Veliki vrh (Rombon)
| Veliki vrh (Rombon) Henrik Tuma |
Dr. H. Tuma
| |||||||||||||
Veselo je še rajala akademična mladina na plesišču znanega poštarja Sorča v Bolcu. Bilo je malo pred štirimi zjutraj, ko so me že trudni zvoki plesne godbe zadnjikrat prebudili iz lahkega spanja. Skoraj potem je zašumelo tudi po oknu: klic vodnika Jožefa Mrakiča iz Bolca, da je čas odriniti.
Jutro je bilo čisto. Nebo je obetalo lep planinski užitek, dasi lansko vreme ni bilo posebno ugodno za visoke ture. V nekoliko minutah sem bil gotov za odhod na »Veliki vrh«, »Črnelsko špico« in odtod doli v »Možnico«.
Veliki vrh (bolj znan z imenom »Rombon«) je stožec, ki se strmo dviga nad Bolcem proti severozahodu. V soseščini višje, skalovite Krnice in ponosnega Sovinjaka nima tolike veljave; zaradi tega so ture nanj redke. Izurjenih turistov še posebno ne vabi, ker je z bolške strani do vrha porastel s travo in ne kaže nikake posebnosti. Iz soške nižine pod Gorico pa je videti Veliki vrh krasen in mikaven. Kakor orjaški stožec med Kaninsko skupino in Mangartom stoji tako prosto, da obeta prav obširen razgled. Kot star znanec iz goriške nižine in izza morja pri Gradežu me je vendar izvabil. Nameraval pa sem stopiti obenem tudi na Črnelsko špico in odtod doli do Možnice, ki je desni največji pritok Koritnice.
Tura na Veliki vrh je vsakemu dobremu hodcu pristopna. Vzel sem si vodnika bolj radi krajevnih imen, za družbo in pa radi strmine od Črnelske špice v Možnico.
Pot do vrha je zaznamenoval moj vodnik Jožef Mrakič po naročilu poštarja Sorča sporazumno s Slov. plan. društvom pred petimi leti. Znamenja pa so že zbledela in so jako nezanesljiva, ker pelje pot večinoma po travi. Pristop je vendar tudi brez znamenj lahek. Priporočati je pot po njih le, ker je izbrana bolj položno. Od bolške cerkve (485 m) vodi črez ronek »Ušje« in po zmerno strmem bregu do ovčje planine »Goričice«.
Hodila sva od pošte do te planine 1 uro 20 minut. Odtod pelje izhojena pastirska steza naravnost dopod Črnelske špice po zložnem žlebu. Na vrh pa se zavije zaznamenovana pot od planine Goričice na desno pod Čuklo (1768 m), vrh pod Rombonom, ki se vidi z državne ceste pod Bolcem. Polica pod planino Goričico je obrasla z bukovino, od Goričice naprej pod Čuklo do vrha pa je reber docela plana. Na širših policah pod Čuklo se še dandanes vidijo pod rušo skoraj že strohnela debla nekdanjega macesnovega gozda, ki je baje pred leti pokrival ves Veliki vrh, a ga je, kakor pravijo, uničil velikanski požar. Tod so imeli Bolčani dobre ovčje in kozje pašnike. V zadnjih desetletjih pa je politična oblast pregnala koze in dejala gozdne parcele v prepoved. Vsled tega se revnejši Bolčani selijo ponajveč v Renske dežele za rudokope in opuščajo rejo drobnice. Težko pa, da se brez umetnih nasadov gozd zopet zaredi.
