Velikonočni čudež
| Velikonočni čudež. Odlomek iz stare kronike. Ivan Tavčar |
Tekst ni podpisan.
| |||||||||||||
Anno 1670. se je v našem samostanu in Valle Jacosa, alias Franiz, ki ga kmetsko ljudstvo imenuje kar na kratko Bistra, zgodil izreden čudež. Veseli so ga bili menihi in kmetje od Vrhnike do Borovnice, samo ljubljanski škof in njegov mladi kaplan sta se tako čudno smehljala, da sta nama pokvarila vse veselje.
Stroge so regule našega samostana. Samotno moramo živeti in vedno molčati; mesa ne smemo vživati, strogo se moramo postiti in noč in dan Boga hvaliti.
Samo enkrat na leto pozabimo na smrt in to je na dan vstajenja. Roditi se, živeti in potem umreti, to je žalostna usoda človeštva, ali da je mogoče premagati smrt in vstati v novo življenje s Stvarnikom, to je ona radostna zavest, ki nas prešinja in nam daje telesno in duševno moč, da živimo po strogih regulah kartuzijanskega reda. In zato je dan vstajenja tudi za nas kartuzijance dan veselja. Med letom nam je na ustnih »memento mori«, na dan vstajenja pa kličemo: Hosijana! Aleluja!
Anno 1670. je prišel na veliko noč ljubljanski škof s svojim kaplanom v naš samostan in naselila sta se v prelepi celici, ki jo je leta 1609 v Bogu počivajoči ljubljanski škof Tomaž dal sezidati zase in za svoje naslednike v infuli, za kar je izdal 600 srebrnih goldinarjev. Bodi mu to v dobro zapisano pri Bogu!
Škofov prihod je bil za nas ne le velika čast, marveč tudi velika tolažba, zakaj ravno to leto je bil pri nas in sicer 1. januarja o polnoči strašen potres, med katerim je tako pokalo, kakor bi kdo streljal s kartavnami. Sicer je naš premilostni gospod prelat Hugon Mueregger, vredni naslednik prelata Cirijana, nam s knjigo de Philosophia sacra, s. Meteo logia Cosmica, ki jo je spisal učeni naturalist Robertus Flud de Fluctibus, dokazoval, da so potres in strahovite poke provzročili podzemski vetrovi, ali vzlic temu smo bili v strahu, da je bil potres šiba božja. In da bi se utolažili, zato nas je prišel obiskat presvetli škof ljubljanski.
Vstajenja dan smo pri nas vedno praznovali z veliko slovesnostjo, to leto pa smo se zaradi škofa posebno pripravili. Že na vse zgodaj so vrveli ljudje z vseh strani skupaj, tako da je bilo pred samostanom kar črno ljudstva, ko so zapeli zvonovi.
Bil je prekrasen dan, samo veter je pihal jako močno. Toplo in prijazno je sijalo solnce, kajti veter je hitro razgnal meglo in marsikdo izmed menihov je odprl svoje okence, da se je ozrl po božji prirodi in z večjo vnemo hvalil milost nebeškega Očeta. Tudi ljubljanski škof se je prikazal na oknu svoje celice, ki je bilo na stežaj odprto, in z vidno slastjo užival sveži jutranji zrak.
Za procesijo je bilo kmalu vse pripravljeno, kar je bilo potrebno. Menihi so bili na svojih mestih in zatopljeni v tihe molitve, čakali, da pride škof. Ljudje so se gnetli in radovali, kakor bi jih bila pomlad prevzela in kar zavriskali so, če je veter komu snel klobuk, ali prinesel suhega listja, ali vzdigoval bandera visoko v zrak.
Naenkrat pa je ljudstvo začudenja zakričalo in vsi pogledi so se obrnili na eno stran. Tudi jaz sem se ozrl in zagledal prav blizu okna škofove celice neko daljšo, prozornemu oblačku podobno stvar, ki se je v vetru zibala semintja. Zdaj jo je veter nesel kvišku, zdaj je padala k' tlom. Sto rok se je iztegnilo proti nji, a že jo je veter zopet zanesel navzgor in je v divjem vrtincu zbežal ž njo na ravan. Menihi smo morali ostati na svojih mestih, drugi ljudje, otroci in odrasli, pa so se zapodili za čudežno stvarjo, ki je plavala v zraku in s katero se je veter igral.
