Vesel naj bo, kdor brati zna
| Vesel naj bo, kdor brati zna anonimno |
Podpisano s -c.
| |||||||||||||
(Mladim, pa tudi starejim ljudém po kmetih v prevdark).
Kdor se brati naučí, se mu to takó dobro zdí, kakor de bi še tako srečin bil, kér spozná, de mu to veliko pomaga, de se veliko dobriga naučí in si kratek čas dela; de si marsiktero reč v svoj prid oberne, in tudi drugim pové, kar je koristniga bral. Kakó žalostno je pa za tiste, ki brati ne znajo; kolikokrat se sliši; de ta ali uni pravi: „oj ko bi jez brati znal, bi rad 50 ali 100 goldinarjev dal! Glejte! kakó se nekteri kèsajo, ki niso v šolo hodili in lepi čas zamudili, de se niso brati naučili. Nekteri bi se še lahko brati naučili, pa si mislijo, de je pretežko, in zató se ne podstopijo kteriga prositi, de bi jim čerke pokazal, in jih dalje besede izrekovati naučil. Nekteri pravijo: „sim že prestar, se ne morem nič več naučiti.“ Ali jez Vam pravim: Od šestiga do tridesetiga léta se zna vsakteri lahko v svojim jeziku brati naučiti. Tudi odrašeni človek se pozimski čas od sv. Martina do sv. Jurja lahko brati naučí; in če bi v tem času ravno kaj zamudil, se mu bo po tem obilno povračevalo, kér bo brati znal, dokler bo živel.
Postavimo si pred očí taciga, ki je slep od rojstva, ‒ kakó čudno se mu zdi, ko sliši od svitlobe sonca in lesketanja zvezd, od lepih cvetlic, od lepiga človeškiga obraza, od lepih hiš, cerkev, kipov, lepe živine i. t. d. govoriti, kakó čudno se mu to zdi, kar drugi hvalijo, on pa tega viditi nemore ‒ kakó želí, de bi tudi on vidil! Postavimo si na dalje pred očí kruljeviga, hromastiga, sključeniga, ‒ kakó taki želijo, de bi zamogli ravno hoditi, in takó naglo iti ali teči, kakor drugi, ki imajo zdrave ude! Ravno takó mora takim biti, ki brati ne znajo, če vidijo pred seboj bukve odperte, v kterih toliko lepiga in koristniga zapisano stojí, in slišijo druge brati ‒ njim pa so čerke, kakor slepimu barve!
Ali na to nekteri pravijo: „Jez nisim kriv, ampak moji starši, moji oskerbniki, moja žlahta, moji gospodarji, kteri mi niso pripustili, ne privošili, de bi bil v šolo hodil, de bi se bil kaj brati in pisati naučil.“ Drugi pravijo: „Jez nisim časa, ne prilike imel, de bi se bil saj brati naučil.“ Tretji pravijo: „Jez takó lahko živim, čeravno brati ne znam, jez znam svojo zemljo obdelovati, in od svojiga pridelka lahko živim, kér vidim, koliko je takih, ki znajo dobro pisati, rajtati in druge zvijače, pa vender kruha stradajo, hodijo od hiše do hiše, in se slabo obnašajo in vedejo.
Na izgovor pervih jim to odgovorim: Če te niso tvoji starši ali drugi v šolo hoditi pustili, de sam brati ne znaš, pa saj drugim privoši, to je, svojim otrokam, svojim pastirčkam ali tebi zročenim otrokam, de bodo v šolo hodili; ne bodi jim zató nevošljiv, kér ti brati ne znaš, de tudi drugim tega ne privošiš. Kaj je slep človek zató drugim nevošljiv, če drugi vidijo, on pa ne? kaj bo on drugim zató očí pokazil, de bi tudi drugi slepi bili? On le Bogá za druge prosi, de bi jih Bog take nesreče obvaroval. Ravno tako tudi ti stori: opominjaj, prigajnaj, spodbadaj, sili druge, de bi se brati ali pisati naučili, če le priliko za to imajo. Ti boš sam veselje po tem imel, ko boš vidil, kakó ti bodo otroci kaj lepiga brali, in se ti zahvalili, de si jim priliko privošil, se kaj naučiti.
Na izgovor drugih se to reče: Če ti nisi prilike ali časa imel, de se nisi brati naučil, morebiti takrat še ni bilo toliko šol ali je še malokteri takrat brati znal; zdaj so pa vsi drugi časi, zdaj je več šol, in prihodnjič jih bo še več. Če tedaj ti nisi take prilike ali časa imel, pa jo drugim privoši, in pripusti jim, de se bodo saj brati naučili. Če si ti ali od mladosti, ali pozneje kruljev, hromast ali sključen postal, kaj boš tudi drugim to privošil, de bi takó nesrečni bili? Jez mislim, de tako hudobniga serca nimaš.