Pod Čuklo pokriva gosta, polzka planinska trava »leška« ali »loščec« vso reber. Preko police pod Čuklo se hodi precej po ravnem, črez drugo višjo polico »Kraljišče« in odtod nekoliko strmeje na levo pod vrh Mušič. Robovi police pod Mušičem se imenujejo »Vršiči«, odkoder je krasen pogled na trg Bolc in na zeleno preprogo bolških senožeti in poljan. Po policah pod Čuklo in črez »Kraljišče« do vrha Mušiča naju je spremljalo čivkanje vsakemu planincu znanega »rdečca«, planinskega samotarja, ki nizko letaje šviga za čredami in planinci visoko gori pod vrh. Od Mušiča naprej postaja pot kamenita in strma, ruša redkejša. Samotarja »rdečca« pa je zamenila jata »vornikov« zelenkaste glave in grahaste suknjiče, ki drzno poletavajo z roba do roba, zaviraje pri letu. Vornik biva po leti okoli 2000 m visoko v planinah.
Na vrh sva dospela 18 minut po sedmih zjutraj. Odštevši četrt ure zamude na Goričici, sva hodila od Bolca do vrha 2 ¾ ure. Zlahka se pride pač v treh urah.
Kakor sem bil slutil, se razgled tudi ta dan, dasi je bilo nebo čisto, ni prav obnesel. Furlansko nižino in Adrijansko morje je zakrival mrč, zato pa je bil pogled na Kaninsko skupino in na Julske Alpe prekrasen, deloma odprt tudi proti severu na Solnograške in Koroške planine.
V Kaninski skupini se vrste od juga proti severozahodu in odtod do Črnelske špice proti severozahodu vrhovi: Vanjski, Mali Škedenj (1902), Mala Baba (2162), Kamen (2342), Velika Baba (2450), Vogel (2430), Mali Kanin (2506), Veliki Kanin (2582), Hudi Vršič (2596), Prestreljenik (2503), Srednji Vršič (2546), Krnica (2434), (na Italijanskem) prelaz Prevale (2063) iz Bolške doline v Italijo v Nevejo, iznad katerega se dviga Lopa*) (2407). Od Lope naprej slede Krniški Vršiči in Črnelska špica**) (2355), zadnji vrh Kaninske skupine proti severu. Zadaj za Črnelsko špico se vzdiguje na Italijanskem Monte Cimone (2381), v vrsti Hude police na desno od njega v daljavi snežnik Löffelspitz (3382). Pod Črnelsko špico se grmadijo z ruševjem porasle široke glave okoli 1900 m visoke »Volhe«. Preko Rabeljske doline in Rakolane se dviga ponosni Montaž ali Huda polica (2752) na meji Koroške in Italije. Nato se kaže prehod med Montažem in Viško goro (2669) črez Špranjo (2122), od Viške gore proti zahodu pa se vidijo raztrgani vrhovi do Lepe glave (2054), v ozadju na Koroškem Ostrnik (2035), Ziljske planine (Spitregel 2121, Gradiča 2046), za Ostrnikom više proti severu Staffberg (2220), v ozadju na desno Hochalpen (3355), naravnost pred Velikim vrhom Königsberg (1918), zadaj na Koroškem Millstadtske planine, dalje zadaj Radstaetske Ture in Dachstein (2996). Tik pod Velikim vrhom se dviga onkraj Možnice Jerebica (Seekopf 2105), zadaj na Koroškem Dobrač (2167). Potem se vzpenjajo od Predelove glave (1626) Vršič (1918), Schönkopf (1973), Pucherspitz (2020), Mittagskogel (2076), neimenovan vrh (2302), pred njim Mangartova koča (2000). V ozadju Koritniške doline se dviga mogočni stožec Mangartov (2678), dalje proti vzhodu pa Žagica (2345), odtod proti jugu Jalovec (2556), Veliki Ozebnik (2471), Krnica (2322). Črez Krnico zadaj se kaže divja Prisenska špica (2555), za njo skrita moli Škrlatica (2643) zadnje svoje vrhove, ki se vidijo kakor strnjeni s Prisensko špico. Potem kipe proti nebu Rogica (2584), Razor (2601), pred njima v vrsti Žagice in Jalovca Veliki Jelenk, zadaj za tem Križ (2435), na desno Stenar (2506), pred njim Srebrnjak nad Trento (2006), pod Triglavom Pihavec (2413), pred njim v vrsti Jelenka Šmihel (2208) in pod njim zelena planjava Bolščica, ki se spušča proti Bolški soteski; za Pihavcem Rjavina (2534) in na desni, skoraj naravnost proti vzhodu, mogočni Triglav (2864). V vrsti Jelenka in Šmihela se dviga pred njim Grintavec (2350 nad vasjo Sočo), zadaj poleg Triglava Kanjavec (2570), za njim na desno Debeli vrh (2393), od Triglava preko Kanjavca Špica v Lipah (2400) in Vogel (2350), v vrsti Grintavca pred njima Planja na Brdu (1966). V vrsti Vogla proti jugu so Čelo (2228), tik pred njim Travnik, na desno od Čela proti jugu Kal (2003), preko njega prehod z Bolškega mimo Korit k Bohinjskemu jezeru. Daleč zadaj je vidna Črna prst (1845), v vrsti Kala Lanšepca (2004), pred njo Kaluder (1982), v ozadju na goriško-kranjski meji v vrsti Črne prsti Veliki vrh (Hochkogel 1989), na desni Rodica (1964), pod Kaludrom zelena dolina Lepena, ki se izteka nad vasjo Sočo. V ozadju se dviga Bogatin (2008), za njim Veliki vrh (2086), na desno zapirata Lepensko dolino Mali Lemež (1867) in Veliki Lemež (2035), v ozadju Migavec nad Tolminom (1884). Pod Lemežem nad Bolcem so z gostim gozdom porasli Kozji breg (1228), za njim Lipnik (1869), zadaj na desno od Krna Peski (2175), poleg Lipnika Vršik (1899), ki se dviga skoraj v ravni črti na Vrata do Krna (2264) kakor kipeč greben. Na desni od Krna proti jugu od Velikega vrha stoje Krajši vrh (1780), Veliki vrh (1767), pod njim dolina Slatnik, Pirhov vrh (1663), za njim na meji Italije Matajur (1643) in Mija (1189), na desno, že na italijanskih tleh Lubija (1040) in nad Čedadom v italijanski Furlaniji zeleni Ivanec (1168). Spredaj v Soški dolini so vas Žaga, za njo Stol (1667) in v vrsti Stola dalje v eni vrsti proti Italiji Ribaš (1529), Mušič (1613), Gabrovec (1633) in končno Jalovec ali italijanski Monte Maggiore (1617), ki se sklepa z gori imenovanim Vanjskim Skednjem Kaninske skupine.
Jako pregledni sta z Velikega vrha Mangartska in Viška skupina. Pogled v dolino Koritnico za vasema Logom in Strmcem z belo, ključasto Predelsko cesto, obrobljeno z divjimi vrhovi Jerebice, Mangarta, Jalovca in Krnice je krasen, takisto na skupino vrhov med Krnom in Triglavom, posebno pa na greben, ki se dviga od Vršika pa do Krna gori.
Po dveurnem bivanju na vrhu sva odrinila po ovčji stezi, ki pelje črez ozke, stopnicam podobne police, takozvane »Ribežne«, mimo Prišne gore (1939) do konca gori omenjenega žleba, ki se dviga od Goričice položno in skoro v ravni črti proti Črnelski špici.
Od vrha Rombona na vrh Črnelske špice sva hodila pičli dve uri.
A že so se jele pojati goste megle preko Kaninskih vrhov proti severu in le malo časa mi je bilo dano, uživati pogled s Črnelske špice na Rabeljsko jezero, na dolino Rokolano, na Viško goro in Hudo polico, pogled, ki spada pač med najkrasnejše v slovenskih planinah.
Ker nudi Črnelska špica približno tudi isti pregled vrhov kakor Rombon, je pač škoda, da jo turisti tako malo obiskujejo. Viška gora stoji kakor tik pred teboj, lepo izpeljana steza iz Rabeljske doline do vrha je kakor narisana, planinski koči, stara in nova, kakor na steno prilepljeni.
