. In to je vsakemu učitelju najlepše plačilo, če vidi, da njegov učenec tako lepo napreduje, in da obeta postati delaven in pošten član človeške družbe, kakor mu je na drugi strani največja žalost, ako se prepriča, da je bilo njegovo delo brezuspešno. Veseli me, da se nisem gledé Tebe varal. Kar mi pišeš o dobrotah, ki sem Ti jih izkazal, ni opravičeno, moj Janez! Kar sem storil za Te in Tvojo bodočnost, to je bila samo moja dolžnost. Dolžnost učiteljeva ni samo vzgoja in pouk mladine, temveč njegova dolžnost je tudi, da kaže svojim učencem pot v bodočnost, da jih opremi, ko ostavijo očetov dom, s tistimi nauki, ki so mu verni in zanesljivi spremljevalci na opasnem potu življenja. Življenje je težko, in čvrst, odločen, značajen bodi človek, ki si hoče s poštenim delom in čistimi rokami služiti kruh! Danes si še mlad, in to, kar še le pride, bo šola — težka in mnogo zahtevajoča, in iz nje boš izšel — popoln mož. Vse naše življenje, dragi Janez, je šola! Vse naše življenje, dragi Janez, je boj! Hud, velik boj! Krepka volja mora voditi naše nehanje in delovanje, da ne omagamo in ne pademo! In najsi kdo podleže in omahne, predno dožene konec svojih namenov in željá, če ima čisto vest in prepričanje, da ni hotel brezplodno zaigrati svojih dnij in jih preživeti v brezdelju — ta gleda tudi lahko zadovoljno v svojo preteklost; saj ni po lastni krivdi prizval svojemu življenju žalostnega, neozarjenega konca! Lastna krivda je človeku najhujša kazen, zavest delavnosti in poštenosti je človeku najlepše plačilo! Ne mislim tu z bleskom obdajati svoje osebe, zakaj učil sem Te ponižnosti, in čudne pojme bi imel lahko o svojem učitelju, če bi ga gledal danes naščepirjenega s samohvalo. Ali toliko razuma že imaš, da me boš umel. Vse moje življenje je velik dan, pa samo en dan dela in skrbi. Učitelj sem in vedno sem si prizadeval, da do pičice natančno izpolnim vsako svojo dolžnost. Zdi se mi, da bi bil danes tudi lahko miren, če tudi bi ne storil tega ali onega, kar sem. In glej! Danes, ko so prišli moji stari, trudni dnevi, ni mi prineslo vse moje delo toliko, da bi mogel količkaj — kakor pravimo — bolje živeti. Vse pojde do groba, kakor je šlo od zibeli. Z imetjem ni poplačano moje delo. A vendar sem danes vesel in zadovoljen! Zavest imam, da sem se vse svoje žive dni resno trudil in si prizadeval, da bi ne prišel v nasprotje s svojo vestjo. In krog in krog vidim, kako blagodejno so vplivali moji nauki, ki sem jih v teku dolgih let delil metliškim otrokom tam v tesni učilnici, kjer si tudi Ti zajemal prve znanosti. Večer mojega življenja ni obdan s slavo in bogastvom; tih je, ponižen in miren, kakor mu je bilo jutro, a záme je vreden več nego vse bogastvo! Od srca želim, da bi Ti bilo življenje prijetno in dobro, dragi Janez! Preverjen sem, da Te ni treba opominjati k vztrajnosti in delavnosti, saj Te ni bilo treba niti takrat, ko si še bosopet tekal po prahu in pesku metliškega mesta; toliko manj Te je treba sedaj, ko mi vendar izpričuje Tvoje pismo, da je že nekaj moškega šinilo v Tvojo mlado kri. Naj bi ostalo tako tudi naprej! Bodi mož, Janez! Pozdrave, ki si mi jih poslal z naročilom, naj jih izročim dalje, bom takoj, ko dokončam te vrstice, oddal vsakega na svoje mesto. Da bi jih bili le vsi tako veseli, kakor sem ga bil vesel jaz! S to željo Te iskreno pozdravlja Tvoj, vedno Ti naklonjeni učitelj

V Metliki, dne ...

Palčič.

— — — — — — — — — — — — — — — — — —

Ko je odnesel učitelj Palčič pismo na pošto, je stopil k Zalokarjevim in je dobil očeta Martina domá.

Martin je imel ravno zopet slabe čase. Prejšnji teden je popival, a sedaj ga je mučil kes. Obupen je begal po sobi gori in doli, ko pride učitelj k njemu.

„Dober dan!“ ga pozdravi Palčič.

Martin Zalokar je postal v zadnjem času silno plašen. Ko začuje učiteljev glas, se zdrsne in ustavi sredi sobe. Nemirno mu begajo oči sem in tja.

„Kaj bo, gospod učitelj?“ ga vpraša.

„Pozdrave vam moram izročiti od Janeza,“ odgovori ta.

„Ali ste bili v Karlovcu“ ga vpraša dalje Zalokar.

„Nisem bil v Karlovcu,“ mu reče Palčič, „toda Janez mi je danes pisal in me prosil, naj pozdravim vas, Franceta in Nano v njegovem imenu.“

„A tako, tako! Kaj pa še kaj piše fant?“

„Dobro in lepo piše,“ odgovarja učitelj. „Toda čujte rajši, da vam prečitam njegovo pismo.“

In učitelj Palčič prečita Zalokarju Janezovo pismo, pa samo tiste odstavke, ki se ne tičejo njega, Palčiča.

„Ali ni to lepo in dobro?“ ga vpraša končno.

„No, da, no, da!“ pritrdi Martin. „Nisem mislil, da bo kaj prida iz fanta.“

„A jaz sem bil vedno prepričan, da je Janez dober in priden deček. Dobro vem, da vam bo še delal veselje,“ reče učitelj.

„Ha, vsak človek ima svojo sodbo: jeden tako, drugi drugačno,“ pravi Zalokar.

„To je res, a veseli me, da je bila v tem slučaju moja sodba prava,“ pristavi s smehom Palčič.

Potem vpraša Zalokar: „Kaj pa, ali že služi kaj denarja?“

„O tem, kakor ste čuli, ne stoji nič v pismu,“ odgovori učitelj. „Mogoče da, mogoče pa tudi ne. Vsaj navada ni, da bi dobivali že učenci kaj plačila; morda ga dobiva Janez izjemoma, ker je tako priden in uporaben.“

„To bi bilo še najbolje,“ reče Zalokar in po kratkem molku ponovi: „To bi bilo še najbolje.“

Kmalu nato pa pristavi: „Veste kaj?“

„No, kaj?“

„Obiskat ga pojdem.“

„Prav, prav!“ pritrdi učitelj. „Veselilo ga bo.“

„Dolgo že nisem bil v Karlovcu, že menda tri leta. Treba je, da grem zopet enkrat tja. In precej v petek pojdem, pa Franceta vzamem s seboj. Naj vidi, kako se trži v Karlovcu. Saj jaz že itak nisem več za delo, in France bo moral prevzeti mesarijo in gospodarstvo, sicer pojde vse v nič.“

„Da, da! Treba bo, treba, da zopet čvrsto zastavite, sicer pojde res vse v nič.“

To je Zalokarja zabolelo in ujezilo, če je tudi čul že mnogo takih govoric, ko so si pripovedovali ljudje, da gre pri Zalokarju vse rakovo pot.

„Saj vem,“ pravi, „kaj mislijo ljudje o meni. Mislijo, da je že vse pri kraju, in nemara bi nekateri še celó radi videli, da bi kmalu zapel boben, in da bi me pognali iz hiše. Pa se strašno varajo; zakaj prej bo vsega konec kakor mene, to vam povem, in če hočete, poveste to lahko vsakemu, kdor me bo opravljal! A v petek grem v Karlovec!“

S takimi in jednakimi besedami se je mnogokrat tolažil in slepil Zalokar sam.

„Sami pač najbolj veste, kako je z vami,“ reče učitelj. „Hotel vas nisem niti razburjati, niti vam kaj očitati. Izpolnil sem samo Janezovo prošnjo in vam izročil njegov pozdrav.“

Po teh besedah se učitelj poslovi in odide.

Martina Zalokarja je grizla jeza: „Kaj se vendar brigajo drugi ljudje záme in za moje gospodarstvo! Vsak naj skrbi zdse, a mene naj pušča v miru!“

Imel je zopet povod — tako si je vsaj mislil — da je krenil v gostilnico in si tolažil jezo s pijačo ...

Prihodnji petek se je res odpravil s Francetom v Karlovec, da uvede sina v kupčijo, in da obišče Janeza, kakor je pravil znancem.

France, ki se je bil že popolnoma izuril za mesarja, je šel tedaj prvič z doma tako daleč. Vsaj njemu se je zdelo, da je daleč do Karlovca.

Človeku, ki ni bil še nikdar dalje kot do plota za hišo in do njive za cesto, je vse daleč, česar ne doseže z očmi.

Zalokar in sin France sta prisedla k znanemu vozniku, da ju potegne do Karlovca. Spotoma je imel oče dovolj odgovarjati na sinova vprašanja. France ga je izpraševal pri vsaki hiši, čigava je, pri vsaki cerkvici, kateremu svetniku je posvečena, pri vsakem znamenju, čemu je postavljeno, in kdo ga je postavil. Kolikor je vedel oče, toliko mu je povedal.

Sredi klanca, kamor se je začela vzpenjati cesta, je tudi stalo znamenje: križ, a pod njim je bil naslikan, če se more tako reči, prevrnjen voz, in pod kolesi je ležal človek z okrvavljeno glavo. Ker so vlekli konjiči počasi navkreber, si je France lahko ogledal to podobo, samo napisa pod njo ni mogel čitati: prvič, ker so bile črke premajhne, in drugič, ker jih je bil že dež nekoliko izpral in razmazal.

„Tu se je pa gotovo kdo ponesrečil,“ vpraša France.

„Najbrž, najbrž,“ odgovori oče.

A voznik pripoveduje: „Bil je to kmet iz Božjakovega, ki je imel opravke v Karlovcu. Pa se ga je mož navlekel, da mu je stopilo vino v možgane in lase. Mislil je, da vozi krompir po ravni cesti, a ne sebe navzdol; zato ni zavrl voza, ampak je puhal dolgo smodlco in nabijal kljuseti, da bi prej pridrdral do gostilnice. Pa ga je prevarilo. Konjiča, suha kakor gož, se nista mogla več ustavljati, nego sta se spustila v dir, da je omahoval zadnji del voza sem in tja, kakor bi premetaval žogo iz kota v kot. In — aló! — voz se zadene ob cestni kamen, in voznik zleti z voza in prileti s pijano bučo ob kanton, ki mu jo razkolje od nosa do tilnika. Pa niti trenil ni več pijandura, ampak obležal je kakor pribit s cveki. Mrhi sta pa pridirjali s prednjim koncem voza doli v vas, in ljudje so precej vedeli, kaj se je zgodilo. Jaz sem bil takrat tam; pogajal sem se za prašiče, zato pa vse to vem tako natanko.

„Hajdi, pojdimo gledat!“ smo rekli.

Pa smo šli in smo našli kmeta, kako je ril z nosom v travo ob cestnem jarku. Pa kaj bo ril? Saj je bil trd kakor podplat. Potem smo ga odnesli v vas in ga položili v hlev na slamo.

In bedaki so začeli kričati: „Dajmo, ubijmo to divjo žival, tá-le dva oslovska konja, ki sta prevrnila gospodarja!“

„Šeme,“ sem dejal, „prismode! Žival boste ubijali, ki je bolj pametna, kakor ste vi,“ sem dejal. „Tega-le, ki se tu hladi na slami, bi še sedaj našeškal s palico po podplatih, tó-le pijano muho! Kaj pa se ga nalije toliko, da pozabi pamet in coklo? Pa bi ubijali žival!“ sem dejal. No, in moje besede so pomagale, in konj niso ubili. Glej, tako je, če ne pozna človek mere!“

Franceta je stresala groza ob tem pripovedovanju, in prekrižal se je trikrat zaporedoma. A voznik je pripovedoval nalašč tako živo, meneč, da bo morda to kaj vplivalo na Zalokarja, o katerem si je mislil, da se ga bo danes gotovo zopet napil črez mero in potrebo.

Martin Zalokar pa se ni mnogo menil za voznikove besede. Prižgal si je pipo, naslonil brado ob roko, a roko ob koleno, potegnil klobuk na oči, ker ga je motilo jutranje solnce, gledal pred se v dim in cestni prah ter mislil ...

Mislil je ...

Po kaj pa se pelje prav za prav v Karlovec? Da vidi Janeza. Dobro! Da uvede Franceta v kupčijo. Dobro! Vse dobro in lepo! A z drugo roko, ki mu je mahala ob sedežu, otiplje še enkrat žep, a ne pritiplje nič več in nič manj, nego en sam samahrni goldinar. In naj ga tiplje, kolikor hoče, in naj ga preobrača, kakor hoče, goldinar ostane goldinar. To bo komaj za pijačo, a za prav skopo pijačo. Na semnju pa je človek po navadi tako silno žejen, da bi izpil čebrico vina!

Potem mu šine druga misel v glavo: „Kaj pa, ko bi imel Janez kaj denarja? Ce ga ima, bo mi ga gotovo dal, saj sem mu vendar oče.“

In čvrsto sklene, da mu precej, ko pride k njemu, reče, da je v strašnih stiskah, in da mu naj pomaga, če more.

A potlej se mu oglasi vprašanje: „Pa te ne bo sram, prositi svoje dete denarja? Janez, ki je prav za prav še otrok, pa ti naj dá, kar si je morebiti s pritrgavanjem prištedil, da o priliki s pridom uporabi svoje krajcarje?“

Nemirno se je začel premikati po sedežu. Končno se mu je zazdelo, da je to vprašanje sama in gola neumnost, saj prositi vendar ni grdo ali celó sramotno. Drugače bi bilo, če bi svojega otroka prisilil, da mu da svoj denar, ali če bi mu prigovarjal, naj mu ga kakorkoli preskrbi ... To bi bilo kaj drugega, ali tako pa se mu zdi čisto naravno, da ga poprosi, naj mu pomaga, če more. Če ne more, tedaj bo pa itak vse jednako, kakor da bi nič ne bilo!

Ob takih mislih torej ni mogel poslušati Martin Zalokar voznikovih besed.

Voznik ga je zdaj pa zdaj pogledal, a končno se mu je zazdelo, da sedi za njegovo pripovedovanje do cela brezbrižen na vozu. Videl je njegov srepi pogled in v žalostne gube nabrano lice.

„Kaj pa gledaš tako kislo, kakor sova, razpeta in pribita nad vrati proštijskega hleva?“ ga vpraša voznik.

„I, kaj ti veš, kaj mislim! Pusti me v miru, in vozi dalje in hitreje, da bomo prej v Karlovcu,“ reče Zalokar.

„Danes si pa nataknjen,“ reče voznik, „kakor da si zajutrkoval pelin in kisle kumare.“

„Za tvoje neumnosti sem danes ravno toliko, kolikor maškara za štiridesetdanski post,“ pravi Zalokar in se zatopi zopet v misli.

France se nagne k vozniku in mu zašepeče na uho: „Prosim vas, pustite danes očeta, saj vidite, da so slabe volje.“

Konec poti so presedeli vsi trije molčé na vozu. Dospevši v Karlovec, krene voznik v tisto gostilnico, kjer sta se bila svoje dni ustavila Janez in njegov voznik.

X.

Martin Zalokar odide s Francetom k Drgancu, da pozdravi Janeza.

Ta je imel ta dan mnogo opravila. Ker je bil z ljudmi ljubezniv, včasi celó dovtipen, so vsi silili k njemu, da je komaj mogel ustrezati tolikim rokam. Ko vstopita Zalokar in France, ju Janez ne zapazi takoj. Bilo je preveč ljudij v prodajalnici, nego da bi mogel vsakemu prišlecu pogledati v lice.

A gospod Drganec je takoj spoznal Zalokarja. Stopil je ravno iz svoje pisarnice in hitel naravnost proti Martinu, ponujajoč mu roko v pozdrav: „O Martin, Martin, Bog te sprimi! To je lepo, da si zopet enkrat prišel sem k nam!“

„No, da,“ reče Zalokar, „prišel sem pogledat, kako se ravna moj fant!“

V prodajalnici ni bilo sicer mirno in tiho, vendar je Janez dobro razločil očetov glas. Hipoma je prenehal z delom in se vzpel na prste, da vidi prek glav, je li res njegov oče v prodajalnici.

In ko ga zagleda, pusti ljudi in blago in steče izza prodajalniške mize tja, kjer je stal oče.

Oči so mu bile nekoliko vlažne, saj bi se bil Janez skoro razjokal od veselja.

„Oče, oče!“ vzklikne poln radosti in se oklene očeta.

Ko pa pogleda tudi Franceta, ki je doslej tiho stal ob očetovi strani, vzraste še bolj Janezovo veselje: „Ali si tudi ti tu, France? Oh, kako je to lepo!“ Potem objame tudi brata, ki ni mogel izpregovoriti niti besedice.

Na očetovem obrazu je bilo videti, da je vesel Janeza.

„No, no, no!“ govori nekako sam vase Zalokar, gledajoč Janeza. „Pa kako je kaj s fantom, Drganec?“ vpraša.

„Tako je,“ odgovori ta, „da sem prav in do cela zadovoljen z njim.“

„No, tako, tako!“ govori zopet Zalokar sam vase. „Pa bi li lahko govoril sedaj z njim na samem?“

Precej se oglasi Janez: „Ah, sedaj zjutraj je toliko posla v prodajalnici, da ni mogoče.“

In res se je med tem nabralo vse polno ljudij na kraju, kjer je prodajal Janez. Nekateri so postajali že nevoljni, ker se je mladi prodajalec razgovarjal sredi prodajalnice, a nje pustil čakati „na svojo milost“, kakor so dostavljali v jezi in nestrpnosti.

„Res je,“ pravi Drganec, „Janez ima sedaj mnogo opravka, a popoldne, ko se že poizgubé semnjarji, se lahko zmenita. A sedaj imaš gotovo tudi ti kaj posla. Ta deček je pa najbrž tvoj France, ne?“

„Da, to je France, moj mlajši sin. Prišel je z menoj, da ga uvedem v kupčijo, zakaj doma bo moral prevzeti mesnico in vse, kar je združeno z njo,“ odgovori Zalokar in se odpravi k odhodu. Na vratih reče tiho Drgancu: „Star sem že, in moje moči so začele pešati, zato naj poprime on, ki je mlad.“

„Kaj hočemo,“ pripomni Drganec, „leta so leta. Tudi mene že pritiska njih peza. Opravi torej sedaj, kar si se namenil, opoldne pa pridita s Francetom k meni k obedu.“

To povabilo je Zalokarja nekoliko razvedrilo. Takoj se mu je zasnoval načrt v glavi: Sedaj gre v gostilnico, Franceta izroči vozniku, sam pa pozajutrkuje in si nekoliko uteši žejo, a popoldne po obedu naskoči Janeza zaradi denarja.

„Pa prav,“ reče, „pa prideva opoldne! Pa naj kaj dobrega skuhajo in spekó tvoje ženske.“

„Ne boj se, Martin,“ ga zagotavlja Drganec, „lačen ne boš, to vem!“

Ko pride Zalokar v gostilnico, se je njegov voznik napravljal na pot.

„Daj, prijatelj,“ mu reče, „pa vzemi Franceta s seboj! Saj vem, da greš na živinski trg. Jaz pridem precej za tabo.“

„Pa zakaj ne greš takoj z nama?“ ga vpraša voznik.

„Zato ne, ker ostanem nekoliko časa tu. Potreben sem jedi in pijače. In zunaj je vroče, in pritiščalo bi mi, da hodim s praznim želodcem po solncu,“ pravi Martin.

„Ali ni fant nič lačen, kaj?“ vpraša dalje voznik.

„Domá je pil mleko in si nadrobil vanje kos kruha, a jaz sem pogoltnil samo kupico slabega žganja, da mi je želodec prazen kot sam dolg čas,“ odvrne Zalokar.

„Samo glej, da se že na vse zgodaj ne napiješ, potlej bi krevsal sam v Metliko,“ mu reče voznik in odide s Francetom.

„Kaj bi me učil kakor mlečnozobega fantiča,“ mrmra Zalokar. „Jaz že vem, kaj mi je storiti.“

Stisne se v mračen kot, si zapali pipo in naroči pol litra vina.

Kadil je naglo in strastno, da se je vil ob njem gost oblak sivega dima. Takisto naglo in strastno je pil, zakaj nekaj kot spomin se mu je začelo vzbujati v prsih, in tega bi se rad iznebil ...

Ej, da!

Včasi je bilo vse drugače, kadar je prišel v Karlovec! Ljudje so ga poznali ter čislali in radi so mu prodajali svoje blago, saj je Martin Zalokar zmeraj precej plačal. A danes se ne zmeni živ krst zanj! Ljudje ga pogledujejo po strani, nekako zaničljivo, kakor da bi vedeli, da nima več denarja v žepu, nego en sam goldinar, kakor da bi vedeli, da se že podira njegov dom, in da se bo kmalu sesulo vse skupaj na kup.

Pa v gostilnico dohajajo tudi ljudje, ki jih več ne pozna. Mladi, zdravi, imoviti ljudje z zadovoljnimi obrazi in polnimi mošnjami. A on je skoro tak, kakor berač ... kakor berač! Ah, moj Bog, to je hudo, biti berač! Pa še po lastni krivdi! To boli, kakor bi ga kdo ščipal za srce. Berač!

Berač, da! Naj misli, kakor hoče in kolikor hoče: berač je berač!

Njegova obleka je oguljena, zakrpana na kolenih in komolcih, in v žepu samo jeden, samo jeden umazan goldinar, ki se ga drži kri in tolšči iz mesnice.

O, kako vzbuja to žejo! Pa je videl danes Janeza, kako se mu je razvil v čvrstega fanta!

Pa da bi ne bil vesel? Ali ni vredno, da ga že zaradi tega izpije pol litra več? To bodo zijali ljudje, ko jim bo pravil, da je njegov Janez že pravi pravcati gospod, gospod v Karlovcu; to Je nekaj, to je mnogo več, nego bi bil gospod v Metliki. Čim večje mesto, tem večje gospostvo!

Vse raste, vse raste, samo on se manjša in manjša ...

In Martin Zalokar se vzravna in dvigne, duh se mu dvigne, kakor bi ga ponesla krila v višave. Ta-le Janez mu bo zaslomba in podpora. Pa se bo mogel naslanjati nanj in jemati podpore od njega? Ali se ni vedel v poslednjem času, ko je še bival Janez doma, tako proti njemu, da je lahko čutil, da ga ne mara? A sedaj mu naj vrača dobro za zlo? Pa Janez je bil vse svoje žive dni dober otrok, dober človek ... prav kakor njegova mati.

Kakor žena, pokojna Reza, je bil Janez: sama dobrota, sam vosek!

Misli so se mu začele križati po glavi, da ni končno sam vedel, kaj misli ... kakor da bi se mu sukala vsa pamet v naglem, mrzličnem teku ... kakor da se ji nekam mudi, kjer bi se lahko umirila in ob nečem gotovem odpočila ...

Tu in tam je potegnil Zalokar z dlanjo po čelu, natezal kožo s prsti, ali pa šinil z njimi v redke lase.

Pri vsem tem nemiru, v katerem so mu drgetali živci, je čutil vendar to dobroto, da je sam. Sklonil se je ves nad mizo, kakor bi ga kdo pritiskal na hrbet, in oči so mu strmele predse na prt, ki je bil umazan od pijače in jedi, koder so se pasli roji muh.

Tudi to ga je motilo.

„Ššš!“ zašumi njegov glas, in z roko mahne mož parkrat po zraku, da se dvignejo muhe in se razkropé na okrog.

„Ali ima Janez kaj denarja? ... Pa koliko? ... Kaj mi hočejo soldi! ... Takih-le mora biti dosti!“

In na mizo vrže goldinar, da zazveni in se zasuče ter končno ustavi. Gostilničar, ki je vedno hodil med mizami, pristopi in ga vpraša, če želi plačati.

„Pa vas ni bilo že dolgo k nam,“ mu reče, ko mu našteva drobiž.

„E, kaj bi hodil, ko mi ni treba,“ pravi Zalokar, vstane in odide.

„Ha, ko ti ni treba!“ si misli gostilničar; „da, da! Kjer ni več pomoči, ni več potrebe!“

Zalokar odide proti živinskemu trgu. Čim bolj se mu je bližal, tem težje mu je prihajalo srce ... Spomnil se je dogodka, ki se je bil pripetil pred leti na tem prostoru ... Roke so se mu kar same ob sebi stisnile v pesti, a najrajši bi sedaj udaril samega sebe. Zazdelo se mu je, da so se v trenutku, ko je stopil na trg, vse oči obrnile proti njemu, očitajoč, ga zasmehujoč in rogajoč se mu.

In hitro je dozorel v njem sklep: „Nikoli več me ne bo semkaj!“

A pretepel bi se bil s svojimi rokami, stisnjenimi v pesti, tako se je čutil dolžnega in krivega, ponižanega in strtega. „France, aló, pojdimo, pojdimo brž, brž!“ zakliče svojemu sinu, ko ga zagleda z voznikom v gneči ljudij — kupčeval cev in prodajalcev.

Voznik, ki je bil že kupil par prašičev, ga vpraša: „Pa kaj ne boš ničesar kupil, Martin?“

„Bom že!“ odgovori ta, „pa ne sedaj, ampak popoldne.“

„A popoldne, ko bodo sami ostanki na semnjišču.“

„Pa bodo ostanki — no! Saj bodo záme, ne záte!“

Franceta prime za roko in mu reče: „Pojdi, pojdi! Greva malo po Karlovcu, potem pa k Drgancu.“

Molčé sta stopala oče in sin med veliko množico ljudstva in čakala, da zazvoni poldne. In ko so zapeli zvonovi, je potihnil šum, ki se je razlival kot bučeče jezero nad mestom. Moški so se odkrili, ženske prekrižale, in ljudje so se nabrali v gruče, da skupno opravijo opoldansko molitev. Ta in oni je začel glasno moliti angeljsko češčenje, a ostali so mu odgovarjali.

Tudi Zalokar in France sta se pridružila taki moleči gruči.

Potem so pritisnili semnjarji v gostilnice, da použijejo kosilo in sklenejo kupčije. Štedljivejši in ubožnejši ljudje so ostali na ulicah, posedli po tlaku in hišnih pragih ter začeli jesti, kar so prinesli s seboj: ta je vzel iz torbe, brez katere ne vidiš Hrvata, hleb kruha in venec čebule, drugi pečeno pišče ali prekajeno svinjsko meso, tretji slanino in češenj ali še kaj drugega takega, kar tolaži lakoto in povzročuje žejo.

Pri Drgančevih so ju že pričakovali. V obednici je bila pogrnjena dolga miza. Drganec je odkazal Zalokarju prostor poleg sebe, a Franceta je posadil poleg Janeza.

Kosilo se je zdelo zlasti Francetu izborno — takega obeda še ni imel doslej. Ugajali so mu srebrni noži, vilice in žlice in pa kot sneg beli, tanki krožniki, ki jih je menjavala služkinja po vsaki jedi. In koliko je bilo teh jedij! Najprej so jedli juho, nato mrzlo prašičje meso, potlej meso v nekaki črni, gosti tekočini, solato, kuhane črešnje, potice in kolače ter še več takih rečij, ki jim France še imena ni vedel.

Bil je tudi v zadregi, kako naj vse to jé. Zatorej je vedno skrivoma pogledoval Janeza, in kakor je videl, da ravna ta, tako je delal tudi on.

Zalokar se ni dosti zmenil za jed. Pil je že zjutraj in si bil pokvaril slast. Vzel je na krožnik košček te in one jedi, je nekoliko použil, a tem več pil, saj mu je Drganec pridno natakal, in vino je bilo v resnici dobro.

Zalokarju so kmalu zažarela lica, in razvezal se mu je jezik. Pripovedoval je Drgancu vse mogoče in nemogoče stvari. Zdaj je hvalil svojo mesarijo in svoje gospodarstvo, a kmalu zopet tožil, da se mu je vse ustavilo kakor stara, izrabljena ura; tako je prišel večkrat sam s seboj v nasprotje. Iz tega in pa iz pripovedovanja drugih ljudij je sklepal Drganec, da je pri Zalokarju vse narobe. Tudi Janezu se je zazdelo tako. Bolelo ga je tudi, ko je videl očeta tako postaranega, tako nemirnega, nekako razburjenega. Zalokar je namreč vedno pogledoval Janeza in mu pomežikaval, a ker je videl, da ga Janez ne razume, je prihajal nemiren ter je začel rožljati z žlico ob krožnik, ali pa je premikal kozarec ter premetaval nož in vilice.

„Ta človek ne more biti zdrav,“ si misli Drganec, a glasno reče: „Pa pijmo sedaj na tvoje zdravje, Martin!“

„Rajši na tvoje, Franjo!“ pravi Martin ter trči z Drgančevim kozarcem. Takisto storé tudi drugi.

„Bogme, to-le vino je pa kot olje, prijatelj,“ pravi potem Zalokar, srebajoč kapljo za kapljo, da poskusi njega dobroto in moč.

„E, hvala Bogu, dobro je, dobro!“ pritrdi Drganec; „kot zdravilo se mi zdi, če si ga preveč ne privoščim!“

„A jaz ne pridem vsak dan do take pijače!“ reče Zalokar, „zatorej mi ne zameri, da ga pijem tako-le malo, malo več.“

„Bog ti ga prekriži!“ mu pravi Drganec, „samo pij ga, dokler ti ugaja.“

„Ta bi mi ugajal do smrtne ure, brate!“

Potem pa se zgane, kakor da se je nečesa domislil.

„Ali, Janez, midva morava izpregovoriti par besed na samem!“ reče nato naglo sinu Zalokar.

„Pa pojdiva, oče, v mojo sobo!“ pravi Janez in vstane.

„Ne zameri, prijatelj!“ reče Martin, „saj se kmalu zmeniva.“

„Kaj bi zameril! Samo opravi, kar imaš!“

Zalokar in Janez odideta.

„Kaj želite, oče?“ ga vpraša Janez.

„Hm!“ pomišlja oče, „kako bi ti to povedal? Pa kaj bi govoril sem in tja! Povem ti, pa je!“

„Kar povejte, oče!“

„Vidiš, to je vrag, če pride nesreča v hišo.“

„Da, to je zlo, oče!“

„E, bogme je, pa še veliko! Glej, in prišlo je tudi v mojo hišo in me bo zadušilo ko mlado mačko.“

Zalokar je bil že precej vina izpil, zato je postajal mehak, in solze so mu silile v grlo.

„Da, ko mlado mačko ... Vidiš, nimam ti božjega solda, kako pa naj potlej živim — ha?“

„Pa kako je prišlo tako daleč?“ vpraša Janez.

„Kaj vem, kako; samo to vem, da je prišlo,“ odgovori oče. „In zato govorim sedaj s teboj, in zato te vprašam, če mi moreš pomagati.“

„Kdo bi vam rajši nego jaz, oče!“

„Torej nimaš nič denarja?“

„Imam nekaj malega ...“

„No, glej! Bolje nekaj kot nič.“

Zalokarju je bilo precej lažje pri srcu, ko je čul Janeza, da ima vendar nekaj denarja. Obraz se mu razjasni, in oče še enkrat ponovi: „Bolje nekaj kot nič!“

Janez stopi k omari, jo odpre in vzame izpod perila zavitek papirja ter reče očetu: „Teh-le dvajset goldinarjev sem si prihranil, pa vam jih dam, oče, če si morete z njimi kako pomagati.“

„O, Bože moj, saj to je lep denar, Janez, to je jako lep denar! Samo daj mi tó-le srebro, in Bog ti povrni!“

„Náte, oče!“ pravi Janez in da očetu, kar si je prištedil ... „Ali prosim vas, oče, porabite s pridom te novce!“

Zalokar ni več čul teh besed. Naglo je odšel iz sobe v obednico, vzel klobuk in se napravil k odhodu.

„Pa kam, kam tako naglo, Martin?“ ga vpraša Drganec.

„Toliko potov imam še, in domov bo treba kmalu odriniti, zatorej moram v stran. Pa saj bom kmalu opravil, in potem pridem po Franceta, da se odpeljeva domov.“

To rekši, odide ...

— — — — — — — — — — — — — — — — — —

Zalokarja so pričakovali in pričakovali, ali ni ga bilo od nobene strani. Ugibali so, kje bi bil, da ga ni toliko časa.

Naposled reče France: „Oče so najbrž v gostilnici. Samo če imajo kak denar, pa so gotovo v gostilnici. Jaz jih poznam!“

Janezu je bilo, kakor bi ga obšla bolečina.

„Pojdita pogledat,“ reče Drganec, in Janez in France odideta, da najdeta očeta.

Molčala sta precej časa, naposled pa vpraša Janez brata: „Povej mi, France, odkritosrčno, kako pa je doma?“

France odgovori: „Žalostno je, Janez! In srečen si lahko, da nisi domá.“

Potem sta zopet molčala. Janez ga ni hotel več izpraševati, saj je vedel vse ...

Na gostilniškem dvorišču je voznik že zaprezal voz. Ko zagleda Franceta, mu reče jezno: „Kaj misliš, da bomo v Karlovcu do sodnjega dneva?“

„A kje so oče?“ ga vpraša France, kakor da ni čul njegovega očitajočega vprašanja.

„Pojdi noter med pijance, pa ga boš videl!“

„Pojdi, Janez,“ reče France bratu ter odide z njim v hišo.

Voznik se obrne za odhajajočima ter pravi sam pri sebi: „Glej, glej, tó-le je pa Janez, sin njegov! Kdo bi si mislil? Tak dečko se je napravil! Pa saj ga ni vreden oče!“

In kakor bi ga to jezilo, dregne konja, ki je prestopil vojke, v kolk ter zavpije nad nedolžno živaljo: „Kam siliš, kramp?“

Zunaj je svetilo lepo solnce, a v sobi je vladal mrak, prekajen s tobakovim dimom, napolnjen z duhom po vinu, pivu in raznih jedilih, prenasičen s soparico in z izhlapevajočim znojem. Soba je bila polna gostov, ki so že bolj vpili nego govorili, nekateri so že celó poskušali peti. Zdelo se je, kakor da se je ves šum s semnjišča preselil v to tesno sobo.

Brata sta obstala na pragu. Dušeča soparica jima je udarila ob vonj, in oči so se jima napenjale, da bi našle očeta.

Ta je sedel pri isti mizi kakor zjutraj. A sedaj ni bil sam. Pet, šest mož je sedelo okrog mize. Kričali so in pili, in poznalo se jim je, da so že mnogo pili. Miza je bila vsa mokra od prelite pijače. Tisti, ki je sedel tik Zalokarja, je bil že malo ne ves zlezel pod mizo, samo z brado se je ujel na rob. Spal je in glasno smrčal.

„Za Boga svetega, oče!“ vzklikne Janez, ko zagleda Zalokarja v taki družbi, „za Boga vendar, kaj delate tukaj?“

Pijanci se spogledajo in umolknejo. Zalokar nabere čelo v gube, se dvigne s stola in udari s pestjo ob mizo: „Jaz delam, kar hočem!“

A takoj se mu zazdi, da ni prav, da je tako osoren s sinom, ki mu je dal nekaj ur prej ves svoj denar, za katerega pije sedaj on in — drugi.

Kozarec, ki je ležal pred spečim pivcem, prevrnjen na mizi, pobere, ga natoči in ponudi Janezu s prijaznim glasom: „Na, Janez, pa pij nekoliko, saj je tudi to vino dobro!“

A Zalokar je govoril tako težko, pretrgano, da je sin precej spoznal, da je oče že vinjen. Odgovori mu: „Hvala, oče, nisem žejen!“

„Kaj ti je to sin?“ vpraša jeden izmed mož.

„Sin mi je, da, pa noče piti,“ odgovori Zalokar.

„Potlej je pa bedak,“ reče tisti.

Janeza je to užalilo.

„Vas prav nič ne briga, kaj sem, in kakšen sem,“ mu reče. „Sram bi me pa bilo, da sem tak, kot ste vi! A sedaj pojdite, oče! Voz je že naprežen!“

Zalokarja, ki je že komaj stal na nogah, je bilo sram pred sinom, ki ga je gledal tako proseče in žalostno.

„Toliko časa naj še počaka, da to izpijemo,“ mu reče.

„Niti trenutka noče več čakati, oče, zatorej pojdite!“ pravi sin z odločnim glasom.

Janez prime očeta za roko in se počasi pomika z njim proti izhodu. S težavo ga spravijo na voz, ki kmalu zdrdra z dvorišča.

Voznik reče Francetu: „Pazi, da ne izgubimo te pijane klade!“

Janeza, ki je tudi slišal te besede, je zabolelo, kakor bi ga kdo udaril po glavi.

Izprevidel je, da ni očetu nobene rešitve več. Žalosten odide domov, zbeži po stopnicah v svojo sobo, se zgrudi na stol k mizi in začne bridko jokati.

Po materini smrti se ni čutil še nikdar tako nesrečnega kakor ta dan.

XI.

Minevala so leta ...

Janez Zalokar je bil že davno trgovski pomočnik v prodajalnici svojega strica, gospoda Drganca, v Karlovcu. Toda Janez ni imel toliko posla v prodajalnici, nego v pisarni, kjer je nadomestoval strica, oziroma Milana, ki je od dne do dne bolj stopal na očetovo mesto.

Janez je bil spreten trgovec in ročen ter natančen v pisarniških poslih.

Pri Drgančevih so kmalu čutili, da jim je Janez važna pridobitev, zatorej so bili vedno in povsod prijazni z njim in so ga šteli kar za svojega. Janez je to vedel in videl. Prizadeval si je, da se izkaže vrednega tolikega zaupanja in naklonjenosti svojih sorodnikov. Bil je torej pri delu vesten in točen, kakor da bi delal v svojo korist.

A Janez je bil tudi vrlo lepega, prav gosposkega vedenja. Oblačil se je sicer preprosto, a vedno okusno in čedno, in po njegovih kretnjah ter uglajenem, neprebranem, zmernem govoru sodeč, bi človek mislil, da mu je tekla zibelka v gosposki hiši.

Brke so se mu že precej razvile pod nosom, a začela mu je poganjati tudi brada, ki se je lepo podajala njegovemu licu.

Zal fant je bil Janez! Ko je dokončal z najboljšim uspehom trgovsko šolo, ni pometal knjig v kot, da jih zagrebe prah, nego je vedno ob svobodnih urah pregledoval v njih to in ono poglavje, da si ga čvrsteje vtisne v spomin. Zlasti pa ga je veselilo učenje jezikov. Na podlagi, ki so mu jo dali v trgovski šoli, se je vadil in učil dalje v nemščini, laščini in francoščini, in od leta do leta je bil v teh jezikih spretnejši tako v besedi, kakor v pisavi. Da se seznani zlasti s tistimi besedami in izrazi, ki jih je najbolj treba znati trgovcu, si je naročil po jeden nemški, laški in francoski trgovski časopis.

Družina Drgančeva je bila skoz in skoz narodna. Tega narodnega duha se je navzel tudi Janez, ki se je kazal ob vsaki priliki odločnega in navdušenega narodnjaka. Pristopil je k „Sokolu“, telovadnemu društvu v Kavlovcu, da si krepi z zdravo in zmerno telovadbo mišice in ude; pristopil je k „Zori“, pevskemu društvu, da si vežba glas in z lepo pesmijo blaži srce in vedri duh. Toliko so ga čislali pri teh društvih, da so ga celó volili v odbor. In Janez ni prevzel samo časti, nego tudi delo, saj je opravljal pri obeh društvih najtežavnejši posel tajnikov.

Pri Drgancu je imel Janez precej lep zaslužek, ki je ravnal z njim previdno in štedljivo. Prihranil bi si bil lahko lepe krajcarje, pa je redno pošiljal domov bratu in sestri podporo z opazko, naj dasta tudi očetu tu in tam kak goldinar, da si kupi tobaka in kupico vina. Njemu samemu ni hotel pošiljati denarja, ker se je bil takrat na semnju v Karlovcu prepričal, da ne zna in ne more oče več gospodariti z novci ...

Karlovški trgovci so brž zvedeli o teh Janezovih vrlinah. Že takrat, ko je končal trgovsko šolo in je bil pri javnem izpitu, kateremu so prisostvovali malo ne vsi večji trgovci, javno pohvaljen in proglašen za najboljšega učenca, si je pridobil najsplošnejšo naklonjenost. Skoro vsi trgovci so ga prosili ali ustmeno ali pismeno, naj pride k njim v službo, da mu dadó plačila, kolikor zahteva. A iz hvaležnosti, ki jo je bil dolžan gospodu Drgancu, je odklonil vse ponudbe ter je ostal še dalje zvest in pošten služabnik svojemu stricu.

O vsem, kako se mu godi, kaj počne, kako napreduje, kako si snuje načrte za bodočnost, je redno obveščal svojega nekdanjega učitelja Palčiča, ki mu je vselej odgovarjal, se veselil Janezove sedanjosti, ga izpodbujal k vztrajnosti in mu prorokoval sijajno bodočnost ...

In v resnici se je zdelo, da bo še kaj velikega vzrastlo iz njega!

Gospodu Drgancu je prišel tisti lepi večer življenja, ki navdaja človeka z zadovoljstvom in zavestjo, da mu ni življenje minilo brezplodno in brezkoristno, kakor studenec, ki iznikne v peščenih tleh, predno dovrši svoj tek.

Lahko bi bil v miru in tihi domači sreči užival sadove svojega truda, pa ga je napadla huda bolezen, ki je končno ugrabila njegovo životno moč. Gospod Drganec se je namreč prehladil in je dobil pljučnico. Vsa zdravniška veda mu ni mogla vrniti zdravja. Vneli sta se mu obe strani pljuč, in po tridnevni hudi bolezni je umrl, prepustivši sinu Milanu hišo in trgovino ter določivši, da ima njegova žena Marija, Milanova mati, do smrti v hiši stan in postrežbo.

Dostojno, z velikim spoštovanjem in z žalostno slovesnostjo se je izvršil njegov pogrebni izprevod.

Od tistega dne je gospodaril Milan v hiši in v prodajalnici, a Janez se je za stalno preselil v pisarnico. Sedel je na istem mestu kakor prej Milan in vodil računske knjige; a glavno njegovo opravilo je bilo pisanje in odgovarjanje na pisma, ki so dohajala mlademu gospodarju od vseh stranij in v raznih jezikih. Pri izvrševanju svojih odgovornih dolžnostij, ki so zahtevale popolnega in temeljitega znanja, ne zgolj polovičarstva, je začel Janez še le prav ceniti dobroto šole in lastnega truda.

Bil je zadovoljen sam s seboj.

Samo včasi se mu je vzbudilo nekaj kot hrepenenje po daljnih, daljnih krajih, po širokem svetu, ki bi ga rad gledal in v njem poskusil svojo moč. Rad bi gledal morje in ladje, ki plavajo po njem, ki odvažajo in dovažajo blago. Rad bi gledal to človeško mravljišče ob morskem bregu. Začutil je včasi, kako mu prihaja Karlovec tesen in pretesen. Kakor ptič, ki mu odpreš kletko, bi rad razvil peroti v svobodno, nedogledno daljavo ...

Pa vse to je bilo kakor mučen, vznemirjajoč sen, ki izginev z jutrom brez sledu ...

Še nekaj se je zgodilo, kar ga je pretreslo in navdalo z globoko žalostjo. To je bila smrt njegovega učitelja Palčiča, te dobre in poštene duše, ki je žrtvovala vse svoje žive dni blaginji drugih.

V zadnjem pismu mu je sicer pisal Palčič, da se ne čuti do cela zdravega, nego da postaja od dne do dne slabši, in da mu bo nemara kmalu zapel zvonec zadnjo pesem.

Janez ga je prosil, naj mu prijazno poroča, kako gre z njegovim zdravjem, a dobil ni nobenega odgovora. Ta molk ga je navdajal z opravičenim strahom, vendar je upal, da dobi skoro veselo poročilo, da mu je dobri učitelj zopet zdrav.

Pa je prišlo ravno narobe!

Nekega dne mu piše brat France, da je učitelj Palčič umrl, in da so ga že pokopali. Pogreb, pravi brat, je bil lep, in udeležili so se ga otroci in odrastli ljudje od blizu in daleč.

Janezu je bilo zlasti to hudo, ker se ni mogel tudi on udeležiti pogreba. Če bi bil zvedel pravočasno o učiteljivi smrti, bi si bil izprosil pri gospodu dopust in se odpravil domov, da spremi k zadnjemu počitku njega, čigar iskrene želje in dragoceni nauki so bili njegovi spremljevalci ves čas, odkar je stopil prvikrat v domačo šolo, pa do današnjega dneva.

Tako pa se je odprlo Janezovo srce spominu nanj ... Iz te žalosti ga je vzdramilo pripravljanje na poroko Milana Drganca z bogato nevesto, ki si jo je poiskal v Zagrebu.

Vse so prenavljali v hiši in v prodajalnici. Belili so stene, slikali sobe, postavili v kuhinji novo ognjišče, prirejali stanovanje za mladi par, očedili hišo zunaj, prebarvali okna in vrata ... Izginil je iznad prodajalnice tudi stari napis, in zalesketale so se skoro nove črke: Milan Drganec ... Tako si je želela nevesta, ki je prišla z očetom na ogledi ... Tudi v prodajalnici so vse prenavljali; postavili so vanjo nove prodajalniške mize z belimi, kamenitimi ploščami, nove police in predalnike; celó nova tla so napravili in obesili na strop velike svetilnice. Le podoba, viseča nad pisarniškimi vrati, in lučca, brleča v rdečkasti posodici pod njo — ta je ostala stara, ta Mati božja in lučca pod njo.

Videlo se je, kakor da je vzrastla na starem mestu nova hiša, da dostojno sprejme mlado in bogato nevesto.

Poroka se je vršila v Zagrebu, in Milan je naprosil Janeza, naj mu gre za pričo. Da, cenil je Milan Janeza!

Ali to ni bilo všeč Milanovi nevesti.

„Tvoj služabnik je, pa kako ga moreš jemati za pričo?“ mu je očitala.

No, vendar se ni dalo v zadnjem trenutku nič več prenarediti. A Janez je to zvedel, in bolelo ga je ...

Ko je privedel Milan mlado ženo domov, so zavladale v hiši druge, napete razmere, in nič več ni bilo tako domače in prijetno kakor prej. Milanova žena je bila vzgojena v bogati in ugledni zagrebški rodbini, torej za bogate in ugledne ljudi, in ni se mogla sprijazniti z razmerami, ki so se bile udomačile pri Drgančevih.

Pred vsem ji ni ugajalo, da občuje njen mož s svojim osobjem tako prijateljski. Kazati mu mora, da je on gospod. Potem ji ni bilo všeč, da sedé pri obedu vsi pri jedni mizi. In toliko časa je silila žena v Milana, da je odkazal Janezu in drugim uslužbencem drugo obednico.

„Ne huduj se, Janez, zaradi tega,“ mu je rekel Milan. „Nočem, da bi se začel prepirati z ženo; saj ostaneva navzlic temu prijatelja. Prizadeval si bom, da izpreobrnem ženo, in potem se bodo vrnile zopet stare razmere v mojo hišo.“

Janez je uvidel opravičenost Milanovih besed, vendar se je čutil ponižanega ... In glasneje in mogočneje se mu je vzbujala želja po tujini, po drugih krajih in drugih ljudeh.

V tem je preteklo deset let, odkar je bil ostavil Janez očetov dom ...

