Verbsko jezero pri Celovcu
| Verbsko jezero pri Celovcu.[1] (Ljudska pripovest.) O. |
| |||||||||||||
Pred davnim, silo davnim časam še ni bilo jezera pri Celovcu. Lepe vasi z nar goršimi in visokimi hišami so ondi stale, in okoli se je naj rodovitniši polje s prijetnimi vertiči prostiralo. Prebivavci tega kraja so per bližnjih in daljnih sosedih za nar premožniši in nar srečniši veljali. Bili so v resnici silo bogati, in dokler so po veri in pameti živeli, tudi prav srečni.
Tode obilnost in sreča tako lahko človeka zapelje in spači, de na Boga in dolžnost pozabi, in se v strasti in slasti pogubi. Tako tudi prebivavci tega kraja. Sreča jih je omamila in ošabne storila, na Boga in zapovedi niso več porajtali, za cerkev in božje praznike se ne zmenili, svetim rečem so se posmehovali, ter so brez vesti in mere le slepimu poželjenju stregli.
Približal se je enkrat velike sabote večer, kteriga so bogoslužni kristjani tistih časov s premišljevanjem in tiho pobožnostjo praznovali, in visoki spomin prihodniga jutra, odrešenikovo od smerti vstajenje, v mislih imeli. Ti presrečni vasčani pa se tega večera niso spomnili, ampak so ravno takrat v veliki in krasni hiši v sredi vasi nar veseliši šunder in hrup vganjali; godce so imeli, so jedli in pili, plesali in vriskali, de se je delječ okrog razlegalo. Ni že bilo delječ od polnoči, in nobeden se na počitek in pokoj ne zmisli; še bolj so divjali in noreli. Čuj, na enkrat se vrata odprejo, in perkaže se majhin, star in suh možek s sivimi lasmi. Jezno se ozira in potem z ojstro besedo spregovori in reče: „Razujzdneži! necojšni večer tako prazujete? tako se perpravljate na sveti praznik prihodniga jutra? nimate božjiga strahu in vere nič več v sercu? Nehajte in spremislite si, predin ura božje milosti doteče!“ Tem besedam so se vsi srovo zasmejali, so s petami zaceptali, zavriskali, in se vnovič po podu plesaje zaverteli, in se divjej noreli. Čas beži, bližej in bližej polnočna ura prihaja, — spet se vrata odprejo, in ravno tisti možek berzno v hišo stopi, ter zdej majhin sodec pod pazdho pernese, glas povzdigne in ginljivo reče: „Še enkrat vas opomnim; poslušajte svareče besede prijatla! Brezin vašiga pogubljenja se odpira, meč božjiga maševanja je vzdignjen in nastavljen. Še eni trenutji so vam dani za prevdarik, — urno si spremislite, nehajte in temu večeru storjeno nečast pokorite! Poglejte tale sodec, gorje vam, če me silite, pipo odpreti; — groza, strah in pogubljenje bo iz njega pervrelo in vas ukončalo.“ Teh besedi še ni dogovoril, in vsi so kakor iz eniga gerla smeh in krohot zagnali rekoč: „Aj to mora kaj praviga biti! odpri vender pipo, le kar izderi jo in izpusti brez overanja svojo moč in strahobo, bomo saj vidili; — saj vemo, starec! de se šališ, in imaš le vino v sodcu, te groze se pač ne bojimo, taki strah naše gerla dobro poznajo; le urno ga izlij, in nikar nas dalj ne zaderžuj in ne moti; za pokoro, sivic! je pa necoj že prepozno, in bomo že brez tebe zanjo skerbeli, je še časa dovolj.“ — Oči sivčika se zdej togotno zabliskajo, in kakor sodni glas se iz njegovih ust zasliši: „Zdej ste doveršili, gorje vam, zgubljeni ste, zgubljeni!“ To izreči se urno izmakne in zgine.
Ura polnoči bije, per dvanajstem vdarku tužno zabrenči, — in strašni vihar perhruši, luči pogasnejo, truma divjih plesačev trepetaje ostermi, černa noč jih obda, kervavo-rudeč blisk šviga in blede obraze razsvetljuje, in grom in ropot, kakor de bi se svet podiral, jim v ušesa hrumi. Huda ploha, kakor bi se vsi oblaki pretergali, se zdej iz neba vlije, studenci in potoki zašumijo in se v enim hipu kakor hudourniki dereče razlijejo, iz vsih bregov in gričev se tokoma voda vdira, naraša, in skozi vrata in okna v hiše vre, podira, ter višej in višej dostaja. Druhal nesrečnih veseljakov se obupno in plašno na odre, strehe in višine ogiblje in beži, tode zastonj, — dereci valovi jih urno dohitijo in v mokri grob pogreznejo. Vsi so žalostno poginili. Drugo jutro grom in vihar potihne, pa voda še vedno doteka in naraša tako dolgo, de vse višine, tudi cerkev in visoki zvonik pokrije in zagerne.
In nič več se ni utekla, ampak kakor je narasla, je ostala do današnjiga dneva, — in to je Verbsko jezero pri Celovcu.
Tako ti bo prosti kmet ob jezeru to pripovest povedal, in zravin te bo še modro in resno zagotovil, de se včasih o mraku žalostno zvenčenje utopljeniga zvona spod vode čuje, — to je svarivin spomin, bo rekel.
- ↑ Wörther-See.