Vesela pisarija

Vesela pisarija France Feržou

Izdano:	Prosveta 31/139–140, 142–145, 147–150, 152–155, 157–160, 162–165, 167, 1938
Viri:	dLib 139, 140, 142, 143, 144, 145, 147, 148, 149, 150, 152, 153, 154, 155, 157, 158, 159, 160, 162, 163, 164, 165, 167
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Pismarji in farizeji, oprostite; Vrhničani, ne zamerite: tudi Lašče so prečuden kraj!

Lezite pri sv. Roku na trato in zastrmite v daljo; pred vami je razgrnjen čudovito lep košček zemlje slovenske. Na levi v medli sinjini Snežnik, pred njim obronki Bloške planote, dalje Rute s cerkvico sv. Primoža, zapadno Veliki Osolnik, Kurešček, v ozadju temni Mokrc, proti severu Sv. Ahec, še bolj v desno šmarski griči; nad vsemi v ozadju pa večno lepe Kamniške planine, sladke in svetle, kakor najlepše sanje otroških duš. Notri v tej dolini, ki jo menda iz posebne previdnosti obkrožajo še manjši griči, kateri se začno na Veliki Slevici pri cerkvi Matere Božje, ki je celo Turka ustavila, pa se nadaljujejo mimo Volake ter se preko Kokav potapljajo pred Rašico, da se za Malimi Laščami zopet dvignejo in nadaljujejo ta svoj oklep v Velik vrh, na Grmado in dalje v ozadje proti Ribnici.

Sredi te mirne doline pod vami pa so široko v zelenje položene Velike Lašče. Daleč nekje z vzhoda vodi vanje vijugasta bela cesta, odcepa manjšo sestrico proti jugu nekam na morje ali vsaj tja, odkoder se ga z domače zemlje še vsaj zaslutiti da, sama pa hiti mimo sv. Trojice, Rašice, preko Turjaka, v domačo prestolico in dalje v beli svet.

Če zasanjate na trati pri sv. Roku v zgodnji mrak, potem ugledate Martina Krpana, kako poganja sem od Reke svojo kobilico, težko natovorjeno z angleško soljo. Vidite ga, kako hiti od Loža čez Lopato, za Blokami dol v sotesko Kuzmanko, pod cerkvijo na Veliki Slevici, skozi Brezje, za Laščami na Pušče, skozi Rigelj, na Rašici mimo srednjega malna, pa brž dalje proti Škocjanu, Šmarju in bogve kam. Plazi in skriva se po tistih majhnih, kakor otroške igračke srčkanih gozdičih, kajti ne mara biričev. In po njegovi poti hiti za njim cela rajda njegovih naslednikov, katerih nekatero odvedejo pri povratku s seboj na Reko malega malnarjevega Primožka, odvedejo na Reko v šolo, da se bo naučil pisanja in tako učil pozneje »use perljube Slouvence« domačega pisanja in branja.

Če uprete oster pogled v smrečje proti Košutovki, vidite dolgokrakega krojača z vatlom v roki. To je Kurji strah, takrat edini protestant v Laščah, ki hiti iz Podsmreke, kjer je sešil prvo obleko dečku Stritarju, ki pojde jeseni v Ljubljano študirat za gospoda. Tista večja gruča proti Rašici na beli cesti pa so gotovo Junaki, ki hite v takrat najbolj slovečo gostilno belokranjca Ivanetiča pod psevdonimom Antona Korena v Prilesju iz romana »Sodnikovi«.

Če vam pa ni dano, da bi vse to ugledali sami, radi napak, ki jih imate na očeh ali celo v duši, je pa čisto gotovo, da tam doli lahko srečate Močilarjevega vnuka, ki ves jezen poganja kravo nazaj s semnja, ali pa najdete v gostilni vnuka malnarja Junteza, baš pri razbijanju s praznim litrom po mizi prav tam, kjer je nekdaj Drakslerica gostila v gosposki sobi škrice, nad katerimi se je sukal čebrnjavi študent Boris Miran, in kmete v prvi sobi, med katerimi je prepeval kuštravi širokopleči mojster Ubežnegs kralja in Martina Krpana. In ni izključeno, da naletite na očanca, ki še ni pozabil zabavljic ribniškega berača Pikinega Jožka, kateremu sta skladala retenjski in podsmreški študent take-le:

Dvorska vas in Škrlovica!

Tam županstvo je doma,

tam deli se vsa pravica,

z burovžem naprej rušta.

Laščanje so meni priča,

kar sem rekel, da je res;

pol vasi je sam'ga b'riča

in še pet žandarjev vmes.

Ni potrebno, da je to vaš rodni kraj; dovolj je, da ste le nekaj let vdihovali ta zrak. Lašč ne pozabite nikoli! Pravi Laščan pa naj gre kamorkoli, čisto vseeno je: Amerika, Sibirija, Dunaj ali Beograd. Vas tista čudežna okolica gre z njim. Kar zamajejo se griči, zazvončkljajo cerkvice od Velike Slevice do Sv. Ahca, zašume gozdiči, zažubore tokave in vse potuje z njim, pa naj še tako trdovratno miži. V vseh časih, dobrih in težkih, dokler je duša v njem, je tudi ta podoba mladosti. Samo tako je razumljivo, da je prihajal v najtežjih urah svojega življenja Levstik semkaj, se napajal, tešil in krepil in se zvečer solzan vračal v Ljubljano. Kdor more razumeti Stritarja, ve, da je vas vsebina njegovega obzorja tisto, kar objame pogled od sv. Roka ali z vojaškega hriba in to do poslednjih dni njegovih. Profesor Prijatelj ni nikjer bral s toliko toplino prvih bukev slovenskih, kakor na trsti pri sv. Roku.

Zdaj je marsikaj drugače. Kakor povsod. Ostala je samo revščina, in da ni pretežka, je po božji previdnosti ostal zraven še humor. Pristen, zdrav, nepokvarjen humor; časih jedek, časih blag, kakor je pač razpoložen njegov oče, ki se imenuje življenje.

PRVA DOMAČA

Iz starega Rima vemo, da ni dobro biti — drugi. Odtlej velja to za vse kraje.

Prva in najvažnejša hiša v Laščah pred kakimi osemdesetimi leti je pri Anžetovih. Takrat gospodari pri Anžetovih oče Jarnej. Pameten, ugleden gospodar, daleč spoštovan mož, vreden nosilec starega hišnega slovesa. Poleg lepega posestva vodi še gostilno in trgovino z vsem, kar se kupuje in prodaja. Lahko se baha z dobrim imenom in čednim premoženjem.

In pride v Lašče iz Dvorske vasi živinski trgovec Navrtnik. Pokupi sredi vasi tri lesene bajte, podre vse skupaj in sezida novo, veliko, prostorno poslopje, sedanji Vatikan.

Takoj pa hoče biti prvi. Kako to? Anže prvi od njegadni, Navrtnik pa od včeraj. To ne gre. In kar ne gre, odpira borbo. Takrat v naši deželi še ni politike, torej tudi ne strank, toda so tukaj že ljudje, v ljudeh pa vsi pogoji za tako reč. Zato je lahko razvneti boj med Anžetovo in Navrtnikovo hišo.

Kdo bo prvi? Razdele se Lašče v dva tabora, v Anžetov in Navrtnikov. Dve stranki, fina za Anžeta, druga za Navrtnika. Morda so pa take reči odkrile politiko? In tudi tretji so tu. To so nevtralni. Ti so še dandanašnji najnevarnejši; zato ker z nikomer ne drže. Pomežikujejo sem, škile tja. Govore vedno tako, da so na sredi. Kadar pa je potreba, padejo tja, kjer jih je več. Če se v takem primeru napeljejo, pa brž popravijo po stari narodni filozofiji: da je največja možatost popravljati in priznati zmote.

Navrtnik ne more Anžeta, Anže pa ne Navrtnika. Tako tudi njuni prijatelji. Ker je pri obeh gostilna, ne pijejo Anžetovi prijatelji Navrtnikovega vina, Navrtnikovi prijatelji pa zopet ne narobe. Nevtralci pijejo oboje, posebno z vnemo, kadar je zastonj.

Tako gre iz dneva v dan. Pri Navrtniku zabavljajo na Anžetove, pri Anžetovih na Navrtnikovo. Prijatelji prikimavajo, nevtralni pa prenašajo pošte. Tako je vedno dovolj gradiva za sovraštvo in prepir. In kaj bi ubogo človeštvo brez teh sladkih stvari?!

Pride tudi do ovadb in tožba. Resnično, resnično: v vsakem kraju je lahko samo eden prvi, pa naj je to potem v Rimu ali pa v Laščah.

Obojestranska mržnja se povzpne do vrhunca, ko pri županskih volitvah zmaga Navrtnik proti Anžetu. Slišite, ljudje božji?! Kaj takega?!

Oče Jarnej kuha jezo, študira maščevanje.

»Že vem — pravi ženki nekoga zimskega večera, — kako ga bom osmešil do golih kosti in dokazal vsemu svetu, da smo pri nas še vedno pri stari brihtnosti. Samo kje bi dobil človeka, ki bi pravočasno obvestil Navrtnika in to tako, da bi niti ne slutil, da prihaja od mene?«

»Nimaš boljšega za takšen opravek od soseda Petrička. Saj vidiš: ono uro sedi pri nas, dve uri pri Navrtniku. Pri nas se liže nam in tolče po Navrtniku; kaj pa mislil, da dela tam? Za kozarec viha ga peljaš okrog cele fare.«

Tudi to je nazadnje preudarjeno do poslednje podrobnosti.

Dva dni pred velikim letnim sejmom sv. Matije napolni oče Jarnej sam osebno dve lodrici do vrha, zabije v vsako pipo, da sta bili te naprej pripravljeni za točenje. Malo pred mrakom pokliče soseda Petrička na prag:

»Poslušaj, sosed! Težko skrb imam; pa komu naj se človek zaupa v težavah, če ne najbližjim, če ne prijateljem in sosedom?! Ali bi mi hotel pomagati?«

»Jejzes, Anže! Vse, kar želiš!«

»Samo če znaš molčati?!«

»Jejzes, Anže!«

»Posebno, da ti ne zdrsne tako, da bi na kakšen način priletelo Navrtniku na uho!«

»Jejžeš, Jarnej, bog ne daj!«

»Žari veš, časi so trdi. Zasluži se malo. Navrtnik se napenja, da vse skoplje podse. Kar zaslužimo, vzame gosposka; financarji so vedno za petami. Sam vidiš, koliko plačam od litra. Zato sem odločil dve lodrici nezatrošarinjenega za semanji dan in bi ga rad tako skril, da bi se vmes neopaženo potočilo. Vsak krajcar pride prav. Zdaj bi pa rad nekoga, da mi pomore to stvar odnesti v gorenjo kuhinjo, kamor bi skrili v skladovnico med polena. Samo mora biti zanesljiv, močan in molčeč, kakor riba.«

»Kar brez skrbi, Anže!«

Ko se razgrne široki mrak, nosita možakarja težko lodrico v temi gor po kamenih stopnicah in sopihata. Čez nekaj časa še drugo. Položita za široko ognjišče, naneseta bukovih in hojevih polen in dobro obložita.

»Tako — pravi Anže zadovoljno — zdaj pa naj ju kdo najde, če je tič za to!?«

»Jejžeš, sosed!«

»Samo to vedi, Petriček, jezik za zobe! Navrtnik bi mi z vragom zaigral, če bi vedel!«

»Jejžeš, nikar tako, Anže!«

Zadovoljna stopita dol v družinsko sobo in Jarnej natoči Petričku merico za trud in uslugo.

Ta potem ne zaspi vso noč. Žena v skrbeh:

»Kaj pa ti je, da ne spiš?«

»Eh, nič mi ni! Kaj bo neki?«

»Samoobsebi pa le ni. Vrtiš se in kuhaš se, kakor bi koga ubil!«

Proti jutru mu uide začetek:

»Če bi ti to vedela, kar jaz vem, pa tudi ne bi spala.«

Ona odpira usta.

»In če bi vedel Navrtnik, pa tudi ne bi spal.«

Žena odpira, čuka, poskuša izvleči; toda delj ne gre.

Petriček je ves dan zamišljen; skrivnost ga bo raznesla, kajti še niso znašli hujšega razstreliva. V mraku pa ne vzdrži več. Čisto zadaj čez vrt, gori od Padarja se splazi k Navrtniku:

»Oče, nekaj bi vam rad zaupal, toda samo na štiri oči in pod obljubo, da me ne izdaste!«

Navrtnik ne kaže velikega zanimanja, Petriček nadaljuje:

»Če bi vedeli, kaj je napravil Anže za semanji dan, pa bi iz kože skočili!«

Navrtnika strese pri besedi — Anže. Prime Petrička za rame ter ga odvleče na stopnice, ki vodijo v klet. Tu sta sama in še v temi povrhu.

Ko se vrneta, Naprtnik dobrovoljno menca:

»Ga boš pol litrčka, Petriček? Pa dva ali pa tri, če si žejen?«

Petriček je vedno žejen in popije vse, kolikor mu dajo. Domov pa gre po poti čez vrt, kakor se je bil priplazil.

Drugi dan je sejem sv. Matije. Dosti živine in sejmarjev. Po gostilnah se vse tre; najbolj polna je Navrtnikova. Ali še vedno tudi Anžetova.

Malo pred poldnem, ko se končavajo živinske kupčije, ko se pije likof in šteje denar, ko so krčme najbolj polne, korakajo trije resni možje proti Anžetovi hiši: Navrtnik kot župan in dva financarja. Služba je služba. Vstopijo. Vse osupne.

»Gospod Anže! Službeni opravek imamo pri tebi; stopi malo na stran!«

Gostje odpirajo oči, usta in ušesa. Vstajajo izza miz, da ne bi kaj preslišali.

»Kaj? Službeni opravek? Pri meni?«

Župan Navrtnik ukazuje oblastno, Anže se dela prestrašenega in gubanči beli predpasnik.

Stopijo gor, sejmarji za njimi, kolikor pripušča prostor.

Financarja hitita. Polena razmetavata. Čez nekaj časa se pokaže prva lodrica; sprva rob, potem vsa končnica s pipo vred.

»Aha! — pravi Navrtnik — le naprej odmetajte!«

Anže molči, mečka predpasnik; kontrobant je odkrit. Čez nekaj časa je vidna tudi druga lodrica.

»Stvar je jasna; sestavimo protokol!«

Nekateri tečejo dol po stopnicah v gostilniške sobe, drugi ven po sejmu s težko novico:

»Pri Anžetovih so župan in financarji odkrili kontrabant. Zdaj ga pa bodo. Z Navrtnikom se ne more! Kdo se bo z bikom bodel?«

Zapisnik je sestavljen. Preden pa ga Anže podpiše, vpraša:

»Gospodje, ali ste vino pokusili? Da ne kupite mačka v žaklju?! Ali je črno, rdeče ali je cekinasto?«

Vzamejo čašo. Navrtnik jo napolni in ne da bi se obrnil k luči, kakor to dela vselej, popije več ko pol čaše; ostanek ponudi financarjem. Ta dva pa najpoprej k luči, potem pa pod nos:

»Ej, saj to ni vino! Umazana voda je. Pa še smrdljiva po vrhu!«

»Kaj, da ni vino! — se jezi Navrtnik in grdo pljune.«

»Ni vino, kakor naj mi Marija pomaga! Lodrice sem napolnil v Muhovi luži izpod Grmove gnojnice. Tako je, gospod župan!«

Navrtnika prične nekaj daviti. Financarja pa odpreta še drugo pipo: ista umazana smrdljiva tekočina.

Hiti Navrtnik po stopnicah, tišči robec k ustom, smehlja se Anže, smehljata se financarja in zakrohota se ves sejm sv. Matije.

Toliko ljudi v gostilni Anžetovi ni bilo ne prej ne poslej, kakor tistega dne.

Petrička pa ni na spregled do pozne pomladi.

DRUGA DOMAČA

Pred petdesetimi leti. Na področju lova in ustnega lovskega izročila sta dve tipični figuri: sodnik Danjko in mizar Plah.

Oba velika prijatelja prirode; med seboj velika sovražnika. Oddaljenost med njima, kakor od severnega na južni tečaj.

Sodnik Danjko, seveda sodnik, rodbinski oče in tako dalje; toda v prvi vrsti lovec, strasten in neukrotljiv, potem prijatelj psov, ptic in vrtnic. Kar še ostaje časa, je za urad in familijo.

Mizar Plah pa je seveda mizar, oženjen, tudi oče več otrok, mali kmet in tako naprej; toda je zlasti lovec, lovec gluh in slep za vse drugo. Kadar ni v gozdu, potem lovi ptice na limanice ali v tičnice, pari kanarčke ali pa uči kose petja in škorce govora. Če še kaj ostaja časa, potem pomalo mizari; najteže pa obdeluje tisto malo peščene zemlje.

Sodnik Danjko ima v najemu lov domače občine in vseh sosednjih toliko, kolikor je potrebno za velik, lep in enotno urejen revir. Zraven pa je vedno vabljen v sosedna lovišča Turjačanov in Koslerjev. Drži lovske čuvaje, črede lovskih psov ter vse potrpi z najslabšimi uradniki samo zato, ker nosijo lovske klobuke in hodijo od čas do časa z njim na lov. Uvaža zajce, jerebice, poskuša s fazami. Pozimi krme srne, jerebice, nastavlja lisicam strupe in pasti. Za lov žrtvuje ogromno.

Plah žrtvuje tudi vse, kar ima. Daje samega sebe. To se ne zdi mnogo, če se mora po človeških običajih preračunati v valuta. Kdor pa pozna njegovo sposobnost, njegovo spretnost v vseh strokah in panogah lovske umetnosti, ta ve, da je to ogromen kapital. Pasti, ki jih sam izume in izdela, vseh vrst zanke, puške, ki jih sam skrajšuje in popravlja, njegovo poznanje narave in gozdnih prebivalcev, prisotnost duha v težkih položajih, iznajdljivost v izgovorih in zagovorih, to so postavke, ki ga dvigajo v lovski slavi tistega časa na višino lovskega renomeja sodnika Danjka.

Samo je razlika v naslovih. Sodnik je lovec; od gosposke, boga in javnosti priznan lovec, mizar Plah pa divji lovec, sovražen od sodnika, preganjan od gosposke in oboževan od tiste ogromne množice, ki simpatizira z vsem, kar oblast preganja. Velika je slava obeh, čeprav strogo ločena vsaka na svoje področje.

Zato sodnik Plaha ne more živega videti in Plah ne sodnika. Naroča stalno sodnik lovskim čuvajem in žandarjem, da pazijo na Plaha; pazi pa še bolj skrbno Plah, da ga ne zasačijo. Kajti je kazen za zajčka, kakor bi podrl cerkev, in za srno, kakor bi ubil pet ljudi.

Najbolj boli Plaha očitek, da je lovski tat. Estetično ugovarja:

»Gospod sodnik, to je grda in nezaslužena beseda. Saj nima nihče zajcev in srnjadi v hlevu zaklenjenih! Bog jih je ustvaril za vse in zato posadil v gozd, da jih love najvrednejši. To pa je kvečjemu spretnost, ki je dana samo nekaterim.«

Iz tega je možno sklepati, da se poleg načina lova razlikujeta tudi v načelnih pogledih.

Naganja sodnik žandarje in lovske čuvaje nad Plaha, Plah pa — kakor pravi sam — še z večjo spretnostjo opazuje in uživa naravo. Vsi pa vedo, da dobi Plah več zajcev, srn, jerebov, kun in lisic, nego sodnik Danjko z vsemi čuvaji in lovci skupaj. Tako je to urejeno in podeljeno na tem svetu! Toda kaj napraviti?

»Prokleti tat!« mrmra venomer Danjko in zmerja žandarje in lovske čuvaje.

»Umetnost je to in spretnost, ki jo je nekaterim dal bog, drugim pa ne!« odgovarja Plah, kadar mu kaj pride do ušes.

Pozno jesensko popoldne privleče Plah po skrivnih potih domov srno. Zaklene vrata, zagrne okna z rdečimi zastori in deva srno iz kože, da bi jo razsekal in laže skril. Žena drži in molči. Tako je naučena.

Nekdo potrka na vežna vrata. Plah previdno pokuka ob strani zastora, ne da bi ga premaknil. Vidi žandarje. Brž pomaga ženi v posteljo, položi zraven nje srno in oboje pokrije čez glavo ter reče:

»Zdaj pa stokaj in zdihuj, kar le moreš, drugega glasu pa ne od sebe!«

Razume žena in se drži navodil. Potem stopi v vežo in vpraša pol tiho:

»Kdo pa je? Kdo tako razbija?« — »Odprite! Žandarmerijska patrola! Kaj se pa zapirate pri belem dnevu?«

Odpira in godrnja:

»Bolnika imamo, zato le potihoma, gospodje!«

»Nalogo imamo, da preiščemo hišo!« — »Le preiščite, gospodje! Pa kaj dobrega mi najdite, gospodje, saj ravno zdaj potrebujem. Samo v sobo ne smete; žena mi baš rodi!«

Vstopi stražmešter Kočvara in se ozre na posteljo. Resnično: tam leži in obupno stoka; vse svetnike kliče na pomaganje.

»Zakaj pa ne greste bo babico?« vpraša stražmešter, ki je tudi rodbinski oče.