Dobil je z doma od brata Franceta pismo:

Dragi brat! Pri nas domá vladajo žalostne razmere. Kako je vse narobe, tega Ti ne morem povedati v kratkih besedah. Zdi se mi, kakor da počiva prokletstvo nad našo hišo. Težko mi je pri srcu, a moram Ti povedati, da so vsega krivi oče. Nobene pametne besede ni mogoče z njimi izpregovoriti. Vedno zmerjajo mene in Nano, da sva lena in zapravljiva, in da bi se jih rada iznebila. A vendar delava od zore do noči, da prisluživa končno toliko denarja, da odrajtava davek in obresti, zakaj drugače bi nam vse prodali in nas zapodili s trebuhom za kruhom. Kadar dobé oče kak denar, ga takoj zapijejo. Pa da bi pili že vino, a zdaj so začeli piti žganje, ki jih bo ubilo. Po noči se premetavajo na postelji, da ne moremo še mi drugi spati, in da smo zjutraj vsi medli in trudni. Oče pa se tresejo ko žolca in brž morajo zopet piti, da jim odleže. Boš videl, Janez, da jih bo ubilo žganje! In kadar se napijejo, pridejo domov in razsajajo po hiši, da se vse trese, strop in tla in okna, in da si misliva z Nano, zdaj — zdaj bo vse skupaj padlo na kup. Potlej pa prirentačijo v mesnico in začno kar iz čistega mira karati ljudi, da nas vsi popuščajo in hodijo kupovat teletino in govedino drugam. K nam hodijo zdaj samo še po pljuča in po vampe in po druge take reči, ki niso vse skupaj nič. Glej, Janez, to pismo Ti pišem s tresočo roko, ki jo je utrudilo delo in skrb, kaj bo z nami. Mislil sem že, da bi šel v Ameriko. Pa kaj bo z očetom in z Nano? Zato pa sem sklenil, da se rajši oženim, to pa tem bolj, ker se bo menda tudi Nana omožila. Mlinar Vuk z Broda na Kolpi jo je vprašal, če ga hoče za moža. Jaz sem ji rekel, da ga naj vzame, da bo imela vsaj streho in posteljo, pa kako svinče pri hiši. Pri nas bo tako vsega konec, pri nas bo še tista zapela: „Še kikelco prodala bom“, da bo za sol in zabelo. In če pojde Nana od hiše, vendar ne morem vsega opravljati sam. Zato pa sem vprašal Letnarjevo Tono, če bi me vzela za moža. No, Letnarjevo Tono poznaš, saj si se igral z njo, in jaz sem jo že od nekdaj rad videl, in ona mi je rekla, da me že vzame, če jo hočem. Pa smo se zmenili, da bomo napravili poroko tisto soboto pred praznikom svetega Petra in Pavla, ko bomo ravno s košnjo gotovi in pospravili krmo v kozolec. Letos bo dosti krme, hvala Bogu. Tudi jabolka, ki rastó okoli našega kozolca, so polna. In tudi hruške. Tako bo vsaj nekaj. Poroka bo v soboto, nato pride nedelja in potlej praznik, da bosta dva praznika skupaj. Dragi brat! Vabim Te torej, da prideš k moji poroki, in da mi pelješ nevesto pred oltar. Saj Te ni bilo že dolgo časa domov, in zdaj se Ti ravno ponuja prilika, da prideš v Metliko. Tisto nedeljo po moji poroki bo tudi velika veselica v Metliki. Gospoda je ustanovila neko društvo, ki mu pravijo „Čitalnica“, kjer bomo čitali knjige in časopise, in ravno tisto nedeljo po moji poroki bo ta veselica; polovica je bo v Metliki, polovica pa v mestnem logu. Glej, dragi brat, ponuja se Ti lepa prilika, da se enkrat razveseliš med svojimi ljudmi. Povem Ti samo toliko, da bi brez Tebe ne bilo nobenega veselja. Pričakujem torej za gotovo, da prideš, in Te še enkrat prosim, da nam napraviš to veselje, zlasti meni in moji nevesti. Pa mi piši, če prideš, a jaz mislim in sem trdno prepričan, da prideš. Naša hiša je zdaj na novo pobeljena, in pred hišo sem dal napraviti novo klop. Zdaj pa Te srčno pozdravljam in ostajam Tvoj, željno Te pričakujoči zvesti brat

France Zalokar.

V Metliki, dne ...

— — — — — — — — — — — — — — — — — —

Žalosten in vesel je bil Janez, ko je prečital bratovo pismo. Precej je stopil k Milanu in ga prosil dovoljenja, ali sme za par dnij domov.

„Le pojdi, Janez, in ostani doma, kolikor časa ti drago. Saj si deset let zvest služabnik naši hiši, in spodobi se že, da obiščeš svoj dom in se med svojimi ljudmi razvedriš in odpočiješ.“

Janez je pisal bratu, da pride. A obljubilo mu je tudi več „Sokolov“ in „Zorašev“, da pridejo v Metliko, ker so dobili vabilo, da se naj udeležijo ustanovitve metliške „Čitalnice“.

XII.

Janez se je pripeljal v Metliko že v petek zvečer, ko je obhajal France fantovščino.

Čim bolj se je bližal rojstnemu mestu, tem nemirnejši je prihajal. Navdajal ga je tisti neopisni občutek, ki zakipi v človeku, kadar se bliža domačemu kraju, ki ga je ostavil pred davnim časom.

Ko je pridrdral voz, na katerem se je vozil Janez, v mesto, se je oziral mladi Zalokar radovedno okrog, iskajoč s pogledi izprememb. Mnogo jih ni bilo. Ponižno so stale še vedno koče in hiše metliškega mesta na istih krajih. Ta in ona je bila na novo prebeljena ali prekrita, in trte, ki se tu in tam prepletajo po stenah, so se razrastle, ali pa že posahnile. Obrazi, ki so ga srečavali, so se mu zdeli znani, vendar se ni mogel pri vsakem takoj domisliti, čigav je ... Deset let je vendar nekaj v posameznikovem življenju.

Ne zgodi se vsak dan, da se pripelje gosposki voz in gosposki človek v Metliko. Zatorej so se ljudje, sedeči pred hišami, radovedno ozirali za vozom in ugibali, kdo je neki ta, ki se pelje.

Jedni niso spoznali Janeza, drugi pa, ki so že čuli, da se pripelje, so brž pogodili, da ni prišlec nihče drug, nego Zalokarjev gospod.

„Pojdite in poglejte, če je res,“ so velevali stariši otrokom.

Velevali so jim pa brez potrebe, zakaj otroci so že brusili pete za vozom ter dvigali po cesti še večji prah, ki se je vil po zraku kot težak, siv oblak. Ko pa se je ustavil voz pred Zalokarjevo hišo, se je kmalu razglasila novica: „Zalokarjev Janez je prišel domov!“

Janez je presrčno pozdravil domače ljudi: očeta, Franceta in Nano, ki se je bila razvila v cvetočo mladenko.

Hiša, kjer je preživel svoje mlade dni, je napravila nanj najboljši vtisk, saj je bila v resnici, kakor mu je poročal brat, vsa zlikana in prenovljena. Nje, dejali bi, pomlajena zunanjščina je umetno prikrivala notranje uboštvo. A ta ugodni vtisk je kvaril Janezu pogled na očeta, ki se je bil postaral in posušil, da se je moral opirati ob palico. Oči so mu bile zaplavljene z rdečico, in lice mu je bilo upadlo, bledo ko kreda, in tresel se je po vsem životu.

Prvo Janezovo vprašanje je bilo: „Kako živite, oče?“

„E, Bože moj, tako, tako,“ se je glasil nejasni odgovor. Pa saj ni Martin Zalokar niti sam vedel, kako živi ...

Ko je stopil Janez v sobo, kjer mu je umrla mati, je iztegnil roke in zakrilil z njimi po zraku, kakor bi hotel vse objeti in pritisniti náse, na srce, na dušo ...

„Ah, ti moj Bog! Zdaj sem pa zopet domá!“ je vzkliknil.

V soboto zjutraj se je odpravil Janez z doma, da obišče in pozdravi prijatelje in znance. Prva pot ga je vedla k Štuparjevim. Janko je bil še domá, zakaj ura še ni odbila osem, ko mu je bilo treba oditi v pisarnico. Skupno sta potem stopala po trgu gori in doli ter se razgovarjala o tem in onem. Ljudje so prijazno pozdravljali Janeza, trdeč, da se je čisto pogospodil. In prav so sodili. V okusni obleki gosposkega kroja, v beli, svetlozlikani srajci, s pisano pentljo okrog ovratnika, v črnem, trdem klobuku in z lepo okovano palico ga ni bilo moči primerjati niti metliškemu sodniku, niti mestnemu županu, ki sta bila vendar največja gospoda v Metliki. Samo Štuparjev Janko, ki je vedno polagal mnogo važnosti na lepo obleko, mu je bil približno jednak. Vrh tega je bil Janez tudi telesno jako prikupljiv.

Ko se je poslovil od Janka, ki ga je klicala dolžnost v notarjevo pisarnico, je ostal Janez sam.

Dolgo ni premišljal, kaj mu je storiti. Stopil je na stezo, ki se vije vzadi za mestom med poljem in travniki tja do trifarškega pokopališča.

Solnce se je dvignilo visoko na jasnem nebeškem oboku, ko je stopal Janez po stezi, da obišče materino gomilo.

Nana jo je bila lepo uredila. Ob robih je rastla nizka trava, in vrh groba je bil posut droban pesek. Iz njega so se dvigali v podobi križa grmi rož, ki so bili polni širokorazcvelih cvetov, nekoliko že ožganih od vročega poletnega solnca. Ob vzglavju je stal črnopobarvan lesen križ, na katerem je visela podoba Jezusova, skovana iz medi. Pod podobo je bila pribita tablica, in na njej je bil v belih črkah preprosti napis:

Tu počiva
dobra žena in blaga mati
TEREZIJA ZALOKAR.
Naj ji sveti večna luč!

Janez je pokleknil ob gomili in molil ...

Ko je vstal, mu je bilo pri srcu, kakor da se je po dolgem, dolgem času zopet razgovarjal z ljubo mamico.

„Ali bi me bili veseli, mamica, da me vidite?“ si misli Janez.

A okrog in okrog je vladal molk in mir ... Samo tam po nizkem drevju ob ozidju so požvrgavali ptički in poletavali z veje na vejo, in z zvonika so splehetavale v jasni zrak pisane postolke, iskajoč si plena ...

Janez obide vse tri cerkve in pregleduje napise na nagrobnih spomenikih, da tako pozve, kdo je že vse umrl, odkar ga ni bilo tu.

Našel je med drugimi tudi grob starega očeta Mavriča ...

Ko se je vrnil Janez domov, je bila vsa hiša na nogah. Pripravljali so se na poroko, ki se bo vršila popoldne.

Pa tudi po vsem mestu je bilo vse polno gibanja in življenja.

Metličani so se namreč v pripravljali na slovesnost ustanovitve bralnega društva „Čitalnice“. Ob cesti, ki drži na Hrvatsko, so postavljali visoke mlaje ter jih zvezavali z dolgimi venci, spletenimi iz smrečja. Pod zelenimi vršički so vihrale dolge zastave v narodnih in cesarskih barvah. Koncem mesta, kjer je bil določen kraj, da se vrši slovesni sprejem hrvatskih gostov, so postavljali slavolok. Kraj ceste so zasadili v jame štiri mlaje ter jih zvezali z zelenjem obitimi in prekritimi deskami. Pod njimi se je vil širok papirnat bel trak, ki je nosil v modrih in rdečih črkah na jedni, proti Hrvatskemu obrnjeni strani napis: „Dobro došli, mili bratje!“ Na drugi, proti Metliki obrnjeni strani je bila čitati prislovica: „V slogi je spas!“

Postavljanje slavoloka je ravnal Štuparjev Janko. Bil je pri svojem delu glasen in odločen, da so delali ljudje z nekako resnostjo in živahno vnemo, kakor da bi bil baš ta slavolok glavna stvar pri slavnosti.

Gospod notar je dovolil Janku, da sme ostaviti pisarnico. Janko mu je razložil s prepričevalnimi besedami živo potrebo njegove prisotnosti pri postavljanju slavoloka in vrh tega bo moral popoldne k poroki Franceta Zalokarja. Notar je uvidel, da bi bilo naravnost neodpustno, če bi moral ta dan Janko sedeti za pisalno mizo, zatorej mu je dovolil dopust.

„Delaj te, ljudje božji, da bo naša reč najlepša! Popoldne vam kupim deset litrov vina in vsakemu hleb belega kruha!“

Tako je izpodbujal Janko svoje delavce, in vino in kruh sta jih navduševala in jim množila in krepila moči.

„A kaj bo jutri, veste, kaj bo jutri, ko bomo šli popoldne tod proti mestnemu logu?“ vpraša Janko.

„I, kaj bo? Kar bomo danes zaslužili, to bomo jutri zapili,“ mu odgovori jeden izmed delavcev.

„Napili se bomo kot žabe,“ dostavi drugi.

A predno so pričvrstili napis na slavolok, je hotel Janko svojim ljudem dokazati črno na belem, kaj bo jutri popoldne v mestnem logu. Iz žepa vzame nekaj nerabnega papirja ter prikrije z njim na napisu: „V slogi je spas!“ drugo črko, a nad prvo črko s v besedi „spas“ napravi kljuko.

Ljudje, ki so ga obstopili, čitajo: V slogi je špas!

„No, zdaj vidite!“ pravi Janko zadovoljen, ko je nastal splošen smeh, katerega je povzročil ta njegov imenitni dovtip ...

Popoldne ob treh je bila poroka Francetova.

Vršila se je preprosto, vendar dostojno in — kolikor so dopuščale razmere — tudi slovesno.

V cerkev je krevsal tudi stari Zalokar, ki si ga je danes nalival že od ranega jutra, da si odpravi tresavico in pričara dobro voljo v pusto glavo, ki mu ni hotela kar nič več pošteno in redno misliti.

Predno je odšel v cerkev, je bil ves zbegan. Nemirno se je pomikal iz kota v kot, kakor da nečesa išče.

France in Janez pristopita k njemu, in prvi ga vpraša: „Kaj pa iščete, oče?“

„I, suknje nimam, nedeljske suknje nimam, pa ne vem, kje mi je,“ tarna stari.

France in Janez se spogledata, in drugi reče očetu: „Za Boga, oče, saj imate suknjo že na sebi!“

Oče se naglo potiplje po rokah, po hrbtu, po prsih, se zasmeje in pravi: „Lej ga spaka! Saj jo res imam, pa sem mislil, da je nimam!“ Potem odide med svate.

A France reče Janezu: „Vidiš, takó-le je! Oče že v pozabljajo in včasi govoré tako čudno in zmedeno, da bi človek mislil: zmešalo se jim je! To je križ, Janez, velik križ!“

„Pa kaj, da so taki?“ vpraša Janez, dasi se mu je zdelo, kaj je vzrok te očetove bolezni.

„Mislim, da jim je prevelika pijača zmedla možgane,“ odgovori France.

— — — — — — — — — — — — — — — — — —

Med tem je okrašenje Metlike vrlo napredovalo.

Meščani so razobešali po hišah zastave in ovijali stene z zelenjem in cvetjem. Kar tekmovali so med seboj. Vsak je hotel, da bodi njegova hiša najlepša. Tisti, ki so imeli kaj več drobiža pod palcem, so lahko okitili svoja domovanja kar najrazkošneje, drugi pa, ki niso imeli novcev na izobilje, so si pomagali, kakor so vedeli in znali. Na metlišča so prilepljali zastavice iz pisanega papirja, ki jim je ostal od božičnih jaslic, in špranje pri oknih so mašili z brinjem in bezgom. Ta in oni je nabil na steno tudi manj ali bolj duhovit napis, ki naj povzdiguje lepoto slavnostnega dneva.

Mestni župan, gospod Hes, ki mu je bilo mnogo do tega, da bi sprejela Metlika goste v najlepšem nakitju, je hodil samosvestno po ulicah, hvalil ali grajal, kakor je pač kdo zaslužil, dajal povelja, naganjal pometače, ki so z brezovimi metlami čedili ceste, ter naročal četvorici mestnih redarjev, ki so bili oboroženi s starimi, nekam zarjavelimi sabljami, naj neprestano pazijo na mir in red.

V primerni daljavi za županom so se pomikali gospodje uradniki, ki so danes nekoliko prej ostavili pisarnice ter so si takisto ogledovali Metliko, kako se ogrinja v svatovsko oblačilo. Zlasti so jim bili všeč razni napisi, ki so se mestoma v čudnih črkah ščeperili po belih stenah.

Tu je bilo čitati: „Naprej zastava Slave!“

Tam: „Kranjski fantje, mi smo mi!“

Zopet drugod:

„Čitalnico smo ustanovili
In ga bomo na vaše zdravje pili!“

Potem:

„Pozdravljeni bodite tisočkrat!
Slovenec in Hrvat sta brat in brat.“

Nekje je bilo celó napisano:

„Kol’kor kapljic, tol’ko let
Bog nam daj na svet’ živet’!“

Gospod župan se je zdaj pa zdaj ustavil, zadovoljno pokimal z glavo, se obrnil k svojemu spremstvu ter mu zaklical z važnim poudarkom: „Kaj, gospoda! Metlika je le jedna! Ha?“

In zborno je odgovarjala gospoda: „Da, gospod župan! Samo jedna je na vsem širokem svetu!“

Najlepše je bila okrašena hiša, kjer si je najela „Čitalnica“ svoje prostore. —

Stene so bile malo ne črez in črez obsenčene z dolgimi zastavami, a ob zidu se je vil dolg, težak smrečji venec, iz katerega so v jednaki razdalji kipeli beli, modri in rdeči cvetovi, ki so jih umetno ustvarila metliška dekleta.

Predsednik „Čitalnice“, vrlo narodni Tone Navratil, je hodil pred hišo gori in doli ter zadovoljno pogledoval zdaj ljudi na cesti, zdaj hišo in nje bogato lepoto. Ko se mu je približal župan z ostalo gospodo, jih je povabil predsednik Navratil, naj stopijo v gornje prostore, da si ogledajo to čarobno svetišče, „kjer se bodo navduševala srca za sveto narodno stvar“, kakor jim je navdušeno razlagal pomen in namen „Čitalnice“.

Tam je bil postavljen govorniški oder, a ob zadnji steni je stala dolga miza, in na njej so bili razgrnjeni slovenski in hrvatski časopisi. Na sprednji steni je visela cesarjeva podoba, na desni podoba škofa Strossmayerja in velikega Hrvata Starčeviča, na levi, Strossmayerju nasproti, podoba našega prvega pesnika Valentina Vodnika, Starčeviču nasproti pa slika očeta slovenskega naroda, Janeza Bleiweissa.

„Tako, gospoda,“ pravi Navratil, „si bomo tudi mi jutri stali z brati Hrvati oko v oko!“

Okviri podob so bili zagrnjeni z venci, med podobami pa so se spuščale od stropa do tal težke zavese, ki jih je posodila za to priliko gospa sodnikova.

Tudi na vrtu je bilo vse polno dela. Tamkaj bo opoldne slavnostni obed, zatorej se je potrudil čitalniški gostilničar, da je izpremenil vrt, kakor je bila njegova trdna volja, v majhen paradiž.

Tla je posul z belim, drobnim peskom ter pripravil tri dolge mize, kjer bo imelo prostora tudi sto ljudij, pa lahko še več, če se bodo hoteli bolj stisniti. Po vejah košatih kostanjev, ki so metali na mize prijetno senco, je navezal nebrojno zastavic ter pobesil med njimi pisane lampijone, ki bodo dajali zvečer, ko se zbere gospoda k slovesu, lepo, čarobno luč. V kotu ob ograji je bil postavljen oder za mestne godce, ki jih je dal odboru na razpolago blagonaklonjeni župan Hes. Vse je bilo torej lepo pripravljeno ... Metličane je navdajalo prijetno razburjenje, in nestrpno so pričakovali veselega dneva. Ko je prihajal večer in se je jasna noč razgrnila nad Metliko, je zapel pred mestno hišo veliki boben, in kmalu potem so se oglasili godci z živahno koračnico ter nastopili pot po mestu kot oznanjevalci pomembnega dneva, ki pride z jutrišnjo zoro. Za godci se je valila dolga vrsta ljudij, največ otrok, ki so zdaj pa zdaj zagrmeli glasno in navdušeno: „Živio, živio, živio!“

Ljudem so kar vztrepetavala srca od radosti in malo ne s solzami v očeh so se izpraševali: „Kaj pa bo še le jutri?“

Polagoma, ko je nehala godba, so se začeli razhajati. Jedni so odšli domov, drugi v gostilnice, tretji so postajali v gručah po trgu, govoreč in ugibajoč o jutrišnjem dnevi ...

Zastave so visele leno izpod streh, in zdelo se je, kakor da sanjajo. Včasi je zapihljala ponižna sapica, ki jih je vzdramila iz nepremičnosti, da so se rahlo zazibale sem in tja ter zopet kmalu zapadle sanjavosti. Iz te in one gostilnice je prihajal šum zakasnelih pivcev, a kmalu so tudi tod pogasnile luči, in tiha noč je razlila nad mestom svoj lepi mir ...

Samo mestni redar je s počasnimi, trudnimi koraki, opravljajoč svojo dolgočasno službo, hodil po mestnih ulicah, posedal po klopeh pred hišami, dremal ali si s tobakom preganjal spanec ter klical s hripavim glasom ponočne ure:

Jednajsta ura je odbila,
Gospodarjem naznanila:
Sveti Florjan, čuvaj ognja moč,
Bog vam daj lahko noč!

Pri Zalokarjevih je še vladala ženitvanska veselost vendar ni bila številna družba tako vesela, kakor je običajno ob takih prilikah. v Nekaj morečega je ležalo nad njo, dasi si je prizadeval Stuparjev Janko na vso moč, da bi družbo spravil v boljšo voljo. Uganjal je razne burke in šale, prepeval na vse grlo jednolično pesem o jelenu, dražil in vnemal mladi zakonski par in ostale svate — a vse ni nič pomagalo.

France je imel polno glavo skrbij, če tudi se jih je branil. Vračale so se mu zopet in zopet ...

Nana je sedela poleg mlinarja Vuka, ki je bil tudi prišel na svatbo, ter se je zabavala z njim in kovala načrte za bodočnost.

Janez je sedel očetu nasproti. Pogledi nanj so ga vznemirjali in navdajali s skrbmi. Očetove oči so bile plašne, in kakor dva izgubljenca so begale po mizi, po sobi, po gostih v motnih, nestalnih pogledih. Včasi je legel na očetovo lice nasmeh, potem mu je prepregla obraz globoka resnost, da se je stisnil stari Zalokar ves v jedno samo grbo. Nemirno je bobnal s prsti po mizi, prijemal kozarec in ga pristavljal k ustnam. Vmes je mrmral nejasne besede, poskušal peti, a zopet zapadel otožnosti.

Tudi s sedeža se je dvignil že parkrat, kakor da bi hotel govoriti, a noge so mu omahnile, in sedel je zopet na stol.

Pa tudi drugi gostje so opažali ta čudni nemir starega Zalokarja, in gotovo je, da ni nanje najbolje vplival.

Končno se je dvignil Zalokar še enkrat s stola, se uprl z rokami ob mizo ter blebetal: „Pa — bi ... bi tudi jaz ... ha, da! ... Janezu ... Francetu ... bi in nevesti ... takó-le ... ha, da! ... Pi-pi-pijmo ...“

Svatje so začeli brž trkati s kozarci, češ, da razumejo govornika. Ta pa je sedel in, kakor bi bil jezen sam náse, se potegnil za brado, pa strmel pred se. Oči so se mu izbulile, in megla mu jih je prekrila kakor gost pajčolan. Trepalnice so se mu začele pogosteje in pogosteje zapirati, in glava mu je zlezla na prsi. Usta so se mu odprla, in dolgo, zateglo sopenje je pričalo, da ga je premagal spanec.

Varno so ga dvignili s stola, ga odnesli v drugo sobo in položili na postelj ...

S tem je bilo pokvarjeno vse veselje. Svatje so se odpravili domov in si pri slovesu obljubili, da se snidejo vsi drugi dan popoldne pri veliki veselici v mestnem logu.

XIII.

Komaj se je začelo daniti, je počil na mestnem bregu prvi strel. Stari Ružič, ki mu je bil že od nekdaj poverjen ta posel, ga je izprožil, da vzdrami Metličane iz spanja. Kmalu potem se je oglasila tudi mestna godba, ki je obšla vse mesto, svirajoč vesele komade.

Jutro je bilo lepo, čisto, jasno. Nobenega oblačka ni bilo na nebu, in kakor svetlomodra tančica se je zlatil v vzhajajočem solncu nebesni svod.

Ljudje so začeli vstajati. Vsak je najprej pogledal proti nebu, in vsakega je navdalo veselje, saj se mu je obetal lep dan.

Vse mesto je bilo na nogah. Ljudje so se oblekli čim najprazničneje, da se jim ne bo treba potikati po kotih, ko pridejo hrvatski gostje.

Lepa je bila stara Metlika tistega dne. Ulice so bile čisto pometene, vse hiše v zastavah in zelenju, vsi ljudje veselih obrazov in dobre volje. Taka ni bila nemara še nikdar stara Metlika!

Janez Zalokar se je oblekel v sokolsko opravo. Izborno se mu je podajala pepelastosiva obleka in rdeča srajca, ki se je živo svetila izpod suknje, vihrajoče ob levi rami. In pa ta črnosvetli pas! In pa ta široki klobuk z dolgim sokolskim peresom! Kakor kadar je prišel v metliško mesto mož z opico in orglicami, tako so tekali za Janezom otroci in ga začudeni gledali. Janez pa je hodil po trgu z županom Hesom in predsednikom Navratilom, zatopljen v važne pogovore ...

Tako-le ob deveti uri pridejo Hrvatje!

Okoli devete ure!

Ta vest se je bliskoma raznesla po Metliki.

„Ob devetih pridejo, ob devetih,“ so vpili vsi vprek.

Otroci so kakor vrtoglavi plesali po trgu, zdaj po levi, zdaj po desni nogi. „Hrvatje pridejo ob devetih, in vsi bodo tako opravljeni, kakor je Zalokarjev Janez,“ so kričali.

Kdor je imel rdečo ruto, si jo je brž razgrnil po prsih, češ, tudi jaz sem „Sokolaš“. Tisti, ki niso imeli rdečih rut, so se zaprašili domov in prosili matere: „Dajte mi rdečo ruto, da bom tudi Sokolaš!“

Dekleta, ki so dobila to povelje od gospoda župana, so nakopičila po oknih šopke svežih rož, da bodo z njimi obsipala mile goste, ko bodo v svečanostnem izprevodu korakali med hišami.

Na trgu pred mestno hišo zatrobi rog, ki je klical gasilce. Kmalu so se začeli zbirati v osnaženih, deloma novih oblekah, v belih rokavicah in s svetlimi čeladami na glavah. Med njimi je bil France Zalokar, pa tudi Štuparjev Janko je zlezel ta dan v gasilsko opravo, da bo število večje ...

Poveljnik Trček jih je ravnal v vrste, jim naročal, da se naj lepo sučejo, in da naj pazijo na njegova povelja. Dostavljal je vedno, da bodo igrali pri slavnostnem sprejemu največjo vlogo. Za poskušnjo je zaukazal to in ono kretnjo, ki se je vsaka izborno obnesla. Samo Štuparjev Janko, ki je stal predzadnji v vrsti, jo je bil enkrat mahnil na desno, mesto da bi se zasukal na levo. Ne, da ne bi vedel, kje je desna, kje leva, toda v njem ni bilo nič vojaškega duha; zatorej jo je urezal na nasprotno stran. Da se mu kaj takega več ne pripeti, se je domenil s svojima sosedoma, da ga naj zdaj ta, zdaj oni pocukne, kakor bo že velevalo povelje.

„V teh hlačah je človek čisto predrugačen!“ se je opravičeval.

Sešel se je tudi občinski odbor in se zbral okrog gospoda župana, ki je imel danes posebno resno lice. Na tihem je ponavljal govor, s katerim bo pozdravil drage goste v imenu Metlike. Tudi čitalniški odbor s predsednikom Navratilom je prišel pred mestno hišo, pa nekaj dražestnih gospic se je pridružilo gospodom, da odidejo z njimi k sprejemu, kjer bo sodnikova hčerka pripela na zastavo hrvatskih „Sokolov“ lep, dragocen trak.

Kako jih je bilo lepo gledati tam pred mestno hišo!

Črne suknje, bela ženska krila, gasilske uniforme in sablje metliških redarjev, ki so odganjali radovedneže — vse to se je družilo v slikovito skupino.

Daleč po trgu se je razgrinjala množica kmetiškega ljudstva, ki je ta dan posebno mnogobrojno pritisnilo v mesto. Raznesel se je bil namreč tudi po kmetih glas, da pridejo v Metliko Hrvatje, to se reče, hrvatska gospoda: načelniki in vlastelini, beležniki in kanoniki, pa menda sam ban iz Zagreba, in znaj Bog, kdo še vse. A v Metliki bodo napravili tako hišo, kjer bodo delali časopise, v katerih bo vsak lahko čital, kaj se godi po vsem širokem svetu, tudi tam na Dunaju in v Ameriki. Popoldne pa bo v mestnem logu velikanska pojedina, kjer se bo cedila medica in delila pečenka — zastonj.

Videlo se je, kakor da se je razgrnilo po mestu široko polje, posipano z belimi cvetovi — tako so lepo prijala slehernemu pogledu bela krila in beli rokavci, bele hlače pa beli suknjiči belokranjskega ljudstva ... Kakor risani metulji so se zibali v gneči pestri naglavni robci, vrijoči bujne kite belokranjskih devojk ...

Ko je odbila ura osem, je dal poveljnik Trček prvo zapoved: „Po zastavo!“ Zastavonoša je stopil v vežo ter se vrnil z zastavo gasilnega društva, a godba je zaigrala del cesarske pesmi, ki so jo poslušali gospodje gologlavi, vsi drugi pa s primerno resnostjo. Zastavonoša je povesil zastavo na ramo, saj bo imel potem, ko se bodo vračali s tujci, dovolj časa, da jo bo nosil ponosno in ravno.

Godba je začela svirati koračnico, in Metličani so odkorakali k slavoloku: godba, gasilci, čitalničarji, občinski odborniki in gospod župan Hes; potem pa so jo udrli vsi drugi, ti po daljši, oni po kračji poti, da vidijo slavnostni sprejem.

Pa tudi tam je bilo že vse polno ljudstva, da so imeli redarji dovolj posla, predno so napravili gospodi prostor. Ljudje so se stiskali ob kraju ceste, nekateri moški so celó splezali na strehe ali na bližnja drevesa.

Štuparjev Janko je bil ves moker od potu, ki mu je kar curljal izpod težke čelade. Svojemu sosedu se je bridko potožil: „Jaz ne morem delati tako velikih korakov, in ta lonec mi bo zmečkal črepinjo. Nikdar ne bom več oblekel teh cunj. V navadni obleki je pač vse boljše. Tam vsaj lahko pušim, a tu še pušiti ne smem!“

Janez pristopi k njemu, rekoč: „Kako se počutiš, Janko?“

„Kakor miš v pasti,“ mu odgovori nezadovoljni gasilec.

„E, le potrpi, saj boš kmalu rešen,“ ga tolaži prijatelj.

Ljudje so se spenjali na prste in pogledovali po cesti, ali še ne prihajajo Hrvatje.

„Bog ve, ali pridejo peš?“ so vpraševali nekateri.

„Najbrž se pripeljejo,“ so odgovarjali drugi, „sicer bi bili preveč trudni.“

„Samo da bi prišli kmalu,“ so vzdihovali tretji — tisti, ki so stali v največji gneči. Bilo jim je že nestrpno to čakanje, zakaj zdaj pa zdaj je stopil sosed sosedu na nogo, ga dregnil s komolcem in potiskal v ozadje, da bi se sam priril naprej. Bolj in bolj je rastlo šepetanje in zabavljanje, da je moral večkrat sam župan povzdigniti glas, resno svareč občinstvo, naj se vede mirno in dostojno.

Iz dalje se je začulo ropotanje voz, in na mestnem bregu so počili trije streli.

„So že tu, so že tu!“ je zašumelo med ljudstvom, in vsa množica se je zazibala ko klasje ob viharju.

„Pozor!“ je klical poveljnik Trček.

In gasilci so se vzravnali, da so stali ravno ko sveče.

Gospod župan je mahal z rokami, češ, umirite se, ljudje božji!

Nekaj kot plemenita resnost je šinilo v gospodo in kmetiško ljudstvo ...

Zalokarjev Janez je šel prihajajočim, ki so brž poskakali z vozov, naproti ter se je uvrstil med „Sokole“, ki jih je bilo videti lepo število. Njih trobentači so zatrobili, zastavonoša je ponosno dvignil zastavo, da se ji je pozlačena sulica zablesketala v solnčnih žarkih — in vsa lepa vrsta hrvatskih gostov se je pomikala v čvrstih korakih proti slavoloku.

Ljudje so drgetali od navdušenja, vznesenosti in začudenja. Odpirali so oči in usta in molčé pričakovali, kaj pride ...

Dospevši do slavoloka, se ustavijo Hrvatje. Župan Hes stopi dva koraka naprej, potegne z desnico po bradi in si otere pot s čela ter začne govoriti glasno in razločno:

„Slavna gospoda! Dragi bratje! V imenu starodavnega mesta Metlike, ki se je tolikokrat v starih časih borila s krvoločnimi Turki, in ki je že trikrat pogorela do tal, vas presrčno pozdravljam in vas zagotavljam, da si bomo vedno šteli v izredno čast, da ste prišli k nam in ste nas počastili. Kličem vam: Dobro došli na slovenskih tleh! Živio, slava!“

Gospod župan je že prej poučil ljudi, naj takrat, ko začujejo njega, da bo zaklical živio in slava, vsi mogočno in navdušeno ponové ta dva pozdrava.

In v resnici je ljudstvo na vso moč zavpilo, ko je končal župan in podal roko tistemu, kije korakal „Sokolom“ na čelu. Brž so uganili ljudje: „Tá-le bo pa prvi med njimi!“

In ta, „prvi med njimi“, se globoko pokloni in odvrne na županov pozdrav:

„Visokorodni gospod župan! Slavna gospoda! Mili bratje! Ko smo začuli glas, kaj namerjate danes v Metliki, in ko smo doznali, da si želite ob tej veličastni slavnosti tudi nas v svoji sredi, smo se z nepopisno radostjo odpravili na pot. Ves čas so nam srca trepetala od veselja, saj nas je navdajala zavest, da gremo med svojce, bratje med brate! V imenu svojih tovarišev, ki so prišli z menoj, pa v imenu vsega hrvatskega naroda, ki je v duhu tu pri nas in vas, vas iskreno zahvaljam za bratovski sprejem, kličoč vam iz globočine srca: Živio, slava!“

Mogočno so zaorili tudi sedaj navdušeni klici, na mestnem bregu so znova zagrmeli streli, a godba je zaigrala „Lepo našo domovino“, ki bi se bila skoro potopila v neprestanem klicanju gromovitih „živio“ in „slava“ ter v glasnem, deloma nesoglasnem petju, ki ga je vzbujalo navdušenje in ljubezen ...

Vsled godbe, klicanja, petja in streljanja ni bilo nikakor mogoče čuti, kaj govori sodnikova hčerka, ki ni mogla čakati, da bi se polegel splošni nemir, boječ se nemara, da se ji ne zmedejo besede, in da ne zaide govor na izgrešeni tir. Samo to je bilo videti, kako je zastavonoša nagnil zastavo, in kako je gospica s tresočimi rokami privezala pod sulico trak. Pa že to je bilo dovolj povoda, da so zopet in zopet zadoneli klici radosti in navdušenosti.

In dolgi, pisani izprevod se je pomikal naprej proti mestu. Godba je svirala koračnico „Naprej zastava Slave!“, moški so vihteli klobuke in brez prestanka vpili: „Živio, Hrvatje, živio, Slovenci!“ Tako je šlo do „Čitalnice“ ...

Tamkaj pa stopi na pripravljeni oder predsednik Navratil in izpregovori: „Častita gospoda! Ljubi gostje! Došli smo do hiše, kjer bo sedaj naš dom, dom nas Slovencev, a dom, vedno odprt tudi vam, bratje Hrvati! Tu se bomo navduševali za narodno stvar, si budili in krepili ljubezen do rodne zemlje in si čvrstili čut bratstva in sloge. Ko se danes odpirajo prvič vrata v to ognjišče, kjer naj do konca dnij plapola ogenj rodoljubja, nas navdaja tem večje veselje, ko stopajo prvi v to naše svetišče naši dragi bratje Hrvati! Nimamo bogastva in zlata, da bi vas obsipali z njim, a imamo srca, ki so vam v ljubezni vdana, srca, ki vam kličejo: Dobro nam došli, mili bratje!“

Tudi sedaj je zahvalil govornika jeden izmed Hrvatov, rekoč:

„Sladko nam je pri srcu, dragi bratje, ko vidimo toliko ljubezni, s katero nas sprejemate. Ti trenutki nam ostanejo v trajnem spominu, in vedno in povsod bomo znali ceniti vaše rodoljubje, ki ga ne gojite samo do svoje slovenske domovine, temveč ki z njim osrečujete tudi nas, svoje brate! Dokod ni že segel glas o slovenskem rodoljubju, o slovenski gostoljubnosti? Pri nas odmeva ta glas kot hvalna pesem, pojoča vam čast in slavo! Dovolj bomo imeli še danes prilike, bratje Slovenci, poudarjati ljubezen in slogo, ki vlada in vladaj med nami, zato mi dovolite sedaj, da vam še enkrat izrečem toplo zahvalo za prijazne besede in lepi sprejem, ki ste nam z njimi liki z rožami posipali pot v Metliko!“

Potem so odšli Hrvatje in Metličani v gornje prostore, kjer je bil za goste pripravljen zajutrk, s katerim so jim postregla metliška dekleta.

A tu se niso smeli muditi predolgo, zakaj k deseti maši je že drugič odzvonilo. Bilo se je torej treba odpraviti na pot v cerkev.

Izprevod se je začel pomikati po mestu. Na trgu je bilo zbranega na stotine ljudstva, ki je le z naporom napravljalo po sredi tesno ulico, da so mogli godci, „Sokoli“, „Zoraši“, gasilci in gospoda naprej. Po oknih se je tiščala glava glave — da, glavice lepih metliških deklet! Ljubko so se nasmihavale Hrvatom, ki so se ozirali po oknih in v pozdrav vihteli široke klobuke. In doli z oken se je usul dež svežih šopkov, ki so jih metala dekleta na ulico, gostom v pozdrav in veselje. Ti so jih prestrezali v klobuke in roke ter jih zatikali za trakove in pripenjali na prsi. Zdelo se je, kakor da je vsa Metlika zavonjala v jednem samem, velikem cvetu ...

Stari Zalokar je slonel z Nano na oknu in začudeno gledal na trg.

„Saj je danes navadna nedelja, pa je toliko strašno ljudij,“ reče Nani.

„Ali vam nisem že povedala, kaj je danes, in kaj še le bo popoldne, oče?“ pravi hči. „Veselica je danes, velika in imenitna, saj zató pa je prišel naš Janez.“

„Pa kje je sedaj Janez?“ vpraša oče.

„Zjutraj vam je rekel, da mora iti tja z drugimi čakat Hrvatov,“ mu pripoveduje Nana. „Pa saj ga boste videli, ko pridejo tod mimo.“

„A tod bodo prišli?“

„No, da, ker gredó v cerkev.“

„Hm, hm!“

In mož je napel oči in gledal na trg.

Godba je prihajala glasneja in glasneja, in že so se videle zastave, kako vihrajo po zraku.

„Vidite, oče, zdaj-le gredó!“ reče Nana.

„Zdaj-le, zdaj-le, zdaj-le!“ ponavlja stari in gleda v prerivajočo se množico. „In muziko imajo, muziko! In pili bodo danes, strela! ... Pa kje je Janez, ha, Janez?“

„Tamkaj, oče, glejte ga!“

In Janez je, korakajoč mimo hiše visoko zavihtel klobuk, očetu in sestri v pozdrav.

„E, da, moj Janez!“ pravi stari. „Dva srebrna tolarja mi je stisnil danes v pest moj Janez! Pa bo danes zopet za pijačo in za tobak in za žveplenke!“

„Danes pa vendar ne boste sami popivali, oče,“ reče hči; „danes pojdete vendar z nami v mestni log!“

„Pa danes ravno ne pojdem z vami, pa danes bom ravno sam,“ ji odgovori oče.

„Ah, moj Bog!“ vzdihne hči. „Vedno imate svojo glavo! Pa to bo Janeza užalilo.“

„Če ga bo, ga bo; če ne, ne! A jaz ne pojdem v mestni log, jaz ne bom hodil tja, kamor bodo drugi hoteli; jaz pojdem tja, kamor bom hotel sam.“

In Nana zopet vzdihne in reče: „Težava je z vami, oče, težava!“

Stari odvrne: „Tisto pa je, pa ne bo več dolgo!“ In tresti začne sivo glavo in ponavlja: „Pa ne bo več dolgo ... Kadar me začne mešati vino, takrat zapiči prvo motiko v zemljo, da mi izkoplješ grob ... Včasi sem ga izpil več, nego bi ga mogel nesti na hrbtu, a danes mi precej zleze v lase ... Pa ne bo več dolgo ..“

„Pa bi manj pili, oče!“

„O, saj bom — manj in manj in nazadnje nič več ...“

Med tem je ljudstvo napolnilo cerkev, in trg se je deloma izpraznil. Na koru so zadonele orgle, naznanjajoč, da se je začelo sveto opravilo.

Stari Zalokar se je odpravil z doma. V cerkvi je bil že zjutraj pri rani maši. Vstal je zgodaj, zakaj spati ni mogel.

Ko so ga položili sinoči v postelj, je spal nekaj ur, potlej se je pa prebudil in komaj čakal, da se zdani. Ko je stopil pred hišo, je nekoliko časa pomišljal, kam se naj obrne. Potem je mahnil s palico po zraku in krenil po trgu.

„Bom že kam prišel. Žeja me ...“ je dejal sam pri sebi.

Po maši so se vrnili tujci in domačini v „Čitalnico“. Nekateri so ostali tam, pogovarjajoč se z Metličani, drugi so odšli v družbi z Janezom in z nekaterimi drugimi gospodi, da si ogledajo mesto.

Ko je odzvonilo poldne, so se zbrali Hrvatje in mnogi meščani na čitalniškem vrtu k skupnemu obedu. Kmalu se je razvila med številno družbo najboljša volja. Metličani so nazdravljali Hrvatom in Hrvatje gostoljubnim Metličanom. Vmes je brez odmora igrala domača godba, a z mestnega brega so odmevali streli.

XIV.

V mestnem logu je bilo že vse pripravljeno za veselico.

Na dveh mogočnih hrastih, ki rasteta tam, kjer se izgublja v gozd vozna cesta, sta bili pričvrščeni dve zastavi. Med senčnatimi drevesi so bile postavljene dolge mize iz belih desak, a ob njih so bile napravljene preproste klopi. Vzadi za mizami je bila trava skrbno pokošena. Tjakaj bodo postavili „Sokoli“ svoje telovadno orodje ter kazali Metličanom svoje spretnosti. Mlajši svet bo na tem prostoru tudi lahko zaplesal, če ga bo k temu izpodbujala godba, ki ji je bil določen prostor tik telovadišča, oziroma plesišča.

Po vejah dreves so visele zastave in lampijoni, da bodo razsvetljevali prijazno ložo, če se bodo izletniki kaj dalje mudili v njej. V levo in desno stran so postavili gostilničarji svoje šatore in kolibe, kjer bodo točili pijačo in sekali pečenko. Saj so bila napravljena ob šatorih in kolibah gorišča, in bili so pripravljeni leseni ražnji, kjer bodo vrteli nad tlečo žerjavico janjce in koštrune.

Gostilničarji, ki so bili vse to pripravili in priredili, so si obetali dobro kupčijo. Njih uslužbenci, najeti večinoma samo za današnji popoldan, so razpostavljali po mizah kozarce in čedili klopi s predpasniki.

Stari Ružič je prestavil topiče z mestnega brega v mestni log. Postavil jih je precej globoko v ložo in za poskušnjo izprožil prvi strel, ki je mogočno zadonel po tihem gozdu. Njegov glas je vzplaval v daljo in širjavo kakor bučanje orgel, je splašil divje golobe in grlice, ki so z glasnim prhutanjem ostavili svoja varna skrivališča, ter se končno izgubil v gozdni tišini. In tamkaj od parobja je zopet prihajalo šumenje valov obmejne Kolpe, ki je odmevalo med drevjem kot tajinstvena pesem ...

Ura se je pomikala že proti četrti popoldne, ko je bilo začuti s ceste godbo, ki se je bližala bolj in bolj. Nje igranje je odmevalo v hladnem gozdu, kakor da svira tamkaj še druga godba.

Godbi se je odzval Ružič. Izprožil je tri, štiri strele, ki so klicali prihajajočim: „Le sem, le sem, tu je veselje!“

Iz topičev so se dvigali visoki stebri dima, ki so se razkrajali v nič še le takrat, ko so dospeli do svežega zraka, ki je plaval nad vrhovi dreves. Ob strelih so se zazibavale veje, vzdramljene iz nedeljskega pokoja, in zeleni listi so vztrepetavali v zrak ter se zopet spuščali v lahnem vrtincu k zemlji.

A ob strelih se je vzbudila v ljudstvu nova navdušenost, saj so plavali h gozdu klici in vriski, kakor da se odpravljajo ljudje na vojsko. Nič ni izletnikov motil prah, ki se je dvigal po cesti pred njimi, za njimi in dan njimi ter jim silil v nos in usta. Kdo bi tudi mislil na prah, kadar je srce polno navdušenja!

In kakor reka v morje se je izlila množica ljudij v ložo. Pa ni preteklo morda niti deset minut, in vse mize so bile zasedene, tesno in gosto zasedene. Večinoma so ljudje kar viseli na robih klopij, ali so se pritiskali ob koncih. Proti gostom pa so bili domačini uljudni, zakaj prepustili so jim najlepše prostore. A ti vendar niso hoteli, niti mogli sedeti sami záse, nego so se pomešali med Metličane, ki so se jim tako brž prikupili. In ni bilo dolgo, pa ni nihče več mislil na tesnost in neudobnost. Vsi so bili dobre volje kot jedna, velika družina, ki jo združi ob veseli priliki draga domača hiša ...

V mestnem logu je vladalo neprisiljeno, presrčno veselje. Mnogo dobre volje so prinesli ljudje že s seboj; kar jim je je bilo še premalo, ta jim je kmalu prišla ob dobrem vinu, ki so ga tamkaj točili za nizko ceno. Najprej so pili, da so si izprali iz grl prah in sušo, potem so pili, da so si nazdravljali med seboj. Za pijačo je bilo vedno dovolj vzroka.

Za široko in dolgo rjuho, ki so jo bili prepregli ob grmovju, so stopili „Sokoli“, da se pripravijo za telovadbo. Njih sluga je med tem postavljal na telovadišču drog, bradljo in kozla, a gasilci so napeli v velikem krogu vrvi, da so tako zajezili naval radovednega občinstva. Krepko so se morali upirati z nogami v mehka tla in s hrbti v nasilno množico, da so vzdržali red. „Sokol“ so prikorakali v ravni vrsti ter se razstavili ob orodju. Imeli so na nogah lahke črevlje, katerim so namazali podplate z nekako belo moko, prsi so jim pa krile tanke, bele srajce, ki so segale le do ramen, da so se videle krepke, mišičaste roke, ki jih je učvrstila in ojačila telovadba.