Škofa in njegovega kaplana še vedno ni bilo iz celice. Zaradi tega je milostni gospod prelat mene poslal, naj grem škofa poklicat. Iz škofove celice se je slišal smeh, prav neprimeren tanek smeh, a utihnil je takoj, ko sem potrkal.
»Koj pridem, koj«, se je na moje naznanilo, da je vse pripravljeno za procesijo, odzval presvetli škof, vrat pa ni odprl.
Ko sem prišel zopet doli, je bil tam velik dirindaj. Ljudem se je bilo posrečilo vjeti tisto stvar, s katero se je bil veter igral in slovesno so jo prinesli pred milostnega prelata gospoda Hugona Muereggerja. Vse je pritisnilo okrog prelata in tudi menihi smo z grešno radovednostjo — jaz sem se zanjo pokoril z 25 očenaši — zrli na tisto tanko, oblačku podobno stvar, ki jo je sedaj razgrnil gospod prelat. In videli smo, da je ta rožnobojna stvar fina tkanina, tako nežna in tanka in dehteča, kakor jo človeške roke pač niso vstvarile.
S tresočo roko je gospod prelat Hugon Mueregger razgrnil to nežno, rožnobojno tkanino. Videlo se je, da je od svile, kakor jo znajo samo angeljci napresti.
»To je ženska srajca,« se je oglasil samostanski valpet, ko je raznobojna tkanina bila razgrnena.
»Res je! Ženska srajca je to.« Tako in enako so se oglašali zdaj tudi drugi ljudje, ženski svet pa se je preril še bližje in strme občudoval to fino rožnobojno tkanino v prelatovih rokah. In soglasna sodba je bila, da kaj tako nežnega še nikdar ni videlo človeško oko.
»In kako to duhti«, so se zdaj oglasili drugi ljudje in res je imela ta srajčica poseben sladkoopojen vonj, kakršnega ni nihče izmed nas poznal.
Tudi jaz se nisem mogel premagati in sem se prepričal o čudovitem vonju te tkanine — za pokoro za svojo grešno radovednost pa sem si naložil novih 25 očenašev.
Priznam pa, da moj kes — žal — ni bil popoln in da mi kar ni hotel iz spomina ta sladki, omamljivi vonj, ki je izhajal iz te tkanine.
»To ni človeška srajca«, se je zdaj z vso odločnostjo oglasil samostanski valpet. »Že po blagu samem se spozna, da to ni delo človeških rok. Jaz sem videl že različne ženske srajce, tudi najimenitnejših gospa, ali kaj tacega nikdar. In kdo naj bi imel tod okoli kaj tacega?«
Ljudje so valptu molče pritrjevali, saj je bilo brez dvoma, da je govoril čisto resnico.
»Ta tkanina je padla z nebes,« je zdaj izpregovoril pater Tiburcij. »Jaz sem razločno videl, da se je pojavila natančno pred oknom ljubljanskega škofa. Ravno v trenutku, ko je škof odstopil od okna, se je začela ta stvarca vrteti v zraku. Od kod naj bo ta stvar, če ne iz nebes?«
Milostni gospod prelat, častivredni in v veri trdni gospod Hugon Mueregger, je globoko vzdihnil, na svojih prsih je držal razgrneno srajčico, ki so jo ljudje spoštljivo poljubovali, ker so bili prepričani, da je padla z nebes, in po kratkem premišljevanju je s povzdignjenim glasom izjavil:
»Preljubi moji v Gospodu! Tudi meni pravi neki notranji glas, da je ta rožnobojna, duhteča tkanina padla z nebes. Gotovo je to srajčica kake svetnice, ki je naš samostan v tolažbo za prestane hude čase in za strašni potres hotela osrečiti s posebnim dokazom svoje milosti. In zato si je izbrala ravno današnji slavnostni dan in da bi bila milost toliko vidnejša, je spustila to tkanino ravno na samostan pred oknom našega častitljivega gosta, presvetlega škofa ljubljanskega.«
Ljudje so popadali na kolena, premilostni prelat Hugon pa je dvignil svoje roke, s katerimi je nebeško srajčko držal pri rokavcih in je ta dokaz izredne milosti pokazal zbranemu vernemu ljudstvu.
V tem trenotku sta prišla presvetli škof ljubljanski in njegov tankoglasi kaplan.
