Že minulo je stoletje,
kar na Krajnskem se godilo,
da ob Savi kužno vetje
je ljudí hudo morilo.
V desno stran ob bistri Savi
ni zdravnika več dobiti;
tud pastirjev k dušni spravi
mógli od deleč so prositi.
Mlačna megla je peršela,
mokri zrak se z njo napiva,
grozno Sava se napéla,
po vsem dolu se razliva.
Bolni s silnim so trepetom
v bolečinah milovali,
za duhovnim ter očetom
brez preneha zdihovali.
Al sercá le-tam ni bilo,
ki zamoglo bi pomoči;
vse v obupu je tonilo,
v zapušenja smertni noči.
Glej! mladeneč tam odkriti
milo se v nebó ozira,
on želí pomoč dobiti: –
oče, mati mu umira.
Sila mu vse žil'ce gane,
čoln odveže in brodari
čez valove razuzdane,
da b' pomoč dobili stari.
Čolnič Savo ko preskače,
se mladeneč kviško krene,
gori na visoke Vače
ga zaup k duhovnu žene.
Dve serčnosti ste sošle se;
čez valove čoln že plava.
Zakrament se bolnim nese,
ki tolažba jim je prava.
Miloglasno zvonček poje
v tamnem mraku tihe noči,
jagnje Božje spremlja, – to je
vir bolnikom vse pomoči.
Zdaj od hiše in do hiše
gre pastir, tolaži hladno,
kar je bolnih, vse obiše,
jim delí večerjo zadno.
Ljudstvo pa je vse veselo
zdaj pastirja počastilo,
v serčni slavi ga imelo,
ga prijazno pogostilo.
Ložka vas še zdaj praznuje
dar le-tá, hvaležno vdana,
vsako leto pogostuje
v spominek z Váč kaplana.