Najprej so preskakovali kozla. To se ni zdelo Metličanom nič posebnega, saj skoči — so dejali — pri nas vsak pastir skoro dalje, nego vidi. Potem so začeli izvrševati razne vaje na bradlji. Ob njih so se gledalcem že bolj odpirale oči. Zlasti jim je bil všeč ta vzgledni red, po katerem je vsak telovadec začel in izvedel svojo nalogo. Prijalo jim je tudi to, ker so videli, kako izvršujejo te težavne reči brez napora, neprisiljeno. A najbolj so se zavzemali in čudili, ko so se telovadci preselili na drog. Kaj takega pač še ni videla ogromna večina gledalcev! Sicer se je že zgodilo, da je prišla v Metliko kakšna komedija, kjer so preganjali suhe konje, se prekucavali po skrpanih preprogah, ali se premetavali po zraku, toda takega čudovitega sukanja in vrtenja na drogu ter vratolomnega odskakovanja z njega še niso videli! Nekaterim je kar zastajala kri po žilah, ko se je zagnal ta in oni „Sokol“ v mogočen drog ter se potem zavrtel v zraku in odskočil na tla. Zdaj in zdaj bo odletel tja med hraste in si bo polomil vsa rebra, so menili. A udarili so v glasen plosk, ko je skočil telovadec nepoškodovan in s smehljajočim licem na varna tla.

„Zakaj pa ti ne telovadiš?“ vpraša Janeza Janko, ki je pustil gasilsko opravo domá ter prišel k veselici v navadni obleki, da mu ne bo treba vzdihovati in trpeti prevelike vročine.

„Ah, ne ljubi se mi danes!“ odvrne Janez.

Pa se mu v resnici ni ljubilo, in za to je imel vzroka dovolj.

Opoldne je bil namreč prišel k obedu domov, a to samo zaradi očeta. Ta pa je bil že nekoliko vinjen in se je vedel pri mizi tako, kakor prejšnji večer. Jesti ni mogel skoro nič, samo roko je vedno iztezal po kozarcu. Ko so se odpravili domačini — France in mlada žena, Nana in Janez — da odidejo v mestni log, je vzel oče palico ter se odpravil k odhodu. In vse prigovarjanje Janezovo in ostalih ni nič pomagalo. Oče ni hotel, pa ni hotel z njimi, ampak dejal je, da hoče biti danes sam, ker mu je samemu najboljše in najlepše. Hotel se je proti Janezu pokazati skrbnega gospodarja, zatorej mu je rekel: „Glej, Janez, že od mladih nog imam navado, da grem vsako nedeljo popoldne pogledat po polju ... Pa tudi danes grem, da ne bi mogel kdo reči: Glej, v log hodi, a na njive ga ni! — Proti mraku pridem za vami. Le pojdite!“

In ti so odšli, a oče je šel svojim potem ... France je zaklenil hišna vrata in vtaknil ključ v žep, menéč, da pride oče gotovo za njimi.

In Janezu naj bi se sedaj ljubilo, da bi telovadil z drugimi, o katerih je vedel, da so vsi brez skrbij, vsaj brez tako mučnih skrbij kakor on?

Skrb za očeta!

Toliko se je veselil nanj, a sedaj pohaja sam, Bog ve kod. Ko bi bil tu v družbi, bi se razvedril, saj je tu dovolj razvedrila. Tako bo pa zapil denar, kolikor ga ima, in zvečer bo zopet križ z njim. To je gotovo!

Ko je minila telovadba, so zasedli telovadci in gledalci zopet mize.

Gospodu županu se je zdela sedaj primerna prilika, da izpregovori dve, tri. Trobentač metliških gasilcev je zatrobil na rog, in ljudje so potihnili. Župan je stopil na mizo in začel:

„Videli smo sedaj, častita gospoda, velikanske umetnosti, ki so nam jih kazali hrvatski „Sokoli“. Videl sem že mnogo stvarij po svetu, to moram reči, ali kaj jednakega še nisem videl, to moram tudi reči. In če bi ne imel naš sestanek nobenega drugega vzroka, je vredno že samo to, kar smo ravno sedaj videli, da smo se sestali. Še ta stara drevesa, ki nas obdajajo, se mi zdi, so gledala zavzeto to imenitno telovadbo. Saj odkar rastó, niso videla z nami vred takih-le umetnih prekucij. Če bi mogla govoriti, bi nam sama to povedala. Ali ker ne morejo govoriti, naj bom jaz tolmač njih občutkov, kakor sem tolmač vaših občutkov, dragi moji someščani! Poživljam vas, da dvignete svoje kozarce na zdravje izvrstnih hrvatskih „Sokolov“, danes naših dragih gostov, in da jim zakličete v izpodbujo in čast: Na mnoga leta!“

Vse občinstvo se je radostno odzvalo županovemu pozivu. Potem je stopil na mizo „Sokol“, ki je tudi pri sprejemu govoril, ter začel in končal tako-le:

„Slavna gospoda! Naš „Sokol“ je doživel že mnogo veselih in srečnih dnij, a priznati moram, da je jeden izmed najlepših današnji dan, ko je prvikrat v dobi svojega obstanka poletel naš „Sokol“ na slovensko, bratsko zemljo. Lepa je vaša zemlja, dragi bratje, in krepak, čvrst in junaški je rod, ki prebiva na njej, in ki jo ljubi z vsem ognjem svojega srca! Lepe so te vaše gore, ki jih senči vinska trta, lepo je to vaše ravno polje, ki ga napajajo hladni studenci, lepe so vaše lože, tajne in skrivnostne ko iztočne bajke! In vaša sela, domovanja žilavega slovenskega ratarja, in vaša mesta, bivališča zavednih Slovencev in Slovenk — kako so lepa! Lepa so, kakor je lepa slovenska pesem, kipeča iz navdušenega srca, a ta je lepa, kakor je lepa slovenska devojka, ki jo prepeva ob žetvi na polju, ob preji v domači hiši, ob nedeljah med rožami na domačem vrtu — sama najlepša roža med njimi! Kamorkoli mi splava oko po slovenski zemlji, vsepovsod me vzradoščajo nepopisne krasote, ki jo krasé, kakor beli venec mlado nevesto, ter jo delajo tujcu prikupno, a domačinu in rojaku drago in milo! ...“

Poslušalcev se je polaščalo bolj in bolj navdušenje. S kozarci v rokah so silili od vseh stranij h govornikovi mizi, ki mu je tekla beseda gladko, razvneta in vznesena s krepkim poudarkom in z iskrenostjo. Zdelo se je, kakor da tli ogenj v govornikovih besedah, tako so razvnemale poslušalce, ki so zdaj pa zdaj zagnali navdušeno pritrjevanje, da je moral govornik počakati, dokler niso potihnili klici.

„Da, kakor sem rekel: tujcu prikupno, a domačinu in rojaku drago in milo! Kogar zanese usoda v tujino, njemu hrepeni srce v domače kraje, na domačo grudo, kjer ga je prvič obšinilo solnce, pa kjer bi tudi rad legel k pokoju.“

In govornik je posebno povzdignil svoj glas:

„In ta vaš belokranjski svet! Ta sveta zemlja, ki nas obdaja sedaj z vsem svojim čarom! Te zidanice, razsipane po vašem trtju, ko bele ovce po zeleni paši! Ta vaša krepka deca, ti vaši čvrsti možje, te vaše vrle žene, ta vaša lepa dekleta! Ta vaš svet in rod — kako je lep in drag nam Hrvatom! Sosedje smo vam, zatorej vas gledamo, kako napenjate moči duha in rok, da bi se blaginja razlila po vaših tleh! In k Bogu vsevednemu plavajo naše prošnje, da bi rosil njegov blagoslov na vse, kar vam započne dlan, kar vam zasnuje bistra glava! Verjemite mi, dragi bratje, da je odkritosrčen moj glas, prihajajoč naravnost iz dna srca: S to čašo, dvignjeno visoko proti nebu, nazdravljam vam vsem, kličoč: Naj živi slovenska domovina!“

Nekaj gasilcev je naglo planilo h govorniku. Dvignili so ga na rame in ga nosili med mizami in klopmi. Drugi ljudje so hiteli za njimi, dvigali kozarce in oduševljeno klicali: „Živio Hrvatje!“

Godba je igrala „Naprej zastava Slave!“, in vsi, kolikor jih je bilo v gozdu, so poleg peli, vriskali, pili, mahali z robci in klobuki, poskakovali od radosti in objemali drug drugega ... Kakor bi vihar bučal med drevjem, tako so se razlegali daleč na okrog klici veselja in navdušenja.

S telovadišča so pospravili telovadno orodje in izpremenili prostor v plesišče. Veselo so se jeli sukati po mehki travi mladi pari. Počaščeno se je čutilo tisto dekle, ki jo je odvedel na plesišče „Sokolaš“. S plesom seveda ni šlo tako lahko in gladko, kakor bi bilo šlo domá na ravnih tleh. Dasi je bila trava dovoljno pokošena, vendar so se zapletale noge v daljše bilke ali v korenine, ki so se razpenjale tu in tam po tleh. Pa to ni plesalcev mnogo motilo! Tudi France, oblečen še vedno v gasilsko opravo, je šel z mlado svojo ženo plesat, a Janez se ni ganil od mize. Sedel je ob kozarcu vina in se pogovarjal s tem in z onim, kdor je pač prisedel k njemu. Bilo mu ni mnogo do družbe. Začutil je, kakor da ga je začela boleti glava. Zato je porabil trenutek, ko je bil sam, da je vstal od mize in se izgubil v gozd. Bolj in bolj je umiral za njim šum, in glasneje in razločneje mu je bobnelo na uho valovanje reke Kolpe. Odkril se je, prekrižal roke na hrbtu in stopal počasi naprej. Gozd se je začel redčiti, in travniki so se razgrinjali pred Janezovimi pogledi. Tamkaj kraj travnikov pa se je belila cesta in se kakor dolg, koščen, obledel kazalec prožila tja k trem cerkvam, ki so tako tiho in mirno hrepenele v sinje višave, tja k oblakom in k solncu. Janez je nekoliko trenutkov postal, potegnil z dlanjo po vročem čelu, potem pa legel v travo ...

Stari Zalokar je potem, ko so odšli drugi v mestni log, krevsal po Metliki od gostilnice do gostilnice. Povsod si ga je privoščil merico, da je bila končno mera polna. Ko mu je pošel denar, si je zapalil pipo ter jo mahnil k domači hiši. Ali duri so bile zaklenjene. Mož je bil že pozabil, da so odšli njegovi ljudje v mestni log. Nekoliko časa je pritiskal na kljuko, butal s palico ob vrata in se jezil: „Na, glejte! Človek še domov ne more. Vrata v lastno hišo mu zapirajo.“

Pomišljal je nekoliko časa, kaj bi počel.

„No, pa dobro!“ je dejal končno, „pa dobro! Če ne morem domov, pa grem od doma!“

In krenil je zopet po mestu. Mislil je in mislil, kam so neki odšli njegovi ljudje.

Pred mestno hišo je sedel redar, ki je imel službo.

„Pa kako, da ste danes domá?“ vpraša Zalokarja, „saj je vendar vsa Metlika v mestnem logu.“

Zalokarju se je sedaj posvetilo v glavi.

„Ha, v mestnem logu so,“ si misli, a redarju odgovori: „Noče se mi! Rajši grem na njive in na pristavo.“

In stari Zalokar je pušil iz pipe in ubral pot proti svoji njivi. Stokrat in stokrat je že hodil tod: najprej z lahkim srcem in veselo dušo, potlej poln skrbij, a danes star in bolan, bolan na telesu in duši. Nekaj je godrnjal pred se in se jezil náse in na ves svet. Naglo in gosto je vlekel dim iz pipe, ki mu je obkrožal glavo kot gosta megla. Hodil je ob meji, a ni gledal, kako se mu obeta žetev, zakaj glava se mu je bila pobesila, in na čelo so mu legli temni oblaki ... In misli se mu niso hotele urediti, se mu niso hotele ustaviti, da bi se bavile s tem ali z onim. Drevile so se mu nekam naprej, kakor da se hoté še danes izmisliti, izčrpati. In to ga je jezilo! Klobuk si je pomaknil zdaj nazaj, zdaj globoko na čelo, postal nekaj trenutkov, potem pa zopet stopal ob meji po travi, po koprivah in osatu, ki se je bil prikradel tjakaj. Noge so bile danes staremu Zalokarju nekam posebno hitre, vendar upogljive, opletajoče. Zato se je zdaj pa zdaj ozrl okrog, iskajoč prostora, kamor bi položil k počitku stare svoje kosti. Pa se mu ni hotelo. Poskusil je sesti v travo, ali kosti se mu niso hotele upogniti v členih. Zdelo se mu je, kakor bi mu kdo napel po mozgu žico, tako je bil trd. Noge pa so mu bile hitre, kakor da se jim mudi Bog ve kam ...

Spomnil se je svoje pristave in lepega kozolca in lepih jablan okoli njega. Naslonil se je na slivo, ponižno rastočo ob meji, si natlačil znova pipo ter se odpravil na pristavo ...

Pred hišo tik nje je sedel njegov sosed in dremal.

Zalokar je stopil na zelena tla lepe svoje pristave, obstal in uprl roke v boke, pa gledal tja pred se ...

Kako lepo je popravil France tá-le kozolec, ki se je bil že nagnil, da se zdaj pa zdaj sesede na kup drv. A danes stoji zopet ravno, in nova žolta skopa mu krije streho, ki sloni na dveh vrstah. Pa je bila tudi košnja letos bogata! Od vrha do tal je natlačena med gredmi lepa, dišeča, ko poper suha krma, pa še tam pod slamnato streho je je toliko, da sili venkaj skoz špranje in luknje. Toliko krme pa že kmalu ni bilo! Dovolj je bo imel France za domačo rabo, pa še prodal je bo lahko polovico.

In stari Zalokar stopa ob kozolcu ...

Pa te lepe jablane! Stare so že, pa so še vedno lepe in močne! Ali letos se jim bodo nemara polomile vse veje, toliko visi dobrega sadu po njih. In rogovilaste kole je moral podstaviti France, da se ne bodo odčesnile veje pod težo rdečih jabolk. Dovolj jih bo za dom. Mlada Francetova žena jih bo nekaj vkuhala, nekaj jih bo sam potolkel in izprešal, a ostale bo France prodal.

Lepo bo to, bogme!

Bogme, lepo bo to!

„Pa jaz sedaj nisem več gospodar,“ reče Zalokar. In s palico kažoč h kozolcu, nadaljuje: „Pa jaz sedaj nisem več tvoj gospodar, ti leseni Štok, in ti krma, in ti jabolko pri jabolki! Jaz nisem sedaj nič več, in vrata mi zapirajo pred nosom, a sami jedó in pijó v mestnem logu! Meni pa je stisnil tisti gosposki moj Janez dva plesniva tolarja v pest, sam jih bo pa zapil deset in dvajset. Jaz nisem zdaj nič več, samo nekaj kostij je še in koža in malo mesa! Hm, hm, hm!“

Stopil je pod kozolec in sedel na kup desak. S palico je grabil pred se suho mrvo, ki je ležala po tleh. Z desnico si je podprl brado in iz pipe je vlekel goste oblake dima. Solnce se je nagibalo k zatonu, in v njega pordečelih žarkih, ki so padali v gostih snopih na kup desak, se je sukal in krožil dim iz pipe očeta Zalokarja. Zapihala je lahka sapa, da so se komaj vidno zazibali vrhovi starih jablan, in da je med vejami in listi zašuštelo nekaj skrivnostnega. Potem je bilo zopet vse tiho ...

Krog in krog so molčale pristave in stanja sosedov, ki so se malo ne vsi veselili v mestnem logu. In zopet in zopet je zapihala sapica, da se je zdelo, kakor da plava nad vrti in drevesi, nad podi in kozolci molitev, proseča Boga varstva in blagoslova ...

Stari Zalokar je zadremal. Pipa mu je padla iz ust, in tleči tobak se je razsipal po mrvi, ki jo je bil prej nabrskal s palico na kup. Suhe bilke so se vnele, in izpod dima, ki se je dvignil nad njimi, so vztrepetali plamenčki, ki so kot živi poskakovali od bilke do bilke, razsipane pod kozolcem. Začulo se je neznatno pokanje, kakor bi kdo lomil suho slamo, in dim se je vlačil in plazil po tleh ter se dvigal kvišku in silil staremu Zalokarju v nos.

Ta je potresal z glavo, kihal ter končno odprl oči. Pomencal si jih je dvakrat, trikrat, zakaj mogel ni verjeti svojim pogledom, ki so mu prestrašeni švigali sem in tja.

„Za Boga svetega, tu pa gori, gori!“ vzklikne in hoče vstati.

Ali zdelo se mu je, kakor da je priklenjen z verigami na kupu desak; še premakniti se ni mogel z mesta. Z rokami se je uprl v deske, da bi se vzdignil, pa roke so mu klecnile v komolcih, kakor da bi kdo prelomil palico na kolenu. Rad bi bil zakričal na pomaganje, pa se mu je zdelo, kakor da ga kdo drži s čvrsto roko za goltanec. Samo oči so mu švigale sem in tja in so gledale, kako se plazijo plamenčki kot ognjene kače dalje in dalje. Hitro ko misli so se širili na vse strani in že so se začeli spenjati ob krmi, gosto natlačeni v kozolcu. Zasvedrali so se vanjo kakor črvi in izginili za hip v dišečem senu. Iz sena se je začel kaditi siv, težak dim, ki je kmalu napolnil ozračje ter ga prepregel liki z gostim pajčolanom. Iz dima je švignil tu in tam ognjen jeziček, ki se je dvigal više in više ... Tu jeden, tam drugi ... Kakor da se mu rogajo, kakor da mu očitajo: „Glej, to je tvoje delo!“

Staremu Zalokarju je šumelo v glavi, kakor da mu vrč možgani. In z vsemi silami se je odtrgal z desak, se zagnal tja, kjer se je najbolj kadilo, in je začel ruvati seno s prečnic, ga metati na tla in teptati z nogami. Tako pa je dobil ogenj duška, in mogočni, široki plameni so hipoma vzbuknili v zrak ter se kot goreče treske pobesili po krmi ...

Zalokar je blaznel ... Gorečo krmo je metal okrog sebe, da so švigale iskre na vse strani in se prijemale kozolca tudi na drugi strani. Brada se mu je osmodila, in iskre so mu opalile trepalnice in lase. Iz prsij so mu prihajali divji, nejasni glasovi. Tulil je ...

Vse okrog njega je bilo v dimu in plamenu. Začela mu je goreti tudi obleka, in roke so mu bile razpečene. Navdal ga je neizmeren strah, divja blaznost, obup in groza. Spustil se je v tek, a noge so mu omagale, in deset, dvajset korakov daleč od kozolca se je zgrudil na tla. Z rokami, z glavo, z nogami je ril v zemljo, v travo, hoteč bežati. Prevrglo ga je zdaj na hrbet, zdaj na prsi, in kakor iz temne globočine so se mu iztiskavali iz prsij blazni glasovi ...

Nad kozolcem pa se je zgrinjal dim, kakor bi se bili spustili nadenj hudourni oblaki izpod neba. Dim so presekavali mogočni plameni, ki so se prikazovali zdaj tu, zdaj tam izpod strehe kot velikanske bakle ...

XV.

Janez, ki je še vedno ležal v travi kraj gozda, je zapazil, kako se je jel dvigati onkraj Metlike proti nebu svetel žar. Najprej ni vedel, kaj naj to pomeni. Potlej pa se mu je zazdelo, da se širi v ozračju nekaj kot dim, in strašna slutnja se mu je vzbudila v duši: „Gori, gori!“

Naglo je planil po koncu, pribežal v gozd in zaklical, kolikor je mogel: „Glejte tja proti Metliki! Tamkaj gori!“

Vse občinstvo je pretreslo nekaj kot mrzlica. Vsi so drli proti gozdnemu robu in gledali v daljo, kjer je prihajalo nebo svetlejše in svetlejše.

„V Metliki gori, gori, gori!“ V tem je priplavalo tjakaj od metliške cerkve pretrgano, žalostno zvonjenje. Ljudij se je polastila nepopisna groza. Ženske in otroci so zagnali vpitje in jok ter so kakor blazni begali med mizami.

„Jezus, Marija, gori, gori!“

Nastal je strašen nered. V silni gneči so leteli ljudje na cesto. Gasilci so pometali s krčmarskih voz sode, zapregli konje, ki so se pasli ob gozdu, zasedli vozove in se spustili v bliskovnem diru proti Metliki. Na spenjenem konju je pridirjal po cesti redar proti gozdu in kričal na vse grlo: „Ogenj, ogenj, ogenj!“

Ljudje so drvili proti njemu in kričali vsi vprek: „Kje gori, kje gori?“

Redar je odgovarjal z glasnim kričanjem: „Zalokarjeva pristava gori!“

Janez in France sta obstala, kakor bi bila prirastla k zemlji. Potem sta bliskoma skočila na voz. Janez je prijel vojke in naganjal konja, da je odskakoval voz, kakor bi ga nosil vihar.

Mestni log se je hipoma izpraznil. Ljudje so drli po cesti, kakor da jim gori zemlja pod nogami. Naganjal jih je strah, da se ne polasté plameni tudi njih stanja in hiš. Zakaj sapa je prihajala jačja in jačja, in kozolci, podi, hlevi, hiše stoje tam ob Zalokarjevi pristavi tako na kupu, da lahko v najkračjem času vse skupaj upepeli požar.

Spotoma so ljudje vpili in molili, se jokali in klicali na pomoč svetega Florijana.

Prihajal je mrak, a pred zbeganim ljudstvom se je žarilo nebo kakor razbeljena krogla, kličoč v groznem govoru: „Semkaj, semkaj! Tu padajo žrtve strašne prirodne sile!“

Voz z Janezom in Francetom ter z nekaterimi drugimi gasilci je prvi pridrdral v Metliko. Nekaj gasilcev je odskočilo z voza ter hitelo proti goreči pristavi, drugi so se odpeljali po brizgalnico. Janez in France sta bila med prvimi, ki so tekli, kolikor so jih nesle noge. Prišli so že blizu ognja, tedaj pa zagledajo, da prihaja po cesti od pristave sem orožnik, ki žene pred seboj moža.

V vseh je ob jednem vstala misel: „Požigalec, požigalec!“

A ko se pomaknejo drug proti drugemu, da je bilo moči spoznati obraze, zavpijeta Janez in France, kakor zadeta od strele: „Kristus, naš oče, naš oče!“

Obleka mu je visela obžgana na telesu, in na počrnelem, opaljenem licu mu je ležal znak blaznosti.

Ljudi je prešinila grozna misel: „Sam je zažgal!“

„Pa kje ste dobili očeta, gospod?“ vpraša Janez orožnika.

„Tam,“ pravi ta, „kjer gori!“

„Oče,“ reče Janez s solznim glasom, „pa ste vi zažgali?“

A ta ga pogleda plašno, zmedeno, odpre široko usta in zatuli: „Bu, bu, bu!“

„Vse se bo še izkazalo in izpričalo,“ reče orožnik, prime starega Zalokarja za rokav in hoče dalje.

Drugi so med tem stekli k požaru, zakaj gasilci so tudi že pripeljali brizgalnico in sod vode.

Janez pa vpraša orožnika: „Pa kam hočete z očetom?“

„V zapor,“ odgovori ta.

„Za Boga svetega, ne zapirajte mi očeta,“ prosi Janez.

„Moram, gospod! Tako veli zakon, in jaz sem zato, da ga izpolnjujem,“ pravi orožnik ter odide s starim Zalokarjem proti mestu.

Janez ni vedel, kaj naj stori. Ustavljati se orožniku, se mu je zdelo brezuspešno, zato se obrne proti ognju.

Tam se je nabralo že sila mnogo ljudstva, ki je priteklo iz gozda po bližnjicah in stezah. Od brizgalnice, ki je brizgala mogočne vodene curke v plamen, da je prasketal in se trgal, kakor bi čutil vodno moč, pa tja do kala, ki je bil poln umazane vode, je stala vrsta ljudij, ki so si podajali iz rok v roke škafe, da so z vodo polnili brizgalnico.

Kozolec je bil že ves v ognju, in takoj je bilo videti, da mu ni več rešitve. Plameni so sikali visoko v zrak, in daleč na okrog so plesale iskre ko žive kresnice. Jablane ob kozolcu so žalujoče pobesile veje, katerih zeleni listi so se zvili in porjaveli, a sladko sadje se je parilo in kuhalo. Tu in tam se je tudi že vnela kaka veja ...

Stan in sad drevja — vse je zapadlo pogubnim, neizprosnim plamenom! Francetu so umrle nadeje, ki so se mu zagibale v duši, kadarkoli je v prejšnjih dneh gledal svojo pristavo. Janezu je hotelo razpočiti srce od žalosti in bolečine. Delala sta in pomagala pri gašenju kakor dva stroja. Telesna moč se je jima potrojila, in če tudi so delali vsi s podvojenimi silami, niso mogli udušiti ognja. Prihajala pa je nevarnost, da se razširijo plameni, in da zapalijo tudi stanja v obližju. Ljudje so torej splezali na strehe, razgrinjali po njih mokre rjuhe ter vedno nanje izlivali vodo, da so ostale mokre, in da so iskre, ki so frčale po zraku in padale na strehe, precej ugasnile.

Z dolgimi, z železnimi kljukami okovanimi koli so drezali gasilci v kozolec, da ga sesujejo na kup in tako hitreje udušé požar. Tramovi, ki so držali streho, so bili že prežgani, in zdaj pa zdaj je bilo pričakovati, da zagrmé na tla. Vanje so zapičili kole, vlekli in suvali sem in tja, dokler se ni začela streha sesedati. Potem so gasilci odskočili, a na tla je zbobnelo obžgano tramovje. Izpod njega se je vzdignil gost dim, in nekaj trenutkov se je zdelo, kakor da se je zadušil ogenj. Pa kmalu se je zopet prikazal in z divjo brezobzirnostjo silil na vse strani, da upepeli še to, kar je ostalo gorljivega. Gasilcem pa je bilo sedaj delo lažje. Vodeni curki so se prašili v ogenj, da je izhlapevajoča voda glasno cvrčala ter ob jednem dušila požar.

Posrečilo seje gasilcem vsaj nekaj: omejili so ogenj ...

Tam, kjer je stal malo prej lepi Zalokarjev kozolec, poln sena, in kjer so rastle bogato oplojene jablane, tam so štrleli sedaj v ponočno tihoto ožgani stebri in tramovi ter opaljena debla, po tleh pa je bil nasut pepel, med katerim je tlela žerjavica. Kar je ustvarila pridnost rok v teku let, kar je rodila priroda v dolgih mesecih, to je uničil v nekoliko urah neusmiljeni ogenj.

Ko so videli ljudje, da ni večje nevarnosti, so se polagoma razšli; na pogorišču pa je ostal oddelek gasilcev, ki so vso noč pazili in stražili, da bi se vnovič ne vzbudil ogenj.

Še tiste noči okrog polnočne ure so se vrnili hrvatski gostje, ki so prav pridno pomagali pri požaru, proti Karlovcu. Janez je ostal v Metliki in je prebil z bratom in sestro noč brez spanja, strašno noč temnih, obupnih mislij ... Drugega dne zjutraj je sprejel gospod sodnik orožnika, ki mu je izročil ovadbo, katera je starega Zalokarja dolžila — požiga.

V ovadbi je stalo, da je prišel orožnik potem, ko mu je priletel sosed Zalokarjeve pristave povedat, da gori, na Zalokarjevo pristavo ter našel tam na tleh ležečega in vsega ožganega Martina Zalokarja, ki ga je nato odvedel v zapor, ker je vse njegovo vedenje kazalo, da je najbrž sam zažgal kozolec.

Sodnik je pozvonil. Vstopil je uradni sluga, ki je prejel ukaz, naj ječar privede Zalokarja v sobo.

Ječar je zavrtel težak ključ v okovanih vratih ter zaklical v temno ječo: „Martin Zalokar, pojdite, greva pred gospoda sodnika!“

A v ječi je bilo tiho, kakor da ni v njej živega človeka.

Ječar zakliče še enkrat, in to jače: „Pojdite, Zalokar, greva pred gospoda sodnika!“

A nihče se mu ni odzval.

Ječar je mislil, da stari Zalokar še spi. Stopil je v celico in ga videl, da leži tik trdega ležišča na še trših tleh. Sklonil se je k njemu in ga potresel za ramo: „Vstanite, vstanite, greva pred gospoda sodnika!“

Jetnik pa se še ganil ni ...

Ječar se nagne prav blizu njegovih prsij. Nasluša, nasluša ... A stari Zalokar več ne diha ...

Kakor bi s kako mrzlo rečjo pogladil ječarja po hrbtu, tako ga je zamrazilo. Naglo vstane in odhiti povedat sodniku, kaj in kako je z jetnikom.

Sodnik pošlje takoj slugo k zdravniku, ki je prišel nemudoma v sodnijo. Z njim odide v ječo.

Martin Zalokar je ležal na tleh, kakor bi bil padel s postelje. Oči so mu bile široko odprte in osteklenele. Usta so mu bila tesno sklenjena. Levico je držal na levi strani prsij, in nje krčevito sklenjeni prsti so se držali za srajco, kakor da so jo hoteli strgati s telesa.

Zdravnik naglo pretiplje, preišče in pregleda jetnika ter reče hladno in mirno: „Gospod sodnik, Martin Zalokar je umrl za srčno kapjo!“

Sodnik skomizgne z rameni in pravi: „Prosim, gospod zdravnik, pojdite z menoj v pisarnico!“

In tamkaj so napravili zapisnik ...

Ko so zvedeli otroci, kaj se je zgodilo očetu, so bili v prvem trenutku kakor iz uma. Nana je jokala tako silno, da se je začela naposled tresti in zvijati, kakor da jo lomi krč. Nesrečna hči je našla končno vendar tolažbe ob svojem ženinu Vuku, ki je ostal v Metliki, da bo Zalokarjevim ob strani v teh težkih hipih. France je hodil zbegan po sobi gori in doli. Kakor včeraj zvečer po njegovi pristavi plameni, tako so mu danes švigale po glavi misli — črnejše ko črna noč. Vse se mu je sukalo v glavi, kakor da se mu zdaj in zdaj zmede razum. Svoje mlado gospodarstvo je videl pred seboj porušeno v razvalinah, in zdelo se mu je, da ne bo nikdar več vstalo novo življenje iz teh razvalin. Oči so se mu plašno ozirale v bližnjo bodočnost, a zdela se jim je tako mračna, tako črez in črez pretkana z neizmernimi skrbmi, s krvavimi žulji in s preminulimi nadejami, da si je mladi gospodar z dlanjo zatisnil oči, da bi si priklical pred nje temo, v kateri bi ne videl, ne razločil ničesar ...

Mlada njegova žena je kakor plaha golobica stopala iz kota v kot, iskajoč izhoda iz doslej neznanih ji občutkov, ki so prihrumeli nad njo kot črne vešče.

„France, pa mi ne bodi tako hudo žalosten!“ je prosila moža.

A ta je molčal, pritisnil ženo náse in ji svojo ljubezen in bolečino, srečo in nesrečo izrazil z gorkim poljubom.

In solnce je tako lepo svetilo na zemljo — to blago, toplo solnce, ki vzbuja kali in zori sad in daje ogenj in moč sladkemu grozdju!

Štuparjev Janko je prišel k Zalokarjevim, da jih tolaži.

Janeza je našel zamišljenega.

Njegova duša je bila taka, kakor da se je potopila v zeleno morje s pošastmi in morskimi volkovi na dnu.

Molčé sta si stisnila prijatelja roke. Nekaj trenutkov sta si gledala iz očij v oči, potlej pa se je naslonil Janez na prijateljeve prsi, in solze so mu stopile v oči in se mu razlile po licu, kakor potok, ko se prerije po tesni strugi do odprte, široke loke ...

In trezni preudarek je obvladal njegovo pekočo bolečino, ki se mu je s strupenimi zobmi zajedla v srce.

„Pa saj je bolje, da so umrli oče,“ je dejal Janez, „sicer bi jih zvali pred porotnike, in to bi bila še večja nesreča za nje in za nas.“

XVI.

Mrtvega Zalokarja so prenesli domov. Napravili so ga na mrtvaški oder, in ljudje so ga hodili kropit.

Spomin na prelepo slavnost je takoj zamrl v ljudstvu, saj je bil spomin na požar in na nesrečnega starega Zalokarja, oziroma na njegovo blazno dejanje in žalostno smrt jačji, mogočnejši od prvega.

Sosedje in sosede so pomilovali Janeza, Franceta in Nano. Skoro vsa gospoda je prišla osebno k Zalokarjevim, da jim je izrekla sožalje.

Samo gostilničarji, ki so točili pijačo, sekali in prodajali pečenko in kruh v mestnem logu, so se jezili, rekoč: „Pa da je moral baš tega dne napraviti to nesrečo!“

Bilo jim je žal neizpitega vina, neprodane pečenke in nerazpečanega kruha ...

Janez je takoj pismeno naprosil svojega gospodarja Milana Drganca, naj mu podaljša dopust vsaj dotlej, da bodo obhajali po očetu sedmino. Seveda je dovolil Milan Janezu dopust s pripombo, da sme ostati domá, dokler mu drago, in dokler ve, da je potreben pri domu.

In tretji dan po onem veselem in žalostnem dnevi, ki je razburil z radostjo in strahom vso Metliko, se je vil izpred Zalokarjeve hiše proti trifarškemu pokopališču žalosten izprevod.

Nesli so tjakaj starega Zalokarja, da ga položé v grob, izkopan v grobu njegove žene, davno zamrle Reze Zalokarjeve ...

Metliško sodišče je naznanilo takoj tisto jutro po požaru ves dogodek državnemu pravdništvu. To je doposlalo nemudoma odlok, da se truplo Zalokarjevo raztelesi ter tako dožene, je li umrl zaradi opeklin ali samo zaradi srčne kapi. Morda bi se dalo tudi na ta način dognati, da je kdo drug zanetil ogenj ter pahnil Zalokarja vanj, da uniči pričo svojega zlobnega dejanja, in da zvali krivdo nanj.

Ko je dospel pogrebni izprevod k Trem faram, so šli žalujoči otroci in sorodniki Zalokarjevi ter ostali pogrebci v cerkev, kjer je bral duhovnik za dušno blaginjo pokojnikovo črno mašo, Zalokarja pa so odnesli v mrtvašnico, kjer sta ga pričakovala dva zdravnika in sodnijska komisija, da izvršé svoj žalostni posel.

Po maši so ostali nekateri v cerkvi ter se pogovarjali z Bogom, drugi so odšli na pokopališče, si tam ogledovali grobove, jih poravnavali, klečali ob njih, molili in jokali.

Janezu je bilo v cerkvi vroče, tesno. Odšel je tudi on iz cerkve ter se napotil tja, kjer je bil izkopan grob za njegovega očeta. Globok in teman, ozek in hladen se mu je zdel ta grob, ki je sprejel pred leti, ko je bil Janez še otrok, v tiho svoje naročje drago njegovo mamico. Zemlja je bila nametana ob robu, in v vznožju je bila vanjo zapičena lopatica, ki bo z njo vrgel duhovnik prsti na krsto.

Tu in tam je štrlela iz zemlje kost, zlomljena in sprhnela, koncem groba pa je ležala na vlažni zemlji lobanja, in solnce je svetilo na njo.

Janez jo je zagledal, in nekaj ga je streslo, nekaj mu jev reklo: „To je lobanja tvoje matere!“

Široko so se odprle Janezu oči, in z napetimi pogledi je zrl tja v koščeno lobanjo, ki je počrnela ter se odela s prahom in z zemljo v mrzlem grobu. In Janezu se je zazdelo, da sta se jamici pod čelom zalili, in da je iz njiju zagorelo dvoje milih, dobrih očij, da se je prepregla po črnih kosteh bela koža, da so se napele pod nosom v prijaznem nasmehu sladke ustnice ...

Janez je vzdrgetal na vsem telesu, in kakor bi se bal, da ne splaši in ne prežene ljube prikazni, je trepetal, kakor bi bil mrzličen, tiho z ustnicami: „Moja mamica, moja dobra mamica!“

Zdelo se mu je, kakor da so se začela tla zibati pod njim, kakor da bo zdaj pa zdaj padel nekam v morje svetlobe, ki so švigale po njem črne proge kot zatemnele strele ... Kolena so se mu začela šibiti, da je lezel bolj in bolj k tlom, roka mu je padla na oči, in pred njimi je vstajala jasneje in jasneje materina podoba, ki mu je prihajala bliže in bliže ... Janezu je bilo, kakor da se vse suče v njem, vse: možgani in srce in drob in misli in solze, ogenj in mraz ... In zgrudil se je na kolena, in tako mu je bilo, kakor da ga bo vsak trenutek konec.

A vse to se je zgodilo tako hitro, kakor hitro švigne ptica mimo nas — morda še hitreje, saj mu je bilo, kakor da je strela udarila vanj. Tako silna in neznosna je peza srčnih bolečin!

V zvoniku so zabrneli zvonovi otožno in tožeče kot napol pretrgane strune. Janeza je vzdramilo to zvonjenje. Vstal je in pogledal na okrog. Na čelo mu je stopil mrzel znoj, in s trepalnicami je naglo trepetal, da bi se razgledal ... In bilo je vse okoli njega tako grozno-resnično: grob in kosti in lobanja in črna krsta, ki so jo nesli h grobu.

In nad zemeljskimi ostanki očeta Martina Zalokarja se je zagrnila gruda, in prah in pepel njegove žene se je začel družiti s prahom in pepelom njegovim ...

Komisija pa je dognala tó-le: Martin Zalokar je umrl, zadet od srčne kapi. V preobili meri zauživane opojne pijače so začele vplivati na njegove možgane, da niso mogli več pravilno delovati. Alkohol je posegel vanje kot zlobni duh, da jim odvzame trezno razmišljanje in prikliče vanje grozno bolezen — blaznost. Morda mu je objela duh baš v tistem usodnem trenutku, ko je prvi plamen švignil po njegovem kozolcu. Tudi Zalokarjeva jetra in ledvice so bile že do cela pokvarjene, in kri se mu je začela razkrajati, da bi ga bila kmalu umorila vodenica, če bi srčna kap — posledica razburjenja in zastrupljene krvi — ne bila tako naglo končala njegovega življenja.

Teden dnij po Zalokarjevi smrti so obhajali sedmino. Zjutraj so bili pri maši-zadušnici malo ne vsi, ki so se udeležili pogreba, popoldne pa so jih povabili Zalokarjevi na majhno južino, h kateri so prišli le bližnji sorodniki in prijatelji. Seveda so se največ razgovarjali o pokojnem Martinu ter si obnavljali spomine na veselico v mestnem logu in na požar na Martinovi pristavi.

Drugega dne se je odpeljal Janez v Karlovec, doma pa je ostal France z mlado ženo, s sestro Nano in s svojim uboštvom. Silno mu je bilo žal, da ni bil niti oče, niti pozneje on sam zavaroval kozolca. Kako bi mu sedaj hodila prav zavarovalnina, če tudi bi ne bila tolika, da bi si z njo samo mogel postaviti novo stanje. Kazalo mu torej ni drugega, nego vzeti na posodo večjo svoto denarja; zakaj kazalo je, da bo lepa in bogata jesen, da bo treba kositi še tretjič, in kam naj spravi otavo, če nima kozolca?

Kupil je v mestnem logu nekaj debel, in kmalu so zapele sekire na njegovi pristavi. Tesarji so obdelovali surovi les, da so letele treske na vse strani. Na pogorišču se je dvigal skoro potem lep, nov kozolec, ki ga je dal France zaradi večje varnosti pokriti z opeko, in ki ga je tudi zavaroval, da bi ne ostal tako na suhem, če bi ga še kdaj doletela jednaka nesreča.

Lepo je bilo to novo stanje, zgrajeno iz belega, zdravega lesa in krito z rdečo opeko! E, da je to stanje njegova last, last Francetova! Postavljeno je sicer na njegovih tleh, a za tuje denarje.

„Lep je, pa da je tudi moj!“ Tako si je mislil France, ko si je ogledoval novi kozolec.

In takrat je obljubil samemu sebi, da bo napel vse svoje sile, da se dvigne iz uboštva in dolgov. Če bodo prekratki dnevi, pa bo treba delati tudi po noči, saj ima sedaj skrbeti tudi za ženo in za vse, kar lahko pride, ako da Bog svoj blagoslov. Nekaj bo pomagal tudi Janez. Mnogo sicer ne more, ker nima sam dosti, a nekaj vendar. Pomagala bo tudi žena, ki je pridna, in ki ga ima rada, in ki jo ima tudi on rad. In tako pojde z božjo pomočjo polagoma naprej, samo da se dvigne iz uboštva in dolgov. Pojde, pojde! Po svetu so gotovo ceste in pota in kolovozi, ki jih je izpral dež in naliv, da ti kaže zemlja gola in kamenita svoja rebra, in da bi človek mislil: živ krst ne bo tod zvlekel vozá! Pa se ti upira in upira v kamenje in prstene gruče, da mu pokajo žile in se mu koplje telo v znoju, in glej, voz se premika ... stoka ... ropoče ... pa se le premika in premika ... zdrsne včasi za pol metra nazaj, pa ga zopet privleče oznojeni voznik navkreber, naprej in naprej, dokler ne pride z njim na gladko in ravno cesto.

In tako je s Francetom in z njegovim uboštvom in z njegovimi dolgovi.

Samo tisto je najslabše, če je človek kakor tisti bedak, ki mu je pogorela hiša, potlej je pa sedel na ožgano in razdejano zidovje in čakal, da se mu hiša sama sezida. Ali odkar svet stoji, se ni še nobena hiša sama sezidala! In tudi to ni dobro, če je človek kakor ptica, ki so ji pristrigli krila, a ptica je tožila: Zdaj sem pa ubita in mrtva. Sčasoma pa so ji krila dorastla, in ptica je začutila, da ni ubita in mrtva, ampak razvila je peroti na dalek pot tja pod oblake in se je zopet čutila srečno in svobodno.

In tako je s Francetom in z njegovim uboštvom in z njegovimi dolgovi.

Pa če bi bilo vse njegovo prizadevanje brezuspešno, če bi bilo vse, kar bo započel, kakor mehurčki, ki jih je kot otrok delal iz mila ter spuščal v zrak, in ki so se razpokavali v nič — če bi bilo vse zaman tu domá — ali ni svet velik in bogat, in nima li toliko prostora, da sprejme njega in ženo in ju prehrani do smrti? Ali ni že čul govoric o neizmernem morju in o Ameriki, ki se razprostira onkraj velike vode? In ali niso njegove moči zdrave in jake? Ha? Ali ga je kdo priklenil na to uboštvo in na te dolgove? Kaj? Nihče, pod milim Bogom nihče! Kam zleti lastovica, kadar zavejejo mrzli jesenski vetrovi? Ostavi gnezdo in poleti v daljo prek morja, tja, kjer se razgrinja večna pomlad ...

Ali ni res tako?

Da, takó-le si je mislil France, ko si je ogledoval novi kozolec.

In nekaj novega, mladega je vzrastlo v njem. Dvignili so se mu v prsih novi upi, lepi ko prve rože, ki jih pripnó pomladnji dihi po zapuščenih vrtnih grmih, da zavonjajo prerahljane grede v opojnih vonjih ...

Potolažen, ojačen in ojunačen se je vrnil France domov. Pogledal je ljubljeni ženi v žalujoče oči tako vdano, proseče in ljubeznivo, da se je zazibal v njih prijazen nasmeh, ki mu je kot jutranja zora vzplaval v dušo ter jo navdal s pogumom in življenjem.

Zavihal si je rokav na desnici in levici in izprožil proti ženi zdrave, žilave, čvrste roke, stisnil in zopet razpel pesti ter ji dejal: „Glej, draga moja, tu je najina bodočnost!“

In ona se mu je naslonila na prsi in se mu ovila okrog vratú tako iskreno, da je čutil vso gorkoto njene krvi, vso čistost in zvestobo njene ljubezni. Brez besed sta se razumela; vedela sta, da sta potrebna drug drugemu, da stojita na začetku novega življenja ...

Janezu je bilo silno težko v Karlovcu. Tako se mu je zdelo kakor takrat, ko je prišel prvikrat tja. Sam ni vedel, kaj mu je začeti.

Ko je prišel prvi večer iz prodajalnice in od večerje v svojo sobo, se je začutil tako osamelega, da ga ni strpelo domá. Vzel je klobuk in ključ od vežnih vrat ter se odpravil v mesto v gostilnico, kjer je vedel, da dobi družbo.

Njegovi znanci so se zavzeli, ko je stopil v sobo, saj ni bila Janezova navada, da bi posedal ob večerih po gostilnicah in trosil po nepotrebnem denar. Bil je početkoma molčeč, da se je jezil sam nad seboj. Ni hotel, da bi opazili drugi, kako mu je razdejana duša. Začel je govoriti o tem in onem, ali ni mu šlo z besedo. Zatorej je pogosteje prijemal za kozarec, da mu vino razveže jezik. Ali čim bolj je pil, tem bolj je spoznaval, da ga pijača ne vedri, temveč da ga še bolj pogreza v temne, moreče misli. Njegovi znanci so to dobro opazili, zato so si prizadevali, da ga razvedré, saj so Janeza cenili, spoštovali in ga globoko pomilovali. Začeli so govoriti o veselih in šaljivih rečeh ter se poleg smejali in grohotali, si nazdravljali ter končno začeli prepevati vinske pesmi, ki silijo človeka k razposajenosti in dobri volji.

A Janezu se je začelo tako početje studiti. Sramovati se je začel samega sebe, da se raduje sedaj v veseli družbi, ko se je razpredla nad njim tako globoka žalost, in ko mu je razmišljati o toliko in toliko resnih in važnih stvareh. Ne da bi se poslovil, je vstal, vzel klobuk in odšel proti stanovanju. Dobro mu je del hladni nočni zrak, ko je stopil iz zakajene gostilniške sobe. Glava mu je bila vroča, kakor da so se mu vneli možgani pod čelom ...

Domá se mu ni hotelo iti spat. Prižgal je svetilnico, sedel za mizo in bobnal s prsti po njej. Potem je zopet vstal in hodil po sobi gori in doli.

Naskočile so ga razne misli ...

Kaj sem, kaj nisem, kaj bom, čemu sem? —

Da bi živel sam záse, uporabljal svoje zmožnosti zgolj v svojo korist, to se mu ni zdelo niti potrebno, niti lepo.

Ali kakor nekoč, ko je bil še otrok, se mu je tudi sedaj vzbudila želja, da bi pomagal razpadajočemu svojemu domu iz pogube. In pred njim je vstala iz zakladov njegovih spominov ljuba domača hiša z lepim, vabljivim zunanjim licem, z omajanimi temelji in z izpodnesenimi ogali, z udirajočimi tlemi in s pogrezujočim se stropom.

Samo da bi rešil ta svoj dom popolnega razpada, da bi ga ne raznesli tisti zli duhovi, ki so se začeli režati vanj skoz okna, skoz vsako špranjo — tako grdo, tako škodoželjno ... tisti zli duhovi, ki niso, in ki so, ki črtajo človeku račune, mu podirajo gradove, ki si jih zida na vero v moč in uspeh dela in truda, mu stavijo zapreke na pot, ki ga vodi k smotrom, da omaga in pade, da krene na levo, mesto na desno, da izgubi zaupanje v samega sebe, da ne zna več ločiti, kar je slabo, od dobrega, kreposti od zmote ...

Janez je obstal sredi sobe, stegnil roke proti stropu, stisnil prste v pesti in zakričal na vse grlo: „O ti siromak!“

Tega svojega krika se je ustrašil tako, da se je plah ozrl po sobi ... Ali svetilnica je slabo gorela na mizi, in dolga Janezova senca se je črtala po tleh in po steni, sicer je bilo vse okoli njega tako tiho in mirno ko sama noč, ki je gledala v sobo k njemu s svojimi tajinstvenimi, črnimi očmi.

