Velikonočna pravljica
| Velikonočna pravljica. R. Bevk |
| |||||||||||
Pozdravljena, poljska gruda, ki si se izkopala izpod snega, vzvalovila v brazde in sprejela v naročje semena, ki ti jih je kmet zaupal, da mu zazeleniš hrepenenje in rodiš ljubezen iz tenkih, nežnih kali udane vere, ki so prepregale njegovo delo in puščale za seboj sled sreče in zadovoljnosti. Pozdravljena!
Pozdravljena, pomlad, ki si izlila kipeče moči v črno prst, da bo vzklila nova čvrsta mladost; ki si vse prepregla z bajnimi sanjami, krasote polnimi in nedoumljivimi cilji žarečih oči. Pozdravljena!
Pozdravljena, Velika noč, obljubljeni dan dopolnitve prerokb, čas, ki ga težko čakajo trudni, revni in žalostni, potrjeni v veri.
Pozdravljena!
Pozdravljena, koča med sadnim drevjem, ob razoru plodnih njiv, bivališče kmeta, ki čaka dneva v trdnem upanju, v goreči veri. Pozdravljena, koča! Pozdravljena, kmetova družina, najsrečnejša pod solncem!
Pozdravljen tudi ti, popotnik, ki te je pripeljala cesta od bogvekod in te bo peljala bogvekam, ki ne čakaš dneva, ker ga ne slutiš ... Pozdravljen, popotnik!
Velikonočne sobote zvečer je bilo, ko se je začela pravljica in nadaljevala natančno tako — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —
Jasno nebo in pod nebom jasni glasovi velikonočnih zvonov in krog in krog razlito pričakovanje ...
Kmet je odmolil v krogu svoje družine večerno molitev. Vtihnil je nenadoma, kot bi mu zmanjkalo besed in položil molek pred se. Na to je cela družina poklečala še par trenutkov na klopeh ob oknih in mizi, in še ta ali oni je zmolil očenaš in pristavil na tihem prošnjo, ki mu je bila na duši in ki je ne sme vsakdo slišati.
Vse je bilo tiho in mirno, le zdaj pa zdaj se je izvil vdih, spomin na gorečo molitev in se vzpel pod nebesa ...
Vsedel se je zadnji; gospodar za mizo, zraven žena, z dojenčkom v naročju in drugi otroci na desno in levo; ded pa je položil trudne kosti na klop ob peči.
Gospodar ni prižgal pipe, kot ponavadi; motil bi tobakov dim tesno svečanost; samo pogladil je rjavo brado, posejano s sivimi niti, ozrl se po družini in izpregovoril.
»Jutri bo dan vstajenja. Čakali smo nanj, upali da pride in verovali vanj in približal se je. Vsi smo zbrani, kar nas je božja previdnost pustila, razven enega, ki se je izgubil. Vrni nam ga, Bog! In vsi bomo deležni velikega dneva, ki se je približal, ker čakali smo ga vsi, v bedi in trpljenju. Veselite se, otroci; žena, déli radost z menoj in Vi, oče, nasmehljajte se na stara leta!«
Tako je oznanil kmet vstajenje in bil je v tem trenutku dokaj močnejši in mlajši.
Žena mu je dela desnico krog vrata, in mladost njegova in moč je preplavila tudi njo, in dojenček jo je začutil, grabeč za njene prsi, zamahnil z ročicami in veselo zaklical ...
Otroci so se speli na prste: začutili so v sebi rast in hrepenenje je hotelo prehiteti moč ...
Starček se je oprijel klopi z obema rokama, odprl usta in brezzobe čeljusti so se mu tako veselo, a obenem tako začudeno smehljale, kot da je vzrl tisto, kar je iskal celo življenje, za kar je živel.
In krog in krog po izbi se je razpelo veselje, čez obraze svetih podob na steni se je razlil smehljaj; smehljala se je sv. Trojica v črnem okvirju in sam Kristus na razpelu je nategnil trpeče ustne v milosti poln nasmešek bližajoče se rešitve.
Tedaj je zaškrnilo pri vratih, na kljuki se je zganilo in v tečajih, vrata so se odprla in vstopil je popotnik.
