Vem

{{ | naslov | prejšnji= | naslednji= | naslov= Vem | poglavje= | avtor= Vera Albreht | opombe= | obdelano=3 | spisano= Alenka Župančič | licenca= Licenca-CC-BY-SA-3.0}} | vir= Vera Albreht {{

Odprte zevajo peči
od jutra do večera,
da groza leze nam v kosti –
vse okrog nas umira.
Od kod, neznanka, si doma,
ki pravkar omahnila
z lopato si na gola tla
in nisi je spustila?
Si dolgo tu? Kdaj si prišla?
Smrt prav nič ne izbira.
Nihče od nas te ne pozna.
Gorja je polna mera.
Ko ukažejo nam, da od tod
naj te odnesemo v revir,
napišejo nam za na pot
številko tvojo na papir.
Čeprav si lažja kot perot
in ves koščen ti je obraz,
vem, ko si s čela brišem pot:
srečnejša si, kot zdaj sem jaz.