»Saj vidite, da ne morem vsemu kaj. Ali naj samo takole pustim?«

Zasmili se žandarju Plah, pa mu ponudi:

»Stopite vi prvo po babico, midva bova pa na klopi pred hišo počakala ta čas. Preiskali bomo lahko tudi pozneje, porod pa se ne da odlagati!«

»O, stokrat boglonaj, gospodje, če ste tako dobri. Samo malo umiti se moram in preobleči!«

Žandarja sedeta na klop pred hišo. Plah pripne vrata, znaša vodo, žena stoka in jamra, da se sliši na vas. Ko vse v redu pospravi, ko znese skozi zadnja vrata meso v skladovnico za drvarnico, kožo pa zakoplje v gnoj, pride lepo počesan na prva vrata:

»Tako, gospodje! Samo četrt ure, pa bom z babico nazaj!«

Res ste kmalu nazaj; babica z velikim cekarjem, znamenjem svojega dostojanstva, sede v sobi tik postelje. Žandarja pa vse preiščeta. Vežo, kuhinjo, čumnato, kamro, hlev, klet, skedenj in kozolec. Mlajši spleza celo na podstrešje.

»Nič! Nikjer nič!«

»Seveda ni nič!« pravi Plah brezbrižno, »saj ne nastavljam zank ne pasti. Puške tudi nimam. Vse si izmišljajo samo hudobni ljudje zato, ker grem rad malo po gozdu.«

Ko patrola odide, potlači Plah babici v prazen cekar zadnjo četrtino srne za pot in molčanje, žena pa vstane in gre po opravku.

Sodnik Danjko pa si po neuspešni preiskavi privošči ubogega Kočvaro, ki je »za eno figo« in naj gre kar domov »na Pemsko«.

Dolgo vrsto let se izmotava Plah na enak in podoben način iz vseh težkih položajev.

Pa pride na postajo v Lašče mlad žandar. Vnet za službo, okreten v poslu. Neprestano preži na Plahovo hišo. Potika se ob robu gozda; ob stezah, ki vodijo v Mrzle doline, Grivko, na Košutovko ali v Brezje. Po cele popoldneve leži ob vodi za vrtom, kjer imajo Plahovi svoj zelnik. Nekega dne opazi med dvema natikoma fižola lepo, spretno nastavljeno zanko iz konjske žime. To ga vzpodbode k nadaljnemu zasledovanju in javi tudi stražmeštru Kočvari. Oba ležita v grmovju cele popoldneve v drugi polovici avgusta.

Dobro uro pred mrakom priskače dol iz Gmajne previdno z dolgimi in lenimi skoki prijazen zajček. Ozre se levo in desno ter posluhne. Nato hoče v zeljnik na zelje. Med natikoma, koder vodi njegova pot, pa zatakne glavo v zanko. Ne more naprej in ne nazaj. Kolikor bolj se premetava in poskuša, da bi otresel zanko, toliko tesnejša postaja.

Gledata žandarja, toda kaj ju briga zajček; zanima ju le, kdo pride ponj. Plah pa mora tudi od nekod opazovati ves potek, kajti v tem trenutku pride po vrtu od hiše naravnost v zeljnik. In kakor da se mu nedolžna živalica smili, poklekne, zgrabi za ušesa in narahla zanko, da jo sname čez glavo. Potem odlomi konec preklje ter z njo pošteno našeška preplašenega zajca po zadnjem delu rekoč:

»Na, da boš imel zadosti in boš zanaprej pustil moje zelje v miru. Ubiti te ne maram, le tatvine te moram odvaditi!«

Spusti zajca, sam pa se mirno vrne čez vrt nazaj proti hiši.

Žandarja ležita v grmovju kakor okamenela. To vendar ni lovska tatvina! Še na misel jima ne pride, da Plah bolj pazi na žandarje, nego na zanke, in da jih vselej vidi prej, nego oni njega.

Mlajši žandar pa le ne obupa. Dostikrat preleži pol noči, to je od polnoči do zore, na straži.

In le tako se mu posreči, da vidi majskega jutra za Malim Vidmom Plaha s srno čez ramo in puško v roki. Zavpije: V imenu postave, stoj! in vrže puško v pripravljenost za strel. V tem hipu pa že tudi vidi, da nič ne vidi. Samo nekaj zašumi skozi praprot. Brez sledu vsa okolica! Teka žandar sem, teka tja, desetkrat gor, desetkrat dol. Potem se napoti na Plahov dom. Tja dospeta skoro istočasno. Kar pograbi ga in odvede v zapor.

Sodnik Danjko vstaja zgodaj zjutraj. Spomladi in poleti je še ob štirih ali najpozneje petih na vrtu. Okulira, obrezuje, presaja, privezuje, gnoji. Vse sam. Vrt je poleg lova sestavni del njegovega življenja.

Ko ugleda žandarja s Plahom, je njegovo veselje nepopisno.

»Bravo, bravo! Da ste končno vendar ujeli tega hudiča grdega!«

Ne more pričakovati osme ure. Sam ga zaslišuje. Plah prizna, da je res nosil srno, ne pa puške, da je našel crknjeno, da jo je odvrgel v stelji, potem pa je zbežal.

Žandar trdi, da se mu zdi, da je videl puško, da je vse stokrat preiskal, da pa ni našel niti puške niti srne, pa tudi, da Plah ničesar ni mogel odnesti iz gozda. Sploh mu je vse uganka.

Stvar postaja sumljiva. Zato odloči sodnik Danjko, da gresta dva žandarja — jako previdno — s Plahom na lice mesta v gozd, kjer jima pokaže sam, kje in kako je našel in zopet odvrgel srno.

»Uklenili vas ne bomo,« pravi stražmešter Kočvara, »toda če poskušate z begom ali kakšno zvijačo, bomo takoj streljali!«

Tako gredo. Ljudje gledajo za njimi. Na mestu začne mirno in nedolžno Plah:

»Tukaj k po poti pridem dol iz Brezja, kar te oglasite vi,« pokaže s prstom na mlajšega, »v imenu postave, stoj! Prestrašim se, prevalim s steze v praprot in robido. Izgubim po poti srno in tečem v Prevratnico, se stisnem za skalo in čakam. Ko vas več ne vidim, grem domov. Je tako, gospod?"

»Natančno tako je!« pravi mladi žandar.

»No, ker je tako, mora srna ležati tu nekje v gošči, če je medtem ni kdo ukral, recimo tisti, ki je srno ubil. Le potrudimo se vsi trije, da najdemo srno! Vi, gospod,« se obrne k mlajšemu, »ležite na travo, kakor ste ležali, ko ste mene čakali, vi, gospod stražmešter, pa stopite z menoj v goščo, kakor sem šel jaz po poti in skozi robido v Prevratnico. Tako jo bomo najlaže našli!«

Vse se zdi tako preprosto, samo po sebi umljivo, da drugače biti ne more. Zato oba žandarja ubogata. Mlajši leže v travo, Kočvara pa stopa po gošči tesno ob Plahu.

»Vidite, gospod stražmešter,« razlaga dalje, »tu dol pridem, kar začujem glas. Srna mi pade z rame, jaz pa se spotaknem ob robido, tako le, pazite, gospod, v robidi je za vsakega nevarno! Nimam časa za pobiranje; prevalim se takole naprej in v Prevratnico. Tam stojim za skalo.«

Pade Plah in ko se ozre, vidi tudi Kočvaro na trebuhu v robidi.

»Le pazite! Prevalim se še enkrat. — Takole.«

Ko vstane stražmešter, vidi samo še gosto praprot, ki se pripogiblje, nekaj šumi dalje in dalje in ko vstane, ni Plaha nikjer.

»Hejohoj, Plah!« zavpije čez malo časa. »Kje pa ste, Plah?«

Molk. Ne šuma več, ne sledu. Žandar zavpije glasneje; priteče drugi s trate.

»Ali ste videli Plaha?«

»Ne, na mojo stran ni prišel!«

Obema je vroče. Snameta puške, prestopicata vso okolico, prebrskata slednji kotiček.

»Zatracena,« se jezi Kočvara. »Ne bi ga smela pustiti iz rok, pravi mlajši.«

»Kaj poreče sodnik?«

»To je tisto!«

Vse dopoldne preiskujeta gozdiček. Pomandrata vso bohotno mlado praprot, razrežeta z bajoneti gosto zeleno robido, pretresata vsak grm. Plaha ni, ne srne, ne puške, ne sledu. Kakor bi se v zemljo udrl.

»Zdaj bo hudič preskril srno, puško in vse sledi!«

Popoldne prideta domov k Plahovim.

»Kje je gospodar?«

»Kaj: kje je? Saj ste ga vi odpeljali,« pravi žena, navajena takih stvari.

Najteže pa je s sodnikom. Pričaka ga Kočvara na Matetovem vrtu, ko pride po večerji na pivo.

»Plah je nama ušel v gozdu, ko je kazal, kje je srno odvrgel. Nikjer ga ni; ves dan ga iščemo!«

Takrat pa se raztegne sodnik, naješči obrvi, iz ust pa bruhne. Gostje se razidejo ali preselijo v sobe. Take so takrat navade. Teče od kostanja do kostanja in vpije, kriči kakor jesihar in zmerja vsevprek. Kočvara mirno in vdano posluša. Vselej je tako, kadar ni kaj prav. Toda danes je hujše.

In traja dve do tri ure. Proti deseti uri pa prosi Kočvara pokorno, te sme domov.

»Kar pojdite, toda zjutraj da mi ga pripeljete! Ta čas bo menda že pospravil in poskril, kar mu je potrebno!«

Stopica sodnik Danjko od kostanja do kostanja ter vpije. Nihče se ne upa na vrt. Gledajo iz sobe skozi polkenca; samo Cilka pride od časa do časa, da vidi, če je morda čaša prazna.

Ko pa hoče že tudi sodnik domov, se čujejo sem od hleva koraki. Oprezni, nesigurni, boječi.

Pred sodnikom stoji sam Plah. Zbegan, upehan, skrušen.

»Pokorno prosim, gospod sodnik, če bi me hoteli zapreti!«

Sodnik naježi obrvi, stisne pesti, ploha psovk bruhne ponovno iz ust. Plah stoji kakor grešna duša, če je ne puste v nebesa. Gostje se stiskajo k polkencam, kaj bo zdaj?

Ko sodnik porabi vse, kar ostrega a grobega vsebujeta oba deželna jezika po tedanji modi, zasopljen umolkne.

Plah se sesede na klop ob zidu in reče skromno in nedolžno:

»Boga zahvalite, da ste sodnik in da vas je božja previdnost obdarila z vsem potrebnim! Le kaj bi bilo z vami na mojem mestu?! Če bi imeli vsa ta nagnjenja, te strasti in želje, kakor sedaj, pa nobene možnosti, da jih uzadovoljite?! Še slabši bi bili, kakor sem jaz! Alo, pojte me zapret!«

Vstane. Sodnik Danjko stoji osuplo in gleda. Res, tega ni še nikoli pomislil! Naježene obrvi legnejo, na nosu se pojavijo gube dobrovoljnega nasmeška:

»Cilka, prinesite mu dva vrčka piva! Izpijte, pa pojdite domov! Jutri bomo že kako uredili!«

Zija Plah, zija Cilka, zijajo gostje izza polknic, zijajo drugi dan vse Lašče.

TRETJA DOMAČA

Prvikrat občinski odbornik! Huda čast! Še večja, ko pravi župan Matija:

»Ne utegnem sedeti ves dan pri naborni komisiji in tudi tistega zraka ne prenašam. Leta so tukaj. Vi me boste zastopali; hkratu pa boste z Glavanom oba dneva člana komisije. Delo je samo v tem, da sta navzoča in na kraju podpišeta zapisnik. Vprašal vaju ne bo nihče nič, govoriti tudi nimata ničesar!«

Tako se glasi naročilo, navodilo in pooblastilo.

V tistih časih posluje komisija pri Padarju. Komisija in nabor v veliki sobi, v mali predsobi se slačijo fantje. Na desno v sobi, v veži, kuhinji in po dvorišču pa pijejo, pojejo, vriskajo in kriče po starih tradicijah. Pijejo naborniki, pijejo pa tudi vsi, ki jih spremljajo. To so zlasti bratje, potem tisti, ki so baš vojake odslužili, nadalje tisti, ki pridejo prihodnje leto ali čez dve na vrsto, pa sosedje, prijatelji in sorodniki. Zraven so tudi očetje in jerobi, ki bi radi po zakonu svoje »frajali« ali jim vsaj skrajšali službeno dobo. Vmes so še žandarji, radovedneži in zijala, ki jih nikoli ne manjka pri hrumu in trušču.

Mi, no mi, člani komisije smo posebej. Na obleki in dostojanstvenih obrazih se to pozna od daleč. Predsednik komisije je star nadušljiv in revmatičen oberstlajtnant, namestnik kanclijski stotnik od domobrancev, dalje pa okrajni glavar in njegov tajnik, oba v uniformi z dolgimi meči, vojaški in civilni zdravnik, truma feldveblov za pisače, vsi župani in midva z Glavanom. Pri vhodu iz predsobe pa stoji mera za merjenje telesne višine, kakor vislice in ob njej mlad vojak z izrazito ljubljanskim dialektom, kakor ga uživamo v pobožnem humorju. To je prav za prav oseba centralnega zanimanja. Vsakega nabornika najpoprej izmeri. Če mu ugaja, opravi to komaj vidno, če pa ne, tedaj pa pade gornji del iz težke hrastove deščice tako trdo na nabornikovo glavo, da votlo zadoni, nabornik pa se prestraši.

Glavan pravi, da meri tudi notranjost. Potem pa se s kovanimi latami popravlja bose noge, posebno palce, s takimi sunki, da se žrtve prav grdo kremžijo. Že naprej torej vemo, kdo bo potrjen in kdo ne. Na tisto mero stopajo fantje v toaleti našega pradeda Adama iz dobe pred kislim jabolkom, ki nam je vsem skisalo tako lep začetek našega ustvarjenja. Stopajo ponosno ali pa sramežljivo, kakor je poedinca obdaroval bog s postavo. Zdravnik malo natančneje pregleduje, če je potrebno, če ne, pa zamahne samo z roko.

Po nemško delajo dovtipe ali oficirji ali pa zdravniki; politični se samo vljudno smehljajo. Po domače pa jih razvija in gnete Glavan, skoro štirideset let neusahljivi vir vsega velikolaškega humorja. Resnično, brez dobrih dovtipov bi bilo v tistem ozračju težko vzdržati.

Zato gremo po večkrat tudi ven. Na sveži zrak in še na bolj sveže pivo. Približa se nam ta ali oni z bolj ali manj važnim vprašanjem:

»Ali jih močno jemljejo? So natančni ali sitni gospodje?«

»Koliko so jih že potrdili? Čigavi so potrjeni? Kam? Kdaj pridemo očetje na vrsto pri oproščenih in hranilcih?«

Nekateri pa še s hujšimi stvarmi. Tako na primer Jernej Petrič iz Fovčkarije:

»Gospoda, lepo vaju prosim, frajajta mojega Načeta!«

Zardim ob tej predrzni, nemogoči in neumni misli ter se napravim, da ne slišim. Glavanu pa je to hvaležna prilika za razvitje svojega elementa:

»Frajati? Praviš, da bi ga midva? Hm, gre, že! Samo če bi hotel ta-le spregovoriti pri komisiji lepo besedo, pa bi šlo!«

Meni postaja vroče. Sunem Glavana od strani, da ne vidi Jernej. Rečem tiho:

»Ne bodite sitni, oče Glavan; ne spravljajte v zadrego sebe in mene!«

Okrog cel semenj! Harmonike se grizejo navzkriž; petje, vriskanje, baharije. V rogovilenju mase laže ukorim Glavana neopaženo. Toda brezuspešno, kajti Jernej Petrič ne odneha:

»Zakaj ne bi pomogli z dobro besedo?! Samo Naceta imam, pa če mi še tega vzemo!«

»Saj pravim, jaz sem zato, samo še tega pridobi—pokaže name s prstom — pa je zanesljivo prost. Kje ga pa imaš?«

»Nace, sem pridi!« zavpije med voze v gručo fantov.

Meni je tega dovolj in ne oddaljim nekaj korakov. Slišim pa še Glavanove besede:

»Veš, saj bo, saj ni hudoben, samo mlad je še, pa ga je sram! Le pokaži meni fanta, da ga bova spoznala, ko vstopi v sobo!«

Fant pride blizu.

»Torej ta je?!« Obrne se proti meni, pomežikne in pravi: »No, če je ta, pa kar jaz obljubim. Veš, tega pa bova, zato že, ker je tvoj!«

Blizu mene pa mi šepne na uho:

»Samo poglej ga! Noge kakor bi ržene bili vtaknil v telo. Pa še grbo ima, če ni tudi jetičen! O, tega bo lahko oprostiti; kar noter pojdiva!«

Vrneva se h komisiji. Pod mero suče fante Ljubljančan v prvi dresuri. Vrste se, kakor so ustvarjeni: lepi, zdravi, mišičasti dečki, kakor bi zrastli en dan, pa zopet slabiči z vsemi mogočimi napakami in nedostatki. V teh toaletah ni laži ne misterije!

Ura se pomiče na poldne. Na vrsti je Nace Petrič. Glavan ga opazi takoj. Kajti mera mu zleti dvakrat na glavo z glasnim ropotom in palce mu vojak tudi krepko in energično popravlja v predpisano stojo, tako da se obraz prav grdo skremži.

»Tak daj no, trotelj! Stisni stopala skupaj!«

Ko stopi pred zdravnika, zamahne le-ta z roko, obrnjen k feldveblom pa diktira: Samenaderbruch links. Krampfadern, engbrüstig, hochrückig, unterernährt; ganz untauglich!

Glavan v zadovoljen smeh:

»No, ali vidiš, kaj ne pravim takoj: tega pa bova, tega!?«

Hiti ven na dvorišče, da prvi javi očetu veselo vest, preden se fant obleče.

Zunaj pa:

»Sva ga že, sva ga že, Jernejc! Tako sva ga, da ne bo nikoli vojak. Kako pa sva se mučila oba! Kar znoj je kapal nama z lic!«

Jernej je presrečen, Glavan pa kuje vroče železo dalje:

»Ti ne veš, kako je govoril! — Imenuje moje ime. — O, to je človek! Le lepo se mu zahvali!«

Stari Petrič vriska od veselja. Glavan pride meni naproti:

»Glej, da ga kaj ne polomiš; saj veš in vidiš, kakšni so ljudje! Nihče ga ne prepriča, da mu nisva midva sina rešila. Ne podiraj mu sreče! Moško se drži in molči!«

Med opoldanskim odmorom gremo ven. Hočem čez dvorišče domov, Jernej Petrič pa me čaka in plane za vrat in med solzami:

»Stotavženkrat boglonaj, samo vi ste mi sina rešili!«

Brišem sline z lica in se zgubim med ljudi.

Navzlic temu mi je ostal hvaležen do smrti. Z zaslugami mnogih je dostikrat tako.

ČETRTA DOMAČA

V principu ženske niso zoper društva, zoper njihove prireditve in zlasti seje vobče. To točno vem iz nekaterih zgledov. Saj imajo same svoje društvo, nekakšno podružnico, pa vse njihove prireditve briljirajo z veliko udeležbo, jako živahno debato, — bolj v zboru nego v solih — ter so sploh dolgega trajanja. Mrzijo le tiste zabave in pa tiste seje, ki so samo za moške. Semkaj spada zlasti lovsko društvo in njegove seje, seje gasilcev ter poslovilni večeri samcev. Teh se od nekdaj udeležujejo le moški. Kako je ta postava nastala, se točno ne ve, toda je tu; vsi jo spoštujejo in gospodje ne bi nikoli glasovali za njeno sistiranje.

Sodni adjunkt Peter je prestavljen v mesto. V soboto ima poslovilni večer. Samec je. Vse velike in jako spretno nastavljene zanke mojstrsko obide in zdaj pojde, kakršen je prišel. Na poslovilni večer so povabljeni samo gospodje: možje in fantje. Ženske obeh stanov in vseh starosti godrnjajo:

»Kakšne so to manice?! Večer brez žensk! Kaj le počno dedci, če so sami med seboj?!«

Pa je že tako, da je tak večer zlasti lep za oženj ene gospode. Kakor majhne počitnice, kratek odmor. Iz teh krogov se čuje:

»Kaj pa je treba, da sedi babnica vedno za vratom ?! Šteje čaše, šteje cigarete; še besede šteje! Se smejati se ne moreš po volji! Končno pazi še na oči. Ko pa je najbolj prijetno, te suje pod mizo, vleče za suknjo in sploh sili že ob nepravem času domov.«

Ljudje so za vse situacije preskrbljeni s tehtnimi razlogi.

Gospod Pavel je velik prijatelj sodnega adjunkta Petra. Pavel je oženjen; pa to prijatelstva ne kali. Pavel je namreč jako priljubljen. Dobrosrčen človek, pravi Slovenec, katoličan po potrebi in odličen pevec, tenorist brez para. Za politiko se ne zanima, češ, da je to grda reč. Ker je povsod v čislih, se mu posreči pri prejšnjem režimu preskočiti sedem prednikov, pri sedanjem pa šestnajst. Izgleda, da bog take značaje obdaruje s posebno srečo. Tudi mu je dal bog lepo in blago ženico. Lepo in blago in malo sitno ženico.