In sklonil se je sredi sobe na desno koleno, pa roke so mu zdrsnile na oči. In komolce je naslonil na levo nogo in začutil je, kako mu prihaja mokrota skoz prste.

Jokal je dolgo in bridko ...

In iz njegovega ihtenja se je začulo zdaj pa zdaj vprašanje: „Pa zakaj ravno mi? ... Pa zakaj ravno naša hiša? ... Zakaj, zakaj? ...“

Kakor da se je otresel hudih mislij, je naglo vstal, potegnil z žepnim robcem po očeh, da si otere solze, in se začel razpravljati. Upihnil je luč in legel v posteljo.

Strmel je pred se v temo ...

Da, vse moči svojega telesa in duha hoče napeti, da pomaga domu iz pogube — vse svoje moči za svoj dom, vse za dom, a ničesar záse! Pa če bi morebiti kdaj prišlo tako, da bi začel sam misliti na svoj dom, na svoje ognjišče, da bi pozabil onega zidanja, kjer ga je prvič objela luč življenja, kjer je prvič in jedino pil neizpaljeno, najčistejšo, najnesebičnejšo ljubezen materino? Kaj potem? Ali bi bil morebiti to greh, ki mu ni odpuščenja, greh, ki mora biti kaznovan?

V Janezu se je vzbudilo neskončno hrepenenje po delu, po naporih. Kakor da bi mu silila v ude nova, mlada moč, tako mu je bilo, ležečemu vznak na postelji in strmečemu pred se v temo. Bedeč je zasanjal o bodočnosti, ki leži pred njim s tajnostno svojo vabljivostjo, s skrivnostno svojo čarobnostjo, kličoč mu brez prestanka: „Delo tvojih rok, napori tvojih močij si me prisvojijo, si pridobi srečo, ki ti počiva v meni!“

Janez se je spomnil svoje mladosti, ko mu je hrepenelo srce, vzdramljeno iz pokoja po modrih besedah učiteljevih, daleč v svet, globoko v tajnosti prirode in nje veličastva. Zazdelo se mu je, da je sedaj ta čas tu, ko mu bo lahko stopiti v veliko življenje ter v njem poskusiti svojega telesa in duha moči. Toliko je poznal samega sebe, da si je pridobil v letih tukajšnjega poslovanja vsaj toliko potrebnih vednostij, da mu ne bo treba nikjer stradati kruha, ako ga ne položi na posteljo dolgotrajna bolezen.

Spomnil se je knjig, v katerih je čital, kako so se nekateri možje povzpeli iz neznatnosti do uglednih mest — tako na polju vede in umetnosti, kakor tudi na polju trgovstva in obrtnije.

Priplaval mu je pred dušo njegov vzor — postati kdaj veliki trgovec! Da bi imel razpredeno trgovino širom sveta, da bi mu bilo treba delati, skrbeti in misliti dan in noč, da bi si ne mogel nikdar očitati: Glej, zapravljal si brezplodno svoje zmožnosti — to bi bila zanj sreča, in potem bi bil neizrečno lep vsaj večer njegovega življenja!

Ah, ta večer življenja, ko ga obzarja zlato solnce z milijoni blestečih žarkov!

Po lepem večeru življenja mu je zahrepenela vsa duša. A ta večer si hoče prislužiti, priboriti sam s svojimi rokami, s svojo glavo, da bo tem lepši, tem slajši!

Janezu so se zaprle trudne oči. Prihajalo je že jutro, ko je zaspal.

XVII.

V Karlovcu ni bilo Janezu več obstanka. Želja, da bi si pridobil čim več imetja, in da bi postal kdaj sam svoj trgovec, ter sitnosti in muhe Drgančeve žene so ga silile v stran. A sam ni vedel, kam se naj obrne.

Trgovski list, ki je bil nanj naročen, je prinesel v zadnji številki oglas, da išče velika trgovska tvrdka Benuzzijeva v Trstu spretnega dopisovalca, ki je zmožen nemškega, laškega, francoskega, pa tudi kakšnega slovanskega jezika.

„To bo nekaj zame,“ si misli Janez in se takoj odloči, da se ponudi trgovcu Benuzziju.

Milanu Drgancu je bilo silno žal tega Janezovega sklepa. Nagovarjal ga je, naj ostane še pri njem, in mu je tudi obljubil, da mu izdatno poviša plačo. Ali Janezov sklep je bil neomajen, in vse obljube niso nič izdale. Milan je celó pregovoril svojo ženo, da je prosila Janeza, naj ju ne ostavi.

Milan in njegova žena sta dobro vedela, kaj pomeni Janez za njuno trgovino.

Toda Janez je napisal ponudbo, dokazal, da je vešč zahtevanih jezikov, izmed slovanskih celo dveh — slovenskega in hrvatskega — ter naprosil Milana Drganca, naj mu napravi izpričevalo o njegovi porabnosti in zmožnosti. Drganec se mu ni mogel več upirati, saj se je prepričal, da je Janezov sklep resen in trden. Napisal mu je torej krasno izpričevalo — tako, kakoršno je Janez zaslužil.

Svojo ponudbo je Janez poslal v Trst. Preteklo je komaj teden dnij, in trgovec Benuzzi mu je odgovoril, da sprejme njegovo ponudbo pod vsemi pogoji, ki jih je stavil Janez, ter ga povabil, naj pride čim prej v Trst ter nastopi svoje mesto v njegovi trgovini.

Janezovi prijatelji v Karlovcu so brž seznali, da se odpravlja njih tovariš in družabnik v Trst. Žal jim je bilo, da jih ostavlja trezni, pametni in v vsakem oziru vzgledni Zalokar. Pogrešali ga bodo vedno in povsod — tako vsak posameznik, kakor tudi društva, v katerih je deloval Janez požrtvovalno in uspešno. Napravili so mu odhodnico, katere se je udeležilo mnogo najodličnejšega občinstva. Razni govorniki so poudarjali čednosti in kreposti odhajajočega Zalokarja, mu želeli sreče na pot in mnogo najlepših uspehov v njegovi novi službi.

Drugega dne se je poslovil Janez od Milana.

„Prav lepa hvala,“ mu je rekel, „ti bodi za vse dobrote, ki sem jih užil v tvoji hiši. Bil si mi vedno dober, bil si mi prijatelj, a ne gospodar. Oprosti mi, da ostavljam tvoj dom, ki me je sprejel pred dolgimi leti za svojega. Srce me žene v svet, zatorej odhajam. Vzbudile so se v meni neugasne želje po daljnih, neznanih krajih, in te želje so me pregnale od tebe. A bodi prepričan, da ti ohranim v hvaležnosti in ljubezni vdano srce.“

„Pojdi, prijatelj Janez,“ mu je odgovoril Milan, „kamor te žene srce. Bilo bi grdo od mene, da te ne odpuščam v ljubezni in prijateljstvu, ko se ti nemara sedaj odpira pot, ki te privede k tvojim smotrom. Kadarkoli pa boš morebiti zahrepenel po starem svojem bivališča, znaj, da so ti vrata v mojo hišo vedno odprta. A koderkoli te bo vodila v bodočih dneh steza življenja, povsod in vedno te spremljaj zavest, da ni nemala zasluga tvojih delavnih rok in tvoje bistre glave, da se je tako lepo dvignila blaginja moje hiše. Bog ti bodi zato plačnik, in njegov blagoslov bodi tvoj zvesti spremljevalec!“

Prijatelja sta se objela in poljubila. Janez je sedel v železniški vlak, ki je zdrdral proti Zagrebu ...

Z njim se je odpeljalo tisoč spominov, ki so mu vstajali iz duše vso pot, da mu je minila tako naglo. Vstajali so mu iz duše veseli spomini, ki so se umikali žalostnim, a ti so zopet legli počivat na dno njegovega srca ter napravljali prostor drugim, prijaznejšim, veselejšim.

Potem so se mu začeli snovati razni načrti, in vmes so se preprezale razne misli, ki so mu posvetile na bodočnost zdaj kakor čisti solnčni prameni, zdaj kot medli, hladni lunini žarki.

V Ljubljani je Janez izstopil, da si ogleda središče slovensko. Pomudil se je tam samo pol dneva, potem je nadaljeval vožnjo proti Trstu.

Včasi je začutil, kakor da se vozi v naročje sreči, ki ga bo bogato obsipala s svojimi darovi. Potem se mu je zazdelo, kakor da je njegova pot brezuspešna, da se pelje služit drugim, pomagat in prodajat jim svojo glavo in svoje roke. Mimo železniškega vlaka, ki je pihal tja doli po kraških tleh k zelenemu morju, so švigali travniki in polja ter gola, kamenita tla in ponižne koče, samevajoče na njih, in tako so švigale po Janezovi glavi misli, da je podila druga drugo, kakor da se vsem nekam mudi, nekam v nepoznane kraje ...

Ko je dospel v Trst, se je najprej odpravil v gostilnico, da se umije in preobleče. Bilo je dopoldne, in dan je bil jasen in lep. Janez se je čedno opravil ter poiskal ulico, v kateri je imel njegov novi gospodar svoje prodajalniške prostore. Janez je mislil, da bo zagledal tamkaj veliko prodajalnico z visokimi izložnimi okni in s širokimi vhodnimi vrati. A nič tega ni zapazil. Trgovec Benuzzi ni trgoval na drobno, temveč imel je trgovino v velikem slogu: prodajal je samo na debelo. V prostorih, kamor so dovedle Janeza položne stopnice, so sedeli ob pisalnih mizah gospodje različne starosti ter so ali pisali pisma, ali sklepali račune, ali jih zabeleževali v debele trgovske knjige.

Slugo, ki je sedel ob vratih, je vprašal Janez, kje bi mu bilo mogoče, govoriti z gospodom Benuzzijem. Sluga ga je vedel skoz tri sobe ter je stopil najprej sam v četrto sobo ter se kmalu vrnil s povabilom, da naj blagovoli Janez vstopiti.

Precej je vedel Janez, da ga sprejme njegov novi gospodar.

Za pisalno mizo je zagledal postarnega gospoda, ki je ob Janezovem vstopu vstal izza mize, stopil proti njemu, mu podal roko v pozdrav ter mu prijazno dejal: „Prav veseli me, gospod Zalokar, da vas imam čast spoznavati. Nadejam se, da se boste kmalu privadili v moji pisarni, a priloge vaše ponudbe mi pričajo, da sem dobil z vami vrlo sposobnega in vztrajno delavnega moža.“

„Prizadeval si bom,“ odgovori Janez, „da boste zadovoljni z menoj, in da se ne boste varali v zaupanju, s katerim me sedaj sprejemate.“

Gospod Benuzzi je stopil z Janezom iz sobe ter ga vedel od mize do mize in ga predstavil vsem svojim uslužbencem. Končno mu je odkazal prostor, kjer bo opravljal svoje posle ter ga prosil, naj pride drugi dan zjutraj ob 8. uri semkaj, da nastopi svojo službo.

„Ali ste že bili v Trstu?“ ga vpraša.

„Do danes še nisem bil v Trstu, gospod,“ odgovori Janez.

„Potem bi bilo dobro, da si ga danes popoldne ogledate in si poiščete stanovanje,“ veli trgovec.

„Namenil sem se že, da storim tako,“ reče Zalokar.

„Pa da vam bo lažja pot po neznanem mestu, bom naprosil jednega izmed gospodov, da vam bodi danes spremljevalec in kažipot po Trstu.“

„Prav hvaležen vam bom zato.“

Gospod Benuzzi stopi do bližnje mize in govori nekaj časa s prijaznim, mladim gospodom.

Ta precej vstane, odide v stransko sobo, se vrne s klobukom in palico ter pristopi k Janezu, rekoč: „Veseli me, gospod Zalokar, da vam bom danes na službo. Zaupajte moji slabi zvedenosti; kolikor je mogoče, si bova danes ogledala mesto in njega znamenitosti.“

Oba se uljudno poslovita od gospoda Benuzzija in odideta, da si ogledata mesto.

„Ali ste že bili kdaj ob morju?“ vpraša Janeza spremljevalec.

„Še nikoli!“

Zato sta šla najprej k morju, k luki.

Janez je tamkaj obstal. Pred njim se je razprostirala neizmerna morska gladina, ki se je premikala in gibala v lahnih valovih. Zdela se mu je ta morska gladina velika in brezkončna, kakor da objema z zelenkastimi svojimi valovi in s temno svojo globočino konec sveta. Valovi so se zibali sem in tja, kakor da iztiskavajo in izpodrivajo drug drugega. Zaganjali so se v zidano, kamenito obrežje, da se je njih voda razganjala v bele pene, ki so se prašile ko droben sneg, se vzpenjale po obrežju ter se zopet potapljale v globočine. Čulo se je šumenje in kipenje, kakor da se pari in kuha voda v mogočnem kotlu.

Janez je stal molče in strmel v čudovito lepoto Jadranskega morja. Bilo mu je, kakor da se oglaša iz daljave in globočine med bučanjem valov in kipenjem morske vode znana mu, veličastno-žalostna pesem, ki jo je tolikokrat prepeval v pevskem zboru v Karlovcu:

Buči, morje Adrijansko!
Bilo nekdaj si slovansko,
Ko po tebi hrastov brod
Vozil je slovanski rod.

Ko po tebi mesta bela
Naših dedov so cvetela,
Ko so jadra njih vojske
Še nosila njih ime.

Molči, morje!
Kam si djalo,
Al’ si ladje pokopalo,
Jih razbilo ob peči,
Da jih videti več ni?

Ni jih morje potopilo,
Ni jih ob peči razbilo;
Da jih videti ni več,
Tega kriv je tuji meč!

Janezu je bilo tako, kakor da ga železna roka prijemlje za srce. Nehoté je prijel svojega spremljevalca za roko ter ga krepko stisnil za njo.

Ta se ozre vanj in ga vpraša: „Kaj je, gospod Zalokar?“

„O nič, nič,“ odgovori Janez, „samo ta lepota me je tako prevzela. Oprostite!“

In Janez je gledal dalje ...

V luki je bilo vse polno ladij in ladjic, parnikov in čolnov. Njih jambori so se prožili v zrak, da se je zdelo, kakor da je zrastel gozd iz morske globočine. Nekateri parniki so bili velikanski in mogočni, kakor da se zibljejo veličastna poslopja po morskih valovih, ki so se penili ob njih. Iz dalje se je prikazal tanek dim, ki je rastel bolj in bolj. Potem je zakipel iz morja začrnel in zakajen dimnik, za njim parnikov rob, potem okovano oprsje, in naposled se je začul oster, zategel pisk, ki je prihajal tem bliže, čim bolj se je potapljal iz morja bližajoči se parobrod. Naposled je prišumel velikan v luko ter rezal kot z ostrim, velikanskim nožem morsko gladino, ki se je kakor v strahu in naglici delila v levo in desno stran ter daleč za brzečim parnikom razgrinjala razjarjene, belopenaste valove nad globoko, temnozeleno brazdo. Delavci so hiteli na pomol, kjer se ima ustaviti parnik. Mornarji na krovu so zavrteli valj, da je zdrčalo mogočno železno sidro, viseče na težki kovani verigi, v globočine, da se tamkaj zapiči za potopljeno kamenje ali za debele korenine vodnih rastlin, ki se razpletajo po morskem dnu v velikansko omrežje. Z ladje so spustili na obrežje most, in po njem so se usuli mornarji in potniki s krova na kopno zemljo. Delavci so pohiteli na parnik in začeli znašati razno blago na suho. Zaropotale so verige, zaškripali valji in škripci, in iz parnikovega droba so začeli dvigati in izpuščati na obrežje pripeljano blago, spravljeno v zaboje ali zamotano v velike zavoje. Vse to se je vršilo z velikansko naglico, da se je zdelo Janezu, kakor da dela tamkaj, kjer se je ustavil parnik, jeden sam velikanski stroj ...

Jednako življenje in gibanje, napenjanje in hitenje se je razvijalo ob mnogih drugih ladjah, ki so stale ob pomolih in bregu.

Na Janeza je napravilo to, doslej neznano mu vrvenje ob morski luki mogočen vtisk.

Janezov spremljevalec izpregovori: „Pojdiva, gospod Zalokar, nekoliko tu doli po pomolu do tistega parnika, ki ima široko, rdečo progo ob robu.“

„Pa zakaj do tistega parnika?“ vpraša Janez.

„Ta parnik je last našega gospoda,“ odgovori ta.

In šla sta tja.

Na široki, rdeči progi ob parnikovem robu je stalo v velikih, belih črkah zapisano ime „Marija.“

„Kaj znači to ime?“ vpraša Janez.

„Tako je ime gospodovi najstarejši hčeri, in s tem imenom je dal krstiti tudi svoj parnik,“ mu pojasni spremljevalec.

Na parnik so ravno nakladali velikanske zaboje in zavoje.

Kapitan je poznal Janezovega spremljevalca. Pozdravila sta se, in kapitana je vprašal Janezov tovariš: „Pa kam se odpravljate, gospod kapitan?“

„Vozili bomo ob dalmatinskem obrežju in tamkaj odkladali blago in ga oddajali trgovcem, ki so ga naročili.“

Janeza je izpreletavalo začudenje.

„Ali ima tako velikansko trgovino naš gospod?“ vpraša svojega spremljevalca.

„Da, da! Velikansko je razvita njegova trgovina. Naš gospod ima trgovske zveze malo ne po vseh delih sveta. Vidite oni-le dve velikanski zgradbi onkraj luke?“

„Oni dve mislite, z zamreženimi okni, zidani v štiri nadstropja?“

„Da, oni dve! Glejte, gospod Zalokar, to sta skladišči našega gospoda, polni od vrha do tal. Danes sta polni, jutri bosta prazni, potem zopet polni in tako dalje. Tako je zmeraj pri nas, zmeraj, zmeraj ...“

„Moj Bog, Benuzzi je pa v resnici véliki trgovec!“ vzklikne Janez.

V tem hipu je zagrmel iz mesta sem strel iz topa, naznanjujoč, da je ura poldne. Za trenutek je potihnilo šumenje na ladjah in na obrežju. Delavci in mornarji so posedli po sencah in použili uborna kosilca, ki so jim jih prinesli njih žene ali njih otroci. Tudi Janez je odšel s tovarišem v mesto, da se okrepčata v gostilnici. Spremljevalec je odvedel Janeza v dobro gostilnico, kjer so jima postregli z izborno jedjo. Pila sta terana, ki se je prilegal obema. Posebno je šel v slast Janezu, ki je poznal to zdravo in dobro pijačo doslej samo po imenu ...

Po obedu sta se napotila po mestu, da ga prijazni gospod razkaže Janezu. Mesto mu je bilo tudi všeč, ali oči so mu vedno uhajale tjakaj, kjer je šumelo morje. Tamkaj je tako silno lepo!

Popoldne sta poiskala tudi stanovanje ter se že v mraku odpravila v gostilnico, zakaj od neprestane hoje sta bila trudna oba, zlasti pa Janez, ki ga je tudi upehalo potovanje iz Karlovca do Trsta.

Kmalu je začutil, da mu prihaja spanec, ki mu je začel stiskati trepalnice, da bi bil skoro zadremal v gostilnici za mizo. Zato se je rajši odpravil domov. Iskreno je zahvalil svojega tovariša, ki mu je bil malo ne ves dan uljuden spremljevalec, ter je odšel v svoje novo stanovanje.

Drugega dne se je vzbudil zdrav in okrepčan, s hrepenenjem po delu, z željo, da bi mogel novemu svojemu gospodarju skoro z dejanjem dokazati, kaj in koliko zna.

Na to mu ni bilo treba dolgo čakati. Prilike je imel kmalu več kot dovolj, da se je mogel njegov gospodar prepričati, kakšne zmožnosti ima njegov novi uslužbenec Janez Zalokar, ki je bil v pisarnici vesten in natančen, in ki je izvršil vse, kar mu je bilo treba izvršiti, brez napake in tako pravilno, da si je takoj pridobil zaupanje gospoda Benuzzija.

Čas mu je mineval v Trstu jako naglo. Zjutraj od 8. do 12. ure in popoldne od 2. do 6. ure je prebil v pisarnici med neprestanim delom, zakaj trgovina njegovega gospodarja je bila v resnici tako razvita, da bi bilo skoro treba dveh za posel, ki je bil poverjen Janezu. Ta je moral odgovarjati nemškim, hrvatskim in slovenskim pismom, a pozneje je naprosil svojega gospoda, da mu odkaže včasi tudi kako laško in francosko pismo, da ne pozabi jezikov, temveč da se še bolj utrdi v njih. V prostih urah je imel v Trstu zadosti razvedrila, ob nedeljah in praznikih pa, ko je zaprl gospod Benuzzi prostore dela, je odpotoval Janez z znanci, ki jih je imel kmalu dovolj, kam v lepo tržaško okolico.

Gospod Benuzzi je bil svojim uslužbencem prijazen in dober gospod. Ni jim kazal svoje moči in oblasti, temveč izkušal je, da si pridobi njih naklonjenost, vdanost in zaupanje. Kakor si je sam prizadeval, da ugodi vsaki njih upravičeni želji in zahtevi, tako so si tudi ti prizadevali, da napravljajo njemu z vestnim izvrševanjem svojih dolžnostij veselje ter pripomorejo njegovi trgovini k vedno večjemu razvitku.

Podpirali so drug drugega, in delo je šlo lepo in gladko izpod rok, da je vestnost in poštenost Benuzzijeve trgovine zaslovela daleč na okrog.

Gospod Benuzzi je bil mož šestdesetih let. Bil je vdovec, zakaj žena mu je umrla v prvih letih zakona, ostavivši mu troje hčerá: Marijo, Julijo in Henrieto. Prva je štela osemnajst, druga šestnajst in tretja petnajst let. Bile so lepe devojke, ki so ljubile svojega očeta ter si prizadevale, da mu napravijo dom prijeten in vabljiv. Tudi oče je ljubil svoje otroke, in ni bilo želje, ki so jo izrekle hčere, da bi je oče ne izpolnil. Posebno je ljubil najstarejšo hčer Marijo, ki je ves čas bolehala. Nje bolezen ni bila sicer opasna, zakaj občutila je le včasi, kako so ji prenapeti živci, ki ji povzročajo glavobol ter ji kradejo mirno, krepilno nočno spanje. Zato se je trudil oče, da zlasti Mariji ne odreče nobene prošnje, da je ne bi s tem razburjal. V poletnem času je spremljal svoje hčere kam v kako letovišče, da se razvedre v prosti prirodi ter si učvrstijo zdravje.

Vladala je v Benuzzijevem domu čista rodbinska sreča ...

Navezani so bili drug na drugega tako, da jih je navdala s strahom že sama misel: Kaj bo, če se bo treba kdaj ločiti?

Take misli se vsiljujejo človeku, živečemu v sreči, kar same ob sebi. Ali bi ne bilo mogoče, da pride kdo in poprosi očeta: „Dajte mi Marijo, Julijo, Henrieto, da mi bo žena?“

Potem bi se morali ločiti, in v domu bi ne bilo več tako, kakor je sedaj.

In ali ni tudi mogoče, da pride smrt in reče očetu: „Hej, stari Benuzzi, dosti ti je življenja, pa pojdi sedaj z menoj!“

Vse je mogoče na tem božjem svetu!

Zatorej so se čutili Benuzzijevi tako vezane drug na drugega, zatorej so v strahu in skrbeh trepetali drug za drugega, zatorej so bili drug drugemu sama uslužnost in dobrota, zatorej je vladala v njih domu čista rodbinska sreča.

Benuzzijeve hčere so bile dobro vzgojene. Pred vsem je skrbel oče, da jim vzbudi veselje in spoštovanje do dela. Dasi je imel denarja na izobilje in bi lahko najel za vsak domači opravek posebno služkinjo, vendar je hotel, da naj navadne domače posle opravljajo hčere same, da se ne polenijo, in da jih ne začnó moriti bolne misli, ki jim je lenoba izvirek.

Stanovanje so pospravljale in urejale hčere same, zato pa je bilo tudi tamkaj vse v najlepšem redu. Niti sledu ni bilo o tisti površnosti, ki tako rada raste pod rokami plačanih poslov.

Benuzzijeve hčere se niso pretezale in zvijale od dolgega časa po mehkih stolih. S pletenjem ali vezenjem v rokah so jim potekale ure. Če pa je bilo treba dušam razvedrila in srcu veselja, je sedla ta ali ona h klavirju ter zaigrala veselo pesem, v katero so posegli lepi, čisti glasovi ljubečih se sester.

In oče je ljubil te svoje „dobre srčke“, kakor jih je nazival. In v njih mladi, cvetoči sredi ni čutil teže starih svojih let, ki so mu posnežila lase in pobelila brado. Dasi se je bal ločitve od njih, vendar je na tihem voščil vsaki dobrega moža, moža, kakoršnega si bo izbralo srce. Vsaki je odločil bogato doto, da ji bo tudi pozneje življenje lahko in prijetno.

Kakor bi ga obdajala pomlad z razkošno svojo lepoto, tako se mu je zdelo, kadar mu je gladila mehka ročica te ali one hčerke globoke gube po prijaznem licu. Kakor bi se mu vračala mlada leta s svojo sladkostjo in zdravo, svežo močjo, tako mu je bilo, kadar so mu v iskrenem poljubu obvisele na ustnah rdeče, sladke ustnice te ali one njegovih hčerá.

Bil je v resnici srečen stari Benuzzi!

Vrh tega ga je veselil lep razvitek in napredek njegove vélike trgovine, in veselilo ga je moško delo njegovih uslužbencev. Zatorej je izkušal večkrat, da se jim izkaže hvaležnega. Ob svojem godu, ob zaključku leta, ob tej in oni priliki jih je obdaroval s povišanjem mesečne plače, z dišečimi smodkami ali z drugimi primernimi darili. Vsako soboto je povabil k večerji po par gospodov iz svoje pisarnice, a vsak mesec enkrat je povabil k sebi „na prijazen pomenek, na grižljaj kruha in kupico vina“ — kakor se je glasilo njegovo povabilo — vse svoje osobje.

A kak je bil ta prijazni pomenek, grižljaj kruha in kupica vina, to so vedeli njegovi ljudje predobro. Bilo je vselej takrat prijaznih besedij, dobrih in ne samo krušnih grižljajev, pa kupic vina na izobilje; zato pa so se vsi veselili takih večerov: domačini, ker so imeli ob sebi prijazno, veselo družbo, in gostje, ker so imeli med seboj dobre, uljudne in gostoljubne ljudi.

In prišla je zopet sobota, in gospod Benuzzi je povabil k večerji razen dveh drugih gospodov tudi Janeza.

Ta se je lepo napravil, da bi ga ne bilo sram pred gospodičnami. Oblekel je temnosive hlače in dolgo črno suknjo. Na gladkih, belih prsih sta se mu svetila dva zlata gumba z vkovanima, blesketajočima dragima kamenoma, katera mu je bil dal pred odhodom v spomin Milan Drganec. Dolga, skrbno ob straneh pristrižena črna brada se mu je valovito spuščala po prsih, in lase si je poravnal z visokega čela doli proti tilniku.

Pred odhodom se je pogledal v zrcalo. Tedaj se je nasmehnil samemu sebi, rekoč: „Saj se vendar ne odpravljam na snubitev!“

Benuzzijevi so stanovali v drugem nadstropju v hiši, kjer so bili pisarniški prostori.

Bila je osma ura zvečer, ko je stopal Janez po stopnicah v drugo nadstropje.

Na bele, kamenite stopnice, pregrnjene po sredi z mehko preprogo, da ni bilo čuti lastnega koraka, je svetila jasna plinova luč, ki so jo sipale tjakaj svetilnice, pričvrščene ob stenah.

Janez je pozvonil na vratih, in služkinja, ki mu jih je prišla odpirat, ga je odvedla v sprejemno sobo, kjer so bili že zbrani gospod Benuzzi in druga dva povabljenca. Gospodje so sedli na mehke stole, si zapalili smodčice in se zapleli v malovažne pogovore. Niso še izpušili smodčic do polovice, ko se odpró sosednja vrata. Na pragu se pokaže visoka, sloka ženska ter reče z uljudnim glasom in s smehljajočim licem: „Prosim, gospodje, izvolite!“

Vrata je odprla na iztežaj, da se je usipala v polmračno sprejemno sobo bogata, svetla luč, prihajajoča iz obednice. Ženska, ki je odprla vrata, je stopila nekoliko v stran, da so imeli gospodje svobodno pot k mizi, na kateri je bilo pogrnjeno za sedem oseb. V trenutku, ko so vstopili, so se odprla vrata tudi na nasprotni strani, in skoz nje je vstopilo v obednico troje gospodičen.

Gospod Benuzzi se ustavi in reče, kažoč z levo roko na starejšo hčer, a z desno na Janeza: „Gospod Janez Zalokar — moja starejša hči Marija!“

Janez se uljudno pokloni in poljubi Mariji roko, rekoč: „Čast mi je!“

Za trenutek so mu obviseli pogledi na njenem lepem licu, ki se mu je nasmihalo vdano in ljubeznivo.

Potem se obrne gospodar še k drugima dvema hčerama ter pravi zopet: „Gospod Janez Zalokar — moja srednja hči Julija — moja najmlajša hči Henrieta!“

Janez se takisto pokloni in poljubi vsaki roko.

In gospod Benuzzi izpregovori: „Prosim, gospodje, sedite! Mislite si, da ste domá. Zabavajte se do dobre volje, kakor da ste domá, kakor da ste domá! Vi sedite semkaj, vi semkaj, vi semkaj — a mi na stara mesta in po stari navadi!“

Vsi posedejo in začnó večerjati. Služkinja je nosila krožnike z jedmi od stola do stola; gospica Marija pa je natakala v svetle kozarce dišečega, iskrečega se vina, ki je poganjalo kri v burnejšem teku po žilah, in ki je sililo rdečico v lica in srce na jezik ...

Janez je sedel Mariji nasproti. Zdaj pa zdaj so mu švignili pogledi k njej, na njeno lepo lice in v njene odkritosrčne oči, ki so se tu in tam ujele z njegovimi ter se potopile v njih. Janezu se je zazdelo, kakor da so mu padli ti vroči njeni pogledi doli v srce, tako ga je vselej nekaj streslo, kadar so se potopile Marijine oči v njegovih očeh.

Gospod Benuzzi vzame kozarec v roko in reče: „Pozdravljam vas, gospod Zalokar, v svoji hiši. Veseli me, da sem vas dobil!“

„Hvala vam,“ odvrne Janez, se rahlo pokloni in trči z gospodom. Tudi ostali trčijo z Janezom.

In ko se približa Marijinemu kozarcu, se mu zazdi, kakor da je namenoma vztrajala njena roka ob njegovi čaši. Tiste njene lepe oči so ga pogledale globoko, in kakor pesem se je glasil njen pozdrav: „Na zdravje, gospod Zalokar!“

Janez je moral potem pripovedovati vse dogodke iz svojega življenja. Bilo je to dovolj pripovedovanja, ki je vzbujalo v poslušalcih sočutje. Janezu se je celó zazdelo, da so Marijine oči vlažne, in da se svetijo solze v njih.

Doli od stropa je visel bogat, pozlačen lestenec, ki je trosil kot iz neizčrpljivega vrelca svetlobe po obednici jasne žarke. In v teh jasnih žarkih so se svetili dragoceno namizno orodje, svetli, brušeni kozarci, vkovana draga kamena v Janezovih naprsnih gumbih in solze v lepih Marijinih očeh ...

XVIII.

Od tega večera se je čutil Janez čisto izpremenjenega. Navdajalo ga je neko čudno čuvstvo, ki ga ni poznal doslej. Koderkoli je bil, in karkoli je počel, vedno mu je bila Marija pred očmi. Videl je njeno lepo, smehljajoče se lice in njene vlažne, v solzah se kopajoče oči. Trudil se je, da bi mislil na kaj drugega — a bilo je vse zaman! Potresal je z glavo in z roko si je potegnil zdaj pa zdaj prek oči, kakor da si hoče izbrisati iz spomina njeno podobo — a bilo je vse zaman! Vedno in povsod je videl njeno lepo, smehljajoče se lice in njene vlažne, v solzah se kopajoče oči ...

Hrepenel je po delu, da se v njem in z njim razmisli.

V pisarni je delal brez odmora, da mu je vedno zmanjkovala dela. V tem si je čimdalje bolj pridobival zaupanje gospoda Benuzzija, ki mu je izročal vedno važnejša naročila in pisma v reševanje. Sam pri sebi si je Benuzzi večkrat častital na tako odlični pridobitvi. Janeza je hvalil vpričo svojih prijateljev, pa tudi doma v krogu svojih hčerá ga je tu in tam omenjal s pohvalo.

Da ga odlikuje za njegovo požrtvovalno delavnost, je gospod Benuzzi vabil večkrat Janeza k sebi, nego druge gospode. Vabil ga je včasi tudi s seboj, kadar se je popeljal kam v okolico na izlet, bodisi sam, bodisi v družbi svojih hčerá.

„Ali boš prihodnjič zopet povabil gospoda Zalokarja?“ ga je večkrat izpraševala Marija. „Tako prijetno je v njegovi družbi!“

„Sevéda ga bom zopet povabil,“ je odgovoril oče, „zakaj gospod Zalokar je moj najboljši uradnik, in treba je, da se mu izkažem posebno hvaležnega!“

Janez se je malo ne vselej radostno odzval gospodovemu povabilu. Tako je imel priliko, da je videl Marijo, da je lahko govoril z njo — če tudi le navadne reči. Nikdar nista bila namreč sama, da bi ji mogel povedati, kaj čuti za njo. A včasi se je Janez tudi izgovarjal, da ne more priti k večerji, ker se ne čuti do cela zdravega. Zdelo se mu je brezsmiselno, vzbujati si nadeje, da si pridobi Marijo. Zdelo se mu je pametneje, da se izogne prilike, ki ga dovede v njeno bližino, da se po nepotrebnem ne razburja in si ne razvnema srčnega plamena. Ali drugi dan, da, še tisti večer mu je bilo tako neizrečno žal, da ni šel k Benuzziju. Oropal se je tako za nekaj prelepih ur, ki bi jih bil lahko preživel v Marijini bližini.

In ko je povedal oče Mariji, da ne more priti Zalokar k večerji, ker se ne čuti zdravega, se je hči užalostila, in ves večer je bilo opažati, kako jo navdaja otožnost. Precej drugi dan pa ji je moral poročati oče, kako je z Janezovim zdravjem.

Janez je živel, kakor človek, ki ne ve, kako in kaj je z njim. Zaglabljal se je v delo, da odvrne misli od Marije, da jih privede na drugo pot in se otrese vsaj za trenutek tiste čudne otožnosti, ki se mu je razlivala po duši ter ga delala slabovoljnega, neprijaznega in razdvojenega.

Nekoč si je mislil: „Kaj, ko bi šel v stran?“

A precej nato se mu je oglasilo srce: „Ne hodi! Tukaj biva ona — Marija.“

Potem si je dejal: „Pa ko bi vsaj potoval v imenu Benuzzija, kakor delajo sedaj drugi njegovi uslužbenci? Potovanje — pravijo — je dobro zdravilo za take bolnike, kakoršen sem jaz!“

Stopil je torej h gospodu Benuzziju in mu dejal: „S prošnjo prihajam k vam, gospod!“

„Pa kaj je takega?“ vpraša Benuzzi in ponudi Janezu stol, rekoč: „Prosim, sedite!“

„Hvala,“ reče Janez in sede. „Torej česa želite, gospod Zalokar? Kar govorite naravnost! Kar mi je mogoče, storim rad za vas!“

„Nič posebnega ni, gospod,“ odvrne Zalokar. „Prosim vas samo, da bi mi vsaj za nekaj časa premenili delo.“

„To se pač lahko zgodi. Kako vam ga naj premenim, prosim!“

„Rad bi potoval in zastopal vašo tvrdko po velikih mestih, koder imate zveze,“ reče Janez.

„Tako, tako! No, to se prav lahko zgodi. Težko bo vas sicer nadomeščati v pisarnici, ali prepričan sem, da boste tudi na potovanju izvrstno opravljali svoj posel.“

„Potrudil se bom, gospod, da boste zadovoljni z menoj!“ reče Janez.

„Vaše vedenje in vaše zmožnosti mi to kažejo dovolj jasno!“

„Rad bi se popolnoma poglobil v bistvo vélike trgovine, ki jo vodite, gospod Benuzzi, z veščo in spretno roko,“ pravi Janez, „in mislim, da pridem do uresničenja te želje lahko samo na ta način.“

„Prav, prav! Veseli me, da vam lahko pomorem do uresničenja te želje jaz, ki imam o vas najlepše misli, in ki želim, da bi vam bilo kdaj mogoče, imenovati se sam svoj gospod.“

Janez se zgane na stolu, rekoč: „O gospod ...“

Ali Benuzzi mu seže brž v besedo: „Da, gospod Zalokar, to vam želim od srca, ker ste tega vredni in za to zmožni. Tudi skromni ste, to je lepo! — No, glejte! Lahko pridete tudi tako daleč. Lahko? Bolje bi bilo, da rečem: Mogoče je, da pridete. Koliko ljudij začne dandanes trgovino, a kmalu jo morajo zopet zapreti, ker niso začeli na trdni gmotni podlagi in na bogatih trgovskih izkušnjah. Tudi jaz sem bil v svojih mladih letih jednak vam. Drugim sem posojal svoje moči, a naposled sem se hotel osamosvojiti. Trudil sem se, da sem se prav temeljito seznanil s svojo stroko, in prijazna sreča je hotela, da sem se tudi seznanil z imovitim dekletom, ki mi je dalo roko v zakon. Tako sem začel, in — hvala Bogu — moje delo je bilo uspešno in je rodilo lepe sadove! Želim, da bi tudi vam!“

Janezu sve je zdelo, kakor da govori gospod Benuzzi — o njem. Že mu je hotel povedati, da se želi tudi on osamosvojiti, da pozna tudi on imovito dekle, ki si ga je izbralo srce ... ali hipoma se je zavedel, da bi bilo vse to še prezgodaj, da bi si morebiti z nepremišljenim korakom pokvaril vse, kar še lahko pride, ko bo še bolj pokazal tiste zmožnosti, o katerih mu pri vsaki priliki govori gospod Benuzzi.

Prijazno je odslovil gospodar Janeza, ki se je vrnil vzradoščen k svoji pisalni mizi, saj se mu je izpolnila iskrena želja.

Ko je natančno pozvedel, kako se mu je vesti, in kako mu je ravnati, kadar bo potoval kot zastopnik Benuzzijeve tvrdke, se je odpravil na potovanje. Vozil se je po večjih in manjših mestih, koder je zalagal gospod Benuzzi trgovce z raznim blagom: z rižem, s cukrom, z oljem, z moko, s kavo in z drugim prekmorskim blagom. Prepotoval je Janez Ljubljano, Zagreb, Gradec, Dunaj, Prago, Budapešto, Lvov in druga mesta ter se zadržal na potovanju po mesec dnij ali še po dalje časa, kakor sta že bili opravilo in daljava. Njegova prikupna zunanjost, njegovo lepo vedenje in njegov izbran govor so vzbujali pri trgovcih, katerim je ponujal blago svojega gospoda, zaupanje, da se je število Benuzzijevih odjemalcev kmalu pomnožilo. Koder je bival, od povsod je javljal svojemu gospodu v Trst o svojih uspehih, naročal, kaj in koliko je treba poslati temu in onemu, ter potem, ko se je zopet vrnil domov, prinesel v gospodovo blagajnico lepe stotake in tisočake denarja, ali pa veljavno podpisane trgovske pogodbe in račune.

Gospod Benuzzi je moral najeti za svojo pisarnico, za ladjo in skladišči več osobja, ker je bilo odslej mnogo več dela, nego so ga zmogli dosedanji njegovi uslužbenci. Sam ni vedel, kje naj jemlje pohvalne besede, kadar se je razgovarjal s kom o Janezu.

„V resnici, Janez Zalokar je ustvarjen za trgovino!“

Bolj kakor prej je hvalil stari Benuzzi Janeza poslej tudi domá. Mariji je zaplula rdečica lepo lice, kadar je čula očeta, kako hvaleče in spoštljivo govori o Janezu. Srce ji je trepetalo od veselja in razburjenja.

Tako sta minuli dve leti, odkar je začel Janez trgovati v imenu svojega gospoda. Ves ta čas je imel polno glavo skrbij in mislij, kakor da dela sam záse.

Ali Marije ni mogel pozabiti! Videl je mnogo sveta, videl mnogo deklet — ali Marije ni mogel pozabiti.

K Benuzziju je prišel le poredkoma, zakaj skoro nikdar ga ni bilo domá. Kadar pa je zopet večerjal pri njih, takrat mu je znova vzplamtelo srce, in brž je zopet odhitel v svet, da se uteši in potolaži z delom.

Nekoč se je vrnil s potovanja in je privedel s seboj mladega trgovca z Dunaja, ki ga je zalagal gospod Benuzzi. Želel si je videti Trst in se osebno seznaniti z vélikim trgovcem Benuzzijem. Ta je povabil oba gospoda k sebi na obed, a po obedu so se odpeljali Benuzzijevi in oba povabljena gospoda v treh kočijah na Občino.

Bila je že noč, ko so se odpravili domov.

V gostilnici, kjer so južinali, sta si sedela Janez in Marija nasproti. Prijazna je bila z njim, ali prijazna je bila tudi s tujim gospodom ...

Ko pa so vstali, da sedejo v vozove in se odpeljejo proti Trstu, je pristopila Marija k Janezu ter mu tiho rekla: „Gospod Zalokar, prosim, pazite, da prisedete k meni v voz! Peljala se bova skupaj!“

„Prav, gospodična!“ je odvrnil Janez ter se namenoma obotavljal, dokler niso drugi zasedli vozov.

V prvi voz sta sedli Marijini sestri, v zadnjega gospod Benuzzi in dunajski trgovec, a pred srednjim je čakala Marija, dokler ni pristopil Janez.

„Ta voz je za naju, gospod Zalokar,“ je rekla glasno Marija.

„Če vas zaupa gospod oče mojemu varstvu, gospodična,“ je dejal z nasmehom Janez, a tako glasno, da ga je čul gospod Benuzzi.

„Gotovo, gospod Zalokar, prav gotovo in z veseljem jo zaupam,“ se je odzval Benuzzi.

Potem so vzdrdrali vozovi ...

Marija in Janez sta bila to pot prvikrat sama, odkar se poznata. Janezu je prihajalo vroče. Vsa kri mu je silila proti glavi. Gospico Marijo je vprašal tiho, komaj slišno: „Ali ste čuli, gospica, kaj je rekel gospod oče?“

Marija je odgovorila rahlo: „Da!“

Bila je v zadregi. Začela se je igrati z robom plašča, v katerega je bila ogrnjena.

In Janez je iztegnil tja proti Mariji desnico in jo prijel za roko. A Marija mu ni izmaknila roke, temveč je pustila, da ji je počivala v njegovi desnici, katere so se oklenili njeni mehki, beli prsti ...

Srce je bilo obema polno sladke sreče, ali govoriti nista mogla. Molčé, zatopljena v sanje, in z dušo, prepojeno z nadami, sta se pripeljala z drugimi vred v Trst.

XIX.

Bila je doslej samo njegova mati, ki je mislil nanjo tako vztrajno, tako brez prestanka. A sedaj se je tej neizkaljeni podobi, zaklenjeni v globočini njegovega srca, pridružila še podoba Marijina.

Janez je postal vsled tega nemiren in si ni znal izhoda iz tega duševnega trpljenja.

Ves položaj je natačno premislil in premotril. Z nekako trgovsko treznostjo je dopovedoval samemu sebi, da je naravnost nespametno, ako samo misli, da bi se kdaj za vedno združil z Marijo, nikar da bi celó upal na to. Marija je hči bogatega, uglednega vélikega trgovca, a on je samo njegov služabnik brez imetja in imena. Delavne roke in zdrav razum sta njegova last, a s samo to lastjo si ne more nikdar pridobiti za ženo dekleta, kakoršno je Benuzzijeva Marija.

Dasi se mu je zdelo vse to jasno in umljivo samo ob sebi, vendar mu je bil spomin na njo tako sladek, tako bridkosladek!

Kadar mu je priplavala pred oči v preprosto-okusnem, bledordečem, z dolgimi čipkami obšitem domačem krilu, ki ga je nosila oni večer, ko jo je videl prvikrat, s prijaznim, lepim licem, ki so ga obkrožali črni, polni lasje, in ki se je v njih kakor od veselja zibala rdeča, polrazvita roža — takrat je bilo Janezu tako dobro pri srcu, ob jednem pa tako težko, saj se mu je zdelo, da ne bo smel in mogel nikdar imenovati Marije svojo last.

Kesal se je že, da je odšel iz Karlovca in prišel semkaj, morda v svojo nesrečo. Ali je tega sam kriv? Ali more človek vedeti, kaj pride?

Ko bi bil samo slutil, da se bo zgodil v njegovi duši tak preobrat, gotovo bi ga ne bilo nikdar v Trst.

Na drugi strani pa ni tudi vedel, ali čuti Marija v resnici kaj zanj, ali pa je bilo vse to, kar je opazil doslej, samo navidezno, samo zato, da mu ugrabi duševni mir in ga vrže v nesrečo.

Da, vse je mogoče — tudi to!

Ali Janez se tako natančno spominja vsakega trenutka, ki ga je prebil v Marijini družbi. Spominja se, kako jo je ganila povest njegovega življenja. Ali bi je pa tudi ne ganilo pripovedovanje kogarkoli, ki ima tako preteklost kakor on? ... Spominja se njenega smehljajočega se lica, s katerim ga vedno pozdravlja, kadarkoli se snide z njim. Ali pa ni takisto prijazna proti vsakomur, ki govori z njim? Spominja se tud’ njenih lepih, vročih očij, ko tako vdano, tako milo počivajo na njem, kadar se združijo z njegovimi pogledi. O, tako ne gleda Marija nikogar drugega! ... In kako je bilo na zadnjem izletu, ko se je peljal poleg nje na vozu domov? ... Ali ne govori vse to dovolj glasno, da čuti Marija zanj drugače, nego za druge moške, najsi je z njimi takisto prijazna in vljudna?!

Zakaj ni govoril tistega večera z njo, kakor mu je hotelo srce? Poguma ni imel! Tako čudno mu je bilo v duši, kakor še nikdar poprej.

Žal, da ni mogel govoriti! Danes bi vedel vse, danes bi bil na jasnem. A na jasnem mora biti, da potem ostane, ali odide odtod, da si v zadnjem slučaju s silo iztrga njen spomin iz srca, predno ga še z nepremagljivo močjo do cela ne premaga hrepenenje po njej.

Sklenil je, da poskusi kolikor moči previdno, kako je z Marijo, pa naj pride potem, kar že hoče! Saj se mu ne more zgoditi hujšega, nego da se mu bodo posmehovali, in da mu bo gospod Benuzzi odpovedal službo. In naj se tudi zgodi vse to — na čistem hoče biti!

Pa saj se mu je tudi zdelo, da se je vedel zadnjič na izletu in na povratku nekam plašno, boječe, neuglajeno, pa celó predrzno. Morda si je to samo domišljal, da najde tako vzrok za to, kar je nameraval storiti. In Janez je nameraval pisati Mariji pismo. Odlašal je skoro mesec dnij, dokler ni čul, da namerava gospod Benuzzi zopet prirediti večerjo vsemu svojemu osobju. Dotlej pa je hotel Janez vse vedeti, vse urediti! Bil je pač tak človek, ki hoče izvesti vse, česar se poloti.