Na izgovor tretjih se to odgovorí: Če ti lahko živiž, če ravno brati ne znaš, ne misli, de bodo tudi drugi takó lahko živeli, če ne bodo brati znali, kakor ti. Postavim, ti imaš celo zemljiše (cel grunt), pa dosti otrok; ali bodo tvoji otroci vsi na tvojim zemljišu ostali? ali se ne bodo razšli? ali ne zna kteri tvojih sinov rokodelec, štacunar, vojšak ali kaj druziga postati, de mu bo treba, de bi brati in pisati znal? Če imaš ti na svojim gruntu le lesnike in drobnice, de jih komaj za jesih oberniti znaš, kaj ne boš svojim otrokam kaj boljšiga sadú privošil? Če ti nisi znal drevja požlahniti, kaj te ne bo veselilo, če bi se otroci tega naučili, de bi divjake s žlahnimi cepiči pocepili? ali se ne bo otrokam dober sad bolje prilegel, kakor lesnike, ki jim usta skup vlečejo, če jih vgriznejo? Če se taki divjaki pocepijo, boš tudi ti rad dobri sad vžival, in tudi svojim otrokam ga privošil. Ravno takó je, če ti brati ne znaš, tedaj saj svojim otrokam in drugim, če moreš, privoši, de se bodo brati in pisati naučili, in kmalo boš tudi ti od taciga sadú kaj vžival, kér ti bodo otroci iz dobrih bukev lepe rečí brali, ali pripovedovali, kar se bo v tvoje serce zasajalo in dober sad prinašalo. Res je, kdor nič ne vé, nič ne skusi, tega nič ne mika. Če ravno druge vidiš, kteri dobro brati in pisati znajo, pa slabo izhajajo, kakó bodo pa tisti izhajali, če clo nič brati in pisati ne bodo znali? In če se med takimi, ki brati in pisati znajo, nekteri potepuhi znajdejo, se ne smé misliti, de morajo tudi tvoji otroci taki postati. Zavolj takih se ne smé zanemariti, de bi se otroci ne priganjali brati in pisati učiti, kér vselej taki laglej izhajajo, kteri brati in pisati znajo, kakor pa tisti, ki nič ne znajo, in ki še svojih domačih reči zapisati ali zrajtati ne znajo.
Branje je vsakimu potrebno, kér zdaj so že taki časi prišli, de tist, kteri brati ne zna, je skorej le napol človek. Nova vlada, ki so jo nam presvitli Cesar dali, ni oprostila le zemljíš njih podložnosti, temuč je tudi vsaciga človeka povzdignila na tako stopnjo svobode, de sme v svoji srenji, kakor tudi v deželnih in deržavnih zborih, če je va-nje izvoljen, odkritoserčno za prid ene in druge rečí govoriti. Kaj pa bo govoril, če brati ali pisati ne zna, če clo nič ne vé, kaj nova vlada (konstitucíja) veléva, kaj nasproti prepové, kaj sme, kaj ne sme biti i. t. d.
Če je kdo rokodelec (antverhar), si take bukve preskerbí, ktere so za njegovo rokodelstvo potrebne, jih bere, premišljuje, in poskuša, de se bolj v svojim rokodelstvu izučí, in tudi zvé, kar so vunanji rokodelci znajdili.
Če je pa kdo kmetovavec, mu je branje tudi posebno koristno, kér se iz nekterih bukev veliko dobriga lahko naučí, in lahko spozná, de se staro kopito (stara navada) mora popraviti, ali pa novo narediti, to je, stare drevesa obžagati, stare suhe veje otrebiti, de se staro drevó zopet pomladí, ali pa de se namest starih, posekanih dreves, nove, mlade drevesa zasadijo, de se mora namest plitvo, globoko orati ali prekopavati, iz pašnikov ali gmajn njive in travniki narediti, in živino v hlevu rediti, de se več gnojá, in potem več žita pridobí, namest vozkih krajev (ogonov) po različnosti sveta tudi široke delati, kér po razorih se malo perdela. Zvedil bo iz bukev, kakó se živina bolj zdrava ohrani, ali če zbolí, kakó se zopet ozdraví; kér na tem je kmetovavcu veliko ležeče. Kakó se vse to napravi in storí, to nam Novíce in druge za ta namén spisane bukve popišejo, in kmetovavec takiga popisvanja nar bolj potrebuje, de opustí slabe stare navade, de si zamore več pridelati in premožnejši in bogatejši postati. Zató pa je treba, de se brati nauči.
Če je kdo hlapec ali dekla, saj ob nedeljah in praznikih kakšne poštene bukve bere in si kratki čas dela, ali se v keršanskim nauku še bolj učí, bolj zvesto svoje delo in službo opravlja, in se okoli ne potépa.
Če je kdo bolan, kdo bo zmiram pri njem stal, in mu kratki čas delal; ‒ če zna brati, si okrajša dolge ure, če take bukve bere, ki ga tolažijo.
Ki tedaj še brati ne znate, ne zamudite brati se naučiti, ali saj mladini pripustite, de se brati nauči!
Kér pa tega mojiga spodbujanja ravno tisti brali ne bojo, za ktere je pisano, tedej prosim, de naj tisti, kteri bodo to brali, takim oznanijo ali jim beró, kteri še brati ne znajo, kterim pa je to pisanje namenjeno, de se zbudijo, in de spoznajo koristnost branja za se ali za svojo družino, posebno za otroke. Naj bi starši in gospodarji saj pozimski čas mladine ne zaderževali brati se učiti, kér je taka lepa prilika, de lahko v šolo, ali h kterimu drugimu v nauk grejo; ‒ eno ali 2 uri na dan se veliko domá ne zamudí, vunder pa zna to otrokam za celo njih življenje v veliki prid biti!
‒c.