Ker rad obsedi pri čaši, — radi prijateljev in pametnih razgovorov, pravi — gre kar nama ponj; pošlje pa tudi deklo. To je vselej takrat, kadar se gospod Pavel ne more iz lastne inicijative premakniti. Kolikor več dal, toliko slajši mu je tenor, le jezik se opleta že pri četrti, peti čaši. Od takrat naprej samo pritrjuje s zamolklim: »tototo, tata, ta, tututu!« Temu pritrjuje jako krepko s kazalci obeh rok, pa se ga boje in umikajo obraze z vsemi organi, ki so količkaj občutljivi. V majhnem kraju se ljudje dobro poznajo.

Pred odhodom pravi gospodu Pavlu njegova mlada, lepa in malo sitna ženica:

»Glej, da ne ostaneš do zore, saj vidiš, da sem boleh na!«

»Gotovo ne! Saj tudi sam nisem bogve kako razpoložen. Toda dolžnost!«

Tak poslovilni večer je vselej prav lepo obiskan. Zlasti ne manjka oženjenih gospodov. Seveda dolžnost!

Sodnija, davkarija, železnica, šola pa tržani.

Svečano, ganljivo, razigrano. Na takihle zgledih bi se celo samodržci prepričali, kako zelo so narodi potrebni svobode.

Najpoprej pivo, potem vino. Vmes dovtipi, največ na račun zakonskih polovic; kajti zdaj je ura.

V pavzah nafta mila, domorodna pesem. Z občutkom in otožnostjo družine, ki izgublja dobrega člana.

Krokarski ropot. Tri zvončki v dolini. Alah je vel'k. Napitnice. Zdravice. Cele litanije po staroslovanskem ceremonijelu.

Ura na steni hiti, kakor da je zunaj peresa in kolesja le neka zunanja sila. Pa se malo ozirajo nanjo. Saj je sobota!

Okrog enajste se pojavi služkinja gospoda Pavla. Neopaženo, diskretno. Preko natakarice pokliče gospoda v prvo sobo:

»Gospa pravijo, da jih na levi strani bode. Pravijo, da naj rečem, da jim grejem opeko, da jim kuham kamilce. Pravijo, da naj rečem, da pojdite domov, ker — pravijo — ne vemo, kako bo, če bo treba zdravnika.«

»Reci, da takoj pridem! Zdaj govori govoranco gospod predstojnik, pa moram počakati še stavljenca.«

To opazita doba in Mazek:

»Kaj je?«

»Nič posebnega! Bo že bolje!«

Takoj pa pomisli, da je vse skupaj samo sitnost, kajti skrb z zdravnikom je bosa. On je vendar tukaj in v primeru nevarnosti takoj pri roki.

Govoranca za govoranco. Iz teh izbranih besed se vidi, kakšna nesreča zadeva Lašče z odhodom sodnika Petra. Vsake govorance konec pa je znani refren:

»Kdor ne izpije, je Kajfež!«

V taki elitni družbi pa je težko biti Kajfež, zato vselej vsi izpijejo.

Število litrov dviga razpoloženje. Ura se pomika naprej.

Pavel poje tako visoko, daleč čez samega sebe, da ga ne dohajajo. Besed pa ne izgovarja več. V razgovoru ima samo le:

»Toto, tata, tutu!«

Ura ena, dve, bliža se tretja.

Pavel vstane, da bi šel ven. Saj to delajo vsi. Ob toliki pijači celo prav pogosto. Pa kar takole zaskrbi gospoda Šoba in nikoli ne bo pojasnjeno zakaj, da bi ne bilo dobro puščati samega Pavla ven. Morda je skrb od vina? Morda se boji zanj radi teme in nelepega pota? Morda sam ne ve zakaj. Objame ga z obema rokama in posadi na stol in ga tesno zasede:

»Sam že ne bol hodil nikamor! Pomisli na bolno ženo! Kadar gremo, gremo skupaj in prav do hite te spremimo. Samega te pa ne pustimo nikamor!«

Iz Pavla se čuje samo:

»Toto, tata, toto!«

S kazalci bi rad dokazal, da mora samo malo ven, čisto tako kakor drugi, da noče pobegniti, da se takoj vrne. Toda je razpoloženje tako, da ga ne razumejo. Vsi dajejo Šobi prav:

»Nikamor ne bol hodil sam! Vsi gremo s teboj. Zdaj pa le malo potrpi!«

Psihologija mase, — pravijo filozofi, — kadar je kaj nerazumljivega.

Zasede ga le Mazek in Pavel popusti.

Ura tri, že malo čez. Natakarica zdeha, stopica okrog mize.

Pavel zopet poskuša, da bi vstal, pa ga Soba in Mazek takoj krepko nazaj:

»Le le malo potrpi, saj gremo vsi skupaj s teboj!«

Ura pol štirih.

Zdaj pa zares. Vstajajo. Poiščejo klobuke. Soba ga natakne na glavo Pavlu:

»Le pazi, če ti zunaj zdrsne na tla, ga do dne ne najdeš; tema je kakor v rogu.«

Pomiga Mazku in oba ga trdno primeta vsak za eno roko. Železničar pa s svojo veliko roko za ovratnik; drugi v krogu, kakor sorodniki krsto iz cerkve.

»Vselej je tak, kadar ga ima malo pod kapo. Kar pobegniti hoče. Toda kaj poreče gospa, če bi ga ne bilo domov naravnost iz naše srede!«

Ljubezen in skrb za bližnjega časih nimata meje.

Trdno sklenjena gruča komaj prekobali prag, kakor da se vali odtrgan čebelni roj. Vsi so prepričani, da opravljajo dobro delo, in ga drže z vsemi močmi.

Tema kakor v grobu. Vsak čas bo štiri. Čujejo se samo nerodni koraki in Pavlov »toto, tata, tutu«.

Zavijejo za vogal pri farovškem hlevu. Do Pavlovega stanovanja je le samo pet hiš.

Tedaj pa ne vzdrži več. S poslednjimi močmi oprosti roki in se jih otrese. Odskoči vstran in stopi k zidu.

V temi ga ne vidijo več. Naj prvo se pograbijo med seboj, potem love v temi drug drugega.

Farovški hlapec že krmi konje. Trušč ga privabi z dvorišča, da vidi, kaj se dogaja na cesti.

Šoba ga objame z obema rokama:

»Mazek, prijatelji; poprimite, držite, uiti hoče!«

Hlapec spozna gospode in se blagohotno smeje. Priskočijo le ostali in ga pograbijo. Šoba vpije:

»Pavel, pameten bodi! Kar lepo z nami, pa k ženi spat!«

Hlapec poskuša pojasniti pomoto:

»Gospodje, ne zamerite: saj jaz nisem Pavel!«

Šoba pa se razvname:

»Pomislite, kako je nasekan; zdaj le noče več biti Pavel! Kar naprej!«

Pred vrati se ustavijo. Stavljenec Peter je le toliko pri sebi, da more pobrati pesek in ga metati v okna.

Zasveti se luč. Čez nekaj trenutkov se odpro vežna vrata. Na vratih za silo oblečeni in ogrnjeni žena in služkinja gospoda Pavla.

»Dober večer gospa! Moža smo vam pripeljali; neče pa neče domov!«

Svetlobni žarki objamejo vso bratovščino. Da le more uboga svetilka pobuditi toliko začudenja.

Doslej neizprosne roke energičnih spremljevalcev odnehajo, kakor da je nekaj presekalo mišičevje.

Šoba pa vpije na presenečenega farovškega hlapca:

»Kaj se pa vi mešate v našo družbo!? Če ste pijani, pojte spat!«

PETA DOMAČA

Lenček je v tistem času med prvimi in najbolj trdnimi; iz niča do lepega premoženja. Bavi se z mnogimi donosnimi stvarmi; najbolj pri srcu pa mu je gostilna, v njej dobro vino je punčica njegovega očesa.

Kropeč je njegov svak. Tudi krčmar. Zaradi dobrega vina slovita že ded in oče. Od nekdaj ponos hiše.

Pred tridesetimi leti spet obrode belokranjski vinogradi. Prvikrat po trtni uši, po dolgih gladnih in žejnih letih.

»Poslušaj, Kropeč: Kaj če bi se midva pokorajžila, pa šla sama z vozmi po vino, kakor v starih časih. Pomisli: to bi dalo našim hišam stari sloves. Dva dni dol, dva dni gor!«

»Daleč je; ubogi konji!«

»Daleč res, toda le ni taka reč. Kako pa v starih časih? Ali ne gre vse le na vozovih? In še poprej samo tovorijo!«

»Že res! Toda mi smo pomehkuženi. Pomisli samo: štiri dni in štiri noči neprestano na potu. Bog ve, kakšne so prilike? Ceste, ljudje? Če je varno takole v tujem kraju z denarjem in ponoči?«

To zaskrbi tudi Lenčka. Popraska se malo pa reče:

»Tisto že, tisto. Pa bi vzela revolver s seboj. Moj zet Janče bi ga posodij. Kupil ga je od starega dragonskega podoficirja. Prokleto, poči kakor kanon! Na kresni večer nekaj strelja z njim; orožniki pa ves teden sprašujejo po okolici, kdo ima puško.«

Besede močno potolažijo Kropca, ki nima navade, renomirati z junaštvom. Še teže mu je biti med obema bojazljivejši, kajti ve, da je svak Lenček jako plašljiv.

»E, saj se ne bojim. Če gre še hlapec z nama, smo trije. Tistega bi rad poznal, ki bi se nas lotil?!«

Prvo nerazpoloženje je premagano. Čas gre v jesen. Mine trgatev. Sveti Martin je za nami.

Nalože na dva voza šest sodov. Prvega bo vozil Lenčkov hlapec Komparic, drugega pa bosta vladala oba, vsak nekaj časa. Vse je v redu pripravljeno. Ob slovesu polno ljudi. Radovednost prižene marsikoga. Zlasti je polno starejših, ki še pomnijo stare čase. Vsi domači stalni obiskovalci Lenčkove gostilne so zbrani okrog voz. Še žandarji so zraven.

»Pa kaj dobrega izberite!«

»Prav od zida!«

»Da vam vode ne nalijejo v mero!«

Navodila in opozorila padajo z vseh strani. Smeh. Lenček otipava telovnik, ki je posebno rejen na levi strani. Ogleduje kolesa, zavoro, vprego.

»Je vse v redu?«

»Kakopak!«

Lenčkovka prinese ogromen kovček na voz.

»Si vse vložila, kakor sva naročila?«

»Vse, čisto vse!«

Tu bi Lenček rad podrobnejša pojasnila, pa je nemogoče radi množice. Še sam bi rad vse pregledal in se prepričal, pa je preveč zijal.

»Nisi zaklenila; če bi bilo treba kaj na hitro ven kaj vzeti?«

»Nisem, saj ga bosta imela ves čas pri nogah!«

Lenčka najbolj skrbi, če ni morda pozabila revolverja, pa se vprašati ne upa, ker so prisotni žandarji; oba sta brez orožnih listov. Menca in menca:

»Zložila si prav tako, kakor bomo rabili?«

»Tako sem zložila, ata, kar brez skrbi. Tudi perilo za noč in srajce za rezervo so notri; še obrisale.«

»Pa kar je Janče dal?«

»Tudi kar je dal Janče!«

Premišlja Lenček navzlic gladkim izjavam, če je res vse tako v redu. Če je perilo na dnu, v perilu dve mali, a močni steklenici od piva, napolnjeni z brinjevcem, če kateri zboli. Potem ob strani cigare, da se ne zdrobe ali polomijo. Potem kruh, šartelj in že razrezan petelin na pripravne kose, da je kar za v roke in usta. Čisto na vrhu pa revolver, pripravljen in takoj pri roki za primer nevarnosti. Ne daj bog, da bi ga morala rabiti, le takole za korajžo in samozavest in pa lepše se potuje. Pa ga ob tem premišljevanju pogled na množico vznevolji; pomagati se zdaj ne da več. Stopi še pred konje, potegne pred njimi z bičevnikom znamenje krita, zleze na voz zraven Kropca in zavpije k prvemu vozu:

»Komparic, previdno vozi, večkrat glej nazaj če sva za teboj! Zdaj pa le poženi: svet križ božji! Zbogom!«

»Zbogom, srečno pot!«

Konji prestopijo, voza se zamajeta, kolesa zahrešče po nasuti cesti, potem pa gre hitreje v mehki jesenski poldan.

Načrt je ta: nocoj do Žužemberka, jutri zgodaj pa skozi Toplice, mimo Starih žag, skozi Črmošnjice v Belokrajino.

Vse gre gladko. Konji spočiti, dobro nakrmljeni. Sonce prijazno ogreva, razvozlja jezike. Dobro poganja Komparic prvi voz, vmes pa se stalno ozira nazaj po gospodarjih. Če mu je dolgčas, tudi zavriska ali pa zapoje.

Kar nenadoma Dobrepolje. Skozi Zdensko vas po senožetih proti Hočevju. Strma in dolgočasna pot. Steljniki obraščeni z nizkim leščevjem in redkimi hrasti. Nikjer žive duše!

»Taki kraji so dolgočasni!«

»Posebno, če bi človek moral potovati sam. Hejohoj, Komparic!« zavpije Lenček. »Le previdno vozi, da smo bolj skupaj!«

Hlapec sliši ali pa ne sliši. Ne čuje se, kaj odgovarja. Lenček vedno popravlja kovček bliže k nogi tako, da ga vsak hip lahko odpre.

Šoje letajo od hrasta do hrasta v nerodnih, omahljivih poletih in glasno kriče, site želoda.

Pridejo do vasi Hočevje. Hribovsko naselje; svet za sebe. Onstran vasi pa gre cesta navzdol. Odpira se dolina Krke, za njo leži gričevje proti Stični in dolini Temenice. V dolini za strugo Krke pa se sveti bela cesta dol proti Žužemberku.

»Ko bova tam na oni strani, pa odpreva kovček, pa malo prigrizneva in pokadiva; cesta je tam kakor po mizi!«

»Da bi le že bila tamkaj!«

Po klancu navzdol vodijo velike krivulje. Svet je pust, kamnit in zanemarjen. Paše je komaj za kose. Dom starega Krjavlja.

Spočetka stopijo konji hitreje, v strminah pa morajo počasi, da se kaj ne zgodi pri vozeh.

Sredi pota med Hočevjem in Krko je cigansko taborišče. Pet, šest šotorov, toliko voz, za grmovjem čreda iznemoglih, oguljenih ciganskih konj, na cesti pol kompanije otrok, črnih, umazanih, na pol golih.

Lenčku in Kropcu postane neprijetno. Na tem pustem, samotnem kraju, pa toliko te golazni!

Otroci skočijo k prvemu vozu:

»Gospod, dajte krajcar, dajte kruha, dajte čik!«

Komparic zamahne z bičem, bič zažvižga po zraku, otroci se razbeže. Prvi voz gre hitro skozi.

Zdaj pa navale vsi na drugega:

»Gospod, dajte krajcar, dajte kruha! Gospod, dajte čik!«

Lenček ne upa z bičem. Takole pomisli: če jih razženem zgrda, pristopijo še starejši in nas napadejo. Kaj bi proti toliki tolpi?! Razjezi se na Komparica; ta pa je že daleč naprej.

Neodločnost opogumi cigančke še bolj.

»Kaj napraviti?« sprašuje Kropc. »Če odprem denarnico, potem se jih sploh ne odkrižava.«

Otroci se oprijemljejo voza, vlečejo konje za uzde, nekateri se popno že na sode:

»Dajte, gospod, dajte krajcar, kruha, čik!«

Živžav krog voza, da imajo konji komaj še prostora pred seboj.

»Veš kaj?« šine v glavo Lenčku rešilna misel, »odpri kovček in izvleci revolver, previdno, tako samo za strah! Saj mora biti takoj na vrhu!«

Na otroke pa vpije:

»Umaknite se, da vas ne povozim! Saj vidite, da imamo prazne sode! Hejohij!«

Cigančki ne odnehajo. Nadlegovanje in trušč vedno večji. Od šotorov se že bližajo ciganke, od konj tudi cigani.

»Tak daj no hitro! Odpri, izvleci revolver!«

Kropeč, močno bled, odpira, odpira. Na vrhu je zložen petelin, rmeno pečen, razsekan v kose, ob strani zlato pečen šartelj, razrezan v kose, poln rozin. Kropeč premetava. Najde dalje dva šopa cigar, dve steklenici brinjevca, potem perilo.

Otroci vidijo brskanje po kovčeku, nekateri celo vsebino, večji opazijo zbeganost voznikov; moledovanje postaja še bolj cigansko.

Lenček poganja in se razburja:

»Ali res ni revolverja notri? O, ti prokleta baba! Pa sem še dejal: položi ga čisto ne vrh!«

Ozira se za prvim vozom; Komparic je daleč naprej. Bliža se že zadnjemu ovinku. Ozre se nazaj: za otroci teko že ciganke in odrasli cigani.

»Ljubi Bog, kaj pa zdaj? Gotovo nas napadejo!«

»Gospod, gospod, dajte prosim!«

»Vrzi, Kropeč, petelinove kose, zalučaj daleč, da jih zmotimo!«

Kropeč vrže. Kos za kosom. Otroci se zgrabijo med seboj. So pa brž pri kraju in spet priteko:

»Gospod! Gospod, dajte!«

Kropeč lomi in meče šartelj. Ko je s šartljem pri kraju, meče cigare. Cigančki se tepo, drve za vrženimi predmeti, ali so takoj spet pri vozu.

Kropeč vrže še obe steklenici na trato, v kovčeku ostane le perilo.

»O, ti moj ljubi bog! Poglej no pod perilo na dno!«

Kropeč razmeče perilo; na dno pa je položen čez vso širino ogromen konjaki revolver na bobenček.

»Vidiš, to je ženska glava!«

Lenčku je vroče. Težke znoj ne kaplje mu stoje na čelu.

»Ali se kaj bojiš?«

»Zdaj ne več, ko imava orožje,« pravi Kropeč in ves drgeta. Lenček bije po konjih, z bičem in vajeti. Tedaj vzdigne Kropeč revolver in kriči. Maha po zraku. Strah ga je, kaj če res poči?!

Lenček nima korajže, da bi se ozrl.

»Kaj je? Kako je za nama?«

Kropeč se ozre nazaj:

»Nič ni hudega, zadaj ostajajo in zijala nam kažejo.«

»Čast bodi bogu!«

Na oni strani struge Krke, na beli, gladki cesti sta še le pri sapi:

»Vidiš, da je dala revolver na vrh, pa bi zdaj le jedla petelina, šartelj in cigare bi kadila.«

»Čudno je to; česa vse ženske ne napravijo!«

Ko se od prestanega strahu dodobra odpočijete, ko se apetit vse bolj živo oglaša, ko se spomnita na lepo pečenega petelina, na rumeni šartelj, na lepo dišeče cigare in zdravilni brinjevec, začne Lenček z večjim preudarkom:

»Prav za prav pa je vsega tega kriv ta prekleti revolver. Da ga nisva vzela a seboj, ne bi odpirala kovčeka in če ne bi odpirala kovčeka pred cigani, bi zdaj sama vse pojedla, tako pa.«

Oba zavzdihneta.

ŠESTA DOMAČA

O častihlepnosti mislijo mnogi, da je jako koristna in človeštvu potrebna. Da je največja gonilna sila poleg lakomnosti in da bi brez nje ne bilo mnogo tega, a čimer se narodi bahajo. Jaz sem skeptik. Takim trditvam toliko verjamem, kolikor državni statistiki, strankarski pohvali in nekrologom. Preveč dokazov hranim nabranih, da so častihlepni ljudje po največkrat sebi in drugim samo v napotje.

Pred več ko štiridesetimi leti ustanavljamo v Laščah gasilno društvo. To ni majhna reč. Težje, nego organizirati državo. Treba ljudi in denarja. Obojega dosti. Prav za prav kakor pri državi. Le da morajo pri društvu vsi ubogati, pri državi pa, kakor nas zgledi uče — samo, kdor hoče.

Nabiramo člane in denar. Lovimo, nagovarjamo, obetamo. Obljubljamo koristi, zagotavljamo užitke. Stežka gre, gre pa le. Pri tem tako, pri onem spet drugače.

Jurjev Anzek je lep dečko. Visok, krepak; odslužen vojak. Pri sedemnajstem koprol. Na vsaki strani pod vratom po dve zvezdi, bele rokavice, rumene porte pa pri bajonetu. »Ej, da bi znal nemško, ne bi se vračal v Lašče,« pravi in zdihne.

»Kaj ne, Anzek, ti gotovo pristopiš? Kar rojen si za to! Vsega te je samo vojaško vprašanje! Še druge boš učil! K plezalcem te zapišemo. To je najboljši oddelek! Sami izbrani fantje!«

»Ja, že! Samo če bom kaj višjega! Da ne bodo pa spet samo Kropčevi v ospredju! Ali pa ne bodo morda celo taki, ki še vojaške suknje ne poznajo in se premikajo kakor štori!«

To naa močno zaskrbi. Kajti če bodo povsod pogoji, potem so kali bodočih razprtij že tu.

»Naredimo vse, kar je v naši moči. Toda saj veš: volitve odločajo. Mi smo vsi zate in to je glavno!«

Na ustanovni skupščini pa ni tako, kakor želi Jurjev Anzek. Poveljnik plezalcev postane vaški trgovec, namestnik Kropčev; Anzek pa ostane brez šarže.