Užitek, ki sta mi ga nudila pogled z Velikega vrha in s Črnelske špice, me je vzbodril, da sem nameraval kreniti črez »melí« pod Krniškimi Vršiči in Lopo do Preval, na Prestreljenik in odtod v Kaninsko kočo, kjer bi prenočil. To bi bila lepa tura. Ali goste megle so začele prerivati vrhove in kmalu so objele tudi vrh Črnele. Vodnik mi je svetoval, naj bi se vrnila po žlebu proti Goričici, ki jo je lehko slediti tudi ob največji megli. Hoja v Možnico mu ni prav ugajala. Zatrjeval mi je, da so zimski plazovi močno izpodmleli robove. Ker pa mi je bila megla onemogočila obisk Prestreljenika, sem se vendarle odločil za Možnico, ki je bila še jasna. Previdno sva se spuščala z vodnikom po strminah do poti, ki vodi iz Možnice preko Volhe z Bolškega v Rabeljsko dolino po strmem žlebu. V tem žlebu so tri snežne drče, ki človeka hitro spravijo v dolino. Nevaren je le prehod od zadnje drče ob veliki strmi steni iz prhkega apnenca, ki ne daje opore ni nogi ni roki ter jo je treba ponajveč preskakati. Tiho in pazljivo sva preplezala in preskakala to zadnjo oviro, a skoraj naju je odškodoval hlad lepega bukovega gozda v gorenji Možnici.
V pol ure sva bila od možniške koče na državni cesti nad Klužo ter sva odtod lehko korakala do Bolca, kamor sva dospela ob petih popoldne.
Vtisk, ki sem ga imel takoj po izvršeni turi in ga imam še danes, je tak, da sem prav obžaloval, da je lepi Črnelski vrh tako zapuščen. S prav majhnimi stroški bi se dala napraviti pristopna steza od Možnice na ta vrh. V treh urah dospe količkaj dober turist od državne ceste na vrh Črnelske špice. Odtod se obrne ali po Goričici po lehkem potu na Bolc ali črez Ribežne na Rombon in dalje črez Dolič na državno cesto nad Bolcem. Še lepša pa je tura od Črnelske špice črez »melí« mimo Preval na Prestreljenik in odtod v Kaninsko kočo. Ako se preskrbi le pristop skozi Možnico, se da prav imenitno zvezati tura iz Rateč mimo Klanških jezer na Mangart in odtod črez Uhoj na Log in skozi Možnico na Črnelsko špico in Prestreljenik in dalje do Kaninske koče ali črez planino Krnico naravnost v Bolc. Malo izvežban turist opravi to turo v 2 ali 2 ½ dne ter ima izrednih užitkov. Prijazni trg Bolc pa mu nudi dobro postrežbo in odpočitek. Iz Bolca se da napraviti druga krasna tura skoz Soško in Lepensko dolino mimo planine Dupelj in mimo bližnjega jezera na Krn in odtod v Tolmin ali pa naprej po Soški dolini v Trento in črez Zadnjico po novi poti na Triglav in doli na Vrata.
Dober turist izvede turo Rateče — Mangart — Črnelska špica — Prestreljenik — Bolc — Triglav — Vrata v 4 dneh.
* Ime Golovc na specijalnem zemljevidu je napačno; tako se imenuje le vrh nad sedlom. Napačno je tudi ime Levpa za vrh (2300), ki je zamenjano s prvim.
** Na vojaškem zemljevidu je napačno zapisan izraz »Mogenza«, t. j. Možnica, ki velja le za dolino pod Čmelsko špico. Vrh, ki je tako imenovan na zemljevidu, je dejanski Vršiček (2341). Dr. Ružička pa ga imenuje v svojem načrtu zemljevida Kaninske skupine »Špičk«.