Venec domoljubnih sonetov, I. sonet (1834)
← Večerke, I. (1834) | Venec domoljubnih sonetov, I. sonet (1834) Stanko Vraz |
Zvončki (1835) → |
|
I. sonet
Kak toča vbije polja rodovite,
koklekne vsak prijazen cvet in klica,
na tleh leži rž, ranjena pšenica,
koruzne stebla krog trume pobite. –
Tak te nesreče bile grozovite,
Slovenska, - Frank in Hunova batica,
da troha te ostalo, zdaj tve lica,
zdaj lepa duša v rane le zavita.
Le kje kje vider' je slovenske'ga stebra,
prestrašno suhega ko smrti rebra,
o njih vnuk zgodbo praša, - a mu laže. –
Al njega mika zvedet' od očakov
in praša davne stolpe od njih znakov,
al vsak molči in k nebu kaže.