Palica, ki mu je bila v rokah, je trepetala; prestopil je prag nalahno in boječe, kot bi stopil v svetišče in se bal, da ga svečeniki ne poženejo iz posvečenega kraja, njega, raztrganega in ubogega na telesu in — duši ...
»Mir vam bodi! ...«
»Mir i tebi, popotnik! Pozdravljen v naši sredi, četudi nam je tuj tvoj obraz in neznana misel, ki te je k nam pripeljala. Povej, od kod je tvoja pot in kam je tvoj cilj!?«
Rekel je gospodar, a vpraševala je cela družina in zrla v tujca.
»Od kod prihajam? ... Poslovil sem se ne vem kdaj in ne vem kje in vzel popotnico ter se podal na pot. Mislil sem: iz teme grem v luč — in ko sem dosegel cilj sem spoznal: iz luči sem prišel v temo. Zavrgel sem popotnico, dar matere moje, katere obraz sem pozabil in tedaj so se mi odprle oči: iz nič sem prišel v nič in ne teme, ne luči ni ... Nasmehnil sem se: koliko časa sem nosil popotnico, ki mi je bila dana na pot k luči s seboj! Smešno, brezmiselno! Nič je vse in mi bladimo v njem, brez cilja, brez ljubečih, brez kotička, kamor bi položil trudno glavo ...«
Govoril je popotnik odkrito, kot bi klečal pred spovednikom in razkladal hudobije.
Usmiljenje se je otrnilo v vseh, vanj vprtih očeh in balzam na razbolelo rano so bile gospodarjeve besede.
»Tem prisrčneje pozdravljen popotnik! Deni palico in culo na klop in sedi v naš krog, položi glavo na naša prsa in ogrej se z našo boleznijo in bolje ti bo! Čakali bomo vstajenja. Prav si imel enkrat: tema je — toda, glej, dan je zablestel iz dalje, krvava zarja je pomrenila vzhod: luč se bliža ...«
»Teme ni in luči ni! ...«
Popotnik se ni zganil; in z eno kretnjo se ni odzval vabilu.
»Kaj gledaš in ugovarjaš, ko je jasno! Kako bi ne bilo luči, ko nas je ona rodila, a je ugasnila za hip, ko je nismo spoznali, da vstane večja in svetlejša in se tem veličastneje izpriča. Kako bi ne bilo luči in teme, ko je oboje izšlo iz Boga! ...«
»Boga ni! ...«
Kot blisk nad polje, polno zorečega klasja je bila ta beseda; starčku se je vtrnila solza in dojenček je zaplakal in skril glavico v materino nedrije; kmet pa je vstal in dvignil desnico, kot bi hotel varovati deco, z levico pa je pokazal proti izhodu.
»Da Ga ni, čemu smo živeli in hrepeneli dolgo dobo trpljenja! Utrujeni obrazi, žuljave roke, pravica priča: On je! ... Zakaj nam deliš dvome, ko smo ti ponujali gostoljubnost! Še enkrat: odloži brašnjo, pokliči v srce to, kar si zavrgel in stopi med nas. Počakali bomo jutra, da pride luč ... Otroci te bodo ljubili, kot ljubijo mene ... Samo enega jim ne jemlji! ...«
»Spoznal sem ...«
Stopil je popotnik za korak proti vratom.
»Spoznal si? ...«
»... da ni nobenega nad nami.«
»Nisi spoznal tega, ker Njegovo bistvo je daleč nad tvojim razumom. Samo pot, ki pelje do Njegovega spoznanja si zagrešil. Priznaj temo in luč in začutil boš Boga, a prvo ne pozabi: veruj mnogo, mnogo! ...«
»Vera je nesmisel: zavrgel sem jo; tema in luč je sanja, ki jo razžene življenje; vir vsemu pa je Bog, vir niča, tedaj ga ni ...«
»Ne skruni moje hiše, ne kliči prokletstvo nad moje otroke!«
Izginil je popotnik za vrati in kmet se je sklonil k družini; zakril je z dlanmi obraz in cela družina je čakala v velikem hrepenenju, ki mu je bil primešan grenek dvom; čakala je jutra dneva, luči, vstajenja ... čakala je na prihod Gospoda.
Počasi in leno so potekale ure ...