»Kaj, jaz zadnji?!«

Udari po mizi, izstopi iz društva in gre v Ameriko. Morda samo zato, morda iz drugih vzrokov; treba se zamisliti v tedanjo modo?

Cleveland se v tistih letih čudovito širi. Velja za največjo slovensko naselbino v Ameriki. Vzhodni del okrog St. Claire Streeta in Superior Ave. je že kar razdeljen v Žužemberk, Ribnico, Vrhniko in podobna imena. Med seboj poznajo Slovenci te dele mesta samo po domačih nazivih. Društva rastejo; po potrebi in brez potrebe. Kar spro se na seji in drugi dan so iz enega tri društva.

Najmočnejše društvo je ob prihodu Jurjevega Anzka v Clevelandu Kranjsko-slovensko, podporno in viteško društvo sv. Kozme in Damijana. Člani nosijo lepe uniforme, čelade in svetle sablje. Na zastavi imajo oba zavetnika na konju. Društvo daje poleg lepih parad podpore za primer bolezni in smrti in oskrbi pogreb. Prireja seje in zabave, kar ni daleč prvo od drugega. Ves čas stoji na čelu društva Mr. Tony. Modro, mojstrsko, državniško. Ponaravna spore, tolaži, vodi v redu knjige, izvršuje natančno sejne sklepe, nadzira blagajnika in denar. Zato je vedno vse v najlepšem redu.

Leto za letom. Člani ga imajo radi. Društvo ima ugled in dobro ime. Zato ga vsako leto ponovno izvolijo. Časih se res pojavi pri tem ali onem malo apetita, češ: »Kaj bo vedno samo eden; saj ni ne kralj ne intabuliran. Saj že prezidenta državi volimo vsake štiri leta, pa bi ne zamenjali društvenega predsednika!« — Toda vsi poskusi se razbijajo ob priljubljenosti Mr. Tonya.

Jurjev Anzek, zdaj Mr. John, to že parkrat poskuša. Pri članstvu pa nima sreče.

Četrto leto poskusi omajati samega Mr. Tonya kar s frontalnim napadom. Malo pred občnim zborom naleti nanj v salunu. Ob čaši so prožnejše besede:

»Glej, Mr. Tony! Vsi te imamo radi in dobro, odlično vodil društvo! Toda ni amerikansko, da sedi na istem mestu ista oseba. Moja Nežka pravi: — —«

Predsednik takoj ugane, kam pes taco moli, pa ga prekine.

»Od srca mi govoriš! Iz ust si mi vzel besedo: naveličal sem se in bal letos nameravam odložiti.«

Anzek, tamkaj Mr. John, nadaljuje:

»— moja Nežka pravi: saj mora biti tebi samemu le težko toliko let neprenehoma nositi to breme. Toliko dela, tako veliko odgovornost!«

»Kdaj bi že odložil, da me ni skrb za dobrega naslednika. Zdaj pa — upam — pojde gladko. Če ti lahko zaupam in nikomur ne zineš —«

vGod damned! Saj me poznaš, Mr. Tony! Če je treba molčati, jaz sem tisti!«

»Naj pa bo! Skoro vsi so le za tebe! Nekaj jih je le, ki omahujejo; toda nadejam se, da tudi le te pregovorim. Važno pa je, da molči; besede vselej pokvarijo.«

»Zanesi se name!«

Mr. Johna to močno razpalo. Pokliče pijače. In tako med kramljanjem in dobrim vinom boža srce: »Tako pojde, tako! Če pa bi agitiral sam zoper Mr. Tonya, bi stvar kaj slabo izpadla. Za sebe ne morem, za drugega se mi na izplača, za mene pa tudi ne bi hoteli drugi. Toda če reče sam Mr. Tony za mene dobro besedo, on pa odloži in ne sprejme nikakor, je pa stvar prav lahko izpeljiva.«

Ob teh lepih mislih kliče le pijače.

Že se vidi na sliki: široko sedi v uniformi s čelado na glavi sredi članov pod zastavo sv. Kosme In Damijana na konjih. To bodo gledali v Laščah. Pri gasilcih pa bodo šle nekaterim oči kar navzkriž.

Obsedi pri pijači pozno v noč.

Nekaj dni nato je društven občni zbor. Udeležba ogromna; od sto štirideset članov jih manjka samo štirinajst.

Mr. Tony sede visoko gor na svoje predsedniško mesto; odborniki levo in desno, člani po dvorani. Ko udari Mr. Tony z lesenim kladivom po mizi trikrat, potegne vratar čez vrata železno verigo, obrazi pa se zresne.

Predsednik se ozre po svoji čredi. Čisto spredaj pred seboj zagleda v prvi klopi Mr. Johna. Od razgovora v salunu se nikoli ne spomni nanj. dele zdaj mu pridejo na misel one besede in se nasmehne.

»Dobro je, vse je v redu,« pomisli Mr. John, »predsednik se smeje! Ves rdeč je v lica. Z levico se poigrava s težko verižico od močno rumenega ameriškega zlata.«

Občni zbor teče običajno. Po poročilih volitve novega odbora. Ko raznaša tajnik listke, objavi predsednik, da je že osem let nepretrgoma na tem mestu, da se najlepše zahvaljuje za dosedanje zaupanje; za naprej pa naj izbero mlajšo, sposobnejšo moč.

Nihče se ne oglasi. Pišejo. Blagajnik pobira že spisane volivne listke v veliko škatlo in odnaša na oder. Molk po dvorani. Vse čaka. Samo Mr. John ne more ostati miren. Vstane in se presede v ozadje.

Skrutinij. Tajnik razglaša:

»Oddanih sto šest in dvajset listkov, eden prazen, sto štiri in dvajset za Mr. Tonya, za Mr. Johna en glas.«

Vsa ploska. Nekateri se ozirajo nazaj.

»Ho, ho, Mr. John: enoglasno!«

Volitve teko v redu naprej. Dele listke, pišejo, pobirajo, štejejo, razglašajo.

Ko udari Mr. Tony spet trikrat z lesenim kladivom po mizi, odpne vratar z vrat verigo in se razhajajo. Predsednik opazi srdite poglede Jurjevega Anzka; na stopnicah se mu približa:

»Oprosti, dragi moj Mr. John! Nič ni bilo napraviti; vsi so si premislili v zadnjem trenutku, samo jaz sem te volil!«

Takrat Anzek ne vzdrži več:

»Hudič prokleti; mar sem se sam!«

Drvi naprej po stopnicah; drugi dan pa izstopi iz društva.

SEDMA DOMAČA

Nekoč tam daleč pred vojno je v Laščah misijon. Navaden misijon. Po trgu pred cerkvijo šotori, v šotorih pa vseh vrst odpustki, molitveniki, rožni venci, škapulirji, svetinjice, misijonski križi, sveče za zadnjo uro in druga podobna ropotija, s katero nas zalaga židovska industrija in ki jako uspešno pomaga pri zveličanju duš.

V cerkvi pridige. Hude pridige in potrti, skesani grešniki oblegajo spovednice in se z močnimi komolci pulijo za prostore. Ženske v črnih rutah, z molki in velikimi mašnimi bukvami v rokah. Vsako uro poje misijonski zvon.

V pridigah žehtajo različne slabosti človeškega rodu. Zlasti kar izpodkopava vero in versko življenje. Z elanom tedanjega časa posebno napadajo časopise, ki so Antikristovi služabniki in nasprotujejo duhovnikom. Potem slabe družbe, brezversko politiko. Preklinjevanje, kvartopirstvo in oh, oh, oh, pijačevanje. Posebno hud je pater Smrdokavra — ljudje si ne morejo zapomniti latinskega imena — na krčmarje, prodajalce alkohola. Ti so krivi vse nesreče, ki tepe Adamovo potomstvo. V gostilnah se zbirajo lahkomišljeni ljudje, potrošijo krvavo prislužene solde in ko zgube v alkoholu pamet, so dostopni vsemu hudemu. Kadar zavlada kraljestvo božje po vsem svetu, takrat bo samo en hlev in en pastir; takrat ne bo ne gostiln ne krčmarjev in seveda tudi ne več pijancev.

Ženske to rade poslušajo. Saj leti vse to samo na moške; na desni strani v cerkvenih klopeh pa je pokašljevanje in glasno premikanje nog.

Ostrina govorov narašča od dne do dne, od govora do govora. Tudi jačina glasu. Izrazi so trli. Vsebina vsem razumljivejša. Na koncu že vsi vedo, kam leti to in ono.

Zadnji svoj govor konča pater Smrdokavra:

»Skesajte se in spokorite! Brez pokore ni božjega odpuščanja, brez poboljšanja ne boste videli kraljestva božjega! Zaprite krčme, izlijte alkohol na cesto!«

Na molki strani osuplost. Gostilničarji godrnjajo na glas:

»Kaj pa v Kani Galileji? Ali ni sam Jezus delal celo iz vode vino, ko je pravega zmanjkalo? In še kakšno vino!«

Pater grmi dalje:

»Tak majhen kraj, tak reven kraj, pa ima trinajst gostiln: pomislite, o preljubi bratje v Gospodu: Lašče trinajst gostiln, trinajst hudičevih kapelic. Amen!«

Mine misijon a predpisano poslovilno in spravno pridigo, ki po pravilu konča z ihtenjem in divjim jokom. Za slovo pa nanese jo ženske v znak hvaležnosti misijonarjem v farovž gnjati, klobas, jajc, fižola, kaše, perutnine, slanine in masla. Zadovoljne se vračajo na svoje domove in pogovarjajo:

»Oh, kako so dobri ti gospodje! Sedem let starega petelina sem jim nesla. Kdo bi ga zgrizel pri nas, saj nima nihče več zob pri hiši. Pa so ga vseeno radi vzeli. In le zahvaljevali so se. Bog jim povrni!«

Pravi druga:

»Jaz pa sem nesla kos slanine le od lani. Žarela je že in doma bi se je nihče ne pritaknil, pa so je zelo veseli; o, bog jim lonaj! Da bi le te hudičeve kapelice odpravili! Moj Matija se ga vsako nedeljo naseka. Zjutraj gre k maši v Lašče, pa prikolovrati v ponedeljek ponoči domov!«

Mine misijon, oblede ostri cerkveni govori, marsikaj se pozabi. Ko se popno grehi na staro, normalno višino, ostane v spominu samo še šlager patra Smrdokavre:

»Lašče imajo trinajst hudičevih kapelici!«

Čas gre možato naprej. Ne ozira se na levo ne desno. Nič ga ne zmoti; pobira staro, nosi novo.

Svetovna vojna. Toliko mrtvih, toliko poškodovanih, toliko pogrešanih! Svet se vrti naprej. Leta teko. S seboj nosijo spremembe.

Lašče dobe Vatikan. In v poslopje s tem imenom gostilno, pekarijo in mesarijo. Vse v duhu naslova. Hudičeve kapelice še niso pozabljene; nasprotno: zdaj šele dobe potuho. Krčmarji, takrat po pridigi patra Smrdokavre krvavo užaljeni, zdaj glasno zabavljajo:

»Zdaj pa bo, zdaj zares konec hudičevih kapelic. En hlev, en pastir: en birt, ena oštarija; mi pa hudiču na grbo!«

Konkurence nima nihče rad.

Pa je spet misijon. Moderniziran, uglajen, fin. Patri gosposki, govori estetično sfrizirani, karanje blago; v gneči med šotori celo hrvaški žeparji. Vse času primerno; še molke kradejo.

Poklekujejo grešniki v spovednice. Po opravljenih cerkvenih opravilih pa se takole razgovarjajo:

Matevž iz Mišje doline:

»Najteže mi je zaradi pijače. Saj veste, časih ga rad kozarček. Ko sem že s torbo grehov pri kraju, stokam, stokam, kar ne more beseda z jezika. Tiste hudičeve kapelice izpred vojne so mi še vedno v glavi. Pa vpraša sam misijonar: — No, ali imate še kaj na vesti? Ste morda kaj pozabili? Morda ste se kdaj opili? — Ja, zagrabim brž za besedo, tisto pa, tisto. V nedeljo in pa na semanji dan. — Kje pa, — vpraša misijonar, jaz pa odgovorim: — Pri Koprivcu, z njim sva prijatelja. Pa postane hud in napravi mi dolgo pridigo: kako nevaren je alkohol za telo in zdravje in kako duši škoduje. Kaj se vse zgodi v pijanosti! In me pesti in obdeluje, da mu moram obljubiti: nikoli več v gostilno. Kakopak; kdo se bo v spovednici kregal!«

Jožek s Kokav pa:

»Ravno tako gre meni. — Pijača — pravi — vas bo. Kje pa ste se ga napili? — Pri Segatu, — odgovarjam. — Ali ne veste — ropota nad menoj, da se trese spovednica — da je pijančevanje tako strašen greh, da je prav za prav oče vseh drugih hudobij. — Tudi jaz mu moram obljubiti, da ne prestopim nikoli več praga v gostilno.«

Janez z Logov pa z nasmeškom:

»Eh, prijatelji, jaz pa opravim vse lepo po sreči. Resnično, bil sem malo v strahu zavoljo pijače. Gledam, premišljam, kako bi stvar obšel ali kako tako zamomljal, da bi ne prišlo do razgovora o teh rečeh, pa me sam misijonar kar naravnost vpraša: — No, ali si bil katerikrat pijan? — Bil, bil, — pravim jaz, — pa še kako pijan. — Kje pa si pijančeval, kje? — Jaz se pa kar na kratko dre tem: V Vatikanu! — V Vatikanu? — začudeno sprašuje pater. V Vatikanu, odgovarjam — vsako nedeljo! Ja no, ja no — pravi spovednik počasi — dobro vino imajo, močno vino, pristno vino, pošteno vino, ja no, ja no! Saj to ni tako huda stvar, samo pazi se greha!«

Po tej lepi tolažbi se grešniki povrnejo kmalu spet v stare navade.

SESTANEK MOJE ŽENE

Moja žena — —

Ne ustrašite se takega začetka, kajti ni to nobena pritožba na preljubo javnost ali v skrajnem primeru na bližnje sorodstvo, nego je samo potreben uvod za opis nedolžnega dogodka, ki se je zgodil meni danes; ali se lahko zgodi jutri vam; sosedom in prijateljem pa pojutrišnjem.

Moja žena ima — tudi S te strani ste popolnoma varni, ker ne naštevam, kaj vse nima — zobe, dve polni vrsti svetlih belih zob, potem hčerko, potem sestanek in nazadnje kurja očesa. To ni bog ve kaj! Res ne, posebno če se pomisli, da sem pri prvih treh stvareh jaz udeležen skoro s 50% vloženega kapitala, to je: pri nekaterih več, pri drugih manj. Samo pri poslednji naštetih dobrin sem popolnoma nedolžen: kurja očesa ima sama, na svojo odgovornost in užitek, in še stroškov bi se rad odkrižal, če bi zakrament sv. zakona dopuščal kako dispenzo.

Torej zobje! Čisto novi so, račun in potrdilo zadnjega plačanega obroka sta skrbno spravljena poleg zavarovalne police in poročnega lista in na to stran je menda ljubi mir zagotovljen. Do kdaj, pa se nikoli ne ve. Ko sem se nekaj obotavljal s poslednjim obrokom, mi je dopovedovala, da bo treba ponovno pregledati, da — kaj ne poči —, zdaj — kakor rečeno — pa je mir. Hčerko, kakopak, ima tudi sama, najmanj polovico je podobna meni in kadar — dokler hčerka ni bila omožena — je bila nanjo huda, takrat je trdovratno vztrajala, da je čisto in samo — moja. Zdaj seveda je drugače, in ne priznava mi niti zakonitih 50%. Sestanke je tudi donedavnega imela sama; danes pa se je tudi tukaj vse spremenilo. Tudi pri sestankih sem postal kompanjon.

Torej: ta njena — odnosno najina — hčerka in pa — samo njena — kurja očesa so za sestanke moje žene usodepolne važnosti. Brez hčerke ni sestanka, toda tudi brez kurjih očes ne gre. Moja žena, njena hčerka in kurja očesa — faciunt collegium!

Ta najina hčerka je omožena in ima že Bobija in Bobi ima že tri teta in vse, kar spada pod naslov Bobi in starost treh let. Vi ga sigurno ne poznate, toda to naj vas pri čitanju ne moti: poznate pa zanesljivo kakšnega drugega fantka, ki ima tri leta in sliši na ime Bobi. Te vrste roba si je tako podobna med seboj, da jo lahko zamenjate, pa niste pri nobeni hiši povzročili — v organizatornem in disciplinarnem oziru — s tem ne škode ne koristi.

Bobi zavija v mariborskem dialektu, kar naj vam dokaže, da je hčerka omožena več postaj od Ljubljane, nego jih mora moja žena prevoziti v prestolnico, kadar gre s to skupno hčerko na sestanek. Ti sestanki so koledarsko točno utrjeni. Gonilna sila njihova pa so — kurja očesa. Prav zaradi teh sestankov, mislim, goji žena kurja očesa. Goji skrbno in brezskrbno, goji — če smem rabiti primero iz naravoslovja — kakor šparglje, a v Ljubljani ima pedikerja — tako, mislim, se piše — ki jih vsak mesec reže z veliko ljubeznijo in z ostrim nožem. In je ob rezanju kurjih očes vselej pristaš tiste stranke — ne, ki je na vladi — nego tiste, pri kateri so možje onih, ki jim reže kurja očesa. Pri današnjem havziranju s političnim prepričanjem je to gotovo jako originalen in vsega priporočanja vreden kriterij. Že celo vrsto let so se odvijali ti sestanki popolnoma normalno kakor večnost: rastla so kurja očesa in dorastla, žena je pisala, da mora v Ljubljano in h gospodu Pedikerju, hčerka da mora v Ljubljano in h gospej Šivilji. Če je bilo pomladi: ogledala bi si rada letošnje slamnike; če je bilo jeseni: ogledala bi si rada nove klobuke. Vse pa je šlo kakor po olju, samo me je drugi dan, ko se je žena vrnila, vselej bolela glava: toliko čudnih stvari je videla, čula in seveda vse meni sporočila. Kako je Bobi zdrav, srčkan, inteligenten in živ in kako hčerka dobro izgleda. Komaj pa je žena prišla domov, že se je veselila novih kurjih očes in novega sestanka, kajti je Bobi tak, da mu ga ni para in le kje se je vzel, ko v naši familiji vendar ni nihče posebno živ. Take očitke sem mirno prenašal mesec za mesecem; zadnjič pa se je pokvaril ta ženin servitut.

Nekaj sem se bil prehladil in v mojih letih so kolena pač kolena. Pa sem moral v posteljo; greli smo in ovijali in dnevi so potekali. Toda ista usoda je preganjala kurja očesa na našem domu, a želja po šivilji na totem hčerkinem domu. Kolena pa se niso nikamor premaknila. In je pisala hčerka: — dolgo ne bom mogla odlašati — in je godrnjala žena: — saj skoraj ne morem več iz sobe zaradi kurjih očes!

Tolažil sem in branil svoje stališče: kaj so kurja očesa v primeri s koleni: ne po položaju ne po obliki ne morejo konkurirati! Toda je bila na drugi strani šivilja na tehtnici, v takem primeru pa so kolena za tekmo preslaba. Žuril sem z ozdravljenjem. Hčerka pa je nestrpnejša od žene in pride pismo: prihodnji teden moram v Ljubljano! V torek popoldne žena ni več strpela. Čuj, oddala bom telegram, zdaj si že čisto dober: v četrtek se dobimo v Ljubljani. Vdal sem se. Telegram je oddala. Čez eno uro pa je prinesel pismonoša telegram moji ženi. Brzojavila je hčerka: V sredo pridem v Ljubljano, ne morem več odlašati, pridi gotovo!

Obšla me je zona. To ne zgodi vselej, kadar slutim nesrečo. Toda dolgoletna zakonska skušnja — me je naučila spoštovati pregovore kakor: — molk je zlato.

Navzlic moji absolutni nevtralnosti, ki bi jo velesile lahko vzele za vzgled v španskem vprašanju, pravi žena čez nekaj časa: »Stvar pa le ni jasna, kaj bo sedaj prav, ali kar ona brzojavi, ali kar jaz.«

Z moje strani ne sluha ne duha.

»Sploh pa sta se telegrama srečala, odnosno zgrešila!«

Jaz: kakor da me ni.

»I tak vendar svetuj nekaj, dedec nemarni, saj gre vendar za tvojega otroka!«

»Kaj naj svetujem? Boš že naredila, da bo prav!«

»Kaj bom naredila — kako bom naredila? — kaj more biti prav, ko si pa ti vse zmešal.«

»Jaz? Zmešal?«

»Kdo pa drugi? Ti in pa tista tvoja nesrečna kolena!«

Argument je bil hud, pa sem se zopet umaknil v rezervo.

Nemir je naraščal z vsako minuto.

»Čez eno uro bo pošta zaprta, tak povej no, kaj naj storim!?«

»I — jaz bi brzojavil, da naj bo tako, kakor želi hčerka, pa pojdi jutri!«

Rečeno — storjeno. Toda čez pol ure dostavi sluga nov telegram: »Pa naj ostane pri četrtku, kakor ti želiš!«

Telegrama sta se zopet srečala. Kako je bilo pri tem srečanju na žici, ne vem, ali vem, kako je bilo pri nas, ko so se nekaj minut nato zaprla vrata poštnega urada.