Ko sta zagledala nebeško srajčko, sta se začela smejati, škof bolj potihem, njegov kaplan pa tako razposajeno, da mi je kar zavrela kri. Milostni prelat g. Hugon Mueregger je prebledel, potem pa nebeško srajčko dvignil še višje in na kratko razložil škofu, kaj se je zgodilo. Škof ga je mirno poslušal in ni nič ugovarjal, a jaz in tudi drugi menihi smo dobro zapazili, da se je zdaj in zdaj pojavil na njegovih ustnih sarkastičen usmev. Škofov mladi kaplan pa se je večkrat glasno zasmejal s svojim tankim, nemoškim glasom, tako da ga je moral premilostni prelat resno pokarati.
Ko je prelat končal, je nastala tišina. Vse je čakalo, kaj da poreče škof. Ta se je malo zamislil, na njegovem licu se je pojavil zopet sarkastičen usmev, a hitro zopet izginil, potem pa je rekel škof:
»Mogoče, da je res tako, kakor pravi milostni gospod prelat. Celo prav verjetno je, da je ta srajčica padla z nebes. Od kod naj bi sicer prišla? In dozdeva se mi, da bo to najbrž srajčica sv. Genofeve, ki je toliko trpela, ker jo je preganjal hudobni Golo. Kakor Vi, čestiti bratje kartuzijanskega reda, je sv. Genofeva živela v samoti. Kakor Vi, je bila preganjana, a če je volja božja, bodete tudi vi tako poveličani, kakor sv. Genofeva. In zato mislim, da je to srajčica sv. Genofeve blaženega spomina.«
In Škof je pripognil svoje koleno in je poljubil srajčico sv. Genofeve, med tem ko se je njegov kaplan komaj zdržal smeha.
»Lutrsko seme še vedno ni popolnoma zatrto,« mi je zašepetal pater Tiburcij na uho. »Škof in njegov kaplan sta polna tega duha.«
In istega mnenja smo bili tudi drugi menihi in globoko nas je žalilo, da celo škof in njegov kaplan nista prav trdna v veri in menda nočeta niti očitnega čudeža verjeti.
Milostni prelat gospod Hugon Mueregger je zdaj v spremstvu štirih patrov ponesel srajčico sv. Genofeve v samostan, potem pa se je vršila procesija. Koj po procesiji sta se škof in njegov kaplan odpeljala v Ljubljano, dasi sta nameravala oba velikonočna praznika ostati v samostanu. In milostni gospod prelat ju ni zadrževal — zaradi srajčke sv. Genofeve. Ko sem jaz za njima zaprl vrata v kočijo, mi je malopridni kaplan glasno se zasmejaje še zaklical: »Le pridno častite srajco sv. Genofeve!«
Tako sta samostanu ljubljanski škof in njegov kaplan pokvarila veselje nad očividnim čudežem, ki se je zgodil pred našimi lastnimi očmi. Oj, veliko je še luteranskega semena na Kranjskem celo med najvišjimi duhovniki, pokvarjenost ljudstva je pa tako velika, da je vera res v nevarnosti. Kako strašno je vplivalo obnašanje škofa in njegovega kaplana na ljudstvo, se je pokazalo še tisti dan. Samostanski pastir Matiček se je pri večerji poslom, ki so govorili o dogodivšem se čudežu, hudobno smejal in v svoji velikanski izpridenosti trdil, da se sploh ni zgodil nikak čudež, da najdena srajčica ni padla z nebes, nego da jo je veter odnesel iz škofove sobe, da te srajčice ni nikdar nosila ne sv. Genovefa, ne kaka druga svetnica, nego škofov kaplan, in da ta kaplan sploh ni kaplan, nego da je — grajska gospodična z Bokalca, Engeltruda plem. Strobehof.
Za to nesramno govorjenje je milostni prelat Hugon Mueregger dal pastirju Matičku še tisti večer nabrisati 25 z volovsko žilo — ali vzlic temu ni več kazalo sezidati posebne kapelice na polju proti Borovnici, koder so ljudje srajčico dohiteli in vjeli. Srajčica je ostala v samostanu in se hrani v dragoceni, rezljani skrinjici kot najdražji zaklad kartuzijanskega samostana in Valle Jacosa alias Franiz. Skrinjica so odpre vsako leto samo na velikonočna nedeljo in tedaj se tudi praznuje ta edini čudež, katerega je bil bistriški samostan deležen anno domini 1670.