Ali ko je sedel, da napiše Mariji pismo, se mu je godilo tako, kakor tistokrat, ko je hotel prvič iz Karlovca pisati domov. Srce mu je bilo polno, a sam ni vedel, kako naj začne. Začel je trikrat, štirikrat, pa vselej je odložil pero in raztrgal papir. Nič, kar je napisal, mu ni bilo po volji. Končno so se mu vendar toliko umirile in uredile misli, da je napisal Mariji té-le vrstice:

Gospica Marija! Čudili se boste in najbrž tudi jezili, da se Vas drznem nadlegovati s tem pisanjem. Le malokrat sem imel čast, govoriti z Vami, zatorej je v resnici neodpustno, da Vam pišem. Pa strpeti ne morem več. Od dne do dne sem odlašal in premišljal, a končno sem prišel do zaključka, da je najbolje, če Vam naravnost povem, kaj mislim in čutim. Vrh tega je moja dolžnost, da se opravičim pri Vas zaradi svojega nerodnega vedenja, ki ste ga gotovo opazili zadnjič na izletu. A to je bilo zaradi Vas — gotovo, samo zaradi Vas! Še nikdar nisem čutil tako, kakor čutim sedaj. Bojim se Vam povedati, kaj je to čuvstvo. Nosim ga v srcu od tistega večera kot neizmeren zaklad, ki bi ga ne dal za vse bogastvo vsega sveta. V svojem srcu nosim podobo, ki se mi je začrtala vanje tako globoko, da mi ne izgine iz njega do konca dnij. To je podoba Vaša, gospica Marija! Ali morem kaj zato? Ali morem kaj proti temu? Verjemite mi, da sem si resno prizadeval, da Vas pozabim, da si preženem te sanje, ki me begajo po dnevi in po noči. Pa mi ni mogoče! Dobro se zavedam svoje malenkosti, dobro tudi vem, kaj ste Vi, in kakšne bodočnosti ste vredni; vem, da je naravnost blazno, misliti na združitev z Vami, vendar mi ni dalo srce prej miru, predno Vam tega ne povem. S temi vrsticami sem Vam izkušal to povedati. Upam, da me razumete. Ne prosim Vas niti odgovora, niti molčanja. To pride samo ob sebi, kakoršen odmev bodo že našle moje vrstice pri Vas. Odgovor na nje bo življenje mojim nadejam, pokoj mojemu srcu, a molčanje bo tudi odgovor, ki mi bo dal dovolj jasno razumeti, kako velika je bila moja predrznost. Proseč Vas prijazno oprostila, se Vam v vsej ponižnosti vdano klanja

Janez Zalokar.

Janez je izročil pismo pisarniškemu slugi, mu stisnil v pest goldinar in ga prosil, naj nese list gospici Mariji. Izročiti pa ga sme samo v njene roke.

Gospica Marija je vzela pismo in odšla z njim v sobo, kjer je bila sama. Naglo je pretrgala ovoj in preletela z očmi vse vrste. In oči so se ji ustavile na podpisu. Gledala je nanj mirno, dolgo ...

Sedla je na stol pri oknu, si podprla glavo ter začela čitati list — zlog za zlogom, besedo za besedo, vrsto za vrsto ...

In pri srcu ji je bilo tako dobro in mehko, kakor še nikdar poprej, in solze so se zasvetile v njenih lepih očeh ...

Pismo je prečitala dvakrat, trikrat. Zdelo se ji je tako lepo, tako odkritosrčno. Umela je njega pomen, umela je srce, ki ga je narekovalo.

Skoz okno, zastrto s težko, gosto tkano zaveso, so se kradli poredkoma v sobo solnčni žarki, vztrepetavali po Marijinih laseh, se lomili v solzah njenih lepih očij ter se razposajeno razsipavali po sobi. Drug drugega so izpraševali v šegavem, bajnem govoru: „Pa kaj je naši gospici Mariji, da je vedno tako zamišljena, tako zatopljena sama váse?“

A gospica Marija je naslonila glavo na mehki naslanjač, in kakor težka, črna svila so se ji vsipali njeni kodri po ramah. Janezovo pismo ji je omahnilo v naročje, desnica pa ji je padla na oči, da pričara pred nje noč, lepo noč sanj in izpolnjenega hrepenenja ...

Kako bi bila srečna z njim! Kako bi mu napravljala dom prijeten in prikupen, vabljiv in osrečujoč! Pa ali so sploh izvršljive te sanje? Ali ni nekdo tu, ki ji z jedno samo besedico lahko podere vso srečo? Ali nima očeta?

Pa oče ji je tako dober! Vedno ji je bil tako dober in tudi sedaj ji bo!

In zaupnega, vdanega srca sede za mizico ter začne pisati na rdečkast, prijetno dišeč papir:

Dragi gospod Zalokar! Upanje je človeškemu srcu življenje. Mene navdaja z vso svojo osrečujočo blaginjo. Naj navdaja tudi Vas, dokler ne pride dan, ki nama uresniči sanje. In ta dan pride. Trdno vero imam v to!

Vaša Marija.

Gospod Benuzzi je imel navado, da je šel večkrat po dnevi iz pisarnice pogledat v stanovanje, da vidi, kaj počnó njegovi „dobri srčki“.

In tudi tega dne je prišel in odprl vrata v sobo, kjer je sedela Marija in pisala na rdečkast, prijetno dišeč papir.

Marija je bila zatopljena v pisanje, tako da ni čula očeta vstopiti. Oče pa jo je zagledal, sklonjeno nad mizico in zatopljeno v pisanje. In po prstih je prišel do nje, se sklonil nad mizico, položil roke na hčerine rame ter vprašal: „Kaj pa dela moja Marija?“

Marijo je prešinil strah, da je vzdrgetala na vsem telesu. Pa to je trajalo samo trenutek. Potem je naglo vstala s stola, se oklenila očetovega vratu, in njene solze so mu močile prsi.

Pa to ni bil samo jok, to je bil tudi smeh, to je bil jok in smeh skupaj ...

„Ali kaj ti je, Marija?“ jo vpraša oče.

A Marija ihti dalje in govori in kliče: „O moj oče, moj dobri oče!“

In oče ji seže z roko pod brado, ji dvigne glavo ter ji pogleda naravnost v oči. Ljubeče, toplo jo vpraša: „Pa kaj je danes s teboj, Marija?“

Marija se vzpne do očetovih usten in ga iskreno poljubi. „Nekaj se je zgodilo danes, oče,“ pravi, „nekaj veselega, nekaj tako veselega.“

„Pa zakaj jočeš?“

„Jočem od veselja.“ In po kratkem molku dostavi Marija: „In od bojazni ...“

„Pa zakaj vse to?“

In hči se tesno ovije očeta ob vratu in ga prosi: „Ali mi boš dober, očka? Ali mi boš dober? Ali ne boš hud nanj in name? Samo to mi obljubi, da ne boš hud nanj in name!“

„Prav nič te ne razumem, Marija!“

„Pa me boš takoj!“

In Marija mu da Janezovo pismo, rekoč: „Tó-le čitaj, očka!“

Gospod Benuzzi si natakne naočnike ter jame čitati.

Marija je gledala vanj z napetimi, hrepenečimi pogledi. Hotela je čitati odgovor z očetovega obraza, ali ta je ostal miren, in nobena mišica se ni ganila na njem.

Ko prečita oče Janezovo pismo, pogleda hčer izza naočnikov ter jo vpraša: „In kaj boš odgovorila, Marija?“

Marija seže po rdečkastem, lepo dišečem papirju, ga poda očetu ter mu reče: „To sem mu odgovorila.“

Oče čita, gleda, pomišlja ...

„Ti moje odkritosrčno dete, ti moj dobri srček!“ reče naposled ter pritisne hčer nase.

Marija je umela ta očetov odgovor. Zatorej so jo zopet polile solze, solze veselja in hvaležnosti. Ničesar ni mogla reči očetu, samo trepetala mu je na prsih, kakor cvetlica, ki jo vznemirja in boža topla sapica.

In tudi oče je razumel svojega otroka. Saj se je spomnil onega časa, ko je tudi njemu srce takisto čutilo, ko je bilo polno hrepenenja, polno sladkih občutkov. Vedel je dobro, kaj bi storil, ako bi hčeri s trdo besedo podrl svetle nade, ki so ji vzplamenevale iz srca kot blesteče lučce, obsevajoče ji lepo, srečno bodočnost. Še zbolela bi mu hči Marija, pa bi mu končno celó umrla.

A oče je imel tako rad tega svojega otroka, in ni bilo želje, ki bi mu je ne izpolnil. Pa bi sedaj pustil, da govori glas predsodkov in pomislekov?

Glas predsodkov in pomislekov! Černu tudi! Ali ni morebiti pokazal Janez v dobi, kar je v službi pri njem, da je vreden gospodarjevega polnega zaupanja, njegovega in vsakaterega spoštovanja? Kakor da je njegov lastni sin, je skrbel za prospeh njegove trgovine. Vselej — bodisi da je opravljal svoj posel domá, bodisi da je zastopal tvrdko zunaj po kupčijskem svetu — je vodila njegovo delo vestnost in natančnost, poštenost in možatost. Drugi trgovci, ki so živeli z Benuzzijem v prijateljskem razmerju ter so pobliže poznali njegovo osobje, so ga naravnost zavidali, da ima v svoji trgovini tako izbornega in delavnega moža, kakor je Janez Zalokar. Govorili so med seboj — in tudi Benuzziju niso ostale tajne te govorice — da je Janez steber njegovi trgovini, da je to mož, ki se odlikuje z izrednim trgovskim talentom, ki ga usposablja za samostojnega voditelja še tako velike trgovine, ki govori dovolj glasno, da je Janez rojen za vélikega trgovca. — Tudi to je pomislil Benuzzi, da nima Janez svojega imetja toliko, da bi ga moglo to usposobiti za moža njegove hčere.

Ali kako je bilo z njim samim? Tudi on ni imel v mladih letih ničesar drugega nego delavne roke, čvrsto voljo in žilavo vztrajnost. Tudi njemu je bila prijazna sreča, ki ga je seznanila s poštenim in imovitim dekletom, ki mu je podalo roko v zakon ter tako prek predsodkov in pomislekov poslušalo samo glas svojega srca. Sreča ga je družila z njo tja do njene prerane smrti. Ob tej njegovi sreči je rastla njegova blaginja, se je dvigala njegova trgovina, da se je razvila do današnje uglednosti in obsežnosti.

In tako ima tudi Janez delavne roke, čvrsto voljo in žilavo vztrajnost — torej doto, ki je ne odmerijo tako brž zveneči cekini! Vrh tega pa je bil opazil tudi že sam, da se zanima Marija za Janeza bolj, nego sploh za kateregakoli drugega. Ona mu je prigovarjala, naj ga večkrat povabi k sebi, naj ga povabi tudi na izlete, ki jih napravljajo običajno ob nedeljah. Brez vzroka ji ni Janez Zalokar vedno v mislih! ...

Te in jednake misli so rojile očetu Benuzziju po glavi, ko je božal Mariji lase, naposled jo poljubil na čelo ter ji dejal: „Ne boj se, Marija! Vse se bo izteklo tako, da bo prav zate in zanj!“

Potem je pozvonil, in v sobo je vstopila služkinja.

„Pojdite v pisarnico,“ ji veli gospod, „in recite gospodu Zalokarju, da ga prosim, naj pride nemudoma semkaj!“

Janez je ves čas, odkar je odnesel sluga pismo gospici Mariji, trepetal v upu in strahu. Bilo mu je že žal, da ji je pisal. Rajši bi bil molčal in trpel dalje ...

Ko je prišla služkinja ponj, se mu je precej zazdelo, kaj pomeni gospodovo povabilo. Vstal je izza mize in se odpravil v drugo nadstropje. Srce mu je bilo hitreje in glasneje. Navdajalo ga je čuvstvo, kakor da stopa pred sodnika, ki mu izreče ostro obsodbo.

Kako se je torej zavzel, ko mu je stopil gospod Benuzzi prijazno naproti, mu podal roko ter ga odvedel v sobo, kjer je čakala nanj Marija.

„Pisali ste moji hčeri, gospod Zalokar,“ izpregovori Marijin oče.

„Da, gospod!“ odgovori Janez.

„In moja hči Marija vam je odgovorila.“

To rekši, poda gospod Benuzzi Janezu Marijin list. Janez je prečital vrstice naglo, hlastno, in roke so se mu tresle.

„Ali smem verjeti svojim očem?“ vpraša končno ter pogleda zdaj Marijo, zdaj njenega očeta,

„To je tudi moj odgovor, gospod Zalokar,“ reče gospod Benuzzi. „Niste še Bog vé kako dolgo pri meni, ali že v tem času sem vas spoznal in mislim, da se ne motim v svoji sodbi. Zatorej vam darujem to, kar mi je naj dražje na svetu — svojo hčer Marijo!“

Janezu se je zdelo, da sanja. Brezglasen je stal pred Marijo in njenim očetom, in po licu se mu je razlil nasmeh, razodevajoč brezkončno srečo, ki mu je zalila srce.

Marija je stala ves čas mirno in tiho ob mizici, naslonjena na njo. Igrala se je s čipkami, ki so bile prišite ob robu predpasnikovem. Ko pa je stopil Janez za korak bliže proti njej in ji nudil desnico, je stopila tudi ona proti njemu in mu segla v roko. Molčé sta si gledala nekaj hipov iz očij v oči, potem pa je Marija naslonila glavo na Janezove prsi, in Janez ji je poljubil visoko, gladko čelo ...

Stari Benuzzi je bil mehkega srca. V njem se je začelo pretakati nekaj kot solze, ki so mu skoro privrele v oči. A izpod solz, tamkaj prav iz globočine srca je kipelo staremu možu nekaj vročega in iskrenega, nekaj kot prošnja in molitev, ki se je nevidna dvigala proti stropu in dalje proti oblakom in nebu ...

Drugega dne zvečer je bila pri Benuzziju večerja za vse njegove uslužbence. V obednici je bila pogrnjena dolga miza, in v jednaki razdalji so stali po sredi v lepih, pisanih posodah štirje dehteči šopki svežih cvetlic. Na vsakem prostoru so stali po trije krožniki drug vrh drugega, ob njih je bilo razvrščeno srebrno jedilno orodje ter po trije svetlobrušeni kozarci razne velikosti. Vrh krožnikov je stal prtič, umetno zgrnjen v nekak stolpič, na katerega vrhu je vonjala rdeča roža.

Tako lepo in svečanostno ni bila še nikdar opremljena miza. Tako prijazno-veseli še niso bili nikdar obrazi domačih gostiteljev. Vsem gospodom se je zdelo, da pride nocoj kaj posebnega. Predno so sedli za mizo, so se živahno razgovarjali med seboj, stoječ po sobi po dva, trije v vsaki skupini. Nekateri so se vstopili okoli Julije, drugi okoli Henriete, a Janez je stal pri Mariji in se bil zagovoril z njo v vesel pomenek. Vesel je bil ta pomenek, saj je lahko opazil vsak, kako vzigravajo posmehi po njunih licih.

Gospod Benuzzi je hodil od skupine do skupine, podajal gospodom roke in jih prijazno nagovarjal. Vsak je spoznal, da je stari gospod krasne volje.

In ko so posedli gostje po stolih, in ko se je prvikrat zaiskrilo ognjeno vince v svetlobrušenih kozarcih ter se je dobra volja kakor blažeči, omotni vonj razlila nad vso družbo, tedaj je vstal stari gospod Benuzzi in dvignil kozarec. In z njegovega lica je sevala sreča in dobrota, in njegov glas je trepetal kot struna, pevajoča veselo pesem ...

„Naznanjam vam, častita gospoda, da sta se zaročila moja hči Marija in gospod Janez Zalokar!“

In kakor bi bilo prešinilo vso častito gospodo nekaj nepričakovanega, nemogočega, tako naglo so se dvigali s stolov, tiščali tjakaj, kjer sta sedela Marija in Janez, in — bodisi odkritosrčno ali neodkritosrčno — klicali zaročencema: „Častitamo, častitamo!“ ...

In ni še preteklo dobro leto dnij po tem dogodku, in Janez Zalokar se je oženil z gospico Marijo Benuzzijevo.

Janez in tast njegov sta se dogovorila in sklenila, da bosta delala do Benuzzijevega doživetja skupno, potém pa preide vsa trgovina v last Janezu, ki pa mora ostalima hčerama v slučaju, da se omožita, ali da sploh zahtevata svoj denar, izplačati po toliko in toliko tisočakov.

XX.

Bratu Janezovemu, Francetu, je šla med tem trda, prav trda v Metliki, in ljudje so govorili, da mu ni več pomoči.

France ni sam vedel, česa se naj poprime, da mu bo delo uspelo in prineslo kaj dobička, da si vsaj nekoliko opomore. Da bi prišel kako do denarja, je začel trgovati tudi z usnjem. Ali takoj, ko so zvedeli metliški usnjarji, kaj namerava France Zalokar, so popustili v ceni. In če ni hotel France, da se mu ne pokvarijo kože domá v shrambi, je moral tudi on znižati ceno, da je vsaj poprodal zalogo, dasi z izgubo. Drugi usnjarji so laže trpeli hipno izgubo, saj so potem, ko je opustil France prodajo usnja, zopet poskočili v ceni ter delali s prejšnjim dobičkom.

Poleg tega je bila tri jeseni zaporedoma slaba letina, da je pridelal France komaj toliko, kolikor je rabil za dom. Prodati ni mogel niti jednega krompirja.

Bil je včasi v resnici ves obupan!

Njegovi prijatelji so ga pomilovali. Ali kaj mu naj pomaga samo pomilovanje! To ga je bolj vznemirjalo nego tolažilo, to ga je bolj pogrezalo v obupnost, nego ga jačilo in osrčevalo.

Nič ni torej čudnega, da so začeli govoriti ljudje, da Francetu Zalokarju ni več pomoči.

„Siromak je! Česar se poprime — vse mu izpodleti! Za Boga, siromak je France, velik siromak! Kakor da ga hočejo nezgode do cela uničiti — tako je z njim!“

Tako so govorili ljudje.

France je čul te tajne, pomilovalne govorice, in bilo mu je vselej težko pri srcu. Pa tega ni mogel razumeti, da mu vse, česar se poprime, izpodleti. Saj vendar dela, da mu včasi kar pokajo kosti, saj mu vendar pomaga žena, kjer more, in kolikor more, a vendar gre vse prav tako, kakor da bi držali vsi, kolikor jih je, roke križema.

Čudno je to in nerazumljivo!

Pa kaj bi bilo Francetu, da je sam! Šel bi po svetu, pa bi si že kje našel kruha in zaslužka. Ali France ima ženo in otroka, da, tudi otroka ima že!

In ali naj oprta hišo in jo nese s seboj? Sicer leži dolg na njej kakor skladi težkega kamenja, ki jo pritiska k tlom, da se bo razlezla na vse strani, kot bi bila iz testa ... ali svoje rodne hiše bi ne mogel pogrešati nikjer in nikoli.

Njegova duša se mu je ovila okoli nje, kakor se ovije bršljan ob hrastovem deblu, da se dvigne od tal in se vzpne kvišku. In ko France gleda svojega otroka, kako se igra po vseh kotih in krajih pod rodnim krovom, kako se mu razgrinja svet s tesnim, ozkim obzorjem domače hiše pred milimi, nedolžnimi očmi — takrat se spominja tako živo sebe in svoje mladosti in tistih lepih in brezskrbnih dnij, ki so plavali nad njim kakor rožnati, z vzhajajočim solnčnim zlatom obrobljeni oblački ... in zopet mu je težko pri srcu.

In vse bi dal, samo hiša naj bi mu ostala!

Oklepa se je z vsemi mislimi svoje duše, in čim bolj mu stopa žalostna resnica pred duh, da mu bodo raznesli to toplo in ugodno gnezdo, kadar zapoje boben in se oglasi hripavi birič pred hišo — tem žalostnejši in obupnejši postaja.

To čuti, to on dobro čuti!

Zdi se mu, da je tak, kakor tisti zidar, ki se je začelo zidovje podirati nad njim. A on ni bežal, nego stisnil in prihuljil se je k tlom in čakal, da mu prileti opeka in kamenje na glavo.

Francetu je bilo včasi neznosno, kadar so prišumele skrbi in težke misli na njegovo glavo.

Komu naj toži svoje križe in težave?

Ali sestri Nani, ki se je omožila z mlinarjem Vukom na Brodu? Sestra Nana ima sedaj svoj dom in svojih skrbij dovolj! Ali naj toži svoji ženi? Kaj ji bo tožil, ko sama ve, kako je! In kadar se najbolj sili, da bi delal vesel, zadovoljen obraz, takrat mu gotovo reče žena: „Eh, France, nikar se ne spakuj, saj vem, kako je!“

In potem pridejo njene solze in tisto zvijanje rok ter vzdihi in tožbe, in France bi pobegnil z doma, da ga nima tako rad, da nima tako rad žene in otroka!

Komu naj torej potoži svoje križe in težave?

In ali je sploh tega treba?

E, treba!

Takrat bi mu bilo lažje, da odloži nekoliko bremena, ki mu pritiska prsi. Zasopel bi svobodneje in laže bi čakal bodočnosti in tega, kar pride z njo. Človek se tako rad potoži, ne morebiti zato, da bi vzbudil v sosedu sočutje in pomilovanje, temveč zato, da vrže s sebe verige, ki mu priklepajo duh na samo razmišljanje bede in siromaštva. A te verige so tako silno težke, da pritisnejo duh prav do umazanih tal, da mu polomijo in potarejo peroti, ki ga tolikokrat dvigajo visoko v sinje višave tja nekam k njegovemu izviru ...

Ali naj toži bratu Janezu?

Bratu Janezu, ki je sedaj bogat in ima velikansko trgovino tam nekje v Trstu — njemu naj toži, kako se mu odmikajo trdna tla pod nogami in se mu nad glavo seseda hiša? Janez bi si mislil, da se je naveličal dela, pa da bi odslej rad živel brez dela ob njegovi milosti in ob njegovem denarju. In vse bi laže prebil, samo tega bi ne mogel, da bi mu kdo očital: Glej, kako živi gosposki ob tem, kar mu daje brat! Ha, to bi bilo sramotno zanj — ta očitajoči zasmeh, ta zasmehujoči očitek!

Naj se zgodi karkoli — beračil ne bo France!

Pa če tudi bi potrkal pri Janezu, ali bi ga Janez čul? Ali ne ogluši sreča človeka in ga ne napravi brezčutnega? Ali ni že namignil tu in tam v pismu bratu, kako se mu godi, kako prihaja konec njegovemu gospodarstvu, če mu ne pride od katerekoli strani pomoč?

To je res: Janez je bil vselej prijazen in dober v besedah, v odgovorih, ali druge pomoči ni bilo od njega! Saj ima sedaj sam svoj dom in milijon skrbij. Le naj potrpi France, saj se bo že kako izpremenilo in obrnilo na bolje ...

Obrnilo se bo, to je gotova stvar, ali obrnilo se bo na slabše in čisto na slabo! V Metliki je bil še jeden mesar. In ali niso odslej hodili malo ne vsi, ki so prej kupovali pri njem meso, tja k onemu mesarju?

Kogar zaloti jedna nesreča, nadenj pride druga in tretja, nesreča za nesrečo — brez konca in kraja.

To je bilo tisto leto, ko mu je bila pšenica na njivi zdrava in lepa, in ko mu je bila debelača obložena z dolgimi klasi, da bo zrnja dovolj za dom in za naprodaj. Pa so se začeli zbirati nad Gorjanci ko noč črni oblaki, ki so veslali, gnani od šumečega viharja, nad Metliko in njene njive in njeno trtje. Kakor velikanske, ostudne pošasti so se dvigali izza gorá ter se podili pod nebom. Iz njih so švigale strele, in grom je odmeval daleč na okrog kot strašna pesem, naznanjujoč zlo in pogubo.

Vihar je prihajal bliže in bliže, da se je dvigal v gostih vrtincih od zemlje cestni prah. Po drevju je šumelo listje in odtrgano vztrepetavalo po zraku. Veje so se klanjale in zapletale druga v drugo, in med njimi je piskala in žvižgala sapa.

Ljudje so se tresli v strahu, zakaj vsak trenutek je bilo pričakovati, da se usuje iz oblakov toča, ki bo potolkla in pobila vse, kar je zagnalo rast in sad po metliškem polju. In veliki zvon metliške cerkve se je zazibal in v žalostnih, zateglih in pretrganih glasovih pel prošnjo hudi uri, naj prizanese kmetu in njegovemu polju ...

Pa v šumu viharja in žvižganja zračnih plastij, ki so se podile pod oblaki sem in tja, se je poizgubila in potopila prošnja velikega zvona metliškega, in iz črnih oblakov so začela padati ledena zrna, debela ko lešniki. Usula so se nad mestom, da je glasno zaropotalo po lesenih strehah, od katerih je odskakovala toča, kakor da bi bila prožna. Usula so se tako na gosto, da so bile ulice in ceste v hipu pobeljene, kakor da je zapadel sneg.

Gospodarji so hodili naglo, razburjeno po hišah, gospodinje so jokale, klicale Boga na usmiljenje in pomaganje in šklepetale od strahu in groze z zobmi. Otroci so se stiskali materam za krila in plašno pokukavali iz kota v kot, češ, danes je večji ropot in groznejši strah kakor na sam Miklavžev večer! Čulo se je, kakor da pada po mestu velikanska šiba, ki jo vihti nevidna, silovita roka — tako je žvižgalo, šumelo, tleskalo in ropotalo. Na veliki petek ni bilo vzlic vsem regalkam in klepetcem še nikoli v cerkvi tolikega ropotanja!

Pa tudi Francetov fantek je plašno izpraševal mater: „Pa kaj je to danes, mamica?“

„Bogec se kara, moj dragec,“ mu je odgovorila objokana mati. „Le lepo moli in bodi priden, da se ne bo več karal tvoj Bogec!“

In sinek je pokleknil in dvignil ročice proti nebu, in njegovo čisto srce je molilo glasno in nedolžno: „Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime ...“

In njegova mamica je pokleknila vzadi za njegovim hrbtom, in njeni prsti so se oklenili sinkovih prstkov, in dvoje duš je tedaj plavalo k nebu tja črez oblake in točo, vihar in šum in grom in blisk!

Francetu Zalokarju se je nabralo čelo v gube, zakaj pod njim so mu kipele temne slutnje. Ogrnil si je plašč, spleten iz šaša, in se napravil k odhodu.

„Pa kam greš, France, v takem vremenu?“ ga vpraša žena.

„Grem, da vidim, koliko bilk je še ostalo na njivi,“ odvrne mož in odide iz hiše.

Med tem je že prenehala toča, in samo dež je še lil v gostih curkih izpod neba, da so se nabirale luže in mlake po cestnih jarkih in kotanjah. Predno je dospel France do svoje njive, je prenehal tudi dež, in pisana mavrica se je razpela od tal do tal in se v smelem loku krožila pod nebom. Zopet je posvetilo solnce na razmočena tla, in nad njimi je vel tako hladan, čist, okrepčujoč vzduh, kakor da bi se prelival po ozračju zdravilni balzam. Zažvrgolele so zopet ptice, ki so se bile poskrile med nevihto po zatišjih, in vsa priroda je zadihala kakor prerojena.

France se je oziral na levo in desno, da vidi, koliko škode je napravila toča. Tu je zagledal na cesti v blatu kak odtrgan list, tam razčesnjeno debelačno steblo, tu zopet odlomljeno preperelo vejo — sicer pa ni bilo videti mnogo škode. Toča se je usula menda samo po metliških strehah, da je napravila več strahu nego škode.

In takoj mu je bilo srce lažje, ko je korakal proti svoji njivi. A ko je dospel tja, se mu je ustavila kri v žilah, in mislil je, da ga zadene kap. Po njegovi njivi in po polju njegovih mejašev je pobila toča vse do zadnje bilke. Zdelo se je, da je vse kar zatolkla v zemljo, tako strašno mu je zdelala pšenico in debelačo. Na njegovi njivi ni ostalo vsega skupaj toliko, da bi napolnil dva klobuka.

Hudourni oblak, noseč ledeno zrnje, je plaval nad mestom in nad travniki, pa tod nad Zalokarjevo njivo in nad njivami njegovih sosedov, kjer je izsipal največ toče; potem je zopet plul naprej ter se končno raztrgal in razplaval v nič ...

France je stal nekaj časa kakor pribit. Potem pa so ga polile solze, in jokal je tam ob uničeni pšenici in debelači ko dete.

„Jaz pa sem v resnici prav nesrečen človek!“

Ali vrnil se ni domov. Čemu? Žena bo zvedela tudi od drugih ljudij, da jim je pobila toča. Pa kaj jo naj tolaži? Ali naj kolne, ali naj moli z njo? Ali naj se zaleti z glavo v zid, da ga bo konec? Ali kaj naj vendar stori?

Klobuk si je potegnil na oči in se odpravil nazaj v mesto. Ali prišel je samo do prve gostilnice. Žejalo ga je in žgalo, kakor da mu gori v prsih. In zavil je v gostilnico, da si uteši žejo ...

Po Metliki so kmalu razvedeli, da je toča prav za prav pobila samo Zalokarju in njegovim mejašem. Tudi drugim posestnikom ni prizanesla, ali njih škoda je bila manj občutna.

„Kogar začne tepsti nesreča, tega tepe do kraja!“ so govorili ljudje.

Francetova žena je jokala domd in pogledovala skoz okna, kdaj, odkod in kakšen se ji vrne mož. Bala se je zanj.

France se je vrnil pozno v noč in vinjen je bil. Ženi, ki ga je čakala, ni rekel niti besedice. Molčé je legel spat.

Bolest, obup in obilna pijača so tako vplivali nanj, da je bil drugi dan ves bolan. Po glavi mu je šumelo kakor v mlinu. Ves je bil zbegan in je škripal z zobmi.

In k njemu je prišel njegov svak, mlinar Vuk, in mu dejal: „Čul sem, da ti je pobila toča.“

„Bogme je, pa tako, da kaj izda!“ odvrne France.

„E, Bože moj, kaj hočemo. Nesreča je nesreča!“

„E, je, je!“

„To ti je, kakor smrt, ki pride, da sam ne veš ni kdaj, ni kako!“

„A bolja smrt ko nesreča na nesrečo!“

Vuk se odkašlja in reče:

„Tudi mene tipljejo nadloge s stoterimi prsti. Os se mi je zlomila pri velikem kolesu, stope so mi obrabljene, in treba bi mi novih kamenov. Zaslužka pa je malo, ko pekč sedaj kruh iz tovarniške moke, in ko nam pobija toča žito. Težko je življenje, France!“

„Težje je od mlinskega kamena!“

„E, je! Prav praviš, dragi moj!“

„Tako je, glej! Posebno v naši rodbini prenašamo same butare palic, ki nas tepejo.“

In Vuk se zopet odkašlja in reče:

„Ali najhuje je, ker ni denarja. Denarja ni, dragi moj!“

„Vem, da ga ni.“

„Da, denarja ni, dragi moj, in zato sem prišel, da ti povem, da ni denarja, ko bi ga bilo najbolj treba.“

„Treba bi ga bilo, treba.“

„Hm,“ pokašlja zopet Vuk, „in rekla sva z ženo Nano, da bi bilo treba napraviti novo os pri velikem kolesu, da bi bilo treba popraviti stope in kupiti nove kamene, pa za vse to bi bilo treba denarja, dragi moj!“

„Pa ti ga naj jaz dam?“ vpraša France nemirno in razburjeno.

„No, da!“ pravi Vuk, „tisto bi nama izplačal, kar je Nani zapisal oče, da bi si napravila novo os, popravila stope in kupila nove kamene.“

V Francetu zakipi jeza in Vuku odgovori: „Samo toliko še počakaj, dragi moj svak, da si urežem v meji beraško palico, in da prodam to razlupano bajto, potlej ti pa porinem pred nos tisto, kar je zapisal oče moji sestri Nani. Samo toliko še počakaj!“

In Vuk se zopet odkašlja, pa reče: „Saj te nisem hotel žaliti, France, ali to boš izprevidel, da išče vsak svoje — vsak svoje!“

„Samo potrpi,“ odvrne France, „samo potrpi, sem dejal, dokler ne pridem do beraške palice. Potlej dobiš vse do zadnjega beliča.“

V Francetu se je vse treslo od jeze. Pesti je stiskal in prav kmalu bi bil prijel Vuka za vrat, pa bi ga bil pahnil črez prag na cesto. Ali premagoval se je in premagal; vzel je klobuk ter dejal svaku pred odhodom: „Zdaj-le grem v mejo, da si urežem beraško palico! Potlej se pa vgnezdi tukaj-le, in si teši os, popravljaj stope in kupuj kamene. Pa vrag te naj vzame, lakota!“

Kakor da se mu blede, je vihral z negotovimi koraki po mestu ter končno izginil v gostilnico, kjer si je že prejšnji dan hladil žejo in bolest ...

Drugi dan pa se mu je vzbudilo kesanje. Videl je ženine objokane oči in plahe, solzne očke svojega sinčka.

In naposled se je vprašal: „Kaj mi je pomagano s tem, da sem sedaj popival dva dneva zaporedoma?“

Spomnil se je očeta!

„Za Boga svetega, ali bom tak, kot je bil moj oče?“

Prijel se je z obema rokama za glavo in naglo je hodil po sobi gori in doli.

In podoba njegovega nesrečnega očeta mu je stopila pred oči. Videl ga je tako natanko pred seboj, kakor da stoji v resnici pred njim, ves z vsem svojim bednim življenjem, z vsakim svojim obupnim dejanjem. Ali hoče biti tudi on tak?

Ali si ni dejal nekoč, ko je ogledoval novi kozolec, da mu ni obupati, če bi bilo tu domd vse njegovo prizadevanje brezuspešno, da je svet velik, zlasti oni svet tam onkraj morja, da ima dovolj prostora zanj in za ženo, pa sedaj tudi za otroka, da so njegove moči zdrave in jake? ...

In kakor da bi mu sto grl ob jednem zaklicalo v dušo, v vse njegovo notranje življenje, glasno, odločno in prepričevalno: „V Ameriko!“

„V Ameriko, v Ameriko!“ mu je zvenelo od vseh stranij, iz vsakega kota, izpod tal, iznad stropa — vse je kričalo vanj: „V stran odtod — v Ameriko!“

Beganje po sobi ga je utrudilo. Sedel je za mizo, in desnica, stisnjena v pest, mu je padla po mizi, da je glasno odjeknil udarec po prazni sobi, in France je dejal: „Dobro! Pa pojdem v Ameriko!“

In stopil je k ženi v kuhinjo, položil roke na njene rame in jo vprašal: „Ali me imaš še kaj rada, ljuba žena?“

„Tako silno te imam rada, France!“ mu odgovori žena.

„Pa bi storila nekaj záme?“

„Vse, France, kar mi bo mogoče!“

„Ali bi šla z menoj nekam, nekam daleč?“

„Nikamor ni tako daleč, da bi ne šla s teboj!“

„Pa bi šla z menoj tudi — v Ameriko?“

In brez pomišljanja odgovori žena: „Da, tudi v Ameriko!“

„Dobro! Pa pojdemo v Ameriko!“

France se zatopi za trenutek v misli ... Bliskoma mu je poletelo srce tja do brata Janeza. Njemu bo še prej pisal. Ne bo ga prosil niti pol krajcarja miloščine, samo povedal mu bo, kaj je sklenil, povedal, da bo prodal domačijo, poplačal dolgove, odštel sestri doto, z ostankom pa odšel z ženo in otrokom v Ameriko. To se mu zdi prav. Morda bi hotel brat rešiti domačijo, da ne preide v tuje roke. Če ne — tudi prav. On, France, bo imel čisto vest, in Janez mu ne bo mogel očitati, da je ravnal za njegovim hrbtom.

„Dobro!“ ponovi France še enkrat, „pa pojdemo v Ameriko! Samo prej naj še pišem bratu Janezu!“

France precej sede za mizo in začne pisati:

Dragi brat! Odločil sem se, da odidem z ženo in otrokom v Ameriko. Domá mi ne gre nič več po sreči. Zdaj mi je še toča vse pobila. Rečem ti: vse, da so mi njive kakor miza gole in prazne. Ali od lakote bi ne umrl rad. To se reče: jaz bi že, pa žena in sin mi ne bosta, dokler gibljem z mezincem. Mesarija nič več ne nese. Vsaj meni ne. Dolgovi rastó ko plevel, ki duši žito. Vuk me pritiska, naj izplačam Nani doto. Vse je narobe. Zdi se mi, da je vse moje delo kakor voda, če bi jo Ti izlival v morje, in ki nič ne izda. In še nekaj Ti povem, ker si moj brat. Zadnje dni sem pil, bolje rečeno, pijančeval — prav kakor so naš oče. In tega se bojim. Bojim se, da bi se čisto ne vdal pijači. Potlej bi bilo konec mene in vsega, kar je moje, in kar ni moje. Zato sem sklenil, da grem v Ameriko. Vse do zadnjega repa in do zadnjega jajca bom prodal tistemu, ki bo hotel kupiti. Preračunil sem, da bom toliko dobil za vse skupaj, da bom lahko poplačal morda ves dolg, izplačal Nani doto, in ostalo mi bo še toliko, da pojdem lahko v Ameriko. To je moj trdni in neomajni sklep. Zdela se mi je dolžnost, da Ti sporočim o njem, predno ga izvršim. Saj si vendar moj brat — in to najstarejši izmed nas. Z željo, da bi bil vedno in povsod srečen, Te pozdravlja in v duhu poljublja Tvoj zvesti brat

France.

V Metliki, dne ...

Čakal je skoro mesec dnij, da je prejel od brata Janeza tak-le odgovor:

Moj dragi France! Sam svoj si, zatorej veš, kako bo najbolje zate. Če si se odločil, da pojdeš v Ameriko, Ti ne bom odgovarjal, niti svetoval kako drugače, zakaj nočem, da bi kadarkoli krivil mene, ako bi se Ti godilo kdaj tako, da bi Ti ne bilo prav. Žal mi je, da pojde naš dom v tuje roke. Posvetoval sem se s svojo ženo, bi li ne kazalo, da bi jaz izplačal dolg in tako rešil našo domačo hišo. Ali žena mi je rekla, da bi ne imelo zame in za njo nobenega pomena, da rešim svojo rojstno hišo upnikov. Vrh tega pa imam sedaj sam s seboj toliko poslov in skrbij, da si utrdim kupčijo in domačijo, da bi mi nikakor ne bilo mogoče, skrbeti in gospodariti na dve strani. Ako ti je mogoče, potrpi še nekaj let. V tem času se bodo stvari že kako drugače zasukale. Bodi uverjen, da bi Ti od srca rad pomagal, saj veš, kako me sili srce pod domači krov. Ali tudi jaz imam sedaj ženo in otroka, in moje moči morajo biti v prvi vrsti posvečene njima. Ob jednem s tem pismom Ti pošiljam dva stotaka. Ta denar imej za prvo pomoč in pomagaj si z njim. kakor si veš in moreš. Poslal bi Ti rad več, ali — kakor rečeno — sedaj imam sam ženo in otroka in skrbeti moram najprej za ta dva. Kadar si opomorem sam ter se postavim na trdnejše noge, bom Ti že še kaj poslal, da si pomagaš iz dolgov in stisk. Dotlej pa — to ponavljam še enkrat — potrpi, ako Ti je mogoče! Pozdravlja Te presrčno in Ti želi sreče v vsem Tvojem početju Tvoj brat

Janez.

V Trstu, dne ...

Ko je France prečital pismo, je mignil z rameni in dejal kratko in mrzlo: „Ha, nekaj je že!“

Ali misel na Ameriko se mu je bila vcepila tako globoko v pamet, da se je ni mogel več iznebiti. Pa tudi hotel se je ni! Saj je čul tu in tam, koliko denarja pošilja ta in oni iz Amerike domov, kako si je ta in oni že opomogel, si pridobil lepo imetje in se vrnil domov s polno mošnjo denarja.

Tudi njemu so govorile nade, da si bo s poštenim delom, ki bo imelo v tujini morda lepše, trajnejše uspehe, pridobil toliko imetja, da mu bo mogoče, sčasoma se vrniti domov ter si tu zgraditi novo domačijo.

Brata Janeza je zahvalil za denar, s katerim je — kakor mu je pisal — zamašil prve luknje. A dostavil je tudi v pismu, da gre, ker je že tako sklenil, in ker je tudi žena s tem zadovoljna, na vsak način prek morja, poskušat tamkaj svojo — srečo.

Janez mu je prav na kratko odgovoril, da naj ravna po svoji glavi, da naj pazi, da ne bo kdaj obžaloval tega svojega koraka, in mu želel srečno pot in še srečnejšo vrnitev v domovino.

Med tem je bil France že doznal za kupce. Hišo in nekaj zemljišča je kupil njegov prejšnji tekmec — mesar, drugo so pokupili večinoma oni, ki jim je bil France kaj dolžan. Doplačali so mu samo toliko, kolikor je bila kupna cena višja nego dolg. Sestri Nani je izplačal doto, a sam je spravil ostali denar, da mu bo za potovanje v Ameriko.

Bilo je tako-le sredi jeseni, ko se je odpravil na pot. Nekako lahko in mirno je vzel slovo od znancev in prijateljev. Tudi ženi ni bila ločitev iz rodnega kraja tako težka, kakor si je mislila. Bilo je zgodaj zjutraj, in mrak je še ležal krog in krog. Izpred Zalokarjeve hiše je zdrdral proti Karlovcu voz. Na njem je sedel France, in nanj je bila tesno naslonjena njegova žena. V naročju ji je še spalo dete, upanje in veselje obeh — njiju prvorojenec.

Na nebu so še trepetale zvezde. Ko pa je pridrdral voz na gladko cesto in se je odprla pred njim obkolpska ravnina, sta zagledala France in njegova žena, kako se bolj in bolj svetlika nebo na obzorju, tamkaj nad srednjevisokimi griči in gorami. In nebo je prihajalo svetlejše in svetlejše, dokler se ni kakor velika, bajnolepa roža razcvetela po njem zlatordeča luč.

Bila je zora lepega jesenskega jutra.

XXI.

Pri Janezu Zalokarju v Trstu je vladala sreča. Z ženo Marijo sta se ljubila in si napravila dom prijeten in bogat. Bil je opravljen s krasnim, dragocenim pohištvom. Po stenah so visele lepe podobe v pozlačenih okvirih, in po svetlo zlikanih tleh so bile pogrnjene drage preproge.

Bil je v resnici gosposki dom.

Po njem se je izprehajala, ga oživljala, osrečevala in pomlajala kakor mlada, cvetoča pomlad hčerka Marijina in Janezova — lepa, zlatolasa Ivanka. Štela je deset srečnih let, in nje ljubeči oče ji je preskrbel dobro in drago vzgojo.

Že izza Ivankinih najmlajših let, ko je začela izgovarjati prve besede, je bivala poleg nje domača učiteljica, ki ji je dajala prve nauke. Pozneje so začeli dohajati k njej domači učitelji, ki so jo poučevali v raznih predmetih in jezikih, v godbi in petju. V šolo ji ni bilo treba hoditi, ker ji je z dragim denarjem napravil oče šolo domá.

Vsi domačini — zlasti oče in mati — so pazili na Ivanko kot na dragocen biser, kot na nekaj, česar vrednost in veljava je neizmerna in neizrečna. Na njej so počivali vsi pogledi kot vestni, zvesti čuvaji. Pazili so ji na vsak korak, vsak dihljaj, vsako kretnjo. Od knjige h klavirju, od klavirja k peresu jo je vodila dan na dan pot. Zato pa je bila Ivanka nežno, občutljivo dekletce, ki ga je vznemiril vsak strožji pogled, ki mu je škodila vsaka sapica ...

Po mizah in mizicah v vsaki sobi so bile razpostavljene njene slike. In če je kdo prišel k njim na obisk, mu je razkazovala Ivankina mati te slike in mu pripovedovala: „To je naša rožica, to je naša Ivanka!“

Če je kaj zbolela, samo kaj malega zbolela, recimo, da jo je bolela glava, ali da je imela nahod, so precej poklicali zdravnika, ki je moral paziti z največjo natančnostjo na mlado bolnico. Vsi domačini so trepetali za njo v strahu in skrbeh.

Moj Bog, kaj bi bilo, da jim usahne ta rožica! —

Gospod Benuzzi se je jako postaral. Za trgovino se ni več menil. Pa saj tudi ni več bil za resno delo, ker se človek v starosti pootroči. Vso skrb je prepustil Janezu, ki je vodil trgovino s spretno roko. Stari Benuzzi je imel največje veselje ob vnukinji Ivanki. Z njo se je zabaval, z njo je čital knjige, z njo vred je bil zopet otrok.

Največji praznik za rodbino Zalokar-Benuzzijevo je bil, kadar so praznovali god Janezov in Ivankin. To je bilo vsako leto veselja in darov in gostovanja! Kolikor so imeli znancev in prijateljev — vsi so bili povabljeni k obedu, kjer so praznili kozarce dragega vina na zdravje obeh godovnjačev.

Ob takih prilikah se je pokazal Janez vedno bogatoradodarnega, razkošno-gostoljubnega. To je bilo jedi, pijače in smodk na izobilje, da se je malo ne šibila preobložena miza. Ko so se do večera nazabavali in nagostili, je povabil Janez vse svoje goste v gledališče, kjer jim je preskrbel najlepših in najdražjih sedežev; ali pa jih je odvedel v kako imenitno gostilnico, kjer je najel záse sobo ali keglišče, in kjer se je nadaljevala zabava.

A plačal je vse sam. Opravičeno so torej govorili ljudje: „Neizmerno je bogastvo Janeza Zalokarja!“

Janez je že skoro pozabil Metlike in Metličanov. Preveč je imel posla, in preveč mu je bilo navezano srce na njegov novi dom, na ženo in na hčer. Pa čemu bi mu tudi sedaj uhajale misli tja, kjer je bil rojen? Drugi ljudje gospodarijo tam, in tudi Zalokarjevih so malo ne pozabili ...

Le Štuparjev Janko, ki je še vedno pisal pri notarju, je dobil včasi od Janeza pismo. In iz njegovih pisem je posnel, da živi sedaj srečno in zadovoljno, in da se mu godi dobro.

Tako se je raznesel glas o njegovem bogastvu, o bogastvu vélikega trgovca, rojenega Metličana, sedaj veljavnega, bogatega in uglednega Tržačana.

„Kako bi bilo dobro, da ga imamo domá, v Metliki, tega Janeza, tega vélikega trgovca!“ so govorili ljudje, kadar so se ga spominjali v pogovorih.

„Dobro bi bilo, dobro, zakaj mnogo denarja bi prišlo z njim v naše kraje,“ so dostavljali drugi.

„Ali kaj hoče tu pri nas taka vélika trgovina?“ so menili tretji.