Noč je bila dolga. Videti je bilo, da ne bo nikoli več belega dne.

Pred zoro pa je ob mojem pritrjevanju izdala žena sledeč službeni komunike: »Danes grem jaz v Ljubljano, da opravim pri pedikerju in kar še treba, če bi pa hčerka ne prišla — kdo se bo dandanašnji zanesel na pošto in telegrame! — potem pojdeš jutri ti, kajti kar tako je vendar ne moremo pustiti in Bobi se te gotovo že tudi jako veseli.«

Zvečer je prišla domov — res brez kurjih očes — toda kakor osa razdražena: ni bilo hčerke ne Bobija. To pa pomeni polovico manj užitka kakor jih ženi sicer vselej nudijo dobro gojena kurja očesa.

Drugi dan sem šel jaz in se zvečer vrnil pobit in utrujen: prišla sta bila hčerka in Bobi. Oh!

»I tak govorimo no — povej no! Kako je bilo?« me je sprejela z lučjo zvečer že na stopnicah. »Ali je zdrava? — Kako izgleda? Kakšen je Bobi?«

Jaz sem vihral, da bi potolažil žejo radovednosti, toda zaradi utrujenosti sem bil le po malem kos pričakovani nalogi.

»Zdravo, vse zdravo. Naj poprej me je ozmerjala, zakaj sem prišel jaz in ne ti. Da ni telegrafa na tem svetu, lepo bi se živelo. Kje imam sadike od paradižnikov in paprike, pa seme od slaka in počepinčka in ne vem kaj še vse sem pozabil. Da drugič ni treba, da bi kolena bolela tak čas, ko mami ne more v Ljubljano, ko nima drugega na tem božjem svetu, ko tisto malo kurjih oči in še to se ji tako brezsrčno kvari.«

»Kaj pa Bobi?« Ženi so gorele oči.

»Hm, Bobi je zdrav, morda še preveč zdrav. Najprej je zamašil sifonsko steklenico s štirimi zobotrebci, potem je poskušal, kako bo gnalo, in naravnost v sosednjega gosta! Ko ga je ona nato po krempljih —«

»Gotovo si jo ti šuntal!«

»Nič nisem, še gledati se nisem upal. Iz jeze je nato prevrnil čašo črnega vina po prtu in obleki. Potem je splezal meni na kolena in med pogovorom, sam ne vem kdaj, mi je odtrgal medaljon od verižice, ga neopaženo stlačil v peč in mi dejal, naj ga najdem, če morem. Ko ga je ona spet po rokah z opravičilom, da je ves neumen, da le kakšnega domačega človeka vidi, da je zadnjič strica Toneta v kavarni s čevlji osuval, polil s kavo, mu cigarete skril za omaro, da vse to tako rekoč dela od same sreče, je Bobi izpulil iz mojega gornjega žepa nalivno pero —«

»Zdrav je, živ je, iz gnoja pa tako ni človeka, hvala bogu.« In v preveliki sreči so se ženi lesketale oči.

»Hvala bogu, samo da je zdrav!«

»Splezal za stol, ga razdrl in vso tekočino izpraznil v moj desni Žep, da še sedaj curlja črnilo iz njega. Oh, moja lepa siva obleka!«

Končal sem utrujen, žena pa ni mogla od sreče nazaj na zemljo, ni videla ne mene ne moje obleke.

BOTRICA IN DRUGI

Letošnja pomlad — oh, saj ni, da bi človek govoril! Če bom to vzdržal, potem bom res zaslužil v nagrobnih govorih in nekrologih, da sem bil kakor hrast na gori, ki ga nobena sila ni omajala.

Toda — mislim — zdravje je izpodkopano. Nesreča se je vrstila za nesrečo. Spredaj, zadaj, druga vrh druge!

Najpoprej tisti strašni dež, dež in mraz in za spremembo sneg. Če bi bil človek vsaj smučar. Tako pa res nisem vedel štirinajst dni po veliki noči, kaj naj počnem z njim.

Nič ne rečem: Spanci so zalsužili tako vreme. Kaj pa se, beštije marokanske, mešajo v evropsko diplomacijo! Toda ubogi ptički! Kaj so, sirote, zagrešili, da jim je ljubi bogec trikrat pretrgal medene tedne? Ali smo ljudje že doživeli kaj takega?

Moje trpljenje pa ni bilo samo zaradi deževne prirode. Res je, glavni činodejstvovalec mojih bolečin je bil dež, toda ko se je tudi ta ne najbolje vzgojeni gospod naveličal, so nastopile običajne pomladne komplikacije.

Ampak držati se moram reda: najprej mi je dež povzročil skupino jezikovnih ali, če hočete, slovničnih bolečin. Ne izdajte me — prosim — nikomur! Ali kar je res, je res. Jaz sem zaljubljen v naš radio. V prvi vrsti zato, ker je to edina kukavica, ki je kukala letošnjo pomlad. Potem pa imam visoko v čislih zvočne igre, nadalje plošče po željah naročnikov, no, in ne nazadnje predavanja.

Bobi se močno razlikuje od mene in tudi v tem pogledu. On beži pred predavanjem po valobranu — mislim, v Splitu bi gotovo tako imenovali tisti gumb, ki nas popelje od postaje do postaje — kakor pes od mize, če mu nudiš čašo. Ker pa je Bobi res nekaj posebnega, ga je stric Tone budno nadziral in ugotovil, da je prav za prav hotel izpuliti tisti gumb. V borbi med malo Bobijevo rokco in roko strica Toneta je sicer gumb ostal, ali je Bobi jokal in se je mamica njegova jezila. Kaj če gumb in radi in Tone, ko pa je Bobi res tako nekaj posebnega!

Vendar je ostal v naši hiši sum, da je Bob tisti gumb navsezadnje le nekaj povlekel. Če prav zbiram opazke, ki padajo o tem v domačih razgovorih, lahko sklepam le eno: Bobi je nekaj povlekel iz mojega žepa.

Torej predavanja! Mhm. Posebno jezikovna! Ali ni resnično jako ganljivo, de ste n. pr. bogve kolikokrat ded ali celo babica, pa vas v pol ure z vsemi mogočimi paragrafi prepričajo, da ne znate materinega jezika!? — Čemu ste živeli in pa — sploh! — s kakšno pravico na tej lepi zemlji slovenski!

Prav zaradi dežja smo imeli spet tako težke trenutke pri hiši. Hčerka piše: letošnja pomlad je šla po vodi. Brž žena vsa v skrbeh:

»Ježeš, stari to ne bo prav! Kako bo pomlad šla, saj nima nog. In če bi jih imela: kdaj pa je še kdo hodil po vodi! Vprašajmo radio, če je to pravilno!«

»Kaj, radio? In to z mojim imenom in z imenom naše hiše? Pa da nam vsem skupaj lepega četrtkovega večera dokažejo: Dober večer, spoštovani gospod, vi ne znate materinega jezika! Lepa mati si ti, ki ne govoriš materinega jezika!«

Kar mraz me je objel, ko sem se spomnil, da cela direkcija ne zna materinega jezika in ga nikoli ne bo mogla znati, kajti je bolezen neznanja v kali; beseda direkcija je srbska. Mi pa smo še nedavno imeli samo — gespuda derehtarja, — ki pa je bil visoko gori iznad — Nation der elften Rangsklasse, — torej nekaj nedosegljivega in samo za oboževanje.

Vidite, take slovnične bolečine je povzročal dež. Pa literarne! Ali ni ravno dež izpodrinil tiste blagodejne inflacije pasje literature, s katero nas je letošnjo pomlad tako obogatil ljubljanski magistrat? Kako bi sicer doznali mehkobo pasjih strun?! —

Toda je dež povzročal tudi politične skrbi. Te so najhujše! Kajti smo komaj in z velikimi napori dokazali, da imajo sama naša partija in njeni vodilni ljubljenci finančne, gospodarske in socialne sposobnosti, s katerimi se da ustvariti raj na zemlji. Zdaj pa, če bi po zaslugi večnega deževja ne bilo lanske dobre pšenice ne njene zlate cene, ne koruze, ne sliv, ne pekmeza za izvoz, kako bomo dokazali nevernim pristašem, da samo nafta stranka lahko spreminja vsakodnevne težave v med in mleko? Za izvoz sem dejal! Ni pa rečeno s tem, kaj bo pri naši stranki, če ne bo koruze dovolj za doma. Hvala bogu, naš narod je že toliko zedinjen, da se koruze nikjer ne branijo. Nikjer! Ni je — hvala bogu pedi zemlje jugoslovenske, kjer bi prebivali taki separatisti! Ne po veri, ne po jeziku, ne po običajih in ne po kakršnihkoli napakah! Črnogorci stavljajo pogoj, da mora biti oružena. No, to se lahko spregleda z ozirom na nekdanje hrabrosti in pa na dejstvo, da so bili pri ljudskem štetju vedno radi z Rusi.

Naš narod noče biti strankar brez koruze. To naj si vsak zapomni! Zlasti pa dež in še kakšna nesramna suša, ki bi mu iz same konkurence morda sledila! So pa tudi izjeme! Jako redke sicer! N. pr. naša Nina pa Bobi. Ta dva, da imata le čokolado, bonbone, pa malo torte, koruza naj se gre solit! Toda ena lastovka ne napravi pomladi — letos jih tudi mnogo tega ni zmoglo! — pa tudi Nina in Bobi ne zmoreta stranke.

Za političnimi bolečinami so prišle trgovske. Tu resnično sodelujem z najmanjšimi odstotki. Prav za prav le teoretično ali, če hočete, estetično. Ali ni naravnost neokusno, da so v cvetočem maju prodajali — namesto papirnatih ali nalašč preluknjanih šolničkov — galoše in zimske copate? —

Zdaj pa pride krona mojega trpljenja. S proračuni — to vsi veste — so vselej težave. Kako je pri državi, berete v časnikih, kadar niso zaplenjeni. Kako pri mestnih občinah, berete v podlistkih o pasjih taksah! Kako pri podeželskih občinah, čitate včasih celo v sodnih zapiskih, če je proračunska debata nadaljevala ali pa vsaj končala v gostilni. Kako pa je s proračuni v familijah, to morate vedeti iz življenja, če ste oženjeni in imate v otrokih mnogo božjega blagoslova. Ta stvar je pri naši hiši najtejža, tudi kadar je pomlad lepa. Že pri sestavljanju. Vloge z ženo deliva in izmenjavava. Če je meni kaj treba, tedaj je ona finančni minister in seveda proti in zoper in sploh. Kadar pa ona vstavlja svoje partije, pozicija in subpozicije, ali pa se skuša intabulirati na izredne in rezervne kredite, tedaj sem jaz v resoru financ in istočasno najstrožja opozicija.

Ona veli:

»Kaj pa je tega treba?«

In jaz njej:

»Če si tako dolgo potrpela, boš še vsaj eno leto!«

»Eno leto? Jejhana! Ali nisi lani prav tako govoril? In poprej tudi? Seveda, za mene ni nikoli nič potreba. Lani sem ti rekla: plašč je že še, samo nekaj okrog vratu je treba. Krzna so poceni. Srebrne lisice so padle izpod polovice. Pa vse nič! Kakor beračka sem, ljudje pa mislijo ...«

»Pa jaz? Štiri leta že nisem imel nove obleke. Suknja je že vsa siva na komolcih, na ovratniku se je že tretjič premenil žamet, gumbnice so že stokrat prešite, da ne primejo več šivanke. Lani si rekla: Ta ni več za med ljudi. Trdno sem mislil: Jeseni bova. Pa je prišla zima — dva meseca prehitro — malo sem jo pri luči pregledal, pa sem dejal: Eh, saj je tako samo za grdo vreme!«

»I kdo pa dedca pogleda? Če je kaj vreden, naj bo oblečen kakor hoče. Toda žena, ta mora biti zunaj, kakor se spodobi. Iz žene odseva mož! Iz nje se zrcali dom, ugled in veljava hiše!«

Res je, v debati so ženske močne. Le kaj bi bilo, če bi imele volilno pravico in to v času, ko je še mi nimamo? Pričel sem strune ubirati na mol:

»Pomisli, ti si vendar pametna žena. Otročja tudi zdaj ne moreš biti več! S plačili — veš — da smo v zaostanku. In če nam poplava ne odplavi draginjskih doklad, greznico moramo betonirati pred nastopom vročine — —«

»Uh, uh! Greznico? Zdaj, ko je meni treba črne obleke? Če se kaj zgodi!? Recimo kaj nepričakovanega v familiji. Pogreb morda ali sploh! Da veš, da ne prestopim praga, pa če magari ti sam umreš!«

Zaloputnila je vrata. Ampak kako! Tega z vrati — mislim — v parlamentih še niso vpeljali. Rečem pa po bogatih skušnjah z loputanjem, stvar je vredna posnemanja. Če ima kdo v parlamentarnih krogih kaj znanstva, naj to sporoči!

V prvi vrsti: to daje debati kolosalen efekt. Potem pa jih je mnogo — tako misli narod in ljudstvo — za katerimi bi bilo treba vrata dobro zaloputniti in sicer takoj! In ni nazadnje to, da se debate prej in uspešno končajo.

Moral sem po opravkih z doma. Daleč po svetu. Tja, kjer so njive sezidane in kjer vsaka peščenka diši po kozlovskem mesu. Morda sem se ji zato malo smilil.

In je jako obširno pisala o vsem. V vsakem pismu je šel dež. Kakor da sem jaz imel kaj sonca!

V nadaljnjem pismu piše: »Tvoj bratranec je bil tukaj. Rad bi, da bi šla njegova Cici k birmi. Že lani je iskal botrico, pa je ni dobil. Pravi, da bi šla letos jaz.«

Kolena so mi klecnila. Kaj, če ni to nadaljevanje debate o proračunu v novi obliki?

Preden sem odgovoril, je prišlo že drugo pismo:

»Če bi bil moj bratranec (moj je podčrtala), bi mu rekla: Letos ne morem, letos je greznica na vrsti, sosedje nosove vihajo. Pa ker je tvoj bratranec (tvoj je spet debelo podčrtala), sem samo rekla: Jaz bi že šla, jaz, toda treba je tebe vprašati. Nu, zdaj pa odgovori hitro! Milijon pusi, tvoja žena z otroki.«

Preden sem prišel k sapi, črnilu in papirju, že spet pismo:

»Odgovori vendar, saj veš, kako težko čakajo! Ubogi otroci! Kaj pa morejo otroci za to, če ne morejo sami do zakramenta. S spovedjo je lahko! Greš, poklekneš, glavno je, da imaš kaj na vesti. Toda birma je kakor zakon.

Brez dveh ni nič. Kaj misliš, da bi bilo kaj starih devic, če bi se zakrament sv. zakona lahko prejemal posamezno? Tako tudi Cici ne more brez botrice. Mar še zdaj ne razumeš, kako težko čakajo tvojega odgovora? Potem pa tudi zaradi obleke! Saj veš, da mi je potrebna črna obleka in je tudi ne morem brez tvojega pristanka sneti kar čez noč s kljuke! Piši hitro! Milijon — itd.«

Mislim, tudi to taktiko bi bilo dobro presaditi na parlamentarna tla. Ne bi bilo zapostavljenih pokrajin in ne poslancev praznih rok! Ne separatizma! Morda bi celo ne bilo človeka, ki bi se upal prevzeti resor financ ob takih metodah. O, pomislite gg. davkoplačevalci!

Kaj mi je preostalo. Pisal sem:

»Bodi!«

In je bila botrica!

CESARSKA KAPA

Tradicije — mislim — so posledica narodove vzgoje. Z vzgojo so prišle in vzgoja jih bo zopet odslovila. Toda je s to stvarjo kakor z boleznijo: okužiš se zlahka, ozdraviš težko.

Slovenci smo tradicijonalni častilci številke tri. Le ozrimo se za dokazi.

Začnimo s tremi sladkimi imeni: Jezus, Marija in Jožef.

Če gremo malo skozi narodne pesmi, bomo še bogatejše nagrajeni:

Čez tri gore, čez tri vode, čez tri zelene travnike; ali pa

Tri race, tri pure,

tri bele gosi —

in

Trije kovači

postopači —

ter celo jako nemoralno

Tri ljub'ce imam.

Naj je prišel tujec k nam iz katerekoli dežele, še nikoli ni bilo slišati godrnjanja, da imamo premalo cerkva. Pa smo še poleg tega sezidali na istem mestu po tri skupaj, kakor Tri fare pri Metliki ali pa tri cerkvice drugo vrh druge, kakor v Kamniku.

Hribov in gora imamo na preteg, pa smo le dali še najvišji tri glave.

Da mlajši rod ne misli v tradiciji okrog številke tri popuščati, dokazujejo trije mostovi vštric v Zidanem mostu in trije z Marijinega trga v Stritarjevo ulico.

Ni pa pravila brez izjeme. Pri ustanavljanju strank in kar še spada v področje politike, se krha številka tri. Tu nam daleč, daleč ne zadošča. In se bližamo prepričanju, da je potrebna za vsake tri ljudi po ena stranka.

Ko se je izmotavala v Življenje ta-le povest, je bil naš narod vzgojevan v takem duhu, da se je moral bati treh stvari: črnega mačka, duhovniškega ovratnika in cesarske kape. Črnega mačka zato, ker ima devet hudičev v repu, duhovniškega ovratnika zato, ker odpira in zapira nebeški raj, cesarske kape pa zato, da boš imel mir na zemlji.

Narod si je to dobro zapomnil. Skozi stoletja je zadovoljno živel ob teh treh zapovedih, nič premišljal in dobro mu je bilo na tem in onem svetu. Številka tri pa je tudi v prijateljstvu igrala veliko vlogo, tako da so verovali, da prijateljstvo v treh traja do smrti.

Prav zaradi te tradicije so bili pri nas v tistih časih trije Francetje tako veliki prijatelji. Trije Francetje, trije prijatelji, trije krokarji. Ime France ni na dobrem glasu. To ni, kakor pehtranovi štruklji ali proizvodi literarne velesile duhu v »Slovenčevih« domačih odmevih. Narodni pregovor ga namreč grdo obrekuje, rekoč: Sto fuksov in sto Francetov, pa ni ne dobrega konja ne dobrega moža med njimi! Toda so pregovori narodna tradicija, zato jih spoštujmo; razžaljenci pa naj potrpe!

Med našimi Franceti je bilo le malo razlike. Dacar Frenck je bil od tam nekje, kjer je baje — mačka svit'ga duha snidla —. Eksekutor Francelj je bil od Lahaca. Stražmešter Franta pa iz dežele Libuše. Temu primerno je tekla govorica.

Najtesnejša vez prijateljstva so skupne ali enake navade. Kadar so sedli v krčmi za mizo, kakor da jih je krč; konca ni bilo. Vsi trije pa so se tudi enako bali svojih žena, zato so le redko sedali za gostilniško mizo v bližini domov.

Takrat je v Rutah točila sladko vince krčmarica Urška. Vse krčmarice Urške so enake. Lepe, pol mlade, vedno nasmejane in židane volje. Zato so gostje Urško jako obrajtali. Vino dobro, slivovka »domača«, klobase, cvrtje in druge dobrote vedno pri rokah. Ob sobotah in nedeljah harmonika, za pomoč sorodnica, dekla in rutarska dekleta; župnik in tržani dve uri daleč, pot strma in sem gor niso segale ne pridige ne drugi opomini.

In so vselej Francetje odhajali v »službo« na južno stran tako, da so v soboto opoldne končali, potem pa so se našli malo na prigrizek gori v Rutah pri krčmarici Urški. Mali prigrizek pa je trajal do večera, večer se je podaljšal, ponoči se itak daleč ne more na pot, v nedeljo dopoldne tudi ne, kajti je nerodno srečavati ljudi, ko gredo od maše, popoldne postaja spet živahno. Kmetje prihajajo v gostilno, tudi dobri možje so med njimi. Radi sedejo za mizo k trški gospodi, radi plačajo za liter vina in se tako ob pomenku, harmoniki, prigrizku, vinu in petju hitro stori večer.

Do ponedeljka zjutraj pa so le morali domov: tako ali tako. Stražmešter Franta se ga je prvi nabral. Kadar mu je bridka sabljica zlezla z boka naprej po trebuščku in obvisela med nogami, je Urška zaklenila puško v skrinjo, da se ne bi zgodila kakšna nesreča. Če je kdaj odšel drugo noč Franta po francosko — in to je po neki lokalni tradiciji svoje domačije delal vselej takrat, — kadar je odmeril, da domačini ali drugi bahači ne bodo poravnali vsega računa, — je prišel drugo jutro nov mlajši žandar po puško in kapo in stvar je bila v redu.

Francelj z Lahaca in Franta sta bila tenorista in sta v višini močno konkurirala. Časih sta prišla tako visoko, da sta gledala kar navzkriž in so potne kaplje lezle po čelu. Frenck od svit'ga Duha pa je samo renčal in po vrhu trdil, da poje bas. Peli pa so že tako lepo, da so bili Rutarji vsi objokani. Zlasti drugo noč. Urška tudi ni mogla prehvaliti lepega petja in je pridno nosila vino na mizo in zapisovala.

Če se jim je zdelo, da ne doni dovolj lepo, so stopili na stole in klopi, in če je bilo še premalo, so stopili na mizo.

