Velikonočna historija

Velikonočna historija
Josip Premk
Spisal Jos. Premk.
Izdano: Slovenski narod 6. april 1912, 1
Viri: 79
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Natanko opolnoči je potrkal na vrata prijatelj Davorin, ravno zadnji udarec dvanajste ure je zamolklo utihnil nad mestom, ko je pritisnil na kljuko — in kakor je bila najina izba vsa bela in svetla od velikonočne mesečine, prav tako bel in svetel je bil tudi obraz prijatelja Davorina, ko je zamahnil z rokama po zraku in se zgrudil nato v star naslanjač, ko da je romal cel božji dan bogve

»Končano! Vse končano! ...«

Tako mrzel in trd je bil njegov glas, da sem se ga skoro prestrašil; in tudi njegove oči so gledale v tla mirno in trudno, samo tista temna poteza okrog njegovih ustnic, ki je govorila vedno o neki prikriti boli, se mu je spačila v nekako zagonetno odurnost ...

»Končano! Vse končano!«

»Pa zakaj in kako?« sem ga povpraševal plaho in globoko v prsih me je zaskelelo nekaj, kakor da nosim sam vso njegovo težko žalost.

Tisti hip je pogledal proti oknu. Naravnost v njegov suhi obraz so lili lunini žarki in ko je trudno zatisnil trepalnice, sem videl obraz Izveličarja na Oljski gori.

»Davorin, prijatelj moj!...«

Jecal sem in kolena so mi trepetala; prav počasi sem se sklonil k njemu in ga poljubil na potno čelo. In tisti hip se mi je zazdelo, da diši njegov polt po nečem hladnem in trohljivem, še enkrat sem se sklonil k njemu — in resnično: iz njegovega grla je vonjalo po gnilobi in tudi znoj, ki sern ga poljubil ni bil kakor pot vročih deklet, mrzle in neprijetno dišeče so mu polzele znojne kaplje po izsušenem obrazu.

»Glej,« je izpregovoril naenkrat in me krčevito prijel za roko — »od mraka že sem blodil po lesu, po tisti poti za Rožnikom in še bogve kje, naposled pa sem se skesal in se nisem obesil. Ti me gledaš začudeno, seveda, no, takoj izveš vso to prečudno zgodbo.

Pred dobrim letom že sem se sprehajal nekoč po Vodmatu. Meni silno ugajalo tiste ponižne nizke hiše in tudi ljudje kakor sem ti že pravil. Takrat je bil lep večer, čisto rdeče je bilo nebo, kakor posejano s samimi rožami in sredi tiste večerne lepote sem se seznanil z njo, ki me le z eno samo besedo privedla na čisto novo pot. Čudno je to in tebi se zdi mogoče celo smešno, ampak je resnica. Tisti trenotek je dobilo moje življenje svoj pravi pomen in jaz sem bil vesel in srečen do zvezd. Našel sem bitje, ki me je razumelo in takrat sem se preselil v to mirno izbo in skrival to svojo srečo celo pred teboj. Kajti bal sem se, da pride kdo, ki bo z eno samo besedo, z enim samim predrznim korakom uničil vse moje cilje in upe, ki sem jih gojil v svoji duši. Pa kaj bi tako na dolgo in široko, ko ti lahko povem čisto nakratko, da sem bil velik bedak!« 

»Kako to?«

Pogledal me je z nasmehom in mi prikimal v globoki zamišljenosti.

»Ti veš, čemu vprašuješ!« 

»Ne, ne vem«

Nato je nekoliko pomolčal in se zagledal v tla.

»Da sem poslušal tebe,« je pričel mirneje — »bi bilo vse drugače. Ampak tvoji nazori o ženskah in vsem, so se mi zdeli vedno prestrupeni — danes sicer vem, da so pravični, pa danes je prepozno!«

»Čemu prepozno, prijatelj? Čim več izkušenj, tem bolje — zaradi ene ženske pa še ni potreba obupati. Glej, jutri ali pravzaprav že danes — je velik praznik, Velika noč je in vsi trgi in vse ulice bodo polne te žlahtne robe. Kar izbiral boš lahko kakor limone pri branjevki — saj je vse komedija!«

Gledal me je napol presenečeno, napol neverjetno, naposled pa se je nasmehnil.

»Ampak taka prevara!« je skoro vzkliknil in se prijel za potno čelo. »Glej leto dni in še več mi je bila dobra in naklonjena, zdaj na naenkrat kakor da je treščilo iz jasnega!«

»Torej te je odslovila ali kako? Govori vendar, saj te skoro ne razumem!«

Prijatelj Davorin je stopil po sobi gorindol, nato pa obstal prav pred menoj in mi pogledal naravnost v oči.

»Povem ti, ampak nikar se ne smej, vsaj nocoj še ne, ko žive vsi spomini v moji duši še tako živo in je rana še tako sveža.«

»Ne bom se smejal, samo govori!«

»Glej, jaz sem bil vedno sanjač in tako sem sanjaril tudi ob njeni strani. Deklamiral sem ji zaljubljene pesmi. ji govoril o mesečnih nočeh in o dolgih lepih večerih, ko mislim nanjo in njene globoke lepe oči, ki mi jih ni pustila nikoli poljubiti. Meni se je zdela nebeško čista, plaha in sveta kakor je bila moja ljubezen. Kadar se nisem mogel več premagovati, sem se sklonil nad njeno drobno ročico in poljubljal konce njenih belih prstkov. O, da si jo slišal, kako nežno se je smejala ob takih trenotkih. Zahotelo se mi je sicer včasih, da bi jo poljubil na tiste drobne žametne ustnice in da bi jo poljubil silno ... silno ... pa sem se zbal in skoro se mi je zazdelo greh —«

»O, Davorin, kdo te je vendar učil takih bedarij?!«

»Ne vem,« je skimal in me pogledal silno otožno.

»Torej je nisi nikoli poljubil?«

»Nikoli!«

In zopet je postal njegov obraz ves truden in bled.

»In leto dni in še več sta se ljubila, oziroma poznala?« sem ga povpraševal z upravičeno neverjetnostjo.

»Da leto dni in še več in zdaj je prišlo tako —« 

»Kako?«

Podprl je glavo z obema rokama in je neprijetno zaškrtal z zobmi.

»Kako sem se veselil te Velike noči,« je zavzdihnil — kakor otrok in še bolj. Bolan sem in bal sem se, da je ne doživim—<