„Pri nas ni, da bi se razpečavalo blago v druge kraje. Naše ceste so slabe. Tu gre doli, gori, doli, gori — kakor v zibelki. Pet ur imamo do železnice, če gremo na Karlovec, a poldrugi dan, če gremo na Ljubljano. In kaj bi počel pri nas veliki trgovec?“

„Da, to je res! Naši kraji tostran Gorjancev so zapuščeni in pozabljeni od vsega sveta! Kakor da nas ni na svetu — tako je z nami! A glej! Naši ljudje živé v tujini, in njih bogastvo raste in raste! Ej, bistre so naše glave in iznajdljive, in naše dlani se ne plašijo žuljev. Pa kaj hočemo, ko ni vsakemu dano, da bi ostavil domače uboštvo in se na tujem dvignil do vélikega trgovca!“

„Pa kako bi bilo lepo, da nam vsaj kaj pomaga!“

„Še bratu ni, pa bi nam!“

„Še bratu ni! Kaj bi govorili tako! Takrat še ni imel sam ničesar! Baš znašati je začel na kupček. In kaj bi mu ostalo, da ga razbije takoj v začetku? Nič! Ali ni poslal bratu Francetu nekaj denarja? Štuparjev Janko pravi, da toliko, kolikor je mogel. Kaj vem — tri sto, štiri sto, dve sto petdeset — jaz ne vem koliko, ali nekaj je le bilo! Vsega pa vendarle ni mogel! To je čisto jasno! Tudi ti ne bi, če bi imel še tako ubožnega brata. Ej, dragi moj, človek je samemu sebi najbližji.“

„Pametno govoriš, prijatelj! Pa kaj je tudi pomagalo Francetu? Krpal je in krpal, pa ni šlo! Krpal je na jednem oglu, a rušiti se je začelo na drugem ... in tako naprej. Leto za letom nič pridelka na njivah, nič trave pod koso, nič klasja pod srpom ... Leto za letom piškava žetev in mlatev — e, dragi moji, potlej ni kar nič čudnega, če preide človeku veselje do domače grude! Alo, hajdi, v Ameriko! Saj vidite, koliko jih je že šlo od nas! Jedni si res pridobé nekaj dolarjev, a drugi se vračajo domov še večji siromaki, nego so šli tja. Tu se zadolži, da more tja, tam se izdela in potare in pride nazaj v stari dolg, samo da je vrh tega še ves bolan in kilav! Tako je! Ali Janeza nikar ne dolžite! Kar je mogel, je storil; če bi pa ne bil storil toliko, kolikor mu je bilo mogoče — to je pa njegova krivda, ki bo dajal sam odgovor za njo!“

„Ali boste videli, da ga bomo imeli še v Metliki — njega, vélikega trgovca! Jaz si mislim tako-le: Kadar si bo napravil dovolj denarja, bo pustil Trst, pa bo prišel med nas. Mislite, da se bo ubijal do konca dnij, ko mu ne bo več treba? Saj se tudi jaz ne bi, pa menda nihče ne!“

Tako in jednako so razpravljali Metličani o svojem rojaku — vélikem trgovcu Janezu.

A nekoč se je vendar spomnil Janez doma. Spomnil se ga je z vsem hrepenečim srcem. To je bilo takrat, ko mu je pisal po dolgih letih brat France iz Amerike prvo pismo.

Moj dragi brat! Morda si si že mislil, da me ni več med živimi, ker nisi dobil do danes nobenega poročila o meni in od mene. Tudi jaz ne vem, ali še živiš, in kako se Ti godi, vendar upam, da si zdrav in čvrst, in da živiš srečno. Ne bom se opravičeval, zakaj sem molčal doslej. Bilo je mnogo vzrokov, ki jih mi pa ni treba navajati. Početkoma se mi je godila slaba. Kopal sem v rudnikih in si težko služil kruh. Moja žena je stregla po hišah in čuvala dete domá. Prenaporno delo me je vrglo na posteljo. Prenesli so me v bolniščnico, kjer sem visel več mesecev med življenjem in smrtjo. Takrat sem se že kesal, da sem prodal domačijo, in da se nisem ravnal po Tvojih besedah, s katerimi si mi svetoval, naj še potrpim nekoliko časa, da se bo že kako zasukalo in obrnilo na bolje. Bilo bi se morda obrnilo na bolje, in danes bi imeli še vedno svoj dom v Metliki. Tako ga pa nimamo več in kot ovce brez pastirja smo se razkropili po svetu. Jaz sem šel naj dalje — oh, tako daleč, da me je strah, misliti na daleko pot iz Evrope v Ameriko. Tudi Ti si daleč od doma, samo sestra Nana je tam blizu. Pa kaj ji to pomaga? Če pride v Metliko, pa vidi ono hišo, vem, da ji je težko, saj si lahko reče: „To je bilo naše, pa sedaj ni več!“ Vidiš, ljubi brat, tako je tudi meni hudo, kadar se spomnim svojega doma, kadar se spomnim, kako smo se radi imeli, in kako smo živeli domá. Pa zdaj je vse drugače! Ko sem ozdravil, sem se zopet poprijel dela. Živel sem jako varčno in lepih dolarjev sem si prihranil. Po petem letu svojega tukajšnjega bivanja sem vzel v najem gostilnico. Moja žena je kuhala, a jaz sem točil in stregel gostom. Tudi najin fant je že toliko dorastel, da je nama pomagal. Če drugega ne, pa je pestoval svojo sestrico, ki je sedaj tudi že čvrsto dekletce. In ko je preteklo deset let, kar sem prišel v Ameriko, sem kupil od svojega gospodarja hišo in vrt, in danes je gostilnica moja last, in — hvala bodi Bogu — godi se mi dobro in tudi moji družini. Vsi delamo pridno, pa smo zdravi in zadovoljni in prosimo Boga, naj bi vedno ostalo tako. Tu sem si torej ustanovil novo domačijo, a rad bi zopet videl svoj rojstni kraj, rad bi zopet videl Tebe in sestro. Ali zapisal sem preveč, ko sem rekel, da smo vsi zdravi. Od one bolezni se ne morem jaz nič kaj prav popraviti. Še sedaj ni vse tako čisto v redu z menoj. Zdaj mi je to, zdaj ono, in čisto sem uverjen, da še do danes nisem popolnoma zdrav. Prenaporno delo in večne skrbi ubijejo človeka in njegove moči. In tudi to dobro znaš, dragi moj brat, da pride bolezen v človeka s senenim vozom, a iz njega gre po niti. Toda ves čas, odkar sem tu, nisem izgubil zaupanja v Boga in v njegovo sveto voljo! Kakor on ukrene, tako se bo zgodilo; zato si pa jaz preveč ne ubijam glave s tem, kaj in kako pride. Ali vsaj počival bi rad v domači zemlji! Pa če bi prišel v Metliko, kaj bi bilo potem? Kar bi videl — vse bi mi klicalo: „Kaj pa iščeš tukaj? Tukaj ni nič več tvojega — tvoji so samo grobovi!“ Saj veš, Janez, tisti grobovi pri Treh farah! Daj, daj, Janez, pa pojdi enkrat tja, enkrat o priliki, kadar bo proščenje pri Treh farah, pa poglej, kakšni so grobovi naših ljudij. Ali raste po njih trava? Ali cvetó po njih rože? Ali še stoji leseni križ — ah, leseni križ na grobu naših starišev? Vse poglej, pa če ni v redu, naroči, naj popravijo! Naši stariši so nam bili tako dobri, in to bi ne bilo lepo, če bi jih pozabili sedaj, ko počivajo v Bogu. Zato prilagam temu pismu dvajset dolarjev. Pa naroči kamen z zlatimi črkami in ga daj postaviti na grob. In kar bi bilo premalo denarja, pa ga dodaj Ti, ali pa piši meni, da Ti še pošljem, da bo lep tisti grob, kjer počivajo naša mati in naš oče. Tako mi je žalostno srce, ko mislim na nje! Zdaj pa sklenem to svoje slabo pisanje. Moja roka je žuljava in težko vodi pero po papirju. Prosim Te, piši mi tudi Ti, in povej mi vse, kar veš in znaš. Črez široko morje Ti pošiljam svoje, svoje žene in svojih otročičev pozdrave ter ostajam Tvoj zvesti brat

France.

V Toweru (Minesota), dne ...

— — — — — — — — — — — — — — — — — —

Otožnost je objela Janeza, ko je prečital bratovo pismo. Vzbudilo se mu je v duši očitanje, kličoč mu, da je pozabil svojih roditeljev, da je pozabil tiste obljube, ki jo je storil takrat po očetovi smrti ... Vse moči svojega telesa in duha hoče napeti, da pomaga domu iz pogube ... Pa kaj je storil? Ali je sploh kaj storil? Ali ni samo tolažil brata? In kaj pomaga sama tolažba? Ali ni dostikrat slabša nego molčanje? Samo tista malenkostna podpora, ki mu jo je poslal, tista pač ni mogla rešiti doma in brata. Morda bi bil tistikrat storil v resnici še lahko nekoliko več, da reši domačijo, ali mnogo več pa tudi ni mogel storiti ... Tako se je tolažil Janez sam — tolažil se zato, ker se mu je oglašalo v duši nekaj kot očitanje, kot težka, pekoča vest ...

Ali kaj naj stori sedaj? Dom mu je prodan! ... Drugemu zori žito po Zalokarjevih njivah, drugemu se razpenjajo senčnate krone sadnega drevja po Zalokarjevi pristavi ...

In zopet se oglasi v njegovi duši nekaj kot očitanje, kot težka, pekoča vest ...

Pa ni li vsega tega kriv on sam?

Ali bi ne bil mogel takrat izdatnejše priskočiti bratu na pomoč, ko mu je pisal, da se odpravlja na pot v Ameriko?

Pa saj je hotel, Janez je v resnici hotel, samo žena mu je branila — to se reče — rekla mu je, da nima zanj pomena ... In Janez je to uvidel ...

Kaj mu hoče danes vse kesanje!

Toda groba svojih starišev ne sme pozabiti. In ko pride to leto trifarško proščenje, pojde v Metliko, da izpolni bratovo željo, in da zadosti dolžnosti, ki jo imajo otroci do svojih starišev ...

A dotlej je še dolgo, in čakanje je tako težko. Ko bi vsaj imel človeka pri sebi, da bi se včasi razgovarjal z njim o domačih krajih in o domačih ljudeh!

In Janez se je zopet spomnil prijatelja Janka. Siromak je Štuparjev Janko s svojim slepim očesom, in njemu bo pač vse jednako, ako si služi kruh v Metliki, ali ako pride k Janezu v Trst. Pa bi bil morebiti še rajši tu pri njem — prijatelj pri prijatelju.

Janez je torej pisal Janku ter ga povabil, naj pride k njemu v Trst, kjer ima obilo dela zanj. Vendar ga ne bo preoblagal z njim, nego delal bo le toliko, kolikor mu bo dopuščalo bolno oko. Janez si ga želi bolj zato, ker je iz domačega kraja, in ker mu je prijatelj izza mladih nog.

Janko je poskočil od veselja, ko je prečital Janezovo pismo. Odgovoril mu je takoj, da pride k njemu začetkom prihodnjega meseca, ko odsluži zadnjo plačo pri notarju.

Predno je prišel Janko v Trst, je tudi odpisal Janez svojemu bratu v Ameriko.

Dragi France! Tvoje pismo me je razveselilo, zakaj večkrat sem mislil ndte in nisem vedel, kako živiš, in kaj počneš. Sedaj vem, da Ti je bila v tujem svetu sreča bolj naklonjena, nego v domačem kraju, da si zadovoljen Ti in s Teboj Tvoja rodbina. Samo poročilo o Tvojem šibkem zdravju me je užalostilo. Ali tisto Tvoje zaupanje v Boga in njegovo sveto voljo vzbuja tudi meni prijetno nadejo, da se Ti bo zdravje polagoma do cela učvrstilo, da boš telesno krepak in v srcu vesel užival sadove svojih dolgoletnih naporov. Bog zna, kaj in kako bi bilo, da si takrat uvaževal moje besede in ostal domá. Danes lahko praviš to in ono, ali gotovega ni moči vedeti nikomur. To je čisto človeško: Ljudje sklepamo, premišljujemo, ugibljemo, sanjamo, se razburjamo in kesamo, tolažimo in izpodbujamo, upamo in obupujemo — kakoršen je že ravno trenutek, ki ga živimo, kakoršno je baš razpoloženje naših duš. Ali nikdar ne moremo z neovrgljivo gotovostjo iz sedanjosti sklepati na preteklost ali na bodočnost. To, kar sklepamo, je zgolj domišljivost, so samo sanje, ki nam prepletajo razum. Resnična je samo naša sedanjost, ki je premnogokrat drugačna, nego smo si jo zamislili na podlagi svojih naporov in prizadevanj. Sedanjost nas pouči nebrojnokrat, da niso uspehi ali neuspehi našega truda, naše trpljenje in veselje, uresničenje naših nadej, propad naših željá in upov v naših rokah, nego da vse naše življenje vlada, da vse, kar nas dviga ali ponižuje, osrečuje ali tepe, kaznuje ali plačuje, ustvarja višje, vsemogočno bitje, ki stori, kar hoče, ki ni dolžno za svoja dejanja, za svoje nedoumne sklepe odgovora in opravičila nikomur, in ki je svetu in nam in samemu sebi vse in jedino ... To bitje je Bog! Glej, njegova močna roka je padla tudi po nas in nas razkropila po svetu. To, kar nam je bilo najdražje, smo položili v zemljo, tam v tisti grob pri Treh farah, drugi smo šli — kakor pravimo — s trebuhom za kruhom. Doline in gore in valovi širokega morja ločijo nas, ki smo imeli nekoč ob ljubljeni mamici svoj svet, ki še v sanjah nismo poletavali tako daleč, tako silno daleč drug od drugega! Zakaj, France, nas ne ločijo sedaj samo doline in gore in valovi širokega morja — mi smo sedaj različni tudi v svojem notranjem svetu. Vsakemu izmed nas — Tebi in Nani in meni — je življenje začrtalo v dušo drugačne znake, vsak izmed nas je danes bogat drugih in drugačnih izkustev. O pač! Spominjam se, dragi brat, kako sem v svoji mladosti sanjal o velikem svetu! Videl sem ga že nekaj, a to je še malo. Kdo ve, če je že priplavala moja ladja v varno pristanišče? Kdo more reči, da mi tu, kjer sem sedaj, tudi izkipi življenja moč? Tega ne ve nihče, in jaz najmanj. Mogoče je, da bomo še kdaj skupaj, mogoče je, da se ne vidimo nikdar več. Tako je življenje! Danes lahko rečem, da sem srečen in zadovoljen. Imam ljubljeno ženo in predragega otroka — hčerko Ivanko, ki mi je več vredna kot vse moje imetje. Zdravi smo in čvrsti, samo moj tast, ker je mož prekoračil že sedemdeseto leto, hira. A to je naravno! Starost je žetev smrti. Prav presrčno me veseli, da Ti je dal novi svet novo domačijo. Naj blagoslavlja Bog vedno in povsod vsak Tvoj korak, vsak gibljaj Tvoje roke! Kar si mi pisal zaradi starišev, bom vse storil o prvi priliki. Še letos pojdem v domače kraje, če se kaj posebnega ne pripeti. Sprejmite Ti in Tvoja rodbina od mene in od mojih srčna pozdravila! Tvoj brat

Janez.

V Trstu, dne ...

— — — — — — — — — — — — — — — — — —

Končno je dospel tudi dan, ko se je pripeljal v Trst Štuparjev Janko.

Na kolodvoru ga je pričakoval Janez z ženo in hčerjo. Ko je pridrdral vlak in je stopil Janko iz vlaka, je veselo zaklical Janez svojima spremljevalkama: „Glejta, to je moj prijatelj!“

Potem je pristopil k Janku, ga iskreno objel in poljubil, rekoč: „Bog te sprimi, dragi Janko!“

Solze so stopile obema v oči, saj se nista videla že dolgo vrsto let.

Tudi gospa Marija in hči Ivanka sta prijazno pozdravili Zalokarjevega prijatelja. Vsi so stopili v voz, da se odpeljejo v Janezovo stanovanje. Janko je sedel poleg gospe, njima nasproti sta sedela Janez in Ivanka.

Prijatelja sta se molčé gledala; zakaj po dolgem snidenju človek v prvem trenutku čestokrat ne ve, kaj bi govoril.

Janku se je zdelo, da se je Janez postaral. Lepo, dolgo črno brado so mu že prepletale bele niti. Takisto je opazil Janez, da prehaja Janko v moško dobo. Tu in tam mu je že ležala na licu in čelu globoka črta, ki jo je vanj zarezal čas. Poznalo se mu je, da si je s težavo služil kruh, da mu je stal zvesto ob strani napor, kadar je opravljal službo v notarjevi pisarnici. Ali kar sta opazila prijatelja izprememb drug na drugem, o tem si nista črhnila niti besedice.

Kočija je drdrala po širokih tržaških ulicah, in Janku se je zdelo, kakor da je zrastel za glavo višji, tako se mu je zdela gosposka ta vožnja. Lice mu je bilo vedno nabrano v veselem nasmehu. „Tako gosposki pa se še nikdar nisem vozil,“ opomni Janko.

„Nič gosposki, prijatelj,“ reče Janez, „pri nas smo samo domači.“

„Domači, domači,“ pristavita tudi žena in hči.

„E, saj je lepše, če je po domače,“ pravi Janko in se zasmeje prav od srca.

Ivanka ga je gledala neprestano. Prijalo ji je Jankovo dobrovoljno lice in pa nasmeh, ki je bil razlit po njem.

„Gospod Štupar pa je videti dobre volje,“ opomni bolj tiho očetu. „Saj tudi je. Boš že še videla,“ pravi oče in vpraša, obrnjen k Janku: „Kaj ne, Janko, da je res tako?“

„Kakor pride,“ pravi ta. „Včasi je dež, včasi sije solnce, včasi smo takšni, včasi drugačni — kakor beračeva torba: danes je polna, jutri prazna. No, včasi bomo že kakšno rekli. Saj imate v Trstu vina, ne?“

„O da!“ potrdi Janez, „imamo takšnega vina, ki sili v lase.“

Janko se brž odkrije in se prime za lase, pa reče: „Hvala Bogu, las imam še nekaj!“

V tem je pridrdrala kočija pred Benuzzijevo hišo.

„Tako! Zdaj smo domá,“ reče Janez in odpre vratca pri vozu.

Polagoma so vsi izstopili ter izginili v veži.

„Za Boga,“ se začudi Janko, „to je pa cela palača, jojmene!“

A še bolj se je začudil, ko je stopil v stanovanje. Janko je kar obstal na vratih in gledal gori in doli, na desno in levo.

„Pa tukaj stanuješ ti, Janez?“ ga vpraša.

S smehom mu odgovori prijatelj:

„Da, tu stanujemo jaz in moji ljudje.“

In Janko stopi par korakov naprej in se čudi: „Joj, joj, joj!“

A tedaj se mu zaplete noga v preprogo, razpeto po tleh, in Janko se položi, kakor je dolg in širok, po mehkih tleh. In v njem se vzbudi šegavost, zatorej ostane nekaj hipov na tleh.

Vseh, ki so stali v sobi, se poloti smeh.

„Ali te naj vzdignem!“ ga vpraša Janez in se skloni k njemu.

„Čakaj, Janez, čakaj,“ odgovori, „da poskusim, ali lahko sam vstanem.“

In uprl se je z rokami ob tla in se počasi dvignil in postavil na noge. „Hvala Bogu,“ pravi, „saj ni tako hudo, kakor sem mislil v prvem trenutku.“

V tem je pripravila služkinja v jedilnici bogato južino, in Janez je povabil prijatelja, rekoč: „Pa pojdi, Janko, da se pokrepčaš in prepričaš, kakšno vino imamo v Trstu.“

„Bogme, saj sem v resnici žejen in lačen,“ odvrne Janko in stopi v obednico.

XXII.

„Zdaj pa živim kakor v majhnih nebesih,“ se je hvalil Janko.

Pa mu je bilo tudi zares dobro in ugodno.

Janez je bil sama dobrota. Svoji ženi najboljši mož, svoji hčeri najboljši oče in svojim, oziroma svojim in Benuzzijevim uslužbencem dobroten gospodar, a Janku je bil prijatelj.

Osobju v pisarnici ga je predstavil z besedami: „To je moj dobri prijatelj Janko Štupar!“

Janku je to laskalo. Saj to nekaj pomeni, če reče gospodar Janez Zalokar svojim gospodom v pisarnici, da mu je Janko prijatelj!

V Janku se je vzbudilo globoko spoštovanje do prijatelja Janeza. Videl je, kako ga cenijo gospodje v pisarnici, ki jih je bilo petindvajset po številu, pa vsi so imeli neprestano obilo opravka. Jeden je bil med njimi, ki ni imel druge naloge, nego da je štel denar. Dan na dan so rožljali srebrni tolarji in zlati cekini izpod njegovega palca po kameniti plošči.

Nadalje je videl, koliko imenitne tržaške gospode si šteje v čast, da ima priliko, občevati z Janezom. Ta je vabil to gospodo k sebi na obede in večerje, vodil svoje prijatelje v gledališče ali v gostilnice ter dal vsakemu razumeti, da je njegova blagajnica polna in bogata. Kadarkoli je priredil Janez kakšno zabavo, in najsi je povabil k sebi še tako imenitno gospodo, Janko je bil vedno Janezov najljubši gost. Kmalu so ga vzljubili tudi Janezovi znanci in prijatelji, saj je bil Janko šaljiv in dovtipen, in Janez ga je imel bolj za zabavo, nego za delo.

In takih gostovanj in razveseljevanj je bilo pri Janezu vedno dovolj. V Trst so dohajali trgovci iz drugih večjih in velikih mest — z Dunaja, iz Prage, iz Budapešte itd. — ki so imeli trgovske zveze z Zalokarjem. Ti so bili vedno Janezovi gostje, a zmeraj — kakor rečeno — je bil Janezov najljubši gost Janko, ki se je prav kmalu v Trstu in pri Janezovih do cela udomačil.

Čisto lahko je torej razumljivo, da se je tudi število Julijinih in Henrietinih znancev pomnožilo, in da sta potrkala pri Benuzziju nekega dne dva snubca: jeden — bil je mlad trgovec z Dunaja — je zaprosil Julijine roke, a drugi — bil je častnik in sin tržaškega zapovedujočega generala — roke Henrietine.

Stari Benuzzi, ki je dal v izberi moža že Mariji svobodno roko, se ni upiral tudi sedaj, ko sta izjavili Julija in Henrieta, da je njima s snubitvijo in s snubači zadovoljno srce. Praznovali so zaroko na slovesen in bogat način. Janez ni nikoli štedil, kadar je bilo treba pogostiti povabljence. Toliko bolj je bila radodarna njegova gostoljubnost sedaj, ko so se zbrali h gostovanju, da praznujejo zaroko njegovih svakinj.

Janez je dobro vedel, kaj ga čaka, ko se omožita Julija in Henrieta. Treba mu bo globoko poseči v žep in izplačati vsaki po sto tisočakov gotovega denarja. In to je v resnici lep denar — dve sto tisoč goldinarjev! Pa Janez ni hotel preveč misliti na to, zakaj dobre volje si ni maral kvariti; vsaj tega ni hotel, da bi njegovi gostje opazili, da so ga napadle skrbi.

Prvi dan so praznovali zaroko domá. Do večera so zajemali iz polnih krožnikov in pili draga vina. Janko je bil do razposajenosti dobre volje. Celó pesem, ki jo je pel najrajši že v otroških letih, pesem o jelenu, je moral zapeti. Ponoviti jo je moral na obče zahtevanje kar trikrat zaporedoma, tako je ugajala poslušalcem — pa ne toliko pesem sama, temveč nje pevec jim je bil všeč, ki jo je pel z nekako gledališko spretnostjo. Kakor so bili glasovi višji ali nižji, tako se je spenjal Janko na prste, ali se pa spuščal na sedež in se stiskal pod mizo.

Zvečer je šla vsa družba v gledališče, a po gledališki predstavi so se odpravili v gostilnico.

Janku se je smilila Janezova mošnja. Pa končno si je mislil: „E, saj ima in lahko plača.“

Drugega dne popoldne je pridrdrala pred hišo dolga vrsta kočij, ki so jih zasedli Janezovi gostje in njegova rodbina ter se odpeljali na Razdrto, kamor je že bil prej Janez sporočil, da pride z večjo družbo, in da se naj gostilničar preskrbi z vsem potrebnim, da ne bo treba gostom trpeti žeje in lakote.

In gostje niso trpeli niti žeje, niti lakote. Razdrški gostilničar jim je pripravil gosposko južino, ki jim je šla zunaj na lepem gostilniškem vrtu izborno v slast. Nastavil je sodček krasnega terana, ki je kmalu vzdobrovoljil Janezove goste, jim razvezal jezike ter jih razvnel do najmilejše volje. Janez se je zabaval z Jankom ter si z njim obnavljal spomine na otroška leta.

„Ali se spominjaš, Janez,“ ga vpraša Janko, „kako si nam čital nekoč pravljico o materinem srcu?“

„Kako bi se ne spominjal tistega dneva in one pravljice?“

Po Janezovem čelu je vzplavalo nekaj kot meglica ... Brž je okrenil pogovor na druge stvari. Ni hotel, da bi mu žalost pregnala dobro voljo ...

Stari Benuzzi se je zabaval z Ivanko. Z njo je hodil po vrtu in ji v kite povijal cvetlice, ki jih je trgala po gredah, katerim je bil odločen zadnji vrtni del. Bil je videti ves pomlajen, in veselje mu je žarelo z lica. Večkrat se je vrnil k mizi, popil kupico vina, se nekoliko pogovoril, si zapalil smodko ter zopet stopil k Ivanki, ki se je kakor rož kraljica izprehajala med lehami ...

Potlej so se vsi dvignili ter odšli na keglišče, da se nekoliko preganejo in zabavajo.

Seveda ni šlo s keglanjem kdo ve kako imenitno, zakaj krogle so metale tudi ženske, ki so jim pa uhajale v desno ali levo stran, da je malokatera dospela tja do deveterih stožcev.

In če ni bilo čuti mnogo ropotanja, pa je bilo vsaj čuti mnogo smeha. In veseli družbi je bila pač zabava glavna stvar.

Prihajal je večer, in luna je vzplavala na nebo. Kot raztopljeno srebro se je razlivala njena luč po zemlji, ki se je pripravljala k počitku. Lunini žarki so se raztkali po strehah kakor srebrna tančica in se pobesili po vejah kot srebrni okraski.

Krasna mesečna noč je s čarobno svojo tajnostjo objela stvarstvo daleč na okrog ...

Janez je poravnal račun in ukazal, naj kočijaži zaprežejo vozove.

Bilo je v prirodi hladno, zakaj mrzla sapa je zavela tam od kraških skalin.

Gospoda se je skrbno zavila v ogrtače in vrhnje suknje ter sedla v vozove, ki so zdrčali po gladki, z mesečino jasno razsvetljeni cesti proti Trstu.

V zadnjem vozu so sedeli Janez, stari Benuzzi in Janko.

Početkoma so se pogovarjali o tem, kar jim je ravno prišlo na um, potem so umolknili, in njih duše so se potopile vsaka v svoje misli.

Starega Benuzzija je zdaj pa zdaj stresel mraz. Zavil se je tesneje v vrhnjo suknjo ter se naslonil v kot. Kmalu se mu je sklonila glava na prsi. Zaspal je. V tem se mu je razpela suknja, in obkrožal ga je hladni nočni zrak.

Ko je družba dospela v Trst, se je razšla k pokoju. Starega Benuzzija je stresal mraz. Legel je v posteljo in se toplo pokril. Ali spati ni mogel. Prihajalo mu je vroče in mrzlo, mrzlo in vroče, in komaj je dočakal jutra. Poklicali so zdravnika, ki je preiskal starca ter dognal, da so se mu vnela pljuča.

Starega je bodlo po prsih, kakor da mu tičé v pljučih šivanke. Vročina je rastla od hipa do hipa, da je začel bolnik naposled blesti. Le včasi mu je še nekoliko odleglo, in v takem svetlem trenutku je tudi zaželel duhovnika, ki ga je spravil z Bogom.

Ob njegovi postelji je neprestano čul zdravnik. Ali ta je zmajeval z glavo, rekoč, da je napadla starca pljučnica v najhujši meri. Domačinom je povedal kar naravnost, da tu ne bo mogla njegova znanost mnogo pomagati, in da naj bodo pripravljeni na najhujše.

In to najhujše je prišlo!

Po kratkih dneh mučne bolezni je izdihnil stari Benuzzi.

Dasi je prišla njegova bolezen in njegova smrt tako naglo, tako nepričakovano, vendar so se tolažili njegovi sorodniki s tem, da je tičal že globoko v zimi življenja, in da je bilo vsak hip misliti na konec njegovih dnij.

V sobi, kjer je bival naposled, so prepregli stene s črnim suknom, v sredi pa so postavili mrtvaški oder, prekrit črez in črez s črnim žametom. Nanj so položili starega Benuzzija, ki so ga oblekli v črno opravo. Vse krog in krog je bilo črno, samo mrličevi sivi, kot sneg beli lasje, njegova takisto bela brada in pa upadlo, voščeno lice ter kakor iz belega mramorja izklesane roke so se odbijali od črnega žameta ter napravljali na gledalca globok, neizražen vtisk ...

Ob odru so postavili visoke ciprese in širokoliste palme, in med rastlinjem so gorele noč in dan v visokih srebrnih svečnikih bele sveče.

Črne stene so kmalu izginile pod ogromnimi venci, ki so jih pokladali ob odru pokojnikovi sorodniki, znanci in prijatelji. Na dolgih, dragocenih trakovih so se svetile pozlačene črke poslednjih pozdravov.

Vsa soba se je izpremenila v nekak cvetličnjak, ki je bil prenapolnjen s težkim, opojnim vonjem ... Benuzzijev pogrebni izprevod je bil veličasten, bolj podoben procesiji, kjer se kaže bogastvo, nego pogrebu, kjer se kaže žalost. Trije pari črnih, lepih konj z lasastimi šopi vrh glave in opreženi s črnim, srebrno okovanim jermenjem so korakoma vlekli mrtvaški voz, na katerem je počivala posrebrena, črno obrobljena kovinska krsta. Tudi drugi voz, na katerem so bili kot v cvetočo goro nakopičeni venci, je peljalo šestero konj. Duhovniki so se vozili pred krsto, a za njo so stopali sorodniki, potlej Benuzzijevi uslužbenci, dalje velikanska množica najvišje tržaške gospode in drugega občinstva tja do delavcev in siromakov, ki jim je delil blagi pokojnik toliko dobrot.

Ta pogrebni izprevod je pač najjasneje pričal, kako znan, cenjen in spoštovan je bil stari Benuzzi.

Sedaj je ostal Janez sam s tisoč skrbmi ...

Po tastovi smrti je imel mnogo posla, da je uredil vse papirje in listine. In ko se je približal čas trifarškega proščenja, ni mogel Janez izpolniti obljube, dane bratu Francetu. Neobhodno je bil potreben domá, zatorej je odložil obisk domačega kraja in groba roditeljev do bodočega leta, „če zopet kaj nepričakovanega ne pride“, kakor je pripomnil Janku.

Imel je mnogo potov tudi k trgovskemu sodišču, da je tam opravil vse potrebno, da so izbrisali ime prejšnjega lastnika trgovine in vpisali ime sedanjega lastnika. Potem je bilo treba to izpremembo naznaniti vsem tvrdkam, tvorniškim in trgovskim, s katerimi je imela Benuzzijeva hiša zveze.

Kratko rečeno: smrt starega Benuzzija je potegnila z brušeno svojo koso novo zarezo v Janezovem življenju ...

Julijino in Henrietino svatbo so morali odložiti.

Janezu je bila skrb, da pripravi onih dve sto tisoč goldinarjev, ki jih bo moral izplačati na dan poroke svojima svakinjama. Prodal je nekaj vrednostnih papirjev in vzel iz hranilnice toliko denarja, da je bila svota, določena za doto Juliji in Henrieti, popolna.

Ah, da, prišle so nadenj skrbi, skrbi! In ko je Janez premišljal o vsem tem, kar je bilo, in o tem, kar je sedaj, pa mu ni bilo baš ugodno pri srcu. Skrb na skrb, žalost na žalost ... cela, nepregledna vrsta samih naporov in bridkostij! In kaj mu prinese bodočnost? Delo in skrbi gotovo — ali tudi kaj uspehov? Ali bo mogel nositi to težko breme, ki si ga je naložil? Ali ne bo omagal pod njim? ...

Pa dolgo ni smel misliti, sicer mu je začela siliti v žile nekaka onemoglost, nekaka nebrižnost, da bi se najrajši osvobodil tega bremena in pustil stvari v nemar, naj se razvijajo in dozorevajo, kakor jim drago, kakor hoče tisti, ki jih je dal. Samo dvoje bitij je bilo, ki sta mu dajali pogum in moč. Bila je to njegova žena Marija in njegova hči Ivanka. Bili sta mu kot dva mogočna vrelca, iz katerih je kipela svežost, odločnost in vztrajnost ...

Ali kaj, ko tudi tu ni bilo vedno tako, kakor si je želel Janez!

Očetova smrt je potrla rahločutno in že izza mlada bolehavo Marijo tako, da je morala leči v posteljo. Okrevala je sicer kmalu, ali vstala je razburljivejša in občutnejša, nego je bila poprej. Če so padle vilice z mize, je vztrepetala, kakor da se je udrl strop, in srce ji je začelo utripati, kakor da se ji vsak trenutek razpoči. Kakor prvi pomladnji cvet nežna Ivanka je včasi pohajala trudna in izmučena po sobah kot obstreljena ptička, ki pričakuje zdaj pa zdaj konca slabotnemu svojemu življenju.

In ko ju je Janez gledal, kako sta mu bolni te dve najdražji bitji, takrat ni imel nikjer obstanka. Ukazal je zapreči voz ter se je odpeljal z Jankom kam v tržaško okolico, da se razvedri.

V njegovi hiši so si podajali zdravniki kljuko takorekoč iz rok v roke. Svetovali so Janezu, naj pošlje ženo in hčer kam v krepkejši, zdravejši zrak, da se jima učvrsti zdravje.

Najel je v Postojni stanovanje, kjer sta preživeli žena in hči večino leta. Vsako nedeljo ju je obiskal ter se vrnil v Trst vzradoščen ali potrt, kakor se je že obrnilo njiju zdravje na bolje ali slabše.

Tako je minilo leto po smrti starega Benuzzija.

Janez se je postaral za deset let. Drugi so spoznali to po njegovi zunanjščini, a sam je čutil to v svoji notranjščini. Čutil je, kako so mu navalile skrbi na dušo nekaj kot težko kamenje, ki ga je včasi pritiskalo, da ni mogel niti svobodno sopsti.

In ko so se pripravljali na svatbo, je poklical Janez k sebi v svojo sobo Janka ter mu dejal: „Prijatelj, sam ne vem, kaj bo iz vsega tega.“

„Kako to meniš?“ ga vpraša Janko.

„Tako se mi zdi, kakor da ne bo imelo vse to dobrega konca,“ odgovori Janez.

„To so samo dozdevnosti, prijatelj, dozdevnosti in nič drugega!“

„O, ko bi bile! Ali meni se zdi tako, kakor včasi v sanjah, da teče za mano zver, a jaz se ne morem ganiti z mesta!“

„Ne bodi plašljiv, Janez, pa verjemi, da ni nič na tem. To tako pride! Skrbi imaš prek mere, in te skrbi so ti vznemirile trezno razmišljanje in mirne poglede! To so sadovi tvojih skrbij, prijatelj!“

In Janez ponovi malomarno: „Sadovi mojih skrbij!“

„Da! In kadar izplačaš svakinji, in kadar se popolnoma vrne zdravje tvoji ženi in hčerki, takrat bo zopet vse dobro, in veseli bomo in radovali se bomo, kakor smo se prej!“

„Kadar, kadar ...“ reče Janez, „kdaj bo ta kadar zdaj?“

„Takrat, ko pride čas za to. Pa čas pride, saj hiti iz dalje v daljo ... iz večnosti v večnost ...“

„In ta čas nas bo pometel z zemlje, kakor drobne, čisto drobne praške, in tu, kjer smo zdaj, bo prazno, ali pa pridejo drugi na naša mesta ...“

„To je vse čisto res ...“

Pa Janez govori dalje, kakor da ne čuje prijateljevih besed:

„Na naša mesta bodo prišli ... In kaj potem? ... Nas ne bo več, in prah se bo povrnil v prah, a duh pojde tja, odkoder je prišel. Konec bo naše plačilo!“

„Saj ti pravim, da je to res! Ali take misli niso za svatbo! Preženi si jih, preženi si jih s silo!“

„Da! Pa se delajmo vesele!“

In Janez vzame iz blagajnice zavitek bankovcev — doto svojima svakinjama — jih vtakne v notranji žep ter odide z Jankom v gornje prostore.

XXIII.

Z bogato doto se je odpeljala Julija s svojim možem na Dunaj, a Henrieta je ostala s svojim v Trstu. Pa ne dolgo. Henrietin soprog je bil službeno premeščen v Prago, in žena je morala z njim.

Janez je ostal sam z ženo in s hčerjo v Trstu.

Nad njegovo glavo so se začeli zbirati črni, pogubonosni oblaki.

Njegova hči Ivanka je začela od dne do dne bolj bledeti in slabeti. Očeta in mater je navdajalo nje vidno hiranje z nepopisnim strahom. Popraševala sta najznamenitejše tržaške zdravnike za svet in jih prosila pomoči. Janez bi dal vse svoje imetje, da ohrani hčeri zdravje.

Ali kal bolezni ji je tičala v prsih, in tam ji je začela gnati smrtonosno svojo rast. To je pričalo suho pokašljevanje, glaseče se votlo iz njenih bolnih pljuč.

Po nasvetu tržaških zdravnikov, ki niso hoteli, da bi mogel kdo kaj krivde zvračati na nje, se je odpeljal Janez s hčerjo na Dunaj ter je obiskal tudi tam najslavnejše zdravnike, ki so vsi dognali, da je Ivanka bolna na pljučih. Svetovali so očetu, naj kupi ta in ona zdravila, ki bodo bolnici morda podaljšala življenje. Da bi ji ga rešili — to pač ni mogoče. Svetovali so mu tudi, naj pošlje hčer na otoke Jadranskega morja, kjer je ondotno milo podnebje kot nalašč za take bolnike, ali v zdravišče Gleichenberg na Štajerskem, kjer se zdravijo na pljučih bolni ljudje.

„Pa kaj je vendar vzrok tej bolezni?“ je navadno pri vsakem zdravniku vprašal Janez.

„Tega ni moči natanko vedeti, gospod! Če ne veste sami, ali se vam je hči kje prehladila, ne more tudi zdravnik natančno dognati vzroka bolezni, zakaj v vzrokov je lahko več. Najbrž se je gospica prehladila. Človek se prehladi, da sam ne ve niti kdaj, niti kje. Nekateri, ki so čvrstejše prirode, prebijejo prehlad brez hujših posledic. Drugi, ki se že po njej nagibljejo k takim boleznim, mu podležejo in ne prenesó njega posledic. Mogoče je pa tudi, da tiči kal te bolezni v vaši rodbini. Ali je že morda kdo izmed vaših umrl za — sušico?“

Janez se spomni svoje matere in reče: „Da, moja mati!“

„No, glejte! Ta bolezen se lahko podeduje od roda do roda ...“

„Pa ji ni zdravila?“

„Pameten mož ste in razumen, zatorej je najbolje, da vam povem brez ovinkov: tej bolezni ni zdravila. Lahko se zavlačuje, lahko traja po več let, kakor je že človek krepkejši ali šibkejši, ali da bi se popolnoma odstranila — to ni mogoče. Pljuča so izmed najnežnejših človeških notranjih delov. In taka bolezen ni nič drugega, nego da začnó pljuča gniti. Ta gniloba se širi bolj in bolj, dokler ne objame in ne uniči vseh pljuč. Takrat človek izdihne. Nekateremu je taka smrt lahka, drugemu težka. Nekateri kar zaspi, drugi mora mnogo trpeti. — To so odkritosrčne besede. Bolje je, da veste, kako je v resnici z vašo hčerjo, nego da bi vas varal s tolažilnimi besedami. Naravna posledica hčerine bolezni bi vas našla nepripravljenega, in tolikanj bridkeje bi občutili potem njeno izgubo. Sedaj pa veste, kako je.“

„Hvala vam.“

Janez se je vrnil s hčerjo potrt, užaljen do smrti. Svoje notranje bolesti pa ni kazal niti ženi, niti hčeri, temveč je zamolčal obema, kar je zvedel pri zdravnikih ter ju tolažil, da se bo hčeri zdravje gotovo obrnilo na bolje. Sklenil je, da pošlje ženo in hčer daleč na jug.

Prepričan je bil o resničnosti zdravnikovih besed. Uvidel je, da ni moči nadomestiti bolnih pljuč z novimi, zdravimi, torej je vedel z vso gotovostjo, da ni rešitve njegovi hčeri. Vendar, da si ne bo imel niti sam sebi, niti drugi njemu ničesar očitati, je hotel poskusiti vse, najsi mu je treba žrtvovati še toliko denarja. In čemu bi varčeval z njim, če mu umrje hči? Ali ga rabi záse? Za ženo? Toliko bo vendar še vzlic vsem dosedanjim ogromnim izdatkom ostalo, da bo dovolj zanj in za ženo.

Gospa Marija in hči Ivanka sta torej odpotovali na jug iskat tega, česar ne kupi vse bogastvo, če je izgubljeno — zdravja.

Janez je pošiljal ženi denar z naročilom, naj ne štedi z njim, temveč naj pazi, da zadovolji vsako hčerino željo. Kamor so šli tisočaki, naj gredó še stotaki.

Sam je živel kakor človek, ki izgubi mir ter pričakuje vsak trenutek z vso gotovostjo zadnjega udarca, ki mu razbije in za vekomaj uniči srečo življenja.

Od žene so mu dohajala večinoma žalostna poročila. Pisala mu je, da se Ivanka kar vidno suši, da je je od dne do dne manj, in da se ji razpenja po kosteh še samo koža.

Janezu so potekali dnevi počasi, leno, neznosno. Obdajala ga je puščoba in osamelost z vso svojo morečo silo. Ko bi ne imel pri sebi Janka, bi mu bilo zblazneti. Vsi upi njegove duše so se podrli v razvaline. Vse njegove misli so mu bile vedno v dolgočasnih dneh in prečutih nočeh tam daleč, kjer mu hira hči, in kjer kleplje smrt koso, da jo pokosi v mladosti njenega življenja.

Ob tej duševni bolesti ni bilo Janezu mnogo do dela, ki jedino preganja človeku mračne misli ter ga dviga iz obupnosti. On, ki je bil steber in življenska moč svoji veliki trgovini, je začel zanemarjati svoja vsakdanja opravila, prepuščajoč vse delo svojemu osobju. Nič mu ni bilo do tega, ali mu kupčija napreduje ali nazaduje, ali mu raste ali pada ... Njegov duh je zapadel malomarnosti in nebrižnosti; bilo mu je vse jednako, ali ga zdajci obsujejo tisočaki z delom in naporom prisluženega denarja, ali ga zdajci vrže trda usoda ubožanega na široko cesto bednega življenja.

In ni mogel več strpeti doma. Odpravil se je na pot, da obišče svojo bolno hčer.

Srce se mu je stisnilo od bridkosti, ko je zagledal svojega otroka. Vgriznil se je v ustnice, da je zadušil solze, ki so se mu dvigale iz duše, da se mu ulijejo iz očij.

Bila je njegova Ivanka kot živa smrt!

Sluge so jo nosili na solnce, da jo je objemalo z milijoni svojih toplih žarkov, sluge so jo zopet nosili nazaj v stanovanje, kjer je onemogla polegala po mehki postelji.

„Ali bom še kdaj zdrava, moj dobri očka?“ vpraša Ivanka očeta.

„Boš, moje ljubo dete, boš, to vem gotovo!“

Ali Janez je vedel gotovo, da bo zdrava še le tedaj, ko ji bo zapel mrtvaški zvonec zadnjo pesem — popotnico na oni svet.

„Pa se bomo vrnili domov, moj srček,“ je govoril Janez. „Domá je zate najbolje. Tamkaj se ti bo vrnilo zdravje, tamkaj, kjer je najlepše — tamkaj domá.“

„O, domov, domov! Samo domov pojdimo! Tam v naših sobah, v moji sobici — tam je v resnici najlepše!“ je prosila Ivanka. „Tu so sami bolni ljudje, a jaz nočem biti bolna, jaz hočem biti zdrava in vesela! O, pojdimo domov, domov! Tam v tistih sobah, kjer sem preživela vse svoje življenje — tam je najlepše ...“

Tu se je domislil Janez nečesa.

Ali pa ni tudi to krivo, in morebiti samo to krivo, da ugaša Ivanki življenja luč, ker so jo vedno zaklepali v sobah in branili solnčnim žarkom in hladečim sapicam pot do njenih lic? Ali ne usahne lilija v mračnem zakotju, kamor ne sežejo solnčni poljubi in objemi svežega zraka, ki se pretaka pod milim nebom?

In glej sedaj Ivanko, ko je prepozno, kako ji prija to zlato solnce in ta sveži, krepilni zrak!

Na stolu omahne nazaj, zapre oči, in lica se ji obrnejo, kakor cvet solnčne rože, tja h kralju, plavajočemu po morju zračne sinjosti, in ustna ji šepečejo: „O solnček, ti topli, dobri, blagi moj solnček!“

Potem zasope globoko, da ji priplove v pljuča čisti zrak, ali precej se vzravna, kot da jo nekaj zabode in zaskeli v prsih, in kašelj jo hoče zadušiti. In vrbe in ciprese, rastoče tamkaj po otoku, ti okraski grobov, zašumé, kakor bi skoz njih zelene veje vztrepetavala otožna pesem: „Prepozno, prepozno!“

Spotoma sta že mislila oče in mati, da jima umije hči. Ropot in šum železniških voz ter tisto neprestano tresenje jo je utrudilo in upehalo, da je zaspala v materinem naročju. In ko so se ji tako zaprle oči, da je ležala mimo in nepremično v materinem naročju, sta se pogledala mož in žena, in solze so obema zaigrale v očeh.

„Tako-le bo kmalu, kmalu spala ...“

„Da, tako-le! Kmalu in za vekomaj ...“

Mati ji je gladila lase, ki so se ji sprijeli na potnem čelu, a oče si je podprl glavo z obema rokama ter je gledal skoz okno. Nič ni mogel, niti hotel misliti. V duši mu je bilo tako prazno, kakor da se mu je tamkaj razgrnila neizmerna puščava.

Na uho mu je donelo neprestano, jednakomerno ropotanje koles, ki so drdrala po železnem tiru. Zdelo se mu je, kakor da se mu oglašajo iz tega ropotanja znane, žalostne popevke, ki jih je poslušal v mladih letih domd med preprostim ljudstvom.

Oj jesenske duge noči — oj —
Medlele su črne oči — oj —

Janez si je zatisnil ušesa, da bi ne čul teh žalostnih glasov. Ali čim bolj se je trudil, da bi ničesar ne slišal, tem bolj se mu je oglašala pesem — druga pesem, žalostnejša od prve:

Oh, zdaj pa nikdar, nikdar več —
Veselje preč je, preč! —

Janez si je zatisnil ušesa in oči, da bi ničesar ne videl, niti slišal. Ali po glavi mu je nekaj šumelo, kakor da mu drdra železniški vlak po možganih ... Čul je petje in smejanje in roganje, očitke in jok, vzdihe in mrtvaške zvonove ...

In prav od srca se mu je izvil vzklik: „Jezus Kristus, Marija! To je strašno!“

— — — — — — — — — — — — — — — — — —

Dospevši v Trst, so sedli v zaprto kočijo ter se odpeljali domov.

Na kolodvoru jih je čakal Janko, ker mu je Janez brzojavil, kdaj se pripeljejo.

Janez mu je podal roko ter mu rekel s solznimi očmi: „Prijatelj, kmalu pojdemo za pogrebom!“

„Ah, to je vse volja božja!“

Po stopnicah so morali Ivanko nesti. Ko so jo prinesli v sobo, je bila malo ne brez zavesti.

S slabotnim, komaj slišnim glasom je zaprosila mater: „Mamica, položi me v posteljo! Tako sem trudna in si želim počitka na svoji postelji, na svoji posteljici!“

In mamica jo je razpravila in položila v postelj, v njeno posteljico. Pa tudi sama je bila trudna, da je čutila onemoglost v vsakem udu. Po žilah ji je tekla kri burno in vroče, da je kar čula udarce v sencih in v prsih. Pa ni legla spat. Sedla je poleg postelje in sklepala roke v molitev. Oče je pomaknil stol v kot, kamor je padala senca svetilniškega senčnika. Janko je sedel Janezu nasproti. In molk je zavladal po sobi. Čuli so se samo grgrajoči dihi Ivankini, vmes se je oglasil vzdih, ki se je izvil starišem iz krvavečih src.