Pa bi kakšen utrujen filister mislil, da je od sobote opoldne do pondeljka zjutraj dolgo, dolgo in da je to premalo programa. Kaj še! Saj so se tudi zavrteli in zavriskali, kakor da gredo jutri k soldatom. Kajti tu ni bilo ljudi, ki bi jih razgnali in trgal! po zobeh; žene pa so bile daleč.

Za spremembo so zapeli Alaha in plezali pod mizo in podpeček, čez stole in kamor se je dalo, sledil je krokarski ropot od leve na desno in nazaj in so zazvonkljali »oj, ti zvončki po dolinci.«

Tako so se te zabave vršile skoro redno vsako prvo soboto v mesecu nekoliko let.

Ob neki priliki pa je nastala neljuba situacija. Tiste nedelje je proti večeru, ko je stražmešter Franta že davno nosil sabljico bridko med nogami in že napol mižal ter je bil ves hripav, je zapazil, da Jernačevemu Jožku, tistemu, ki je škilil za Urškino sorodnico, nekaj ni prav. Čul je godrnjanje in je ujel naslednje besede:

»Kaj, ta prokleti dacar danes samo s mojo. Rezo pleše?!«

Potem je navzlic obilnemu vinu in dvema prečutima nočema izmeril vas položaj. Pri mizi ni pravih možakov za ceho, fantje razgreti, bog ve kakšne neprijetnosti nastanejo za žandarja lahko, doma Marženka, skratka; ko so prinesli petrolejko na mizo, se je neopaženo izmazal iz sobe; puško je bila Urška že popoldne zaklenila v skrinjo, kapo pa je pustil na kljuki, da ne bi opazili odhoda.

In res, stražmeštrovega odhoda dolgo niso opazili. Prvi je to ugotovil Jernačev, ki mu je vlilo poguma.

Navzlic slabi razsvetljavi se mu je videlo, da je dacar preveč iztegnil roko po Rezi.

»Hudičeve lakote trške, še babnice naše boste zapeljevali, kaj ni dovolj, da nas gulite z davki in užitnino!«

Udaril je z rokami po mizi, da je nekaj čaš padlo na tla.

Babe so zacvilile, fantje priskočili. Urška se je postavila med nje; krčmarici pripada ta pravica. Dacar je kričal, da ni res, kar trdi Jernač, a to zato, ker je pijan.

»Tristo zlodjev, jaz da sem pijan, jaz, ki sem Jernačev, a ne kak potepin bog ve odkod!«

Fantje so pograbili stole, steklenice in samo še trenutek, pa bo krvav pretep.

Tedaj pa švigne Franceljnu z Lahaca v glavo odrešilna misel.

Sname s kljuke svojo uradno kapo s širokim črnorumenim nalivom ob robu in velikim cesarskim dvoglavim orlom na pročelju, dacarju pa natakne na glavo pozabljeno žandarsko kapo. Stopi naprej in z vso močjo svojega divjega »tenorja« zakriči:

»Pa udari, če imaš korajžo, ti Jernačev Jožek! Ali jo vidiš, kapo cesarsko?!«

Z obema rokama je kazal na kapo, na uradno cesarsko kapo, poln zmagoslavja.

Resnično: besede so imele čudovit uspeh. Povesile so se krepke roke, dvignjene steklenice so omahnile nazaj na mizo, stoli so zleteli iz rok.

Prej tako razjarjeni fantje so neumno buljili v cesarske kape in stali preplašeni kakor ukopani. Zavladal je mir po deželi.

Tako mogočno je v tistih časih učinkovala na naše fante cesarska kapa.

PROTEKCIJA

Gregor Bradač je mali železniški uslužbenec, ima že precej nad trideset let službe, skoraj enako dolgo ženo Lizo, devet živih otrok. Liza ima sestro Elzo in Viki, Elza Ima za moža Naceta, ki je mestni uslužbenec, Viki pa Pepeta, ki je privatni uradnik. Vsi so slikarji in bi želeli vekomaj to ostati.

Gregor je velik patriot, zato je pet otrok oddal državi; ta naj jih nosi na proračunu, enega je dal mestu in enega industriji; dva pa le hodita v šolo in ni le odločeno, komu bosta poklonjena za daljnje vzdrževanje.

Gregor je torej priden človek v službi in izven nje, Liza tudi, in mnogo sta prestala. Od Podbrda do Mahničnega, od Kotoribe do Vrhnike sta rajžala in povsod sta rodila in redila otroke. Ko sta bila tam blizu Karlovca, je včasih Liza hitela celo do Gline, da bi ujela ceneno gosko, rejenega purančka ali pa za pleme nesposobnega odojčka. To je lepo očistila, zavila in poslala v Ljubljano. In res so se omehčala srca, ki so za to merodajna in Liza in Gregor sta prišla v Ljubljano in zopet so lepo zbrani v Šiški in vse je, kakor je bilo nekoč.

Ne, ni vse tako. Včasih se zgrabijo svaki.

»Tebi lahko, Gregor! Služba sigurna, penzija skorb že v rokah. Brezplačna vožnja! Kakor baron se vozil in zastonj! Organizacijo imate, kakor nikoli nikjer! Zadruge vam dajejo hrano skoro zastonj, obleko za polovično ceno. Dobrodelne fonde imate, socialne ustanove! Zobe zastonj! Zdravila zastonj! Morje zastonj! Kopališča zastonj! Druge skrbi nimaš, kakor da zboliš o pravem času.«

Tako besediči Nace in Elza sekundira, Pepe in Viki pa pomagata.

»Da sem jaz na tvojem mestu,« pravi Pepe, »bolezni bi študiral in za vsak letni čas bi imel po dve, tri v zalogi. Kaj ti bo nazadnje zalegla tvoja pridnost, penzionirali te bodo tako ali tako!«

»Kaj bi pa imel od bolezni?« vpada zaskrbljeno žena Liza.

»Kaj bi imel? Glej jo no! Imel bi morje, kopališče, sanatorij, dopust!«

Misli človeške so — tako včasih premišljujem — kakor muhe. Brenčijo okrog glave in ne dajo miru. Otepal se, bežiš, mižiš, — vse ne pomaga nič; misli so tu. Nekatere so od dobrega, druge od hudobnega duha. Gorje, če se jim pridružijo še želje. Te so, ki dajejo stvari meso in realnost.

In je po takih prepirih med svaki postajal Gregor zamišljen. Res je, si govori, kar pravita: morda še eno leto, morda še poldrugo in potem bom hodil s palico na Rožnik in ne v službo. In me bodo gledali postrani. Kaj pa sem prav za prav imel od življenja? Delo, skrb, otroke! Prileglo bi se mi vsaj nekaj, preden grem. Toda kako? Tako nevešč in nespreten sem v teh stvareh, vse življenje sem mislil le na službo. Tudi če bi kdaj poskusil, saj ne bom izpeljal nikoli. Ko so mi začeli zobje izpadati, sem bil poskusil. Zakaj pa imamo dobrodelne fonde? Zakaj plačujemo? Pa me je nahrulil zdravnik: Kaj pa mislite, da bomo celi familiji pozlatili usta? Devet otrok in zdaj še vit Odnehal sem in tako bi tudi zdaj. Toda misel je kakor muha; v srcu so že vstajale želje.

Pepe, ta bi jo izpeljal; on ni kar tako in bi se s samim zamahljajem ne dal odpraviti. Pa ga pobara ob ugodni priliki. In Pepe odvrne:

»Kaj, kako? Eh, da sem jaz na državnem proračunu in organiziran železničar in tik pred penzijo! Jaz bi jim že pokazal! Kako pa drugi? Ali nima vsak v rezervi za vsak primer pri rokah poleg hemoroidov in skleroze tudi malo čirov v želodcu ali dvanajsterniku ali malo kamenčkov v žolču ali vsaj v jetrih; ledvice tudi niso napačne, stvar z mehurjem je le bolj težka; toda revmatizem, išias ali navaden giht pa dandanašnji že lahko markira vsak laik; glavno je, da primerno zastokaš, kadar doktor kam pritisne. Le v oči ga glej! Vsak zdravnik se izda, kje bi rad našel bolezen; navadno tam, kjer je ni. No, torej ni težko; če vrhu tega dobiš še malo protekcije, si na konju za vse leto!«

»E, vidiš, zdaj si jo izrekel: protekcija je tisto: nikoli je nisem imel, nikoli je ne bom.«

In Pepe se je razjezil:

»Vidiš, kako si neroden; obrni se na poslanca. To vendar dandanašnji ni težko. O, ko bi ti vedel, kdo more dandanašnji že vse biti politik in državnik! Časih je bilo drugače: volili smo in se pretepali, guljaža je bilo in ajmohta, da nikoli kaj takega, dandanašnji pa kar s telefonom!«

»Ko pa nobenega ne poznam!«

»Kaj pa je tega treba! Na primer bereš v vladajočem časniku: Gospod Julij Gobezde je zopet interveniral, da ne bo več poplave okrog Krke, in so mu obljubili, da bo za dež v kratkem zmanjkalo vode. Ta sploh dela čudeže. Zadnjič je rešil penzijon nekemu zapitemu sodnemu uradniku, ko ga je izgubil zaradi tatvine, in sicer mu ga je bil rešil s tem, da ga je vtaknil za tri mesece v blaznico, nekemu kapitanu je napravil kapitanski izpit, kolikim je dobil službo in kolikim jo je odjedel! To, pravi, so strankarske zadeve. Zdaj je že pri peti stranki, pa je le jako mlad. Oh, ta ima kariero pred seboj. In o vsaki novi stranki drži dolge govore, da je mnogo boljša, kakor je bila prejšnja. Stvar je — mislim — kakor pri pivu, kar vem iz izkušnje: vsak svež vrček bolj diši — od prejšnjega!«

»Ali kako pridem do njega?«

»Piši, Gregor, piši! Izmisli si kako staro žlahto ali vsaj poznanstvo z njegovo staro gospodinjo, še ko je bil študent; saj je menda kaj v šolo hodil. Piši, čestitaj in hvali, potem pa laži: take stvari so obrajtane! In premišlja Gregor, preudarja in piše. Pride odgovor in dve vizitki s priporočilom: ena za zdravnika, druga za predsednika socialnih institucij. Pa tleskne z jezikom in pomenca roke: Ej, zdaj pa pojde, zdaj! Toda brez protekcije bi ne bilo nič. To pri boleznih je kakor pri umetnosti ali pri politiki. Začetek je težak.«

Nikamor te ne puste. Toda če se ti posreči, da se prerineš v ospredje, da se pregrizeš na površje, potem gre kakor po olju. In ko si nekje na političnem položaju, modrec si, pa govori še take neumnosti! Z boleznijo je isto. Če ne ti je posrečilo, da so zdravniki nekaj zapisali po otipavanju, dober si. Tista Rezi iz predsedstva je bila te dvakrat v Kaštelu Starem, zdaj pravi, da ji Rogaška Slatina ne uide. Toda, kaj poreče Liza? Tu je treba previdnosti!

Zvečer je jamral, da ga mrazi, da ga na levi strani zbada, in je Liza skuhala čaj iz kamilic in bezga. Zjutraj je dejal, da je komaj, komaj bolje, tretji dan je šel k zdravniku.

Legel je na kanape, opisoval bolečine in pomolil karto Julčeta Gobezdeta.

»Ja, no, če je pa tako, da morat biti bolni, pa bodite!«

Zdravnik je zapisal enomesečni dopust in tritedensko zdravljenje z mineralno vodo, po možnosti toplo. Vse je šlo na vodstvo socialnih institucij. Ta čas pa je Gregor hodil počasi, oprezno, skrbno zavit v Lizin šal in vedno v zimskih copatah.

Nekoč je pomežiknil svaku Pepetu:

»Zdaj pa menda pojde! Vse sem te ubogal, kakor si me učil. In če bo kaj, tebi bom hvaležen!«

Prišlo je pisanje, najrajši bi bil poskočil, toda je vedel: Lahko je situacijo pokvariti, popraviti pa nemogoče.

Zato oznani Lizi z žalostnim glasom:

»V kopališče moram, seveda na stroške dobrodelnih fondov, Vrnjačko Banjo so mi predpisali. Tam je velik železničarski dom, ki pa se še vedno zida kar naprej. Zdaj v predsezoni je prostora tudi za Slovence!«

To je bil dogodek za vseh devet otrok, za Lizo, za svaka in svakinje; ves čas niso ust zaprli. Drugo jutro se je to razneslo po Šiški, tretji dan preko Zelene jame do Zaloga in gor do Medvod.

»Sakrament, ta ima pa srečo!«

»Ej, saj poznate dunajski pregovor, kdo ima srečo.«

Zavist je res jako udomačena lastnost in tudi Šiška jo producira za izvoz.

Prišel je tudi dopust, natlačili so kovčeg, da je kar cvilil, pa so ga v deževnem pomladnem jutru spremili na glavni kolodvor; devet otrok, Liza, dve svakinji in dva svaka in obeh parov otroci. Kakor da odhaja komandant armije!

»Doli boš imel lepo vreme, štiri tedne kar naprej, vroče ti bo!«

»In štiridesetih mučenikov tudi nimajo, kakor v Šiški.«

»Saj sem potreben gorkote, da izženem tega vraga iz starih kosti,« je zadovoljno odgovarjal Gregor.

Vožnja je trajala ves dan in vso noč je lilo kakor iz škafa. In ko je prišel v Vrnjce, je segalo blato do gležnjev.

Ko je prišel v Železničarski dom, ga je sprejela stara, napol gluha baba, ki čuva to poslopje preko zime, mu odkazala v pritličju veliko sobo, posteljo brez rjuh — ker skladišč še niso odklenili — mu s težavo dopovedovala, kje bo dobil zdravnika, kje hrano in vse, kar je potrebno za prve dni.

Drugi dan je spet lilo. Tretji dan tudi. Nemara sem pa to vreme s seboj prinesel, je premišljal. Le kopel ga je razvedrila. Ko je ležal v topli vesli, mirno in nepremično, kakor se glase na vseh stenah napisi, in ko je srebrni oklep svetlih mehurčkov oglenčeve kisline objemal telo v čudnem ugodju, se je hvaležno spominjal Pepela za idejo Julčeta Gobezdeta za protekcijo, dobrodelnih fondov za resnično človečanstvo in socialno skrb ter vseh prijateljev in znancev iz Šiške in Zelene jame, ki ga zavidajo za njegovo srečo. Poleg kopanja, poleg pitja tople in hladne vode pri obeh čudežnih studencih mu je še posebno ugajala hrana. Krčma, ki so mu jo odkazali, je imela poteg drugih naslovov tudi lepe reklamne besede: Dietalno-gurmanska-dževabdžinica. To mnogo pove.

»Eh, bo le kako, samo da bi se malo ogrelo, bi posijalo sonce!«

Domov je pisal, kako sije sonce, da je kar vroče, vse cvete in se lomi v zelenju.

Četrti dan so prihajali novi tovariši. Od vsepovsod: od Zaječara, Prištine, Apatina. Dobil je rjuhe. Prišel je tisti, ki bo za portirja, čez nekaj dni tisti, ki bo upravnik, pa sobarice in naposled komisija. Lilo je pa kar naprej. Brali so o strašnih povodnjih in trepetali, kajti so taki časi, da je poplava za uradnike največja katastrofa. Časih so se je bali kmetje. Zdaj je narobe. Voda jim pognoji, davki se odpišejo, država da podporo in seme; uradnikom pa odtegnejo draginjske doklade, ki potem ostanejo odtegnjene tudi za sušo.

Prišla je tudi komisija mnogoglava. Dolgo se je držala pri kosilu, še delj pri večerji. Zadnja jed — če je prav slišal — se je imenovala »poker", zato je trajala večerja do treh zjutraj. Hvala bogu, da Liza ne kuha takih stvari!

Izračunano je imel, da preneha območje štiridesetih mučenikov 19. aprila. Na ta dan je bil Gregor postavil sončni dan. Toda Goč je bil zakrit do tal in ostudni oblaki so se vlekli prav v dolino. Drugi dan spet dež, tretji, četrti, peti tudi. Kdor je imel zastonj karto, je zbežal, takisto kdor je bil od blizu doma. Ta čas — so dejali oni, ki znajo vse — še nikoli ni padlo število gostov! — Pa je le padlo skoro za 26 odstotkov. Gregorja je pričelo trgati in ga je zaskrbelo: da se ne bi razbolel in da ne bi obležal. Ko je takole stal med pitjem prve in druge čaše ali pa v odmoru med toplo in hladno vodo, seveda pod marelo in potem še ali pod košato smreko v parka ali pod prozornimi pristreški ob obeh studencih, je opazoval ljudi in se tolažil z nesrečo drugih. Tu je slišal vse jezike, vsa narečja. Poleg mehkega švabskega »frcili« iz okolice Sombora »igen« od Bečkerega, pa rumunsko, grško, bolgarsko.

Tri in osemdesetletni starec iz Bele Crkye mu je tožil:

»Nerad sem šel na pot v tem deževju, pa kaj hočem, čiri mi nagajajo. Imam še 16 gnjati, lepih, suhih, rumenih, in 30 hektov vina. Toliko, da bi mi še poflikali želodec in čreva, da še to spravim v kraj, potem pa kakor je božja volja.«

Tisti, ki so ga poznali, so pozneje pojasnjevali Gregorju, da je bil tudi lani in predlanskim že tukaj, da se je zdravil v isto svrho in da bo drugo leto spet prišel zaradi šunk in vina.

Gregor se je z vsakim rad razgovarjal. S tisto polgluho babo, ki mu je dala prvi dan postelj brez rjuh je slednjič dognal, da se tukaj 40 mučenikov ne konča 19. aprila, ampak šele 13 dni pozneje, ker je tak koledar.

»Lepa tolažba, oh, kaj bi rekla Liza in Nace in Pepe in vsi tisti kolegi, ki so kar zeleno in navzkriž gledali, ko sem odhajal!«

Po takih vzklikih je dobil novih moči in laže je prenašal dež, mraz, prehlad in dolgočasje.

Jako tolažilna je bila tudi zanj podoba razcapanega Arnavta, ki je že pred njim ves dan stal ob kiosku pri mrzlem studencu. Držal je prostor, kakor je dejal, »za sežonu«. Snažil je na tem mestu čevlje. To mesto pa se težko dobi, če ga ne »držiš« pravočasno. En mesec ga tu že namaka dež in kmalu bo mehak kakor polenovka. Zaboja še ni odprl, da se ne zmočijo krtače, žametne cunje in škatle z mazili: slino bo že takrat pripravil za pljuvanje v škatle in na čevlja, ko bo »sežona«.

Gregorju je ugajal: »Odkod pa si?«

»Ot Tetovo«

»Jaz sem ot Šiška«

Amavt je pokimal, dokaz, da ni razumel.

»Ot Ljubljana,« je ponovil Gregor in Arnavt je odkimal, dokaz, da zdaj razume.

Za novim dežjem je prišel stanovski tovariš iz Bosne. Dom se je polnil. Pa sta se spoznala s tistim iz Prištine. Pet in dvajset let se nista videla. In zdaj, v tako spremenjenih razmerah! Ko sta stala ob čebru vsak a svojo čašico tople vode in gledala pazljivo na črte, da ne prekoračita 5 gramov, kakor je bil predpisal zdravnik, se ju je polotil smeh:

»E, brate slatki, tako vidiš, to gre. Časih ni bilo pol ločenega prešička dovolj, pa ne tri, ne štiri oke vina, zdaj pa voda na grame in špinača na žlice!«

Ob vremenski hišici je stal mladenič v gunju v tropi enako narodno oblečenih seljakov, pa je razkazoval barometer, dva termometra, ki sta drug drugega jako netočno kontrolirala in hydrometer, ki je stalno bil na dnu.

Fant je razlagal, kar so njemu drugi lansko leto:

»Eto vidite, ovo se miče, samo ovo nikako!«

S prstom je pokazal sredino škatle, tam je bila pripeta tablica: nadmorska višina 226 m. Fant je bil jako inteligenten in je imel pri opankah lakirana jermena, drugi pa ne.

Tako so potekali dnevi, tako je padal dež. Padla pa je še bolj temperatura. Ko pa so termometri padli na 3 stop. C, je padel tudi sneg.

Drugi dan zopet sneg. Hvala bogu, so rekli zdraviliški gostje, zdaj bo pa lepše, do kraja je prišlo.

Naslednji dan potres!

Kaj bo v Šiški, če to javijo časopisi? Kaj poreče Liza, kaj svaki, kaj otroci?

Gregorja je zaskrbelo.

In ali od mraza ali od dežja ali pa od potresa ali pa od vsega skupaj: Gregorja je bolel križ.

Kadar boli križ, boli zares. Pripogibanje, oziranje, vsako premikanje ustavljeno. Zlasti v posteljo ali pa iz nje — velika umetnost, vsak gib specialen študij. Če se poigravate s ključkom ali z nožkom, vam gotovo pade na tla, da ga potem pobrati ne morete. Še rober vam zdrkne iz rok, kajti se plazi takrat hudobec okrog človeka in si izmišlja bolečine.

Eh, morda odneha čez noč, v postelji se je treba segreti. Pa ni prešlo čez noč, nego je bilo vse strašnejše. Komaj se je priplazil k zdravniku.

»Treba je masaže. Potem pa pripnite pod srajco kos flanele.« Tako mu je zapisal zdravnik. In počasi drsajočih korakov, kakor prelomljena sveča, je drsel v trgovino po flanelo in po par knofelj.