»Boga ni! ...«
Zašel je s ceste na stezo med njive; do gležnjev mu je bila mehka, mlada trava, tako prijeten mrak polja ga je objemal in cela širna ravnina ga je pozdravljala.
Takrat je začutil večjo osamljenost kot kdaj prej in vse uboštvo in vsa šibkost mu je stopila pred oči v tako silni podobi, da je prvič zahrepenel po nečem, česar ni prej hotel spoznati.
Ljudje ga ne spoznajo več: zavrgli so ga ker jim je v svoji slabosti slabo razodeval. Kdo je, ki ga ljubi? Ali je res brez ljubezni, on, zašel tujec, brez domovja?
»Nimam kotička, nimam ljubezni ...«
Spustil se je ob stezi na trato, del culo pod glavo, položil palico ob stran in prekrižal roke na prsih.
Tako mehka je bila trava! ... Utrujenost mu je zginjala iz udov in sladkost ljubezni prstene poljske grude se mu je razlila kot dragoceno olje, skozi telo ...
Sveža, gorka sapa je plula nad njim; njena žametna roka ga je božala; nalahko je polzela čez čelo in lica, dokanila se trepalnic in mu odvzela vtrujenost oči ...
Tam v dalji je zopet gozd; zazvenelo je skoz ozračje, kot bi bili to angeljski glasovi ...
In nebo se mu je smehljalo ...
Zaprl je trepalnice, kot bi se branil nečesa ...
»Boga ni! ...«
Odprl je zopet oči in gledal in strmel: Ni bilo več narave krog njega, ki mu je stregla in ga je božala ter mu delila edino ljubezen. Pred njim je stala lepota, polna čudesov. In še je prihajala čaroba od vseh strani. Ljubezen, moč, ki preraja vse ... v vsem veličanstvu je stal pred njim blesk in lil v njegovo dušo svoj sijaj ...
»Božanstvo, to si ti?! ...«
Tedaj je dosegel zarjo, a menil je: dan je ...
Obrnil se je obraz k zemlji in preplakal, prevzet od spoznanja, čas od polnoči, pa do prvih žarkov jutra v naročju svojega Boga ...
Zazvonilo je; daleč tam za poljem nekje se je oglasila velikonočna pesem in hitela čez njive v spremstvu Onega, ki jo je rodil ter se je ustavila ob popotniku.
Stopil je nevidni On k ležečemu in mu je vlil pesem v srce. Ta se je zdramil in je pogledal. Začudenja so se mu potresle ustnice in udane groze.
Kje je njegov Bog? Tam v dalji, v megli je, v nerazločnih, bledih obrisih ... Ne, ni ga več ... Izginil je. Pred njim pa stoji človek — ne, saj to ni človek! — — Veličastna prikazen je, ki je ni nikdar slutil ... Kraljevski zanos ji gleda iz oči, a obenem pastirjeva skrbnost in dobrohotnost ... Ni mogoče gledati vanj; narava se mu klanja in njena krasota umira ...
»Kdo si ti, ki ti ne morem gledati v obličje?«
»Sin sem Onega, ki »Ga ni«, Luč in preganjalec teme, kar je »namišljenost« in oznanjevalec onega, kar si ti zavrgel ...«
Padel je pred Njega in jecljal ...
»Saj te spoznavam, Gospod!« ...
»Pojdi in razveseli jih, ki te čakajo! Spoznali te bodo, ko te prej niso spoznali. Domač jim boš, ko si jim bil prej tujec. A pravim ti samo eno: veruj, veruj in zopet: veruj!«
Izginila je prikazen, pesem je zopet odhitela naprej, popotnik pa se je dvignil.
Šel je iskat doma ...
Ko se je zopet ustavil pred kmetovo hišo, jo je spoznal za dom in je vstopil.
Sedaj so ga spoznali in objeli so ga vsi za povrstjo. Sreče solza mu je stopila v oči, a sočutna roka starejše kmetove hčere, mu jo je izbrisala.
»Ne plakaj, zakaj vstala je Luč in vsi dvomi so bili brezplodni! Bog je! Da Ga ni, čemu naše življenje! ...«
Na velikonočno nedeljo se je pravljica dopolnila z vsem veseljem in nebeško radostjo.
Pozdravljen, popotnik, ki si se vrnil, ali ki se vračaš! Pozdravljen!