Čakali so, da pride smrt ...

Ta je bila že doli pri vežnih vratih in je pritiskala na kljuko ...

Ivanka se vzdrami in skloni v postelji: „Mamica, mamica, jaz pa nekam grem ...“

Omahnila je zopet nazaj in zaprla oči.

Poslali so po duhovnika.

Kakor izpred oltarjev v hiši Gospodovi, so kipele molitve iz trpečih src tja v nebeške višave ...

Kazalec na majhni uri, stoječi v kotu na mizici, se je pomaknil na polnoč, in srebrni zvonček je odbil s tankim, odmevajočim glasom dvanajsto uro.

Takrat je stopila smrt v vežo in stopala s počasnimi koraki po stopnicah v drugo nadstropje. Tiho in neopaženo je prehodila vse sobe ter se ustavila ob Ivankini postelji. Sklonila se je nad njo ter ji, drugim neslišno, zašepetala na uho:

„Daj, ovenela rožica, poslovi se! Z menoj moraš!“

Ivanka se vzdrami in plane po koncu, kakor da ji je nova moč napolnila žile. Roke vzpne k materi ter ji reče: „Mamica, mamica, jaz pa nekam grem ...“

Mati je planila k njej in jo prestregla v naročje.

In smrt je dahnila na Ivankino čelo zadnji, ledenomrzli poljub, in hčerina glava je omahnila na materine prsi, in Ivanka je izdihnila ... v materinem naročju.

Materi se je izvil iz prsij, iz duše in srca vzdih, oznanjujoč neizmerno in nepopisno žalost.

Oče pa je dejal: „Zdaj je ugasnilo moje solnce!“

Naslonil se je prijatelju Janku na prsi. A jokati ni mogel ...

Kakor bi zaveli mrzli zimski viharji po Zalokarjevem stanovanju, tako neizrečna puščoba je zavladala tam, ko so odnesli Ivanko na pokopališče ter jo položili v kamenih grob poleg starega očeta.

Mati ni mogla, niti ni smela po zdravnikovem nasvetu za pogrebom. Ostala je domá, in Janko ji je bil tolažnik. Jokati ni mogla, a tudi vzdihovati ne. Solze in vzdihi so se ji zaprli v srce, ki jo je bolelo, kakor da ga kdo ščiplje s kleščami. Robec je trgala in grizla z zobmi in begala je po sobah ...

Verjeti ni mogla, da ji je umrlo jedino dete. Mislila je, da so ji ponesli Ivanko kam na izprehod, pa da se skoro vrne z očetom.

Oče se je vrnil, ali Ivanke ni bilo z njim!

„Ali kje je moje dete, kje imaš moje dete, moje dete — kje ga imaš, Janez?“

In sedaj so se ji odprli studenci solz, in v potokih so se ji ulile po licih. Možu je padla okolo vratu in ga objela bolestno.

„Pa kam ste mi odnesli Ivanko, kam ste mi jo odnesli, vi strašni ljudje?“

Janezu samemu je bilo hudo, da se mu je mračilo pred očmi.

Ali premagoval se je, da s svojo žalostjo ne poveča ženine žalosti in brezupnosti.

„Pri Bogu je sedaj naša Ivanka!“

„Pa je morala umreti, pa je morala umreti v mladosti! Zakaj nisem rajši umrla jaz?“

„Glej, draga Marija, kako je lepa smrt v mladosti! Vse bridkosti težkega življenja so prihranjene naši Ivanki. Čista in lepa in mlada ji je vzletela duša tjakaj, kjer ne poznajo smrti! Umreti v mladosti — kako je to lepó!“

Gospa Marija je zbolela resno in opasno. Prijel jo je krčeviti jok, ki ga niso mogli ustaviti. Srce ji je začelo biti neredno, pretrgoma, glasno in trepetajoče. Morala je leči v postelj, in mrzle obkladke so ji polagali na prsi, da se ji umiri in uredi krvni tok, ki ji je plal proti srcu.

Domá je preležala mesec dnij. Ko je zopet vstala, ji je svetoval zdravnik, da mora na vsak način iz Trsta, kjer jo vse spominja na umrlega otroka. Bolezen se ji lahko povrne, in to bi bilo nevarno.

Janez je pisal svakinjama na Dunaj in v Prago, ali sprejmeta za nekaj časa sestro k sebi, da se umiri in pozdravi, in da vsaj nekoliko pozabi nenadomestno izgubo. Pozabila je sicer ne bo nikoli, ali novi kraji in nove razmere jo bodo vsaj za nekaj časa odvrnili od neprestanega jokanja in vzdihovanja.

Svakinji sta odgovorili Janezu, da pričakujeta z veseljem Marijinega obiska.

In domenili so se tako, da spremi Janez Marijo do Dunaja, kjer naj prebije pri sestri Juliji nekaj časa, potem jo spremi svak do Prage, kjer bo preživela nekoliko tednov pri sestri Henrieti.

Janez in Marija sta se odpravila na pot.

Prej je šla še žalostna mati na pokopališče, da se poslovi od hčere. In ko je stopila na prag svojega stanovanja pred odhodom na kolodvor, se je ozrla še enkrat po sobi, kakor da se za vedno poslavlja odtod, kjer ji je zacvetela in umrla sreča ... In ko je zapihal brzovlak ter se začel pomikati proti Ljubljani, je navdala Marijo globoka žalost.

Kakor da se za vedno poslavlja odtod ...

Vlak je drvil dalje s silno hitrostjo.

Z Marijo se je vozila otožnost in žalost. Začutila je, kako ji prihaja slabo. Mračilo se ji je pred očmi, in zaspanost, mlačnost se je oprijemala njenih žil, ki so se ji napele in zalile s krvjo.

„Janez,“ reče možu, „tako čudno slabo mi prihaja!“

„Potrpi, Marija, v jedni uri smo v Ljubljani. Tam se odpočiješ in okrepiš.“

Ali Marijina slabost je postajala čimbolj večja in neznosnejša.

„Janez, meni je silno slabo!“

„Potrpi, draga moja, saj smo takoj v Ljubljani!“

„Ali meni — je ... slabo ... tako ... do smrti!“

In dvignila se je na sedežu, pa se precej zopet sesedla. Vztrepetala je na vsem telesu, iztegnila roke in noge, in glava ji je klecnila na prsi, kakor bi ji bil kdo zlomil tilnik ... Potém je obsedela ... mirno in nepremično ...

Janez jo je krčevito prejel ter jo začel tresti in klicati: „Marija, Marija!“

Pa zaman!

Uho ji je naslonil na prsi, da bi čul, ali ji srce še utriplje. Pa srce je mirovalo, saj ga je zadela — kap.

XXIV.

Janez je dal prepeljati mrtvo ženo v Trst. Njenega pogrebnega izprevoda se je udeležila velikanska množica ljudij. Glas o nje žalostni smrti se je kmalu raznesel po Trstu. Vsi so čutili z Janezom, vsi so ga pomilovali, vsi so vzdihali:

„Bog nas varuj takih nesreč!“

Janez je ostal sam, tako čisto sam na tem božjem svetu!

Kakor bi mu bila druga žena, zvesta družica na poti življenja, tako mu je stala vedno ob strani nepopisna žalost. Po dnevi ga je odvračala od vsakdanjega opravila, po noči mu je jemala pomirjajoče spanje.

Janez je živel kot izgnanec iz raja, in kakor izgubljenec, ki je zabredel na širokem morju na napačna pota, je taval po zapuščenosti svojega življenja.

Nobena stvar ga ni mogla razvedriti. Zdelo se mu je, kakor da je dokončana naloga njegovega življenja. Ogibal se je družbe in ljudij. Večinoma sam je posedal po svojem stanovanju in si vzbujal spomine na preteklost Da, najrajši je posedal v svojem stanovanju! Tam ga je spominjala vsaka stvarca umrle hčere in žene, tam se je tako zamislil, poglobil in uživel v preteklost, da se mu je včasi zdelo, kakor da čuje ob sebi znane, sladke glasove svoje hčere in žene, kakor da čuje, kako šume njih krila okoli njega po lepih sobah, kako se odpirajo in zapirajo vrata, kako hodita hči in žena iz sobe v sobo, kako mu prihajata bliže in bliže, da se kaj pogovorita z njim ...

Jedini, s katerim je občeval, je bil prijatelj Janko. Skupaj sta sedela pri obedu in pri večerji ter si krajšala ure s pogovori in razmišljanji.

Človeku, potopljenemu v žalost, se razburi duša, da misli strožje in vztrajnejše o bistvu življenja, o človeški usodi, o lažnivosti sreče in o brezobzirnosti nezgod, o svoji brezmoči, o neskončni malenkosti in neznatnosti svoji ...

Na jedni strani se človek s tem tolaži, na drugi strani pa se še globlje pogreza v žalost.

„Najbolje bi bilo záte,“ reče Janko Janezu, „da bi odpotoval za nekaj časa iz Trsta.“

„Že sam sem mislil na to,“ odvrne Janez. „Ali sam ne vem, kam se naj obrnem.“

„Če bi šel domov, v Metliko ...“

„Domov v Metliko,“ ponovi Janez in pomišlja nekoliko časa. „Ali ne veš, prijatelj, kaj pomeni Metlika záme?“

„Vem, da samo žalost. Pa nekaj ljudij je vendar še tam, ki bi te občevanje z njimi razvedrilo.“

„Ali ljudje niso vse, prijatelj!“

„In tudi sestro imaš tam v bližini. Pa bi bil lahko pri njej.“

„Pri sestri Nani?“ „No, dá! Sestra je sestra!“

„Ali jo naj žalostim? Ali naj joka z menoj vred?“

„Tolažila te bo!“

„Mene sploh ne more nihče tolažiti! Govori mi, kar hočeš, in kakor hočeš: resnica ostane resnica!“

Janko pripomni, kakor človek, ki ne ve, kaj bi poedal: „Da, da!“

„In to je jedino, kar ostane — resnica namreč. Drugo vse mine slej ali prej. Ali resnica ostane! Čul sem jo že v ljudski šoli, čul sem jo pozneje večkrat, in danes bi prisegel na to: Nič ni varljivejšega ko sreča! — Mnogo truda in izkušenj me je stalo, da sem dospel do tega prepričanja. Danes mi ga ne vzame nihče več! To prepričanje mi je vzelo veselje do dela, ki mi je bilo vse moje žive dni zvest prijatelj in tolažnik. Človek je zato, da dela! In čemu je potlej še, če ga več delo ne veseli? Človek je zato, da dela za druge. In čemu sem potlej še, če nimam nikogar, da bi delal zanj?“

Janez prestane v govoru za nekaj hipov, potem nadaljuje:

„V teh strašnih dneh sem pričakoval, da me bodo umorile misli, bolne in trudne kakor jetični ljudje. Kako so bile strašne in težke te moje misli! Če bi mi zmedle pamet, da bi ne mogel ničesar več misliti — to bi bilo najbolje zame. A še bolje bi bilo, ko bi umrl. Toda odločen sem, da izpijem kupo grenke pijače do dna. Ali je že nisem morda izpil? Ali se mi more še kaj hujšega pripetiti? Od hčerine smrti še ni preteklo niti toliko časa, da bi mogel dobro razmisliti, ali je res, da mi je umrla, ali je bila njena smrt samo mučna sanja, pa mi je umrla še žena tako naglo in nepričakovano, kakor da bi hipoma zavela v sobo sapa in upihnila luč, gorečo na mizi.“

„Gorečo na mizi,“ ponovi Janko. „Resnično, ni mogoče, da bi me zadela še večja nesreča sedaj, ko so pretrgane vezi, ki so me priklepale na življenje! In to ti povem, prijatelj! ...“

In glas mu je vzrastel v krepkem, odločnem poudarku:

„... To ti povem, prijatelj, resnično in odkritosrčno, da si želim, da bi vse zapadlo smrti in pogubi, kar me še veže na človeško družbo! ... Ali me razumeš, Janko?“

„Želiš si li, da bi šla tudi tvoja trgovina v nič?“

„Da, tudi ta naj bi šla v nič!“

V istem trenutku sta vstala oba izza mize. Molčé sta si stala prijatelja nasproti in si gledala v oči.

In Janko vzklikne: „Ali kaj vendar misliš, Janez?“

Janezu so se tresle roke, ki se je z njimi opiral ob mizo. Glas mu je trepetal od razburjenja: „Vse to, kar me obdaja, ta ničemurni blesk, ta navidezna blaginja — vse to naj bi šlo v nič!“

Potem se je sesedel na stol in si podprl z roko glavo. Ustnice so se mu gibale, kakor da nekaj govori. S prsti je zdaj pa zdaj segel v lase in z njimi nemirno in naglo švigal po laseh. In ustnice so se mu še vedno gibale, kakor da nekaj govori. Ali čuti ni bilo nobene besedice ...

— — — — — — — — — — — — — — — — — —

Gospodje v pisarnici so stikali glave in si šepetali: „Pri nas ne gre več tako, kakor je šlo.“

In kako bi tudi šlo!

Janez, ki je prej sam največ in najbolj delal, je sedaj zanemarjal delo in ga prepuščal drugim. Prej je bil vedno sam v pisarnici, zdaj ga ni bilo skoro nikoli. Pa kadar je tudi prišel, ni se poprijel dela, nego zapalil si je smodko, se naslonil na stolu ter puhal oblake dima v zrak, ali pa je vzel kvečjemu časopis v roko ter ga površno in naglo prelistal.

O vsaki količkaj važni kupčijski zadevi je hotel biti prej vedno natančno poučen. Prav nič se ni smelo zgoditi brez njegove vednosti. Sedaj je bilo tudi to drugače. Gospodje so dohajali k njemu, mu kazali došla naročila ali nakazane pošiljatve ter ga prosili pojasnil, kako jim je to in ono stvar izvršiti, kako jim je na to in ono pismo odgovoriti.

Ali Zalokar je v naglici pregledal pisanje in ga vrnil tistemu, ki ga je prinesel, rekoč: „Storite, kakor se vam zdi!“

Nič ni bilo torej čudnega, da je začelo vse poslovanje zastajati, in da so prihajala naročila redkejša in skromnejša.

Tudi njegovi uslužbenci, ki so videli, da je gospodu malo ali nič do napredka v trgovini, so postajali v delu površnejši, netočnejši. Ta in oni izmed njih je začel tudi misliti, da bi bilo dobro, si poiskati kje drugod službo; zakaj lahko se zgodi, da propade Zalokarjevo veletrštvo ... Saj že propada — in od propadanja do propada ni dolga pot!

In začeli so se pri njem oglašati uslužbenci, proseč ga, naj jih odpusti iz službe.

„Prosim, kadar izvolite,“ je odgovarjal Janez mirno, malomarno.

Prej ga ni bilo dneva, da bi ne bil Zalokar vsaj po enkrat na dan v svojih skladiščih, kjer je moralo iti vse v najlepšem redu — vse kakor stroj. Sedaj je minil teden, dva, trije — minil je mesec, in gospodarja ni bilo od nobene strani. Delavci so sevéda začeli to izkoriščati v svojo hasen. Posedali so po tleh, polegali so po balah in zabojih ter pušili smodke in pipe, kar jim je bilo strogo prepovedano, da ne zatrosijo ognja, ki bi lahko uničil vso zalogo, vredno po več tisoč goldinarjev.

Ali kdo bi upošteval to prepoved, ker ni nikogar, da bi se bilo treba bati pred njim?

Tako je šlo vse nekam nazaj, mesto da bi šlo naprej, in nič ni čudnega, da so stikali gospodje v pisarnici, kolikor jih je še ostalo v Zalokarjevi službi, glave in si šepetali: „Pri nas ne gre več tako, kakor je šlo!“

Janeza se je polastila malovažnost, nebrižnovst in brezčutnost. Sam v sebi je že čvrsto sklenil, da bo popustil trgovino ter se preselil ali k sestri Nani ali k svaku na Dunaj ali v Prago — pa tudi na to je že mislil, da bi šel k bratu Francetu v Ameriko. V njem ni bilo torej še vse urejeno in dozorelo, zatorej je še čakal in odlagal. Nestrpno je pričakoval pravega trenutka, ki bo odločilen. Kar zdelo se mu je, da ta trenutek gotovo pride. Pričakoval je še nekega velikega dogodka, ki bo odločilen. Slutil je, da ta kmalu pride. In to pričakovanje, ta negotovost, to sanjanje o odločilnem trenutku in o velikem dogodku ga je vznemirjalo, delalo sitnega, nadležnega njemu samemu, bolnega in nestrpnega.

Mislil je in mislil, kaj bi se mu vendar moralo pripetiti, da bi dospel tisti odločilni trenutek, tisti veliki dogodek. Ali ničesar se ni mogel domisliti, nič takega ni mogel odkriti njegov duh, kar bi bilo za bodoči razvitek njegovih razmer odločilno in veliko.

In v tej nestrpnosti, v tem strašnem duševnem nepokoju se je zatekal k molitvi in k Bogu. In kadar je legal spat, takrat je sklenil roke in prosil Boga: „Pošlji mi vendar to, kar mora priti! Daj mi brž, kar še manjka, da vzraste moje trnje do vrha! Ne morem več čakati. Imej usmiljenje z menoj!“

Janezovi prijatelji so se bali, da bi se mu ne zmešalo ...

Nekega večera sta zopet sedela Janez in Janko domá pri večerji. Pila sta močno vino in se razgovarjala pozno v noč. Že sta se hotela raziti, kar zapoje hišni zvonec. Sluga hiti odpirat vežna vrata.

„Ali je gospod Zalokar domá?“ ga vpraša pred hišo stoječi stražnik.

„Da, gospod je domá in še po koncu,“ odgovori sluga.

Stražnik stopi v vežo in naglo zbeži po stopnicah. Ne da bi potrkal, odpre vrata, za katerimi je čul Zalokarjev govor.

Stražnik obstane na pragu in reče ves zasopel: „Gospod Zalokar, strašna nesreča!“

Zalokar stopi par korakov proti njemu in vpraša: „Pa kaj je?“

„Vaši skladišči sta v plamenih,“ odgovori stražnik.

Zalokar omahne nazaj in se nasloni ob mizo.

Ali hipoma se zravna, prime Janka tesno in krčevito z obema rokama za desnico ter reče:

„To je tisti odločilni trenutek, tisti veliki dogodek!“

Stražnik odide, a Janez seže po klobuku in palici in se odpravi z Jankom za njim.

Molčé sta korakala, in to počasi, kakor bi šla na izprehod, zakaj Janez je zadrževal korake. Stopala sta tja proti luki, odkoder je prihajala rdeča svetloba.

Že od daleč sta čula gasilčev rog, ki je budil ljudi iz prvega spanja. In tam od gorečih poslopij jima je prihajalo na sluh šumenje in govorjenje, beganje in ropotanje, pokanje in rušenje ... Janez in Janko sta prišla tako blizu, da sta vse natanko razločevala.

Janez se je z desnico naslonil ob palico, a levico si je uprl v bok. Klobuk si je potisnil na oči, da ga ni slepila ogromna luč, in z levico si je vsak hip pogladil brado, pa jo zopet uprl v bok. A drugače je stal mirno in tiho, kakor bi gledal kak navaden, vsakdanji prizor na ulici.

A ta prizor je bil strašan in grozen.

Prvo skladišče je pogorelo že do prvega nadstropja, pri drugem se je lovil plamen okoli strehe in prvega nadstropja. Od razpaljenega zidovja in kamenja je odsevala strašna vročina, da so si morali gasilci in vojaki, ki so jim prihiteli na pomoč, močiti rute ter jih polagati v usta.

Iz notranjosti obžganega in porušenega zidovja so se dvigali velikanski plameni, uničujoči tesno in gosto naloženo blago, s katerim je tržil Zalokar.

Ti velikanski plameni so se vzpenjali proti nočnemu nebu, kakor ogromni, ognjeni stebri, katerih blesteča svetloba se je razgrinjala po nebu, da je bilo kmalu podobno veliki, razžarjeni železni krogli. Od sten bližnjih hiš se je odbijala živordeča luč, kakor bi jih oblival kdo z rdečo tekočino. Sipe v visokih oknih so se svetlikale, kakor bi bile napravljene iz rdečega, brušenega stekla, v katerem se lomijo žarki vzhajajočega solnca. Ljudi v soseščini je navdajala groza in strah. Menili so, da mora zdaj pa zdaj objeti požar poslopja v okrožju, tako huda vročina se je širila na vse strani.

Med prasketanje ognja, med brizganje in cvrčanje vodenih curkov, med ropot podirajočega se zidovja skladišč se je mešalo poveljevanje, kričanje, vekanje in vzdihovanje, zakaj po ulicah se je nabralo vse polno ljudij, ki so prišli gledat, kako uničuje požar Zalokarja.

Ugibali so, kako je nastal ogenj.

Jedni so govorili, da iz zlobnosti, drugi, da iz neprevidnosti.

„Pojdiva, prijatelj,“ izpregovori Janez, „pojdiva odtod. Jaz ne morem več tega gledati.“

In šla sta in krenila proti morju.

Bilo je razburjeno, in visoki valovi so se dvigali in spenjali na površju. Bili so videti rdečepenasti, zakaj v njih se je kopala luč gorečih poslopij. Daleč tam na obzorju se je zrcalila v valovih luna, katere odsev se je zdaj širil, zdaj krčil, kakor so se valovi dvigali in padali.

Janez se je oklenil prijateljeve roke. Ves se je bil sključil, da je bil videti za glavo manjši. Tesno se je oprijemal prijatelja, topo zroč pred se. Noge so se mu zapletale in mu omahovale, kakor da je vinjen. V glavi mu je bilo početkoma pusto in prazno, kakor da so se mu izčrpale vse misli. Topo je zrl pred se ... Vendar so se mu zdaj pa zdaj dvignili pogledi, kakor da nečesa iščejo, nekaj takega, kar bi mu dalo zopet misli in treznost, s katerimi bi mogel natančno preudariti, kako in kaj se mu je prav za prav zgodilo. Janezu je plavalo na sluh šumenje morskih valov. In kakor bi ga pretresel mraz, in kakor bi se mu nova, rešilna misel zasvetila v glavi, tako se je ves zravnal ter pospešil korake, kakor da se mu mudi k zaželenemu smotru ...

In morje je šumelo kraj poznih izprehajalcev, in Janezovi pogledi so se včasi obrnili tja k šumečemu morju ...

Janez se je tesneje in tesneje oprijemal prijateljeve roke. Janko je slutil, o čem razmišlja sedaj Janez. Oklenil se je tudi on njegove desnice tako čvrsto, kolikor so mu dopuščale moči.

Po Janezovi glavi so se podile obupne misli. Oči so mu kar nehotoma uhajale tja k valovom šumečega morja, in v prsih se mu je vzbudilo neskončno hrepenenje po hladilu v teh valovih. Samo jeden skok bi zadostoval, in hladilo valov, temota morske globočine, pokoj in mir morskega dna bi ga objeli z mehkimi, usmiljenimi rokami, in konec bi bilo trpljenja in bolečin.

Janez je začel drgetati po vsem telesu, kakor dete, ki mu kažejo lepo, novo igračo.

Janko je to dobro čutil in še tesneje se je oprijel njegove roke. Ali Janez je silil vedno bolj h kraju obrežja, zakaj vedno mogočneje je rastlo v njem hrepenenje po hladilu morskih razpenjenih valov. Janko ga je vlekel na nasprotno stran, a Janeza je gnalo tja kraj obrežja. Začela se je med prijateljema nekaka nema borba ...

Janko se je že bal, da bodo preslabe njegove moči, in da se mu vsak hip izvije prijatelj iz rok in plane v morje. Že je hotel začeti vpiti na pomoč, a namesto obupnega klicanja se mu izvije iz prsij proseč, topel glas: „Janez, bodi mož in misli na Boga!“

In v Janezovo dušo so priplavale kot zdravilni sokovi besede: „Bodi mož in misli na Boga!“

Kakor bi mu zahrumelo morje v silovitih glasovih na sluh: „Moji valovi požirajo samo obupance in slabotneže in tiste, ki so vrgli Boga iz srca“ — tako se mu je zazdelo, da mu govore morski valovi ...

Janez se je odkril, dvignil pogled proti jasnemu, z zvezdami posutemu nebu in vzkliknil z mehkim glasom: „Ah, ti moj Bog, saj si mi dal samo to, česar sem Te prosil!“

Prijatelja sta se izprehajala do jutra, potem sta odšla domov.

Janez je ostal domá do devete ure. Umil se je in oblekel ter premislil, kaj vse bo storil še ta dan.

Ob devetih je prišel v pisarnico.

Gospodje so ga obstopili, hoteč ga pomilovati. A Janez jim je dejal: „Hvala vam, gospodje! Ni treba. Prosim vas pa, da greste z menoj v mojo sobo.“

Tamkaj so se vstopili v polkrog okoli Janezove pisalne mize.

„Verjemite mi, gospodje,“ je dejal Janez, „da mi je z današnjo nočjo ugasnila zadnja iskrica veselja do dela. Zatorej sem sklenil, da vzamem slovo od Trsta, in da razvežem vse svoje trgovske zveze. Vsak izmed vas prejme sedaj plačilo za pol leta naprej in je odpuščen iz moje službe. Iščite si mest drugod, saj je pridnim rokam odprt ves svet. Iskreno vas zahvaljam za vašo vztrajno in vzgledno podporo, s katero ste stali ob strani že mojemu tastu in pozneje meni.“

Janez je vsakemu izplačal zaslužek za pol leta naprej in mu tesno stisnil roko. Molčé in potrti so se razšli gospodje na svoja mesta, da dogotovijo zadnje posle.

Z vednostjo trgovskega sodišča je opustil Janez svojo trgovino. Vse svoje stvari je spravil v naj lepši red. Tudi k sodniji, ki je pozvedovala po vzroku in storilcu požara, je imel več potov. Ali tamkaj niso mogli ničesar dognati. Zaslišani so bili tudi delavci, ki so delali v skladiščih, pa nihče ni vedel ničesar povedati, nikogar niso mogli kaznovati, ker niso mogli nikomur ničesar dokazati.

Mogoče je, da je kak delavec kadil in vrgel ogorek po neprevidnosti ali iz hudobije v stran; mogoče, da niso pogasili vseh lučij, da se je katera prevrnila ali razpočila; mogoče, da je kdo namenoma podtaknil žveplenico — vse mogoče, ali nič gotovega. In tako je ostal izvirek velikega požara — tajnost. V par tednih je bilo, kar je imel Janez svojega, vse poprodano in dejano v red. Njegovi ljudje so ga ostavili, in Zalokar je ostal sam z Jankom.

„Zahvaljam te od srca, Janko,“ mu je dejal, „da si mi bil vedno dober prijatelj. Nikdar ti tega ne pozabim. Pojdi sedaj v Metliko in povej moji sestri, da tudi jaz kmalu pridem, mislim, da tam okoli trifarškega proščenja. A nečesa te prosim: nikomur ne govori o mojih nesrečah! Nočem, da bi me ljudje pomilovali. Pojdi, in Bog bodi s teboj! Jaz grem najprej na Dunaj k svakinji. Tam bom toliko časa, dokler mi bo prijalo. Potlej se popeljem v Prago k svakinji. Tudi tam ostanem toliko časa, dokler mi bo všeč. Potem se pripeljem v Metliko ... Do tu je moj načrt gotov in neizpremenljiv. Kaj bo potem, tega ne vem. Nekaj gotovo ... Srečno se vozi in nesi s seboj tisoč mojih pozdravov Metliki in moji sestri in znancem in znankam!“

Prijatelja sta se poslovila, in Janka je odpeljal vlak ...

Predno pa se je odpeljal tudi Janez, je stopil še na pokopališče h grobu svojega tasta, svoje hčere in žene. Tamkaj se je dvigal lep spomenik. Ob stebru, izklesanem iz črnega kamena, je slonel angelj, izklesan iz belega mramorja. Njegove oči so bile obrnjene proti nebu. V levici je držal oljčno vejico, ki je bila sklonjena k tlom, češ: „Tu vam bodi pokoj!“ Desnico je imel vzpeto kvišku, kakor bi hotel reči: „Tamkaj nad oblaki vam bodi večna sreča!“

Dolgo je stal Janez ob grobu. Jemal je slovo od dragih svojcev ...

Tiho je šepetal tamkaj ob železni ograji: „Rad bi počival poleg vas, a sam Bog ve, kam me povede pot v bodočih mojih dneh!“

Nato se je naglo obrnil in odšel na kolodvor. Brzovlak ga je odpeljal proti Dunaju, kjer bo — kakor je dejal Janku — ostal nekoliko časa pri svakinji, a odtod bo odpotoval še v Prago, da obišče tudi Henrieto.

XXV.

Bilo je meseca velikega srpana v soboto o Jernejevem.

Po neizmerni planjavi jasnega neba je plavalo vroče opoldansko solnce. Zdelo se je, kakor da se je za nekaj trenutkov ustavilo na svojem potovanju od vzhoda do zahoda, da se odpočije na dolgem svojem potovanju, in da oblije s svojo čudotvorno toploto vse stvari po široki zemlji: črviča v prahu in ptico na zeleni veji, rožo na vrtu in zoreči plod na njivi, trudnega potnika na cesti in upehanega gospodarja na domačem pragu.

Slovesen mir je plaval vsepovsod nad prirodo, da se je zdelo, kakor da počivajo za nekoliko hipov vsa bitja, vsi stvori mogočnosti božje ...

Kolpa je tekla počasi, leno — toliko da se je premikala naprej. Bila je čista ko steklo, da je bilo videti vsak kamenček na dnu njene struge. Po njej so švigale ribice in ribe, tu in tam se je vil po čisti vodi tudi kak som z dolgimi brki ob širokem gobcu, hlastajoč z njim na vse strani, da si ujame kaj plena.

V Vukovem mlinu so ropotala kolesa. V leseni žleb, izpeljan od šumečega slapa, se je pehala penasta voda, se zaganjala v lesene lopate ter vrtela kolesa v jednakomernem teku. Izpod njih si je zopet iskala izhoda na svobodni pot — tjakaj v odprto, široko strugo, kamor se je iztekala v valovitem, šumečem vretju. V mlinu so se vrteli mlinski kameni, in iz lesenih žlebičev se je vsipavala v nastavljene zaboje bela pšenična moka.

Po Lujizini cesti od Karlovca je dvigala prah kočija, ki sta jo vlekla dva brza konja.

V njej je sedel visokorasel mož z dolgo, sivo brado, bledega, upadlega lica, trudnih, izmučenih očij.

Bil je Janez Zalokar.

Vzadi na kočiji in spredaj poleg voznika sta bila privezana dva kovčega, sivo prebarvana in okovana s črnimi železnimi okovi.

Mlinar Vuk in žena Nana sta baš použila kosilo in počivala na klopi pred hišo. Od hiše tja do ceste se je razprostiral vrt, ki mu je bila Nana vrtnarica. Po lepo urejenih gredah so rastli rožni grmi, jednakomerno razvrščeni ob obeh straneh pota, ki je držal od ceste do hišnega praga. Na drugo stran proti hiši so dehteli rdeči klinčki, navmes so vonjale mačehe in visokostebelni jagleci. Mestoma so se ščeperili šopi pisane trave, grmi rožmarina in resede, belonije ter bele in rdeče lilije. Ves vrt je bil videti kot umetno spleten, ogromen šopek, ki si ga je vzgojila v veselje in razvedrilo skrbna gospodinja Nana.

Samo ob meji se je vil ob visokih oporah nakolenec, da ni bil njen vrt samo lep, nego tudi koristen.

Na vrtu je prebila Nana ves čas, kolikor ji ga nista ugrabila gospodinjstvo in kuha. Otrok ni imela, zato si je vzgajala cvetje. Kakor nje mati je ljubila tudi Nana pisane cvetlice.

Pod strešnim žlebom v škatlastih golobnjakih so grulili golobje, pred hišo pa so brskale kokoši in se kopale v pesku.

Pred Nano in Vukom je ležal in dremal domači pes Pozor, zvesti čuvaj hiše in mlina.

„Ko bi vendar kmalu padlo vsaj nekoliko dežja, da ne bodo moje rože več tako žalostne,“ vzdihne Nana.

„Pa jim prilivaj, saj imaš menda vendar dovolj vode,“ ji reče mož.

„Saj jim prilivam, ali dež, ki pade izpod neba, jih vse drugače poživi, nego voda, zajeta v Kolpi,“ pravi gospodinja. „Danes in jutri naj bo še lepo vreme,“ meni Vuk, „ko imamo proščenje pri Treh farah. Potlej pa naj dežuje, če hoče, dva tedna zapored!“

„Kaj meniš, ali pride naš Janez?“ vpraša Nana moža.

„Štuparjev Janko je pravil, da pride,“ odgovori mož. „Pa saj bi tudi že lahko prišel! Od očetove smrti ga ni več bilo tu. Ne vem, ali je tako gosposki, ali kaj, da nas je pozabil!“

„Ah, moj Bog, ko bi vendar prišel!“ zaželi žena.

V tem hipu se je začulo drdranje voza, ki je moral biti že blizu, da ga ni zaglušilo ropotanje mlinskih koles.

Pozor naglo vstane in zbeži k cesti ter začne lajati.

V Nani zatrepeče srce. Vstane s klopi in reče možu: „Zdaj-le se pa pelje naš Janez!“

Kočija se je ustavila pred hišo, in iz nje stopi — Janez.

Pes hipoma utihne.

Sestra razprostre roke, steče proti prišlecu, ga objame in vzklikne: „Janez, naš Janez!“

Od veselja so jo polile solze.

„Da, sedaj sem tu!“ reče Janez in se pretegne, kakor da si hoče poravnati od vožnje in seje sključene ude.

Tudi Vuk se je približal Janezu, mu podal roko ter ga pozdravil z besedami: „Bog te sprimi, Janez! Dolgo se že nismo videli!“

„Dolgo, dolgo! A danes se zopet,“ pravi Janez ter veli kočijažu, naj odveže kovčega in ju postavi na tla.

Obrnjen proti Vuku in Nani, izpregovori: „Ali imata toliko prostora zame, da bom lahko ostal tu nekoliko dnij?“

„Ej, za Boga, kakšno vprašanje je to!“ se zasmeje Nana.

„Ostani, dokler ti drago,“ opomni Vuk. „Druga soba stoji tako in tako vedno prazna. Dovolj je v njej prostora!“

„No, pa prav! A sedaj mi pomagaj, da prenesemo tá-le kovčega v hišo. Pa konjema daj kaj krme, ker sta trudna in lačna.“

Vuk in voznik sta odnesla kovčega v sobo, potem so izpregli voz ter odvedli konja v hlev.

„Ali sedaj bi treba tudi tebi, da kaj použiješ,“ reče sestra bratu. „Ko bi se bil pripeljal pol ure prej, pa bi bil lahko obedoval z nama. Sedaj pa nimam drugega nego kruh. Pa ravno danes je pečen. To bo že za prvo potrebo.“

„Saj ni take sile,“ pravi Janez.

Nana prinese hleb kruha. Bil je lep in visok, in kar zadišalo je po sobi po tem daru božjem. Z nožem napravi na zapečeni strani križ in odreže okrajek: „Na, Janez, dober je naš kruhek!“

„To se že vidi.“

„A jaz ti prinesem kupico vina,“ pravi Vuk ter se odpoti po vino.

„Zdaj-le ti pa napravim cvrtja in pišče ti spečem, da mi ne boš omagal, Janez,“ reče sestra in ga pogladi po laseh. „Pa postaral si se, Janez — joj! Pa kako ti je, ha? Dosti imaš posla, kaj ne da? Pa kako ti živi žena in hči? Dobro, je li? ...“

„O dobro, dobro! Tako dobro jima še ni bilo nikdar!“

„No, glej, glej! ... Oh, ti naš Janez! ... Pa zakaj nisi privedel tudi žene in hčerke s seboj ...“

„Ah ...“

„No, da! Vem, vem! Nekdo mora biti tudi domá, sevéda! Če gre Vuk v Karlovec ali v Metliko, pa je Nana domá! To je že tako pri gospodinjstvu!“

„Tako je, tako!“

„Pa prideta drugikrat, kaj ne da, drugikrat!“

„E — to se pravi ...“

„Nič, nič! Tesna je naša hišica, pa bo dovolj prostora za vse! Sama ne vem, kaj bi te vse vprašala.“

„Bova se že vse pomenila, saj ostanem tu nekaj dnij, morda nekaj tednov, kakor že bo.“

„O ti moj Janez, ti naš Janez!“

Vuk je vstopil z vinom. Postavil je posodo na mizo, natočil do vrha tri kozarce in dejal: „Na dobro zdravje, Janez!“ Tudi Nana se je oglasila: „Na tvoje zdravje, Janez!“ Trčili so in izpili.

„Aha!“ je tlesknil z jezikom Vuk in si obrisal z rokavom ustnice. „Dobra kapljica to, kaj?“ „Dobra je, dobra, in dolgo je že nisem pil,“ pravi Janez.

A Vuk se obrne k Nani, ki je stala poleg Janeza in ga gledala z veselim licem, ter ji dejal: „Pa pojdi v kuhinjo, Nana, in speci kaj Janezu. Saj si lahko misliš, da je lačen.“

Nana se zgane in reče: „Glej, saj res! O ti dobrota božja! Kmalu bi bila pozabila! Pa Janeza nisem videla toliko časa! — Saj bo kmalu gotovo!“

To rekši, odide v kuhinjo.

Janez je sedel za mizo, in Vuk je prisedel k njemu.

„No — tako — glej“ pravi Vuk, ki ni vedel, o čem bi začel razgovor. „E, pa pij, Janez!“

„Ne morem, ker sem skoro tešč.“

„Dobra pijača je zmeraj dobra — bodi tešč ali ješč ...“

„Pa bodi!“

In pila sta.

„Pa kako kaj kaže trtje?“ vpraša Janez.

„Dobro in lepo. Trte so polne, in jagode so kot orehi. Le stoj! Jutri boš že lahko zobal pri Treh farah.“

„In kako gre kaj pri tebi, s tvojim mlinom?“

„E, tako, tako! Kadar imamo — meljemo, kadar nimamo — steljemo. Prvič v mlinu, drugič v svinjaku, tretjič na njivi — in vse skupaj vrže toliko, da je nekoliko! Kaj čemo? Siromak se oblači v srajco in bregeše, gospoda v sukno in svilo. Samo da imamo svojo streho in nekaj klobas v dimu, pa bodi čast Bogu!“

„Torej živiš zadovoljno?“

„Udaril bi me Bog, če bi mu lagal v lice — he, dobro, ker nismo vajeni boljšega. Delamo od zore v mrak, pa tudi od mraka v zoro — saj ne sme mlin nikoli počivati. Delamo — saj zato smo. Pa delo je najslajša zabela — zato nam diši tudi nezabeljen krompir, če ni drugače, čast bodi Bogu križanemu! Saj se tudi Njemu ni godilo kdo ve kako dobro, da!“

„Da, da! Njemu, ki bi se lahko!“

„Pa je bil krotak in ponižen, kakor nismo ljudje! Nismo, nismo! Saj smo dostikrat kot sraka, ki se je našemila s pavovim perjem. Če ti imam dva goldinarja v žepu, pa vprašam, koliko stane Metlika — bedak!“

In Vuk vzame pipo, si jo natlači in zapali, pa nalije kozarca.

„Zakaj ne piješ, Janez? Ta kapljica ti ne bo škodila, le verjemi! Dobra kapljica in dobri ljudje — to je še nekaj, drugo ni tako vse skupaj nič. A tudi teh dobrot je vedno manj: dobre kapljice in dobrih ljudij. Prvo kvarijo krčmarji, drugi se kvarijo sami. Vinu prilivajo vode, da postaja slabo kot bledičava kri, a drugi se napihujejo, da postajajo prazni kot mehur na peči. Bože moj, križ je dandanes — to ti rečem! To moje vino pa je dobro in pristno kot kovano zlato. Daj, daj, Janez, pa pij, saj ga še nisi pri meni!“

In pila sta.

„Glej, kadar mi tako-le zakroži vinska dobrota po žilah,“ govori Vuk, „pa pozabim vse težave in nadloge — vse od kraja do konca! Kdo bi se tudi zmeraj kisal kot zelje v kadi? Bog ima rad vesele ljudi! Pa kaj mu li ne dajem časti in hvale, če zmerno in pametno uživam njegove darove in zraven govorim: Hvala ti, Gospod moj, za krompir in debelačo, za buče in grah in za vino! — Včasi delamo, včasi molimo, včasi oboje skupaj, ali vsako záse — pa gre vse lepo svojim potom. Samo da gre, pa je vse v redu! Aló, Janez, daj, pij, pa hvali Boga, ki nam ga je dal!“

In zopet sta pila.

„Pa če me Bog udari, kaj mu bom to očital in se mu upiral kot svojeglavo dete? Roka, ki tepe, tudi gladi. Kolikokrat me je že gladila, zakaj me ne bi enkrat tudi udarila? Kdor je tepen, ta zna, kako je dobro takrat, kadar je glajen!“

Vuk je pridno natakal v kozarca. Sam je pil seveda več nego Janez. Saj se je bil Vuk opoldne do dobra nasitil, in sedaj se mu je prav izborno prilegala izvrstna pijača iz domače gorice.

„Nimamo dosti, dragi moj,“ modruje dalje mlinar, „a kar imamo, v to nam mnogo izda, ker je pridelek žuljev naših rok. Čim več žuljev na roki, tem več repov v hlevu. Roka, opoplatena z žulji, se mi vidi jednaka dobro pognojeni njivi, ki da za jedno zrno dvajset drugih. Gladka dlan je znamenje slabega gospodarja, seveda — to je treba povedati — slabega kmetiškega gospodarja. Narobe pa je žuljava dlan vsakemu kmetu v čast in njegovemu gospodarstvu v korist. Naj me vpraša kdo: Kaj si? — In pokažem mu dlan. Naj me vpraša kdo: Kak si? — In pokažem mu dlan. Žuljava dlan govori dosti glasno, dragi moj! Na njej mi sloni vse to zidanje, na njej sem si skoval tiste krajcarje, ki sem jih položil na stran, da mi bodo za poboljšek na stare dni in pa pomočniki v sili, če pridejo slabi časi. Dragi moj Janez, le verjemi, da je žuljava dlan tudi nekaj vredna!“

„Vredna, vredna — to dobro vem!“

In Vuk prime kozarec in ga dvigne proti Janezu ter reče: „Vidiš, kako se ne bi potlej veselil tega-le božjega daru! Mislim si: Vuk, delal si in lahko si privoščiš kapljico ali dve, pa tudi tri, če ni drugače! Včasi je žeja večja, včasi manjša — to ni vsak dan jednako. Včasi pa pride tudi kaj drugega, da človek pije. Tako je tudi danes, ko si prišel ti, Janez! Takega gosta nimam vsak dan. Prav za prav ga nisem imel še nikoli. Pa bi li ne pil od veselja? Daj, Janez, daj, pa trči z menoj! Jeh, tako sem silno vesel, da te vidim pod svojo streho! Saj si vendar ti to, Janez, ne?“

Vuk vstane in potrese Janeza za ramo ter mu ponuja kozarec, da bi trčil z njim, rekoč: „I, kajpak, da si ti! Šentana kapa! Pijva, Janez!“

Janez se je smejal, ko je videl pred seboj tako dobrega in veselega človeka. Trčil je z Vukom in mu dejal: „Bog te ohrani, prijatelj, takega, kakoršen si danes!“

„Da bi bil le vedno tak! Tako lepo zdrav in sposoben za delo, pa se bom še smrti smejal v zobe, kadar pride. Prijel jo bom za vrat in jo vrgel med kamena, da se ji bodo zmlele suhe kosti: klep, klep, klep! E, ne boš mi še kmalu kaše pihala, ne, ti suha južina!“

„Ali si pa danes dobre volje, Vuk,“ pripomni Janez s smehom.

„I, seveda sem! Pa samo zato, ker si ti tukaj! Vedno pa tudi nismo tako-le dobre volje, tega nikar ne misli. E, tudi jaz imam skrbi, pa še dosti skrbij. No, in to nemara sam veš, da ni človeku do dobre volje, kadar ga pritiskajo skrbi. Saj vem, Janez, da jih imaš tudi ti dovolj!“

„Dovolj, dovolj!“ pritrdi Janez, a brž popravi: „No, toliko, da mi ni ravno dolgočasno.“

„Nikar ne prikrivaj, Janez,“ opomni Vuk, „saj si lahko mislim, da nisi kar tako meni nič — tebi nič prišel od uboštva do gospodstva. Gospodstvo ne visi kar ob cestah, kakor črešnje po vejah, da se jih človek lahko nazoblje kar mimogrede. To si jaz vse prav lahko mislim. Kaj ne, da se ne motim?“

„Prav govoriš, Vuk,“ pritrdi Zalokar, „mnogo truda in dela stane tistega, ki hoče priti do česa.“

„Glej, in to sem si že večkrat mislil,“ mu seže Vuk v besedo, „kako si se moral ti, Janez, pehati in truditi, da si se priril tako daleč. Iz nič, bi rekel, pa tako daleč! Saj gledam tukaj metliške trgovce in kramarje po semnjih; delajo in delajo, prodajajo in prodajajo, pa že nekaj spravijo na kup, ali Bog ve kakšnega bogastva pa tudi ne!“

„No, da! Metlika pa tudi ni prav pripravno mesto za trgovino.“

„Vem, vem. Tamkaj v Trstu imate morje in železnice in kaj vem, kaj še vse! Tu nimamo nič takega. Zato pa seveda ne gre s trgovino tako, kakor bi moralo iti. Pomisli samo, koliko denarja in časa stane samo privažanje blaga! Če bi imeli železnico, bi naložili na njo blago v Ljubljani, ali v Karlovcu, ali v Zagrebu, ali še kje drugod, pa bi bilo v nekoliko urah tu pri nas. To bi ga pihal po naših krajih železni konj! Pa brlizgal bi tudi. Saj sem ga že slišal v Karlovcu, kako zna! Tako pa naložé na parizarje zaboje in vreče, in ti, uboga konjska para, vleci in vleci črez grbaste Gorjance, da ti pokajo žile in kosti! Kaj hočeš? Tako osamljeni smo tu!“

Janez pristavi skoro nehoté: „Pa ste vsaj domá!“

„Domá smo! To je res, in tudi dobro je to! Lepo je biti doma, pa lepo mora biti tudi po svetu. Jaz ga nisem dosti videl, še ne toliko, kolikor daleč sežejo moje oči, kadar jim pogledi šinejo v daljavo. Navezani smo na to zemljo, ki nas je rodila. Ali dobro je, da ima človek vsaj dom, kamor lahko leže počivat, kadar je truden. Glej, ni velika ta moja koča, ali ne dal bi je za ne vem koliko denarja! Prodati svoj dom ...“

Janez se zgane ...

„Pa saj nisem mislil reči nič hudega. Včasi že tako pride, da moraš prodati srajco s telesa. To je takrat, kadar je človek v hudih stiskah. Ali glej, Janez, dobro bi bilo, da mi tudi ti kaj poveš, kako si živel v teh dolgih letih, in kako ti kaj gre. Veš, da sem radoveden.“

„Vse pride o svojem času,“ odgovori Janez. „To bi bilo preveč pripovedovanja za enkrat. Dolga so leta, ki sem jih preživel v tujini, in lahko ti rečem, da sem mnogo izkusil. Pa saj vse zveš o svojem času.“

„Prav, prav! Saj se mi nikamor ne mudi. Le lepo počasi — danes to, drugikrat ono. Bomo se že pomenili, saj te sedaj imamo in ne izpustimo te tako brž. Tako tih si bil ves čas. Le to vemo, kar smo zvedeli od drugih ljudij. Vsega pa tudi ni mogoče zvedeti, ker si bil ti tako tih. E, skrbi in delo! Pa boš moral biti sedaj glasnejši!“

Tako sta sedela moža in se razgovarjala, dokler ni bila gotova Nana v kuhinji, kjer je pripravila Janezu toliko, da bi mu bilo dosti za tri dni, ko bi tudi vse tri dni mlatil na podu. Rada bi postregla bratu, da bi ne mogel reči: Glej, lačen sem bil in žejen, pa je pustila, da sem stradal in trpel žejo.