S flanelo je lahka stvar, toda knoflje, kako naj to dopove! Pa mu nehote uide nemška beseda in ta je bila ključ do sreče.

»O, zihernadle! Pa jes, pa i srpski se kaže zihernadla,« je veselo tolmačil trgovec in zavil štiri komade v flanelo.

In ko se je Gregor s to robo počasi plazil proti kopališču, je veselo razmišljal: No, pa se zopet vidi, da smo en narod. Ne vem, kako morejo ljudje biti proti zedinjenju in separatisti. Na vsakem koraku dihajo dokazi, da smo eno. Tudi ko je šlo za državno in narodno edinstvo med Šiško in belo Ljubljano, nisem bil separatist. Tudi takrat so dejali: jezik nas loči. Vidite: po nekaterih barakah in na Gradu je skoro pol ruskih besed, Šiška pa je samorodna, v bogatih ljubljanskih hišah je vse polno ma in oštja in še marsikaj, toda Šiška je stara klicateljica Ilirije vstan! In poleg jezikovnih razlik, ki so jih navajali, sem zlasti pobijal argument komarjeve nedelje. Kajti bi bila — po mišljenju separatistov — ki so se protivili narodnemu in državnemu edinstvu z ljubljanskim magistratom, ta komarjeva nedelja glavna ovira. Ona da je tradicija in tradicije treba čuvati, one so prav za prav individualnost. Zdaj pa vidite individualnost! Od Šiške do Vrnjcev je 800 km in vendar nas bratsko in tesno spenja — zihernadla.

V kopališču pa je bilo teže. Pokaže zdravnikov listič. Amamdžija ga uvede v kabino, mu pomaga slačiti in ga slednjič položi s trebuhom na usnjato ležišče. Potem pokliče maserko.

Prišla je debela, narodna, stara baba. Dvignil je samo malo glavo postrani in zajavkal, kajti križ ne dovoljaje takih pogledov. Videl je samo štiri velika rumene sobe, ki so viseli preko spodnje ustnice in velike mesnate roke, kakor dve lopati, izpuljeni is mlinskega kolesa.

Prva poteze so bila mehke. Od tam, ko še ni križa, pa po obeh straneh gor do ramen. Pa ja prišla misel, po obliki sodeč od hudobnega duha: »Ježeš, kaj bi pripovedoval Nace po Šiški in magistratu, če bi me videl v tem položaju. Pisal mu bom, pa naj svinja potem okoli, kakor ga je volja. Ne, nič ne bom pisal: Kako bi si to predstavljala Liza?«

Babnica, tako zvana maserka, je močneje pritisnila: Gregor je zastokal.

»E, le potrpite! Zdravnik, to se pravi, največji zdravnik, prav za prav profesor, ki me je učil v sanatoriju te stroka, je vselej dejal: Bolečine, ki so bolniku potrebne, da doseže zdravje, je najbolje prijazno sprejeti in voljno prenašati. Nekateri bi hotali temu izbeči, drugi odložiti. Tudi so taki, ki bi to le po malem radi jemali. Toda od tega ni zdravja ...«

Gregorju je bilo vroče. Predavanje je bilo prijazno, toda roke so bile strašne. Kadar ja potegnila baš čas kril, se je zdelo, da se je cela babnica zavalila na boleče mesto.

Gregor je vzdihoval, potem je zakričal, nazadnje zatulil:

»Hudič, tak nehajte vendar!«

Maserka pa je šele prihajala v razpoloženje. Najpoprej s prsti, potem s dlanmi, nato s pestmi in potem je razbijala kakor po bobnu od dol izpod križa čez bolečino do leve rame, od tam po desni strani nazaj, od koder je prišla.

»Hudič naj vzame Naceta in Pepeta, poslanca in protekcijo in vas dobrodelne fonde po vrhu!«

Zbežal bi bil rad, toda pri tej bolezni ni zbežal še nihče, kar svet stoji.

»Kaj mi je bilo tega treba? Tudi brez bolezni in socialnih institucij smo lepo živeli!«

Skoro mu je šlo na jok. Ko se je maserka tako spotila, kakor Gregor sam, ga je lepo obrisala, potegnila hlače gor, srajco dol, preganila flanelo v dve gubi in jo na zgornji strani pripela na srajco a tremi zihernadli. Četrta ji je ušla iz roke; zdrknila je Gregorju po desni strani pod telo.

»Kaj bo pa zdaj, tri drže premalo,« in je poskušala, da jo najde.

Spet se je spomnil Naceta, ali takoj nato Lize, in ni dopustil, da bi se četrta zihernadla našla. Pa je spet prišel amamdžija, z združenimi močmi sta ga postavila na noge, ga oblekla in podprla vsak z eno roko do vrat, kajti imajo vsi uslužbenci v kopališču strogo navado držati drugo roko prosto, da brez obotavljanja spravijo bakšiš, svoj edini in največji ideal.

Drugi dan je Gregor ležal. Zdihoval in gledal je, kako je mlatil dež po listju v parku pod železničarskim domom.

Tretji dan tudi, četrti pa je po malem vstal.

Medtem je potekel koledarsko tolerirani rok tudi pravoslavnim mučenikom. Pa kakor katoliški, tudi pravoslavni niso držali besede: lilo je naprej. Nekateri kolegi so menili:

»Morda so pa naši somišljeniki iz Bosne in Hercegovine prijavili kakšne turške mučenike pri meteoroloških stanicah, zdaj ja ura! In ne bo nikoli konca dežja, kakor ni konca praznikov!«

Z doma je prejemal pisma, da je tako deževje, da ni več mogoče vzdržati, da niso še vrtička obdelali, da bo menda sodni dan. On pa je odgovarjal, da ja v »teh krajih še prevroče«, da se ves ljubi dan sonči in da občuti blagodejen vpliv čudodelna vode, toplega podnebja in drugih koristnih naprav naših res vzorno upravljanih socialnih ustanov. Vendar se veseli na Šiško, na familijo in na prijatelje.

Ko se je šel drugi dan spet kopat, je srečal maserko. »Ljubim ruke,« je dejala, Gregorja je pa kar kurja polt oblila. Amamdžija je to opazil, kajti vlada povsod po zdraviliščih med uslužbenci harmonija in sloga, pa je Gregorja brž potolažil:

»Veste, to ni prava maserka, ta je samo za silo. V sezoni bo prišla iz Beograda prava, Rusinja je in je še jako dobro ohranjena, masakrira pa tako, da je vedno oddana. Gospe sploh ne pridejo na vrsto v sezoni.« No, Gregor je samo odmahnil z desnico.

Tako je poteklo enaindvajset dni, prestanih v mukah in težavah.

Kaj zdaj Gregorju mar dež, mraz, megla in tisti prokleti oblaki nad Gočem? Že sveti se domači krov in Šiška se beli naproti ...

Ko je nekaj dni potem sedel na svojem domu, odgovarjal previdno in res modernostrateško na mnogobrojna zelo navzkrižna vprašanja, je vedno poudarjal:

»Le enega ne razumem: zakaj so človeku tako strašno zavistni?! Jaz pa bi jim privoščil, o, in še kako, tem hudičem! Ne enaindvajset, nego dvainštirideset dni vsakemu, in tebi tudi Nace, in tebi, Pepe, in poslancu za protekcijo!«

KRIVDE IN PRAVICE

I.

Otroci so veselje in pa nadloga. Če jih ni, je pusto in prazno življenje; brez svrhe in cilja. Če pa so, so skrbi, težave in ponajvečkrat jeza. Tako razmišljam; kar nenadoma pa:

»Štrbunk!«

»Kaj pa je?«

»Ježeš, Vladka je padla!«

»Kdo je? Kaj je?«

»I, Vladka, naša Vladka je padla!«

»Ali je res? Kako pa je to?«

»Glej ga no, dedca, kako izprašuje!? Skakala je menda, pa je padla.«

In gleda po tleh po mostovžu in pobere malo žico, pa reče:

»Tu je nekaj kakor drat; sicer jo pa vprašaj sam!«

Pokličem jo k sebi:

»Zakaj si padla? Kako si padla?«

»Papa, saj nisem!«

»Zdaj boš pa še lagala!«

»Nisem, pa nisem, ne!« In briše komolce in kolena.

»Zakaj pa tajiš? Po pravici povej; lagati je greh!«

»Pa če res nisem padla!«

Otrok je rdeč v lica; početna sramežljivost prehaja v trmo. Žena se vmeša:

»Morda pa res ni padla; najbrže se nam je samo tako zdelo.«

»Kaj zdelo?! Saj vidiš na kolenih in komolcih! Padla je! Povsod se pozna; Vlada je padla. Vlada je padla, pa mir besedi!«

Vzamem klobuk iz sobe in hitim na ulico na zrak, da se zaradi take malenkosti ne bi razburjal.

»Vlada je res padla; kaznuj jo zato, ker laže!«

Na mostovžu srečam človeka, katerega že tri dni opazujem pred vrati na ulici. Nosi rjav havelok, obnošen polcilinder, črna očala in debelo palico.

»Vi ste torej!?« pravi pomembno; jaz pa nimam časa zanj in hitim mimo po stopnicah in v drevored.

Čez dva dni dobim povabilo, naj se zglasim na policiji. Iz radovednosti stopim gor že drugi dan.

»Vi ste raznašali neresnične vesti, da je vlada padla! A?«

»Jaz? Za sveto božjo voljo?!«

»Da, vi! Torej ne priznate?«

»Kako naj priznam, če mi kaj takega nikoli niti na um ni hodilo!?«

»Bolje bi bilo, da priznate, da skesano priznate! Tako pa moram strogo po zakonu!«

Pozvoni. Vstopi sluga. Naroči neko ime, ki naj pride.

Čakam. Gledam začudeno, kaj vse to pomenja. Iščem razlage. Vse zastonj!

Nekaj trenutkov nato vstopi tisti gospod v rjavem haveloku, s polcilindrom v roki in črnimi očali ter se službujočemu komisarju globoko klanja.

»Poznam. Tri dni sem bil v službi pod njegovim stanovanjem, ker smo prejeli zaupno poročilo, da je politično jako nevaren človek. Kar začujem tretji dan neki ropot in hitim pred vrata. Ta gospod pa vpije na vas glas, da je daleč odmevalo: — Vlada je padla, vlada je padla; — zakaj tega ne priznajo, kaznujte jih!«

»Ali ste čuli?« vpraša prijazno komisar mene in pomembno kima z glavo. »Da ste priznali, bi bilo cenejše! Tako pa plačajte 500 din globe zaradi razširjanja lažnivih vesti! Pa kolkovino seveda! Drugič bolj pazite, če ne, bo več!«

»Toda, gospod komisar!«

»Ni pritožbe! Plačajte ali pa v zapor!«

»Toda, gospod komisar, jaz o vsej stvari ničesar ne vem!«

»Službeni organ vas je zalotil na samem dejanju,« mož v haveloku se vzravna in se za tretjino poveča, »in je to, kar ste sami slišali, tukaj pod službeno prisego izpovedal. Jasno in precizno in vpričo vas. Proti temu ni leka! Zbogom!«

Kaj mi je preostalo? Plačal sem. Da, da, z otroki so skrbi, težave in ponajvečkrat jeza!

II.

Občinski sluga Koruza je vesten in poslušen služabnik. Župana posluša in uboga bolj kakor boga, žene se boji; drugače pa je hraber in pogumen, kakor se bivšemu bojevniku spodobi. Samo eno napako ima, prinešeno iz svetovne vojne; zaradi nervoze trepalnic neprestano pomežikuje. Tudi takrat, kadar to nikakor ni na mestu. Hudobni ljudje so mu zato dali domače ime Pomežkin.

Občina je razsežna in ima več fara. Njega pošiljajo ob nedeljah v najoddaljenejšo k Sv. Ožboltu, da tam opravi uradne oklice in dostavi, kar ukažejo oče župan.

Eno zadnjih nedelj stoji že navsezgodaj pod farovškim kapom pri Sv. Ožboltu na velikem zaboju, briše znoj in pomežikuje. Čaka, da mine maša in da se usujejo pobožni občani iz cerkve.

Prvi se pripode paglavci in poravnajo s pestmi in brcami neke račune, za počete v cerkvi. Skoro za njimi letoviščar Zobač, hud in nestrpen politik, preužitkar štirih korit. Sluga Koruza ga spoštljivo pozdravi, Zobač le malo in zelo hladno privzdigne roko, kajti je Pomežkin služil že pod prejšnjim režimom in Zobač takih kar ne more.

»Boste pa gotovo kaj prav nespametnega klicali; nemara, da je vlada padla?!«

Koruza pomežikne na obe očesi, kakor bi ustrelil.

»Kaj, ali ga vidite, ljudje krščanski?!«

Zobač se razljuti, Koruza pomežikuje. Pride občinski odbornik Janez s Telebanovega griča.

»Ali ga slišite, kaj vpije,« kriči ves zaripel v obraz Zobač, »da bo vlada padla!«

»Vidim, vidim; pa še kako vidim,« pravi občinski mož Janez.

»To je nezaslišano!« tuli Zobač, kajti on je odgovoren pri vodstvu stranke za zadržanje tega dela občine. »In takega gada redite na svojih prsih! Plačujete ga s svojimi žulji! Če ga vi ne naženete, ga pa jaz prijavim višji gosposki!«

Ljudje so se strnili v gručo okrog vogala. Koruzi bi bila res slaba predla, da ni zmagala radovednost pri večini. Večina pa je iz tistih, ki bi radi slišali, kdaj dobe denar za gramoz, če bo kaj podpora za točo in gosenice, če bo kaj brezplačne koruze, če bo kaj zaslužka pri občinskih potih, kdaj bodo začeli graditi obetane vodnjake, če bo letos premovanje živine, če bo, če in kdaj itd. Zato ustavijo godrnjanje in potolažijo Zobata. Morda bo koruza kaj takega oznanil in mu dajo besedo.

Koruza nervozno razgrinja papirje in oznanja: Prvič strog pasji kontumac za trideset dni, drugič: zaradi tifusa se zapirajo vsi vodnjaki v treh vaseh, tretjič: deset dni tlake na vseh občinskih potih, četrtič: kje in kdaj bodo javne dražba radi neplačanih davkov, petič —

Ljudje se razhajajo in vpijejo:

»Kar naznanite ga; vsi bomo pridali zoper njega!«

In res je občinski sluga Koruza v disciplinski preiskavi zaradi širjenja vznemirljivih vesti.

III.

Večkrat mislim, da bog ni bil neskončno pravičen, ko je delil človeštvu smisel za simpatije in antipatije. Morda tudi, da ljudje pravilno ne razumejo, kadar ta smisel uporabljajo. Najmanj seveda takrat, kadar to uporabljajo za službeno argumentacijo. Takrat je za zdrave možgane jok in škripanje z zobmi.

Maričkina Micika je mojškra. Vsa namazana, parfimirana in nakodrana. Šiva ves dan; v mraku pa se sprehaja, kajti je zrak zrak in jako potreben za ljudi, ki so stalno po sobah. Ženinov je imela že dosti, toda do oltarja se ji ni posrečilo pripeljati še nobenega.

Postajni načelnik je obolel in leži že tri tedne. Ta čas ga nadomešča neki prometnik z gorenjske proge. Dečko, da mu ga ni para! Ko ga je Micika prvič videla, je rekla:

»Ta pa, ta! — Takega fanta pa še ni bilo v naših krajih!«

In je hodila vsak večer na kolodvor.

»Priden delavec, natančen! Vedno je na postaji; če ne v pisarni ali na peronu, pa žogo brca za magacinom. Pije sploh ne! Oh, to bo mož! Golant in telegentan!«

Tako je govorila Micika štirinajst dni.

Mislim, tej stvari se mirno lahko reče simpatija.

Čez štirinajst dni pa je prišla k njemu na obisk žena. S seboj je imela tri otroke in je ostala dva dni. Odslej je Micika takole govorila znankam:

»Ali smo v naših krajih že kaj takega videli! Oženjen dedec, pa se izdaja za fanta in lovi babnice okrog! Fej, sram ga bodi!«

Na kolodvor ne hodi več; tudi frizuro je spremenila.

Mislim, to se imenuje antipatija. So torej primeri, ko se te stvari vrstijo izmenično, druga za drugo. So pa tudi trajne.

Moj prijatelj Kajnič je hodil v ljudsko šolo v Novem mestu pri preč. očetih frančiškanih. Pater Peregrin živega ni mogel videti.

Pozimi, ko jih zaradi visokega snega pride le malo v šolo, so posebno nemirni pridejo celo uro prezgodaj in skačejo po klopeh, mizi, peči.

Pater Peregrin vstopi in se razjezi:

»Kdor bo še skakal, bo eno uro zaprt!«

Gre. Dečki skačejo še bolj divje. Pater pride nazaj in že pri vratih vpije:

»Aha! Že spet Kajnič. Eno uro zaprt!«

Dečki skoro soglasno:

»Gospod, saj ga še ni tukaj!«

»To je vseeno, bo pa prišel!«

POČITNICE

Beseda je lepa. Vrtite In grizite jo, kakor hočete; dajte jo za to rojenim profesorjem v usta, žrtvujte jo ljubljanskemu radiu; lepota ostane.

Blagor jim, ki jih uživajo. Toda je uživanje počitnic jako različno. Zato mislim, da je ta beseda gosposka in se ni rodila na deželi. In vendar so prave počitnice samo na deželi.

Med počitnicami, in počitnicami je razlika; kakor noč in dan. Jaz in moja žena sva svetel primer in kričeč zgled za to trditev.

Po koledarju in razpoloženju vremena je pravi čas za počitniški poklic mesec julij. Če začneš ta mesec s počitnicami, to je, da greš kam ali pa ostaneš, kjer si, in samo prenehaš še s tisto malo dela, se ni treba bati, da te bo kdo upravičeno zmerjal z lenuhom: glavno je da ni iz vrst tistih, ki jako malo delajo, pa se stalno bore za izboljšanje svojega položaja.

Meni so bili dani vsi pogoji: moje razpoloženje, poklic in familijarne razmere. Toda hudobni duh nikoli ne miruje. Poklicali so nas — baš ko smo zavihali rokave za počitnice in odložili ovratnike. Ne na vojaške vežbe, nego, da ljubemu narodu in dobremu ljudstvu naložimo nekaj res dobrega in koristnega na njegova ramena in močne grbe in kamorkoli bi se še nudila prilika. Pa da ta posel opravimo takoj, brez obotavljanja, brez premišljevanja ali odlaganja, kajti narod in ljudstvo to željno, željno pričakujeta.

Ustrašil sem se vročine. Ženi pa je bilo žal prelepega časa. Dejala je: zdaj greš po božjem svetu, ko pridejo domov vsi otroci, vsi vnuki, pol sorodstva in vsi njihovi prijatelji.

Dolžnost je dolžnost! Vztrajal sem. Vročina pa vedno večja. Nismo več verjeli termometrom. Ko pa so se začeli kriviti celo bajoneti kakor lojeve sveče, če jih postaviš preblizu ognja, so uvideli, da ob taki vročini delo ne gre, in sredi največjih uspehov je zadonelo: zapik!

Hitel sem na kolodvor; polno uro pred odhodom vlaka, da bi našel sedež ali vsaj prostor za kovčeg. Zastonj! Tekam iz vagona v vagon, odpiram vrata, kjer jih že niso zaklenili ali celo zavezali. Nekateri pa jih zavarujejo še zanesljivejše. To poslednje je jako praktična iznajdba naših narodnih očetov. Dva zavzameta kupe: eden leže na sedeže, drugi na tla; v kot pa postavijo pokončno še kovčeg, ga ogrnejo s površnikom, pokrijejo a klobukom in: — zasedeno! Ta, ki leže na tla, ta je prav za prav golman cele epike. Sezuje čevlje, skrči noge, prekriža jih na kolenih in ko odprete vrata, vidite pred seboj samo strašno veliko nogo, skozi strgano nogavico ogromen palec z velikim nohtom, ki vam grozi kakor prelomljen bajonet.

V tak kupe nihče ne sili.

Končno najdem sedež pri vratih; v kupeju je že bilo pet ljudi: tri ženske, dva moška. Brž, brž!

Dopovedujejo mi nekaj, da je že tudi to mesto zasedeno, toda ne razumem nič. Za kovčeg ni bilo nikjer prostora in ga lepo polnim na kolena. Police nad glavami so bile nabite s kovčegi, paketi, punklji in torbami; prav nad mojo glavo na vrhu pa je kraljeval v mali kleti prijazen kanarček ...

Dama na nasprotnem sedežu ga je prijazno božala s svojimi pogledi. Kanarčku se ni hotelo spanja; v zabavo je rušil konoplje in sipal pleve meni za vrat, za spremembo tudi vodo in še kaj.

Dami je bilo to mnogo prijetnejše nego meni.

Čez eno uro me vpraša:

»Doklej pa potujete, prosim?«

»Za Rojč!«

»Za Kranjsku Goru!«

Potihoma vzdihnem: na, servus!

Do Broda nič zanimivega. Tu pa so pripeli še en vagon »za nove sardele«, kakor je dejal kondukter. Ali je bil strojnik slabo razpoložen ali je bil vzrok noč ali kaj tretjega, ne vem, toda mislili smo, da bo vse konec. S polic je vse strkljalo dol na nas, po glavah, v naročja, kamorkoli.

