Venec krizantem
| Venec krizantem Saša Sankov |
| |||||||||||
Vseh vernih duš solzeči dan. Ob gorskem smrečju se vlačijo sive, goste megle ter segajo kakor orjaški prsti zlobnega duha čez tužno dolino. Mrzlo in vlažno kot umirajoče roke rosi od njih skozi golo vejevje, na padlo in že gnileče listje, na prazno, mrtvo polje, na pusto pot, kjer gazi molčeč in počasi črna truma po blatu. Vse tako tesno, dušljivo in temno, kakor bi ona pest pritiskala nevidljivo, tudi na dušo ubogih ljudi ter jim grabila srce.
V črni, žalni obleki in temnih obrazov, tako korakajo tja proti grobišču, kup gorja v pusti, mrtvi naravi.
Le nekaj blesti iz te črnice kakor žarko, lunino srebro izza gostih oblakov, in to je neštevilo martink in krizantem v šopkih in vencih. Stotine in stotine, tisoči . . . Belokrilate vile so, ki ublažujejo temno gorje, tolažijo solzeče oko, zvezde vodilke, ki kažejo pot do grude večnega sna.
»Memento mori!« Raz obok nad vratmi govore zlate črke kratko in pomembno iz okvira svežih krizantem. Nikdar ne bleste te besede tako globoko v srce, kakor danes, na dan vernih duš, ko jih lepotiči in ovenča ta preprosti svet.
Med množico, ki se tre pred vhodom, se je pogodil starček za snežnobeli venec. Komaj da najde pot iz gneče. S tresočo roko ga vzdigne in ogleduje . . . Lep je, in še precej po ceni ga je dobil . . . nepopisno čustvo puhti iz teh svežih cvetlic ter omladi njegovo srce. Kratek vzdih in starček tava naprej. Zopet je v neusmiljeni gneči, ki ga žene naprej, naprej.
Kmalu stoji pred drago gomilo . . . Iz spomenikove beline se mu ostvarja polagoma mlado obličje svoje rajnke. Da, da, spomenija se je, kakor bela krizantema je bila. Ob oltarju domače cerkve sta se združila, sta si podala roke za vse življenje . . . za vse življenje? Do smrti. Bridka resnica.
Dolgo sta živela, blagi mir in srečo sta vživala skozi tri desetletja, ali vendar je minilo tako hitro; smrt mi jo je ugrabila, njemu, ki si je vedno želel, da bi odromal pred svojo družbanico. Sam je ostal sedaj, brez gorkega solnca, slabotni, trepetajoči ostanek v tuji mrzlini. Čemu tedaj življenje? Čemu toliko praznega upa, toliko gorke ljubezni? Bridka solza mu kane na venec, Položiti ga hoče na mramor, pa komaj še vidi. Skrčen in vel se še oklepa lanski venec okoli križa . . .
Saj res, tudi ta venec je bil enkrat svež, tudi njemu je sijalo nekdaj gorko solnce, sedaj pa trohni v pozabljivost. čemu je borna krizantema tedaj stremila k solncu, čemu je cvetela? Čemu? . . .
Krepko potegne starček suhljad raz kamen. Njena ura je odbila, umakne naj se novemu vencu, polnemu bujnega, nadepolnega življenja:
Prinese li starček venec krizantem čez leto dni? Vsi se umikamo, vsi odcvitamo!