Vedno ga je silila: „Janez, jej, jej! Joj, ali malo ješ! Za Boga, saj nič ne ješ! Pa kaj ti je, da ješ kot pišče?“

A Vuk ga je silil: „Pij, Janez, pij! Piješ kot dete, ki nič ne pije! Saj je dobro vino, in ne bo te bolela glava! Samo vesel boš, to bo vse!“

Janez je ustrezal obema, kolikor je mogel. Ali dosti ni škodil niti jedi, niti pijači. Čutil se je preveč trudnega. In če je človek preveč truden, se mu ne ljubi ni jesti, ni piti.

„Dobri ljudje ste, Vuk,“ reče naposled.

„Taki smo, kakoršni smo. Nič se ne pretvarjamo. Če nasitim in napojim berača, pa bi ne domačega človeka? Ta bi bila lepa, pasja noga!“

„Toda sedaj mi dovolita, da se nekoliko odpočijem,“ zaprosi Janez.

„Kakor ti drago. Pa jaz mislim, da človek tudi počiva ob polni skledi in polnem kozarcu. No, da! To je bolj počitek za nas kmetiške ljudi ...

„Ali truden sem, da me bolé vse kosti!“ pravi Janez.

„Pa pojdi tja v sobico in se zravnaj, kakor hočeš in moreš,“ mu reče Nana.

Janez jo zahvali za jed in pijačo in odide v sobico.

Bila je tesna, in hlad se je razprostiral po njej.

V kotu je stala bela postelja, sredi sobe miza in klop, v drugem kotu dvoje omar. A bilo je v sobici tako prijetno in domače! Janez je nekoliko odprl okno, da se je vsipala luč vanjo. Ozrl se je po sobi. Po stenah so visele razne podobe, majhne in velike. In nad posteljo je zagledal podobo, ki je bila svoje dni obešena nad posteljo njegove matere. In v Janezovem srcu se je zagibalo nekaj mehkega in toplega; nekaj, kakor davno odbegla sreča, je zavelo vanje ...

In gledal je podobo, ki je nekoč visela nad posteljo njegove matere. Ob pogledu na njo mu je bliskoma stopila vsa njegova mladost pred oči. To svojo mladost je preživel iz večine ob tej podobi. Dobro se še spominja vsega tega. Ko je bil še čisto majhen in je spal poleg mamice, pa ga je zjutraj vzdramilo iz sladkega spanja mlado, sveže, s solnčnimi žarki pretkano jutro, takrat je pokleknil na postelji in ročice je vzpel tja k podobi, pa z ustnicami je šepetal ono kratko molitvico, ki ga jo je bila naučila njegova mati. In kadar je prišel večer in so se mrakovi spustili na zemljo, je prižgala mamica luč, da so na svetlem čakali očeta. V temi jih je bilo vseh tako čudno strah! In Janez je pokleknil pred mater, ki je pomaknila stol k peči ter sedla nanj in začela pripovedovati toliko lepih rečij. Janez pa jo je poslušal in poslušal tako pazno in verno, da si je zapomnil vsako besedo, da bi znal še danes vse ponoviti, karkoli je čul od mamice. In njegove oči so mu ušle, počivajoče prej na maminem licu, tjakaj k podobi, viseči nad materino posteljo, in takrat se mu je zazdelo, kakor da je oživela ta mrtva podoba, kakor da tudi ona posluša njegove mamice lepo, tako lepo pripovedovanje. In mamico sta poslušala tudi France in Nana, tiho stisnjena v kotec. In zdelo se mu je, da so se zazibale cvetlice na oknih, da tudi one čujejo njegove mamice lepo, lepo pripovedovanje.

„Vse posluša mojo mamico,“ si je mislil Janezek sam pri sebi. In bilo mu je tako sladko in dobro ...

In sedaj gleda zopet to podobo, ta ostanek blaženstva mladih let, to pričo tiste tihe sreče, ki mu je kipela v srcu, ko je ljubeče dvigal poglede v sladko, dobro materino obličje. Zatorej se je v Janezovem srcu zazibalo nekaj toplega in mehkega, in nekaj, kakor davno odbegla sreča, je zavelo vanje ...

In oglasilo se mu je srce v vprašanju: „O, zakaj nisi ostal domá? Zakaj si me nesel s seboj v vihar življenja, ki me je umorilo in uničilo, uničilo in umorilo? Zakaj nisi šel vsaj brez mene? Brez srca bi bil šel z doma, pa bi ti bilo dobro, zakaj viharji življenja bi pluli poleg tebe, in ne čutil bi njih ugonabljajoče moči ...

Janez se je hotel razmisliti, kreniti od spominov daleč, daleč ... Slekel je suknjo ter se napravil, da leže počivat Pa komaj je legel na postelj in so se mu zaprle oči, je zasanjal, da nekam pada, pada ... S strašno hitrostjo je drevil nekam v prepad. Rad bi bil zaklical na pomoč, pa niti glas mu ni hotel iz grla. In ko je ravno menil, da pade na tla, in da se ubije, se je zdrznil in prebudil. Vstal je in zopet hodil po sobi. Odprl je kovčeg in začel po mizi in omarah razpostavij ati stvari, ki jih je pripeljal s seboj.

V prvem kovčegu je bilo perilo in oblačilo, v drugem so bili razni papirji, knjige in zapiski. V ličnih zabojčkih je prinesel s seboj tudi mnogo stvarij, ki jih ni hotel prodati. Bili so mu predragi spomini na ženo in hčer in na njegov lastni dom. Tu nakitje in zapestnice, broše in uhani, zlate verižice in prstani, tam koralde in glavniki z vkovanimi biseri, medaljoni in obeski, zapone in dragulji.

In tako dalje ...

Tudi tisto uro je prinesel s seboj, ki je bila ob hčerini smrti. Navil jo je in naravnal, jo postavil na mizo in vprašal: „Kdaj boš naznanila tudi meni zadnji trenutek?“

Potem je zlagal dalje iz kovčega.

In ko mu je prišel že do dna, je zagledal tamkaj nekaj štirioglatega, podolgastega, skrbno zavitega v papir.

Janez odmota papir. Bile so njegove orglice!

Dolgo že ni igral na nje, a hranil jih je vendar ...

Smeh mu zaigra po licu, in z orglicami v rokah sede na klop. Pihnil je vanje in poskusil igrati. Ali kovinski jezički so zarjaveli in omrtvili, in hreščeči, odtrgani glasovi so jeknili iz njih ...

Janezu pade otožnost na obraz. ... Orglice zopet zavije v papir in reče: „To je moja mladost, moja pokopana sreča!“

XXVI.

Od vseh stranij so se pomikale po cestah proti Metliki dolge vrste romarjev, ki so bili namenjeni k Trem faram.

Po dvajset do trideset jih je stopalo v jedni četi, pojoč pobožne pesmi. Na glavah so nosile ženske v cule zavite jestvine — kruh in potice, slanino in čebulo, mrzlo pečenko in suho svinjino. Moškim so visele prek prsij rdeče torbe, in v njih so imeli duhan in pipe, pa tudi kakšno steklenico žganja, da jim služi v zdravilo, če bi komu pritiščalo spotoma. Hodili so večinoma bosi ali v čerapah. Črevlji so jim viseli prek ram.

In te dolge vrste so se pomikale proti Metliki od vseh stranij, da so bile videti ceste vse poživljene, vse gibajoče se ...

Vreli so skupaj romarji tam od Karlovca, Črnomlja in Novega mesta, z Zdihovega, z Vinice in Marindola, iz Adlešič, Dragatuša in Žumberka, iz Semiča, od Svete nedelje, s Hrasta, iz Kašta in Lešč ...

Prihajali so, da se pomolijo „Majki božji trifarški“ Slovenci in Hrvatje, katoličani in pravoslavni Vlahi.

Bilo je lepo gledati te dolge vrste romarjev v belih oblekah, v modrih jopičih, s šarovitimi predpasniki in rožastimi pasovi. Bilo je lepo gledati mladenke-Vlahinje v rdečih, s srebrnimi nitmi obšitih čepicah, žene-Vlahinje v široko razpetih belih robcih, izpod katerih so se spuščale po prsih kite črnih las, okrašene s srebrnim denarjem. Bilo je lepo gledati kmeta-Belokranjca v sukneni praznični opravi z visokimi škornji ali nizkimi mestvami, ki je pustil motiko in lopato ter hitel k Trem faram, da se potoži Materi božji. Bilo je lepo gledati starost in mladost, moštvo in ženstvo, kako hiti združeno na božji pot, gnano od neizrazne notranje sile tja k svetišču, posvečenemu Porodici božji ...

Med posameznimi četami so se pomikali vozovi, ki so dovažali kramarje in slaščičarje, kateri imajo ob vsakem trifarškem proščenju dobro žetev. Metliški trg pred župno cerkvijo so pometli z brezovimi metlami mestni delavci, da so imeli romarji čisto pot v cerkev. Nje vhodna vrata so bila odprta na iztežaj, in skoz nje so se vsipavali romarji v cerkev, da opravijo pred oltarjem svetega Nikolaja prvo molitev. Tisti, ki so hodili bosi, so se pred cerkvijo zopet obuli, hoteč s tem izkazati svetišču večje spoštovanje ... In ko so bili tamkaj prvič dvignili srce k Bogu, so se odpravili po cesti in po stezah k Trem faram. Naproti so jim že doneli glasovi trifarških zvonov, ki so se neprestano oglašali v vabilni pesmi:

„Pojd’te, pojd’te, romarji,
K Majki božji trifarški.“

Prostor pred cerkvijo je imel že vse drugo lice. Kramarji in slaščičarji so bili tam ali že postavili, ali pa so prav kar postavljali šatore in kolibe ter po njih razkladali ali razobešali svoje blago.

Videti je bilo, očesu v vabo in žepu v škodo, možice in konjiče, zibelke in punčke, srčke in ogromna srca iz sladkorja. Ob njih so viseli papirnati trakovi s primernimi in neprimernimi napisi.

Tam poleg je razobešal kramar pisane trakove, živobarvaste robce, predpasnike in jopiče, rute in srajce in krila. Drugi je prodajal mašne knjižice, svete podobice in molke, tretji je razpostavil razne igrače, četrti kuhinjsko posodje, Ribničan svojo slovito suho robo, Lipničan črne, žgane lonce in sklede, Podozličan finejšo namizno opremo, Vipavec pa je prišel s smokvami in cvebami. Kmetiške ženske so bile napekle na stotine hlebov belega kruha ter so ga prinesle prodajat. Ob cesti je stala košara poleg košare. Iz njih so se modrile sočne slive in se rdečila prva jabolka, pa tudi prvo grozdje seje prijazno smejalo iz canj.

Pod ogromnimi lipami pred občinsko hišo so stale dolge vrste miz in klopij, ki so jih bili tjakaj postavili gostilničarji. Po širokem travniku ob desni in levi strani ceste so si tudi spletli iz vej krčmarji obširne lope in si kraj njih postavili prstena ognjišča. Pod lipami vzpota so pripravljali Vivodinci plohe in tehtnice, kjer bodo sekali in prodajali janjetino.

Za pokopališčnim zidom so že bleketala jagnjeta in so meketali kozli ter mulili redko listje z grmičastega trnja, hoteč se še enkrat nasititi, predno zapadejo žalostni svoji usodi. Saj so že tamkaj po travniku plapolali ognji, da napravijo kupe vroče žerjavice, in razgaljeni fantiči so že zabijali v zemljo rogovile, koder se bodo cvileče vrteli leseni ražnji s tolsto ali suho bravino. Ob glavni cesti in stranskih potih so čepeli po jarkih slepci in hromci, berači in beračice, kazali mimoidočim pohabljene ude z zevajočimi ranami in glasno prosili miloščine, da se je njih vpitje čulo kot obupna prošnja trpečega človeštva ...

Med šatori in gostilnicami se je pehala množica ljudij, hiteča na pokopališče in v cerkve z bolnimi srci in solznimi dušami. Med množico so se svetlikali bajoneti orožnikov, ki so pazili na red in na ljudi, kateri so prišli z vse drugimi, nego pobožnimi nameni na proščenje.

Vse na okrog je šumelo in govorilo, se prerivalo in gnetlo, kakor da so se zbrali ljudje k velikemu semnju.

Tudi nekaj Metličanov se je že nabralo pri Treh farah, zakaj zvonovi so klicali ljudi k večernicam.

Cerkve so bile že natlačeno polne ljudstva, ki se je stiskalo po klopeh ali pa se nabiralo ob izpovednicah. Okrog Marijine podobe, stoječe na oltarju v sredini srednje cerkve, so se plazile po golih kolenih ženske, ki so se bile zaobljubile trifarški Materi božji. Druge so poklekale ob oltarjih, se trkale na prsi in polglasno molile, in še druge so se plazile okoli vseh treh cerkva ter so zdaj pa zdaj počivale, da se jim odpočijejo kolena, ki jih je zbadala ostra trava in drobno kamenje.

Domačini so poklekali ob grobeh ter se v molitvah spominjali svojih pokojnikov.

Ko so minile večernice, so se vrnili ljudje iz cerkvá in s pokopališča ter zasedli mize po gostilnicah. Krčmarji so točili vino in ponujali večerjo, a Vivodinci so nosili pečeno janjetino na plohe, glasno kličoč: „He, vručega, vručega — na!“

Ljudje so drli tja ter kupovali dišeče, mastno pečenje. Razvila se je ob cerkvah vesela živahnost, ki je prehajala tu v dovtipne pogovore, tam v bolj ali manj lepoglasne pesmi. Hrvatske devojke so se zbirale v gruče, tiščale glavo tik glave in prepevale otožne narodne popevke, ki so se izgubljale v žalostni, zategli „oj“.

Oj, janješće moje — oj —

Čim bliže je prihajala noč s črnim pajčolanom in z zlatimi zvezdami, tem bolj je potihavalo življenje. Romarji so si šli iskat prenočišč po hlevih in podih, pod kolarnice in svisli, ali so pa pospali v cerkvah ali kar na pokopališču. Metličani so se odpeljali, ali pa so odšli po bližnicah domov.

In hipoma je zavladal pokoj na okrog. Med hišami in vrtovi je bilo čuti zateglo dihanje in smrčanje spečega ljudstva ter polglasne vzklike počivajočih romarjev, ki so sanjali o izpolnjenih upih, o uslišanih prošnjah in o Materi božji, ki jim je prišla delit pri svojem Sinu izprošene milosti ...

Na trave in bilke je začela padati rosa, in komaj je prvi odsev vzhajajočega jutra pregnal črne mrakove, že se je začela vzbujati pobožna množica iz spanja. Hitela je k studencu, da si izmije zaspane oči. Glas zvonov je plaval v daljavo ter klical ljudi k rani maši.

Življenje sinočnjega večera je zopet objelo vse stvari ob cerkvah. Trgovci so začeli ponujati svoje blago, gostilničarji so nastavljali sode, janjetina se je vrtela nad žerjavico, in berači so začeli iztezati suhe roke proti prihajajočemu občinstvu.

Janez Zalokar je vstal zgodaj in se odpravil s sestro Nano k Trem faram, da se udeleži rane maše. Noč je bil prespal dobro, in spanec ga je okrepil, da se je čutil čvrstega in pomlajenega.

Z lahkimi koraki je stopal po cesti, in hladni, sveži dihi lepega jutra so ga obkrožali kot sladki objemi ljubečega znanca. Pred njim je ležal znani mu svet, lep in neizpremenjen, kakoršen je bil takrat, ko je poslednjikrat pred dolgimi leti namerjal tod svoje korake proti Karlovcu. Tamkaj pred njim so se dvigale iz jutranje megle strehe njegovega rojstnega mesta. Po njih so se poigravali prvi solnčni žarki, ki so pretrgavali vlažno meglo, da je izginjala bolj in bolj ter napravljala prostor krepilnemu vzduhu, ki se je raztapljal v veličastnem blesku po prirodi daleč na okrog. Ob Janezu je vse zaživelo. Listje po grmih in drevesih se je zibalo v jutranjem hladu, kakor da si šepeče o sanjah, ki jih je sanjalo to noč. Oglašali so se od blizu in daleč ptičji spevi, čisti in jasni, kakor bi umetnikova roka prebirala srebrne strune. Iz dimnikov metliškega mesta so zakrožili tanki sivkasti dimi, ki so hiteli v visočine, a so se kmalu začeli razblinjati in razgubljati, kakor da so se ustrašili prelestne čistosti, ki je sevala z neba na zemljo. Janez je stopal dalje. Srce ga je sililo tja, da vidi hišo, kjer mu je zagorela luč življenja. Ali danes ni hotel biti poslušen srčnemu glasu, nego je krenil na desno, da obišče grob svojih starišev.

Spotoma je srečaval neznane in znane ljudi. Ti so ga pogledovali radovedno in vprašujoče, češ, ali je to on, ali ni? Med tistim časom, ko so se videli poslednjikrat, pa med današnjim dnem je ležala dolga vrsta let, ki jim je postarala lica in napolnila duše z zrelostjo in izkustvi.

Ko je dospel k Trem faram, se mu je približal ta in oni znanec, vprašujoč ga: „Saj si Zalokarjev Janez — ne?“

„Da, da! Zalokarjev Janez sem,“ je odgovarjal Janez. „A ti si Letnar — ti Furlan — ti si ta, ti oni ...“

In znanci so se zbirali okoli njega ter silili vanj z obilico radovednih vprašanj, na katera ni bilo mogoče takoj in točno odgovarjati.

Naposled se je sešel Janez tudi s Štuparjevim Jankom, ki je prijatelja iskreno pozdravil.

Janezu je bilo prav za prav neprijetno, da ga je naskočilo toliko znancev. Zakaj njegov prihod ni bil namenjen v prvi vrsti njim, nego je veljal obisku njegovih starišev, ki jih krije zemlja trifarškega pokopališča.

Ko so zvonovi zadoneli ter klicali ljudstvo v cerkev, so se razgubili tudi Janezovi znanci, in Janez sam je stopil na pokopališče. Bilo je tamkaj že vse polno ljudij, ki so morali ostati zunaj, zakaj cerkve so bile natlačeno polne, da ni bilo v njih niti najmanjšega prostorčka.

Janez se je komaj preril med množico do groba svojih starišev. Delal si je prostor med nagnečenim ljudstvom z brezobzirno naglico, zakaj mudilo se mu je tja, kjer mu počivata oče in mati. Prišedši h grobu, je pokleknil in se prekrižal, in srce mu je hotelo izmoliti v jednem trenutku vse molitve ...

Ta grob, ta sveti kraj!

Sestra Nana ga je obsenčila z rožami in posula s peskom, ali leseni križ je bil že trhel in se je nagibal k razpadu. Podobo Jezusovo je snedla rja, da je visela samo še na jedni roki. Precej je sklenil Janez, da bo dal v prihodnjih dneh postaviti ob vzglavju kamenit nagrobni spomenik.

Na prižnico zunaj ob zvoniku je stopil duhovnik ter je začel svojo propoved z besedami psalmistovimi: „Brezbožnikom ni miru, pravi Gospod! ... Velik mir je tistim, ki ljubijo Tvoj zakon ...“

Z gorečo in prepričevalno besedo, ki se je glasno in razločno razlegala nad grobovi, je dokazoval vneti duhovnik resničnost teh besed. Podpiral jih je z dokazi cerkvenega učenika, ki pravi, da nam da Bog sam pokoja in miru, tisti Bog, ki ga prosi njegova cerkev: „Daj svojim služabnikom tistega miru, ki jim ga svet ne more dati.“ Vse dobrote in radosti sveta ne morejo zadovoljiti človeškega srca, zakaj človek ni ustvarjen samo zato, da bi užival te dobrote, ampak človek je ustvarjen jedino le zaradi Boga in za Boga; zato ga more zadovoljiti jedino Bog. Živali zadovolji čutno slast seno, meso, kost, žito; a duša, ki išče združitve z Bogom, ne najde zadoščenja ob uživanju svetnih naslad. Kar je posvetne blaginje — ta je zgolj navidezna, in ta ne more nasititi človeškega srca ... „Jedli ste, a niste se nasitili!“ ...

Ponavljal je besede Salomonove, ki jih je govoril o utešenju svojih občutkov: „In od vsega, kar so poželele moje oči, jim nisem ničesar odrekel.“ A vendar je moral pozneje sam priznati: „Ničemurnost ničemurnosti, in vse je ničemurnost.“

O blagor tistim, ki se zatekajo k svojemu Bogu, a gorje tistim, ki se odvračajo od njega! Saj čitamo že v Mojzesovih knjigah: „Zato, ker nisi služil Gospodu, svojemu Bogu, v veselju in radosti srca, pri obilnosti vseh rečij, boš služil svojemu sovražniku, ki ti ga pošlje Gospod, v lakoti in žeji in nagoti in v vsem pomanjkanju!“

Veselo kakor psalmist moramo peti: „Veseli se Gospoda, in dopolnil ti bo prošnje tvojega srca!“

In težke skrbi, ki morč duh, žalost, ki ga tira do obupnosti, solze, ki jih točimo nad neizpolnjenimi željami, nad zakopanimi upi in prevaranimi nadejami — vse to bo minilo in se izgubilo, pa naša srca se bodo dvigala v radosti in veselju proti nebu, odkoder prihajajo žarki božje milosti!

Tjakaj naj se obračajo duše, kjer je Bog! Vse, kar rodi zemlja, se obrača kvišku, k solncu in k oblakom, in tako mora hrepeneti tudi človeška duša v nedogledne višave, se mora odtrgati od vsega, kar jo priklepa na svet, od njega varljivosti in neutešljivosti se mora odtrgati, da ne bo vzdihovala z Davidom: „Moje solze so mi kruh po dnevi in po noči, ker mi vsak dan kličejo: Kje je tvoj Bog?“

Pobožna množica je verno poslušala navdušenega govornika. Zdaj pa zdaj se je izvil izmed gneče kak vzdih, ali se je pa začulo tu in tam zadušeno ihtenje ...

Na Janeza je napravila propoved globok vtisk. Poslušal je pazno besedo za besedo, in zdelo se mu je, da se ta in oni odstavek duhovnikovih izvajanj popolnoma prilega njemu. Janez se je čutil vznemirjenega, krivega in nedolžnega, grešnika in spokornika. Kakor da bi mu zaigrale strune, razpete v duši, otožno-veselo pesem, tako mu je ugodno in neugodno vztrepetavala duša ...

Ko je bila končana propoved, so zadonele v cerkvi orgle, in njih glasovi so plavali skoz odprta okna in vrata venkaj na pokopališče in se razgubljali dalje nad poljem in travniki. Ljudje so popadali na kolena, molili iz molitvenih knjižic ali prebirali jagode na molkih. Slepci so obračali ugasle oči proti nebu, in hromci so iztezali mrtve ude tja proti cerkvi, proseč Mater božjo pomoči in tolažbe bednemu življenju.

Po končanem svetem opravilu so se polagoma razhajali ljudje ter posedali po klopeh, da použijejo zajutrk. Tisti, ki niso prinesli s seboj denarja, so molili dalje, polagali na oltarje sveče, iztresali v nastavljene kadi pšenice in ječmena, ali pa spuščali vanje povesma prediva — vse to v dar cerkvam trifarškim ...

Berači, ki so zasedli grobove ob poli, so milo prosili darov. Slepec je vlekel zrahljani lok po neubranih strunah ter prepeval s trudnim glasom narodne legende o svetem Lorencu, o tesarju Jožefu, o Mariji sedemžalostni. V nastavljeni klobuk so mu metali ginjeni poslušalci krajcarje, kose kruha in potice, čebule, sliv in domačega sira ...

Janeza so zopet obstopili njegovi znanci ter so zasedli dolgo mizo pri znanem gostilničarju. Stuparjev Janko je kupil lopatico pečenega janjca ter jo ponudil Janezu, rekoč:

„Daj, prijatelj, daj! Dolgo že nisi jedel take pečenke!“

In Janez si je urezal kos rumeno zapečene, dišeče pečenke. Pa mu je šla v slast ta narodna jed, brez katere ne opravi pošten Belokranjec trifarškega proščenja.

Družba je postajala vesela in glasna, zakaj gostilničar je točil dobro in ceno vino.

Vsi so silili v Janeza:

„Pa kaj ti je, Janez? Nič se ti ne ljubi! In tvoje lice je žalostno!“

A Janez ni maral, da bi vedeli njegovi znanci, kaj mu je, in kako mu je. Zatorej pravi:

„Tega je kriva utrujenost. Bil sem daleč po svetu, na Dunaju in v Pragi, in zato sem tako truden in željen pokoja.

„E, lepo ti je dal Bog,“ reče jeden izmed njegove družbe, „ker si prehodil toliko sveta. V resnici! Lepo ti je dal Bog. A mi tičimo vedno domá, kakor polž v svoji hiši!“ „Pa kako si vendar to napravil,“ ga vpraša drugi, „da si si tako pomagal na noge? Jaz rijem in rijem, kakor krt v zemlji, pa se ne pririjem nikamor. Kako si vendar to napravil?“

„I, moj Bog,“ odvrne Janez, ki sam ni vedel, kaj bi prav za prav povedal. „Delal sem in delal, a Bog je dal svoj blagoslov. In tako je šlo počasi naprej.

„No, vidiš,“ se oglasi Janko, „ko bi ti tako delal, kakor je Janez, pa bi tudi vedno ne tičal na jednem mestu. Jaz vem, kako je bilo pri Janezu. Tjakaj bi se prišel učit dela in vztrajnosti!“

„Saj vem,“ odgovori tisti, ki so mu bile namenjene Jankove besede, „da mu ni zlato samo od sebe deževalo v žepe, nego da si ga je moral s trdim delom prislužiti. A vendar si upam trditi, da je imel tudi mnogo sreče pri svojih podjetjih. Brez sreče ni dandanes nič na svetu. Kaj ne, Janez?“

„Res je,“ odgovori Zalokar, „tudi sreče sem imel obilo!“

„No, vidite, da sem vedel,“ vzklikne tisti, ki ga je prej vprašal.

A drugi pristavi: „Sedaj pa ostaneš tu pri nas, je li?“

Janez odgovori: „Ne vem še, kaj bom storil. Rad bi ostal tu, da se mi iztečejo dnevi na domači zemlji. Ali danes ti še ne morem odgovoriti, kako bom ukrenil.“

„Pa kaj,“ ga zopet vpraša tretji, „ali si sedaj popolnoma opustil trgovino? Ali si si pridobil toliko denarja, da boš lahko živel ob njem, ne da bi se še dalje ukvarjal s svojim poslom?“

„Nekoliko sem si že privarčeval, o vsem drugem pa ti ne morem dati precej danes povoljnega odgovora. Bodočnost bo že še vsakemu pokazala, kako in kaj!

Nekaterim Janezovim znancem se je zazdelo, da ne govori Zalokar rad o takih rečeh. Zatorej so zasukali pogovor na druge reči. Spominjali so se svojih mladih let, ko so preživali vesele dneve ob Zalokarjevi hiši, igrajoč se v živahni družbi. Ta in oni je pripovedoval, kako se je učil rokodelstva, kako se je ženil, kako je služil vojake, kako mu kaže pridelek na polju, v trtju — no, snovi je bilo prijateljem in znancem dovolj! Njih število se je čimdalje večalo. Vsak, kdor je prišel mimo in spoznal Zalokarja, je prisedel ter se zapletel v pogovor. Tako je bil tudi gostilničar vesel Zalokarjeve vrnitve.

„Pa bodi stvar taka ali taka,“ izpregovori končno Janko, „lepo je pa vendarle, da nas ni Janez pozabil, nego da je prišel zopet enkrat pogledat Metliko in Metličane!“

„Bogme, to je pa prav res lepo,“ se oglasi hkrati več mož, ki so se dvignili s klopi in silili s polnimi kozarci proti Janezu, kličoč mu: „Pa te Bog poživi, Janez!“

„Glej, vedno si ostal še tisti Zalokarjev Janez! Tako domač si, in to je v resnici lepo!“ so klicali drugi ...

Bilo je že proti poldnevu, ko se je odpravil Janez s sestro Nano domov. In ko je prišel do mesta, kjer se cepi cesta proti Kolpi in proti Metliki, reče sestri:

„Nana, sedaj grem pa še Metliko pogledat! Ne čakaj me z obedom, zakaj domov se vrnem še le o mraku.“

Z Jankom in z nekaterimi drugimi znanci izza mladih let je stopal Janez proti mestu. Čim bliže je prihajal, tem tesneje mu je bilo pri srcu. Tam od daleč je videl streho svoje rojstne hiše ...

Janez se je obrnil v stran, zakaj srce se mu je užalostilo ...

K obedu ga je povabil Janko, s katerim sta kmalu popoldne zopet odšla k Trem faram.

Tam se je že nekoliko razgubila množica romarjev, a prišlo je tem več domačinov, ki so šli v cerkev k večernicam ter so potem kupovali cerkvi darovano predivo in žito, ki so ga prodajali cerkveni ključarji. In čim bolj se je praznilo pokopališče, tem bolj so se polnile gostilnice, tem gosteje so se nabirali ljudje ob trgovskih šatorih, kjer so kupovali drug drugemu odpustke.

Vse življenje se je potem osredotočilo v krčmarskih utah, kjer so gospoda in kmetje použivali, kar so prinesli pečenja in kruha s seboj, ter si gasili žejo z dobrim vinom, ki je razvnemalo glasno družbo do veselih govoric in lepih narodnih popevčic in napitnic.

Janez je moral mnogo govoriti, da je vsaj deloma utešil radovednost prijateljev in znancev. Bil je pa previden v odgovorih, zakaj bal se je, da bi se ne zagovoril in ne odkril nepoklicanim ljudem prave zgodovine svoje žalostne preteklosti. Janez je sklenil, da se bo odslej ogibal radovednih ljudij, da se jim bo končno izognil — popolnoma.

Bila je skoro trda noč, ko je stopal proti Brodu k sestri Nani s trdnim sklepom, da ne bo več dolgo hodil po teh potih.

Precej drugi dan je pisal bratu Francetu v Ameriko.

Potem je naročil lep nagrobni kamen, ki ga je dal postaviti ob grobu svojih starišev.

Bil je ta kamen iz belega mramorja. Ob vrhu je bilo izklesanih dvoje src, in iz njiju sta se dvigala pozlačena plamena, ki sta prehajala drug v drugega. V zlatih črkah je bil brati skromni napis:

Tu počivata
TEREZIJA IN MARTIN ZALOKAR.
Bila sta mati in oče
svojim žalujočim otrokom.
Bog jima bodi plačnik!

Pretekla sta skoro dva meseca, da je dobil Janez od Franceta odgovor. Posebno veselo pa vendar ni bilo bratovo pismo. Ko ga je Janez prečital, je hodil po sobi s sklonjeno glavo, z rokami na hrbtu prekrižanimi, ter se je vsak trenutek ustavil ter pomišljal.

„Tako, tako!“ je govoril sam s seboj. Stopil je k oknu ter naslonil čelo na hladno šipo.

Potem je zopet ubral pot po sobi gori in doli ter zdaj pa zdaj pogledal v pismo ter čital polglasno vrstice: „Veselilo me bo neizrečno, če prideš, dragi brat! Tuji kraji, tuji običaji te bodo razvedrili, dasi ni mnogo veselja v moji hiši. Jaz boleham in hiram od dne do dne bolj. Nobeno zdravilo mi ne pomaga. Zdravje se mi je obrnilo že na bolje, pa sem se pred meseci, ko je bilo baš mnogo opravila v moji gostilnici, pregrel in oznojil. A da se ohladim, sem sedel po neprevidnosti na hladen zrak. In od tistega dneva se mi je zopet šibko zdravje prav občutno omajalo, in sedaj gre kar vidno z menoj navzdol. Hiram, pokašljujem in se sušim, da me je vsak dan manj. Strah me navdaja, da me bo kmalu konec — strah me navdaja zaradi žene in otrok. In če je volja božja, da bom moral umreti, bo mi smrt toliko lažja, ker bom imel Tebe poleg sebe. Tebi bom izročil svoje ljudi. Če se Ti bo zdelo prav, lahko ostaneš tu; če se Ti bo zdelo bolje, se pa vrneš z njimi vred v domovino. Stori torej, kakor se Ti zdi ...“

„Stori torej, kakor se Ti zdi ...“ je ponavljal Janez, a v njem je že dozoreval sklep, da pojde.

Vzbudil se mu je v duši nemir, ki ga je z nepremagljivo silo gnal z Naninega doma.

„Po svetu, tja k bratu!“

Ta sklep je zmagal. Ob jednem pa je sklenil Janez, da ne pove nikomur, kam je namenjen. Sestra, svak in Janko bi ga začeli pregovarjati, naj nikar ne hodi na stare dni tako daleč. In kolikor sebe pozna, bi se jim končno vdal, in brat France bi zaman vzdihoval po njem. In kako je težko človeku v tujini, ki umira in ostavlja ženo in otroke tujim ljudem! Kako bi bilo brezsrčno od Janeza, da ne napravi bolnemu bratu poslednjega veselja! Ali ni prav za prav Janez kriv, da je moral brat France z doma, iskat si novega ognjišča, katerega zidanje mu je izpilo vse zdrave moči ter ga končno položilo na smrtno postelj?

Da, on pojde, on mora iti, da poravna vsaj deloma stari dolg, da bo v tolažbo bratu in njegovi rodbini v zadnjih, najtežjih trenutkih!

Njemu — Janezu — je naposled vse jednako, ali preživi zadnje svoje dni tu ali tam, v domačem kraju ali v tujini. Glavno je sedaj, da pride k bratu, potlej se bo vse drugo že kako uredilo in ukrenilo!

Sestra Nana ima moža in domačijo — ta ga bo lahko pogrešala, kakor bi ga brat France ne mogel. Zdelo se je Janezu, da je vso stvar dobro in trezno premislil, in da ni nobenega vzroka, ki bi mu mogel braniti na daljno pot. Saj mu je morda že tako odločeno, da mora kakor deseti brat iskati miru in pokoja križem svetá ... Sebi ga ni našel, a sedaj se mu ponuja prilika, da bo zatisnil bratu trudne oči, da bo njegovim ljudem z besedo in dejanjem ob strani, ko bodo osameli hrepeneli po domačem človeku.

In ali ne bo padla tudi njemu v nepokojno srce kapljica hladila, ko bo videl, da je njegova prisotnost v hladilo in tolažilo drugim ljudem?

V Janezu je hipoma zazvenela zapoved: „Izkazuj dobrote!“

Ubogi, na telesu bolni, na duhu potrti ljudje hrepené po dobrotah, ki jih dvigajo iz žalosti in obupa ...

„Izkazuj dobrote! Tvoje življenje naj bo okrašeno z dobrotami, ki si jih izkazoval drugim! Izkazuj dobrote!“

Tako je plaval po Janezovi notranjosti glas, ki mu je v nekakem ponosu dvignil dušo.

Tja pojde, da uteši domače ljudi, ki trpe na tujih tleh, potlej — če je odločeno tako v sklepu božjem — se vrne z bratovimi ljudmi domov, da izkazuje dobrote domá!

Pa saj morda ni tako zlo z bratom, kakor mu je pisal! Človek misli dostikrat huje, nego je res!

A bodisi kakorkoli — tja pojde! ...

Med tem časom, ko je Janez toliko razmišljal sam s seboj, je prišel le redkokdaj v Metliko. Bil je malo ne vedno pri svoji sestri. Le Štuparjev Janko ga je tu in tam obiskal.

In tako je prišla jesen; listje je padalo z drevja in se trepetaje spuščalo na rumeno zemljo.

Janez je pospravil v kovčeg svoje stvari. Kar je bilo dragocenostij, jih je pustil sestri Nani, češ, naj mu jih shrani, dokler se ne vrne.

Sedel je na voz in se odpeljal proti Karlovcu, kjer je obiskal tudi svojega prijatelja Milana Drganca, rekoč mu, da gre malo pogledat po svetu ...

XXVII.

Nihče ni torej vedel, kam seje prav za prav odpeljal Janez. Minil je teden, minila sta dva tedna, in njegove domače ljudi je začela navdajati skrb. Polaščal se jih je nemir.

Sestra Nana je izpraševala Janka, ni li morebiti njemu povedal brat, kam se je odpravil. Janko ji seveda ni mogel dati pojasnila, ker ni tudi sam vedel, kam je odpotoval Janez. Ugibal pa je to in ono, in tudi on se je bal zanj. Nikomur razen njemu ni bila znana Janezova preteklost. Janko si je mislil, da se je Janeza zopet polastila nepremagljiva žalost in isto neutešljivo hrepenenje po njegovih rajnkih, da se je torej vrnil v Trst, h grobu svoje drage žene in hčerke, da ga tamkaj premaga bolest, in da ji končno podleže.

Pričakoval je vsak dan, da mu pride žalostna vest: Janeza Zalokarja ni več med živimi!

In čim bolj se je izkušal iznebiti te mučne misli, tem bolj se mu je oglašala, tem bolj ga je vznemirjala. Nikjer si ni dobil mesta, nikjer mini. Pisal je znancu v Trst, naj mu nemudoma sporoči, je li mu znano, ali je Janez v Trstu. Kmalu je dobil odgovor, da ga ni tamkaj, in da nihče ne ve, ali je sploh bil Zalokar tam. Pisal je njegovi svakinji na Dunaj in v Prago, pa tudi od ondod je dobil odgovor, da ni bilo Janeza pri njih.

Njegov nemir je rastel od dne do dne.

Kam je neki odšel? Kaj namerava?

Naposled je sklenil, da pove sestri Nani, kako je bilo z Janezom v preteklih dneh. Če bi si Janez res sam poiskal smrt, in če bi sestra Nana zvedela o tem, bi jo lahko žalostna vest tolikanj bolj zadela, ker bi prišla nepričakovano. Če pa zve Nana, kako je tepla Janeza nesreča na nesrečo, bo s tem vsaj deloma pripravljena na to, kar lahko pride. Saj iz vsega tega, kar se je doslej pripetilo Janezu, razsoden človek lahko sklepa, da je treba čudovite moči onemu, ki more vse to prenašati.

Janko je torej povedal Nani — vse. A ne vsega ob jednem. Bilo bi preveč. Polagoma — danes nekaj, jutri nekaj — ji je naslikal Janezovo preteklost.

Sestra Nana je tožila, vzdihovala in jokala. Obupno je vila roke in klicala: „Janez, Janez, zakaj si odšel od mene? Tu bi te tolažili, a sedaj tavaš sam, kakor izgubljeni sin, po svetu!“

„Pa da bi vsaj vedeli, kam se je obrnil, da bi šli za njim in ga privedli nazaj,“ je tarnal Vuk.

„Morda ga ni več med živimi,“ je jokala Nana.

Odpravila se je v proštijo in tamkaj plačala tri maše, ki jih naj bero za dober namen: jedno v metliški cerkvi, drugo pri Sv. Roku in tretjo pri Treh farah.

„Ako ga Bog ne reši in Njegova sveta volja, ga tudi mi ne bomo,“ je trdila Nana, upajoč v božjo pomoč.

V njenem stanovanju je gorela noč in dan pred podobo Matere božje svetilnica. Berači, ki so trkali ob sobotah na njena vrata, so dobivali sedaj vbogajme poleg običajnega kosa soržnega kruha še merico pšenične moke. Vsakemu je dala pred odhodom tudi naročilo: „Pa molite za mojega brata!“

„Molitev ga bo rešila in božja volja,“ se je tolažila Nana.

Vedno in povsod ji je bil v mislih Janez. „Samo da bi si sam ne poiskal smrti! Kaj bi bilo z njegovo dušo!“

Po Metliki se je kmalu raznesla vest, da je včliki trgovec Janez Zalokar odpotoval, pa nihče ne ve, kam in kod.

Ko se je bil vrnil v domači kraj, so brž začeli govoriti ljudje: „Glejte, prišel je! Ni pozabil Metlike. Pri nas bo sedaj, in tudi mi bomo kaj imeli od njegovega bogastva!“

Drugi so govorili: „Nismo zaman trdili, da pride na stare dni domov, uživat mir in uporabljat svoje bogastvo v prid svojim rojakom!“

In zopet tretji: „Vedno je bil dober človek Zalokarjev Janez! Ko smo bili še otroci, ga je bila sama dobrota. In tako ga je sama dobrota tudi sedaj!“

In četrti: Da, sama dobrota! Pri Treh farah, ko smo pili in jedli, je plačal vse sam. Pa bo še, če Bog da, saj ima denarja, da je strah!“

In peti: „Kam naj gre solza, če ne v oko?“

Tako je znal vsak kaj povedati.

A sedaj, ko se je raznesel glas, da je véliki trgovec Zalokar kar hipoma odpotoval, se je govorica nekoliko zasukala.

„Ha, ali vidite,“ so govorili ljudje, „nič mu ni do nas in do domovine. Noč ga je dala, noč ga je vzela. Rajši živi med tujimi, nego med domačimi ljudmi!“

„Taki so ljudje, kadar jih obsiplje sreča! Žive samo sebi, a za vse drugo se ne menijo,“ so trdili drugi.

„Kdo bi si mislil, da je tak,“ so javkali tretji. „Ali to je že tako: Denar napravi človeka brezčutnega!“

Tako je znal tudi sedaj vsak kaj povedati.

Nana, ki ji tudi niso ostale tuje te govorice, je jokala in molila, da bi se Janez vendar vrnil domov, da bi potem ostal za vedno pri njej ter tako zavezal ljudem hudobne jezike.

Tudi Janka je razburjala ta govorica. Zagovarjal je prijatelja, kakor je vedel in znal. „Čemu opravljate moža, ki je več izkusil v življenju, nego vi vsi skupaj? Sam svoj je; svojo glavo ima in svoj denar, in lahko počne, kar hoče. Za svoja dejanja pa ni odgovoren vam!“

V svojem srcu je pa želel tudi Janko najiskreneje, da bi se vrnil Janez.

Nekega dne je prejela Nana pismo, oddano na pošti v Hamburgu. Imelo pa je Janezovo pismo tó-le kratko, pomirjajočo vsebino:

Draga sestra! Ne bodi jezna náme, da Ti nisem povedal pred odhodom, kam sem se bil namenil. Bal sem se, da bi me pregovorila, da naj ostanem pri Tebi. Potem bi najin brat France zaman hrepenel po meni. Sedaj sem na potu k Francetu, ki leži bolan, kakor mi je pisal. Treba mu je domačega človeka, da ga tolaži v težkih urah hude bolezni, da tolaži njegovo rodbino, ki se boji, da ne izgubi očeta. Navdaja me trdno upanje, da se zopet kmalu vidimo. Kakor hitro se prepričam, kako je z bratom, kakor hitro uredim pri njem v Ameriki vse, kar je potrebno, se bomo odpravili vsi na pot v domovino. Zanašaj se náme, da si bom prizadeval na vso moč, da se vrnemo vsi skupaj k Tebi v domači kraj. Tam si bomo ustanovili novo domačijo ter bomo preživeli ostanek svojih dnij v miru in medsebojni ljubezni, težko in bridko izkušeni po velikih nezgodah preteklega življenja. Ničesar ne želim iskreneje, nego da bi bil vsaj večer našega življenja lep in pokojen. Presrčno pozdravlja Tebe, Tvojega moža in Janka, ki ga obvesti o tem mojem pismu, Tvoj brat

Janez.

Po dolgotrajni vožnji po morju in po kopnem je dospel končno Janez k bratu Francetu.

Ta je ležal na postelji bled, upal — zrel za smrt. Solze veselja so ga polile, ko je zagledal Janeza. Iztegnil je proti njemu suhe, koščene roke in se dvignil na postelji. A precej je zopet omahnil nazaj; kašelj ga je začel dušiti, in na ustnah se mu je prikazala kri.

Zaprl je oči in nekaj časa ležal nepremično.

Potem je začel šepetati: „Sam Bog te je privedel semkaj, moj dragi Janez! Prišel si, da mi zatisneš oči ... Ubilo me je delo ... Ko bi delal doma tako, kakor sem tukaj — brez prestanka, brez odmora — bi si pomagal na noge, in ne bilo bi mi treba iskati zaslužka med tujimi ljudmi in na tuji zemlji ...“

In Janez je dostavil: „Ničesar ti ne očitam, France! Prej bi moral sebi. Ali to je res: Ko bi delali domd s tisto vztrajnostjo, ki ob njej v tujini izgubljajo moči, bi si opomogli naši ljudje tudi v domovini. Ali ti si imel najblažje namene, ko si se odpravljal z doma ...

„Najblažje namene — to je res!“ je pritrdil France. „Pa je prišlo tako, kakor je sedaj. Jaz čutim, prav dobro čutim, da se iztekajo ure mojega življenja. O, ko bi mogel vsaj počivati v domači zemlji! Ali to ni mogoče! Pa sedaj mi ne bo smrt tako težka, ker si ti pri meni. Tebi izročam svoje ljudi — bodi jim drugi oče. A pred vsem te prosim: vse, kar je mojega tu v Ameriki, prodaj, in odpotujte ti in s teboj moja rodbina domov, domov, v domovino ... O, ko bi mogel z vami ...“

Francetu so se zalesketale solze v očeh. Rodilo jih je hrepenenje po domačih krajih, po domačih gorah in dolinah. In s temi solzami v očeh se je France spravil z Bogom in izdihnil dušo na tujih tleh ...

Ko so ga odnesli k večnemu počitku, je vladala nekaj dnij v Francetovi hiši tista moreča žalost, ki se razlije po naših domovih, kadar zagrebemo koga izmed svojcev v črno zemljo. Vse miruje, kakor ura, ki se ji iztekó kolesa, samo duše se vdajajo žalosti in se pogrezajo vanjo kakor od viharja razbite ladje na temno morsko dno.

In tako je bilo pri Francetovih!

Ali ne dolgo. Janez se je prvi vzdramil iz nekakšne onemoglosti in je začel z vdovo-svakinjo urejati bratovo zapuščino. Oba sta sklenila, da izpolnita Francetovo poslednjo voljo, da namreč prodasta njegovo tukajšnje posestvo in se vrneta z izkupnino in rodbino domov k Nani.

France je dobil na grob lep, železen križ s slovenskim napisom.

Nad Metliko se je zopet razlivala cvetoča pomlad. Nje topli, poživljajoči dihi so razgrinjali po travnikih in po drevju mlado, zeleno odejo. Po vrtih se je vzbujalo prvo cvetje, in z juga so prižvrgoleli krilati pevci.

Kolpa je šumela v živahnih valovih. Narastla je bila do znatne višine, zakaj vdnjo so se iztekali s kopnečim snegom napojeni studenci. Tamkaj ob Vukovem mlinu na Brodu pa je mrgolelo polno zidarjev in tesarjev, ki so postavljali novo hišo — vélikemu trgovcu Janezu Zalokarju.

Vrnil se je s Francetovo družino iz Amerike ter si postavljal tu novo domačijo.

— — — — — — — — — — — — — — — — — —

Vsi so ga ljubili in spoštovali. Njegova radodarna roka je tolažila siromake, a njegove bogate izkušnje so bile pomočnice in učiteljice metliškim obrtnikom in trgovcem.

In tako je našel véliki trgovec Janez Zalokar na stare dni mir in tolažbo na domačih tleh.