Dama je prestrašeno kriknila:

»Jao mene! Sta je s kanarinkom?«

Vsi drugi pa smo se bolj zanimali za svoje glave in druge ude, kamor je kaj priletelo. Ko smo zlagali nazaj, sem pazljivo štel: imela je šestnajst komadov prtlage in kletko s kanarčkom.

Prvo počitniško noč sem preživel večinoma na hodniku.

Iz Ljubljane dalje z lokalko ista slika. Sobota. Opoldne. Hodniki zadelani s košarami, volja. Vagoni razgreti kakor pekel za svečane prilike.

»Kaj se, zlodja, plazite tu?«

»Štakora nerodna, saj vidite, da ni prostora!«

»Oprostite, domov grem, samo kufer bi rad nekam položil.«

Drugi razred je zadelan z otroki, mamicami, železniškimi penzionisti. Zraven še povratne karte.

Malo pa se mi le odmaknejo. Sedem. Prihajajo novi. Sonce žge. Vse preznojeno. Odpirajo okna, vrata; nihče se ne boji prepiha; da bi se le dalo dihati. Toda vse zaman! Vročina pritiska!

»Kaj pa puščate vse dopoldne vlak na soncu?«

»Gospa, v drevored ga ne moremo postavljati!«

Gospe to ni po volji, kajti je gospa načelnikova. Obrne se k sosedi:

»Moj bog, česa si vsega ne dovoli takle kondukter!«

Soseda, po videzu in besedah »nekaj nižjega«, tolaži:

»Veste, milostljiva, nekaj je že tako neotesanih!«

Dami je bilo ustreženo. Začne karati paglavce:

»Duško, nikar ne stezaj nog po gospodovih hlačah!«

»Gospod« sem bil jaz in hlače so bile moje. Že nekajkrat sem grdo pogledal smrkovca, ta pa je kar naprej brisal debele sloje prahu s svojih čevljev ob moje hlače. Seveda tudi po teh besedah ni odnehal.

Dama se je obrnila k večjemu ob oknu.

»Borče, ne gledaj vedno skozi okno, v oči ti bo kaj priletelo!«

Ogovorjeni je gledal po opominu še bolj skozi okno in se še delj nagibal.

Penzionisti so gledali na ure in se jezili nad »umetnimi« zamudami. Naposled krenemo. Na vaški postaji skočita ženšini k oknom, zdaj levo, zdaj desno. Paglavca tudi. Složno teptajo po naših nogah. Povsod imajo znance, prijatelje. In ko gremo naprej, zaznamo iz pikrih opazk, pomembnih pogledov in sumljivih kretenj vse familijarne nezgode ob progi.

Prav za prav je iznajdba prijateljic jako plemenita ustanova.

Večja postaja, večji postanek. Duško in Borče v en glas:

»Mama, klobase!«

»Ali vaju ni sram? Ravnokar star jedla?!«

Oba tulita. Vse kaže, da je to priljubljen in uspešen pripomoček.

»Ja, kaj pa je?« sprašuje gospa, ki je pritekla s postaje k vlaku.

»Ah, otročji kaprici! No, naj pa bo!« Pobira drobit po denarnici.

»Jej, kakšni feš dečki!« hvali gospe z večje postaje.

»Pa pridni, pridni!« odgovarja srečna mati. »Borče je zdelal s odliko; zdaj gre v tretjo.«

»Oh mama; nikar ne laži!«

»To se pravi: ne s odliko, toda s prav dobrim uspehom, s prav dobrim!«

Duško se oglasi:

»Mar ima ponavljalni izpit!«

Borče ga s pestjo pod rebra, nato zletita v bife po klobase.

Dame čebrnjajo naprej:

»Ah, in Duško, Duško! Ta vam je šele brihten fantek! Letos je bil pri birmi. In kakšnih štirinajst dni poprej je bil botrček pri nas na obisku. Veste, kaj je dejal? Mama, je dejal, priveži mi uro tako, da jo bo botrčok lahko videl. Ima namreč že uro od starega ata. Kajti, če je ne bo videl, bo gotovo kupil uro. Ja — sem rekla — za božjo voljo, kaj pa bi rad? Aeroplan, je dejal, aeroplan; ure niso več moderne za birmanska darila.«

Fanta prinorita s klobasami in trgata s čvrstimi zobmi, kakor tigri zamorčke, če je kaj verjeti mini jonskim poročilom. Sok brizga na vse strani. Tudi po naših oblekam. Še bolj po njihovih. Ko sta pohrustala, obrišeta usta ob rokave.

Mama se razjezi. Brišeta kar naprej in razmažeta madeže na široko.

Vlak krene. Penzionisti kritizirajo počasno vožnjo v novih variantah. Ženščini brbljata venomer, časih bolj glasno, časih tiše.

»Ali bodo milostljiva še kaj prišli nocoj v restavracijo?«

»Kaj vem! Trudna sem!«

»Oh, naj no pridejo. Sveže safalade sem kupila. Malo mrzlega gulažka bomo napravili: s kislimi kumaricami, čebulo in papriko. Nalašč za vašega gospoda sem jih vzela, ko jih imajo tako strašno radi. Naj no pridejo milostljiva!« To poslednjo v novih variantah. Ženščini brbljata venomer.

»Bomo videli. Če so nanesli vode na vrt, če so perilo namočili in če je kdo pomolzel kozo namesto mene, potem morda.«

Naposled je ta kompanija izstopila.

Na drugi postaji še penzionisti. Toda kaj mi vse to zaleže na koncu mojega trpljenja!

Doma. Drugi dan letošnjih počitnic se je začel takole:

»Sam bog, da si prišel! Ali imaš kaj denarja? Vse sem porabila.«

»Nekaj malega,« pravim ženi.

»Kar daj, kar daj, kolikor imaš. Veš, triindvajset jih je. Apetite imajo. Zdravi so! Hvala bogu!«

Spomnil sem se, da meni sam apetit nikoli ni zadoščal. Izpraznil sem vse žepe.

Bila je jako prijazna. Tudi na starost ima človek še lahko privlačno silo. Samo čari se menjajo.

Pritečeta Nina in Bobi.

»Atata, kaj si plnesu?«

»Čokolade, pohane mandlje, bonbone.« Plezata na kolena, objemljeta in strmita v razvijajoči se papir.

»Ali me imata kaj rada?«

»Lada, lada pa čukulada,« odgovarja Nina v novem dialektu, ki ga je prinesla iz kraja, kamor je bil odnesel veter ob zadnjem uradniškem preseljevanju narodov njenega očka in mamico.

Bobi je tudi v elementu. Kaj vse vesta, dokler ne bo vse razdeljeno?! Potem pa ne bom več interesanten, dokler ne pridem s polnim škrnicljem vsaj iz Ljubljane.

Pridejo vsi po vrsti. Štejem. Že hočem vprašati, kje si je izposodilo toliko krožnikov, žlic, pa — —

Zjutraj štejem čevlje. Res je, lena se ni bila uštela.

Zdaj žena kuha, peče, cvre. Kakor v prvorazrednem hotelu. Nudi, streže.

»Ja, Bobi plidkan, vse popapal — in Nina tudi.«

Kakor ve in zna, tlači vanje. In če ima vsaj nekaj uspeha: vsa srečna je.

Vstaja zgodaj, pozno lega spat. Nosi z vrta, z njive, od mesarja, iz prodajalne. Ali pripravlja ali pa kuha. Nikoli ne miruje. Saj bo lahko spala pozimi, ko ne bo ne otrok ne vnukov.

Čim rajši jedo, tem bolj je srečna. Zadovoljno se šopiri sredi mnogoglave družine, kakor koklja sredi jate svojih piščet.

»Samo, da so zdravi!«

Resnično: ona uživa počitnice.

Jaz pa sem tako zraven. Prav za prav peto kolo. Če kaj manjka.

Pa se spominjam tistega Naceta s Toplic, ki je v Clevelandu dve leti preživljal pet svojih tovarišev. Samo on je delal, ostali pa so »iskali" dela. Toda kadar je prišel bos iz tovarne, da katerega pozove na delo; so se previdno umaknili za vogal in srečno ostajali brat dela. Nace je delal, nosil denar in časih pozno prihajal k mizi in ga niso čakali. Boječe jih je ogovarjal ob takih prilikah:

»Kaj že jeste?«

»Jemo,« so odgovarjali glasno v zboru in s korajžo, da se je Nace uplašil.

Spominjam se tudi tistega ministra, ki je zato naročal salonski voz, da je jemal s seboj uradniško in študentavsko paro, ki bi za svoj denar drugače redko videlo svojo ožjo domovino. In ko jo navadno prihajal jako pozno in jo bilo že vse zasedeno od povabljenih in po nepovabljenih, so ga izpraševali:

»Kaj greste vi tudi z nami?«

In sem se spominjal tudi tistega fajmoštra, ki je molil samo za druge, pardon, ki so molili — sploh, pardon! —

O fajmoštrih in teletih letošnje počitnice ne bom pisal; kajti so oboji razžaljeni. Tako so me prepričali »Domači odmevi«.

In da bi jaz kvaril komurkoli počitnice; jaz že ne!

SANJE

»Ne sanja se mi, pa se mi ne sanja, naj počnem kar hočem. Če mi časih kaj malega ostane zjutraj v spominu, potem je to tako sklobuštrano, da nima ne nog ne glave. Da bi se pa kaj poštenega sanjalo, kaj koristnega in pametnega, kaj takega, kar obeta srečo, denar, boljšo prihodnjost, tega pa ne!«

»Beži no, bodi pameten, stari! Kaj bi sanje pomenile!?«

»Kaj sanje? Sanje, sanje, moja draga! Poznam človeka, ki je proti koncu vojne zadel na tomboli Rdečega krita 2000 kron. Takrat je to bilo še dosti denarja. In to samo zato, ker se mu je prejšnjo noč sanjalo, da je zlomil drog nad latrino. Hoj, in kako je pripovedoval oficirjem, ki so se zanimali za njegovo srečo: kako so ga sam presvetli cesar vlekli iz latrine, kako sta se oba nazadnje pogreznila čez glavo. Takorekoč huda stvar, čeprav samo v sanjah! Toda je zato zadel drugi dan 2000 kron; v dobi, ko go se mnogo veljale!«

»In ti to verjameš? Jaz pa le mislim, da si je to izmislil, ker je bil na cesarja hud zaradi vojne, pa ni mogel v drugi obliki stresati svoje jeze!«

»Pa še kako verjamem. In če bi se meni le kaj malega sanjalo o taki nesnagi ali recimo vsaj o ušeh, pa bi bil zadovoljen. Vsaj četrtinka drugega ali tretjega dobitka bi bila zagotovljena. Tako pa plačujeva že leta in leta, zadeneva pa ne nič!«

Jeronim Kuntara, organiziran staroupokojenec, skoro vsako jutro podobno godrnja med vstajanjem in oblačenjem, lena pa mu nasprotuje. Nasprotuje takorekoč iz suhih principov, podobno kakor v politiki. V tej dobi zakonskega življenja je še edini čar v prepiru, kdo ima prav, odnosno vsaj bolj prav. In zato ona ne veruje v sanje. Če pa bi on ne veroval, bi mu jih razlagala ona.

Ko se umije, opravi tičke. Najpoprej papige. Prijazno kramlja z njimi. Zatem kanarčke. Očisti kletke, nasuje hrane, nalije vode. Nato krmi kunce. Ko je vse opravljeno, sede k zajtrku.

»Glej, samo še tri dni imamo do glavnega dobitka, samo še trikrat se nam lahko sanja, pa ne in ne. Potem pa zopet ne bo pol leta nič upanja!«

Vselej žena tudi ne reagira. Štiridesetleten zakon ne zasluti polne pozornosti. Zato vodi on vse tri dni samo take razgovore, toda prepira ne izzove vselej.

Mine tudi to. Dobitka ni ne glavnega, ne postranskega. Nabavi že novo srečko, pozabi staro. Življenje teče.

Vsak mesec po enkrat potuje v Ljubljano. Vselej z železnico. Navadno prvi pondeljek po prvem. Nabavi potrebščine za dom, obišče znance, organizacijo, da vidi, kaj bo s staroupokojenci, s povrnitvijo draginjskih doklad, malo v kavarno zaradi novic; zvečer pa se vrača poln čudno lepih stvari. To potem zadošča za ves mesec za prijazne razgovore in za zakonskodružabne prepire.

Bliža se zopet nov prvi v mesecu. Sledil mu bo tudi nov pondeljek. Toda tokrat ga ne more pričakovati, preveč so lepega napisali časopisi o povrnitvi doklad. Mora poprej, da vidi kako je s stvarjo.

Nedeljo zvečer pred prvim pravi:

»Jutri grem v Ljubljano, pa ne z vlakom, nego z avtobusom.«

»Tako! Čemu te novotarije?«

»Saj vidiš! Železnica sploh nikamor ne pride. Zamud je toliko, da druga druge ne dohiteva in jutri bi bil rad malo prej gori.«

Že je pretil nov prepir. Ker pa tudi v njej prevladuje radovednost, sama natihoma želi, da bi se čimprej dognala resnica o draginjskih dokladah. Odloči Jeronim za avtobus in vse je v redu poldrugo uro prej.

Navzlic temu ne zaspi trdno, kmalu po četrti uri pa začne:

»Pomisli, samo pomisli: Zdaj, ko ni več žrebanja, pa take sanje! Zdaj, ko pod milim bogom nimamo upanja na kaki ne solde, pa takine kolosalne sanje!«

Tleska z rokami in z jezikom.

Ona nejevoljno:

»Mar bi v miru spal, da bi se dobro odpočil za na pot, pa še avtobus po vrhu!«

»Spal, spal, kdo bo zmeraj samo spal. Saj tako preveč spimo. In po smrti bomo tudi vedno samo spali. Toda sanje, takšne sanje! Kaj bi dal za take sanje na dan žrebanja glavnega dobitka?!«

Ženo premaga radovednost:

»I — kaj pa se je sanjalo takega?«

»Poslušaj, pomisli: stojimo v cerkvi pri cesarski maši, vsi uradniki lepo po vrati in Šaržah. Vse v paradi. Kar prilezeta po moji rami dve uši, tiste velike bele s sivimi križi, ki so takorekoč končale svetovno vojno, pa kreneta za ovratnik in izgineta v notranjost. Pomisli, duša, to pomeni srečo, denar, bogastvo!«

Razlaga sanj je jako prikupna, da žena ne more začeti običajnega prepira, ki bi naj ciljal na to, kdo ima bolj prav. Navsezadnje: Zakaj pa bi sanje res nekaj ne pomenile? Mar jih bog pošilja res tako nesmiselno?! A?

Oba se zatopita v razglabljanja.

»Kaj misliš, kaj bi moglo biti na stvari?«

»Kaj more biti? Žrebanja ni, dediščine nimava po kom pričakovati! Kaj more biti drugega, kakor da bodo vrnili draginjske doklade ali pa morda še kako po vrhu zboljšali položaj staroupokojencem?! Še zastonj toliko piše in govori o teh stvareh? Ali misliš, da se ljudje zastonj vesele in delajo načrte in proračune na te dohodke in — oh! — morda celo dolgove!!«

Tako tolmačenje sanj je vzeto ženi prav iz dna srca. Saj bi bilo treba tega in onega. Posebno zdaj za zimo.

Zato sta oba v najboljšem razpoloženju. Znaša ona; Kuntara pa se posebno skrbno oblači.

Ko zatuli avto gori nad ovinkom, Jeronim te stoji pod kapom, kjer je zapisano »postajališče", tišči marelo, nahrbtnik in velik zložljiv cekar, kamor bo utovoril vsa naročila.

Avtobus malone že poln. S težavo dobi Jerom v ozadju ob prehodu sedež. Oni, ki se ne rinejo dovolj naglo skozi vrata, ostanejo stoječi na sredi. Sliši se glas sprevodnikov:

»Le not'r, le not'r, zadi je še v'lik prostora!«

Gneča. V ostrih ovinkih premetava zdaj k levi zdaj k desni steni. Razprostirajo komolce, da očuvajo glave.

Dež pada. Blato škropi. Na vsakem križpotu stoji kdo in ustavlja z marelo. Vstopi. Sredi vasi, skozi katere vozijo, novi potniki. Čuje se neprestano glas mladeniča s torbo in kačketom na glavi:

»Le not'r, le not'r, zadi je še v'lik prostora!«

Že so stlačeni kakor sardele. Toda še vstopajo novi. Med njimi star berač. Vse se umika, toda kam.

»Kakopak, še ta mora, kakor da nas ni dovolj.«

»Uf, še berači se vozijo z avtom, kam smo prišli?«

Take brezsrčne besedo bole dobričino Kuntaro, ki je danes zaradi lepih sanj in še lepšega pričakovanja ves raznežen, pa ga hrabri.

»Kar bliže se dajte, kar bliže!«

Beraču ni treba dvakrat reči. In ko se izkaže, da ima premalo denarja za vožnjo, do Ljubljane, de ves opogumljen Kuntari:

»Gospod, dva dinarja mi pomagajte, tukaj ne morem ven, poglejte, kako lije! Oh, moj bog, ves krompir bo segnil letos!«

In pridruži Jeronim k započeti dobroti še dva dinarja.

Gneča kakor v skladovnici. Toda avtobus se še vedno ustavlja, da kdo le pomaje z marelo ali vsaj z roko, in vedno se čuje glas mladeniča:

Ljudje godrnjajo:

»Kam jih boste pa stlačili?! Začnite po dolgem, kakor v klaftro!«

Mladenič odgovarja:

»Vsak ima pravico, da se pelje; zadi je še v'lik prostora!«

Berač ima pri Kuntari potuho. Čimbolj ga odrivajo in pehajo drugi, toliko tesneje se naslanja na ramena gospodu Kuntari. Ta ne more več godrnjati, ko se je že izkazal za dobrotnika. Bo že kako, saj mora kmalu biti Ljubljana!

»Le not'r, le not'r, zadi je še v'lik prostora!«

»Dobro služite zdaj, ko vlaki tako neredno vozijo!«

Tako pol hvali pol godrnja pasažir, ki ima srečo, sedeti za šoferjem.

»Da, zdaj je dobro in če nam bo železniška uprava tla vsaj nekaj let tako na roko, pa je naša linija aktivna.«

Končno Ljubljana. Izstopijo. Trdi, okoreli, zasedeni. Vsi udje mravljinčasti.

»Hvala bogu!«

Hite po opravkih. Jeronim kar ne more po običajnem vrstnem redu. Vse ga vleče samo k organizaciji. Hoče tudi stvarnega potrdila za svojo optimistično razlago nočnih sanj. In ko pisarna še ni odprta, čaka na hodniku.

Minute so večnost. Pride dežurni.

»No, kaj je, kako je?«

»Kako? Kaj? — Nič, vedno enako, nikamor se ne gane!«

»In povrnitev draginjskih doklad? Toliko smo brali, toliko se je govorilo, toliko smo se veselili, za trdno računali. Meni se je celo sanjalo — — —«

Ugrizne se v jezik in žalostno umolkne.

»Kdo se briga za nas, zopet so nas prezrli!«

Kuntari opravki tudi drugod danes ne gredo od rok. Novice ga ne zanimajo. Kavarna je videti dolgočasna, tovariši zabavljajo.

Takšen pride zvečer domov. Žena široko odprtih oči, polna pričakovanja.

»No, ali je?«

»Eh, kaj bo!«

In mu ne gre večerja v slast. Ona misli, da je utrujen, da je avtobus kriv in dež, zato ne sili v njega. Po malem se ji začne smiliti.

»E, da sem še aktiven — — štrajk bi organiziral, pasivno rezistenco — — tako pa smo upokojenci brez vseh pripomočkov, kakor trgovci, če bi zaprli lokale!«

Ona ne poseže v besedo. Kakor nalašč ne.

»Tako sem veroval v današnje sanje, kakor v boga, zdaj pa —«

In se praska za vratom. Pa zopet.

»Ne vem, nekaj me žre. Morda je kaj takega padlo za vrat.«

Ko pa sleče srajco, pravi:

»Poglej no, kaj me je tako srbelo za tilnikom!«

Ona pogleda in prestrašeno zavpije:

»Jezus in Marija, uš!«

»Ampak sanje pa le nekaj pomenijo, vselej nekaj pomenijo!«

Žena vzdihne in brez prepira zbeži z nesrečno srajco iz sobe.

TEMELJNA CELICA NA SLOVENSKIH TLEH

Fara Robovlje leži v hribih. Po dveh pustih grebenih je naseljenih nekaj nad sto rodbin, pol kmetov, pol bajtarjev. Med obema grebenoma stoji na manjšem, pa toliko bolj strmem hribu farna cerkev sv. Primoža. Zraven starinsko župnišča s hlevom, skednjem in kozolcem; pod cerkvijo pa enorazredna šola z veliko drvarnico. Globoko doli pod hribom stoji mlin in žaga; malo više pa je na strmo reber prislonjenih nekoliko hiš. Tu prebivajo obrtniki, štacunarji in krčmarji; ljudje, ki preže na pičle in borne solde revnih hribovcev.

Na vsakemu grebenu stojita po dve podružnici: sv. Lenart in sv. Urh. Okrog njiju mala, vekomaj razdrta pokopališča. Pozimi se z mrličem ne more zaradi žametov k fari.

Fara je temeljna organizacijska celica našega ljudstva. Tako je zapovedano in raztolmačeno za pravo božjo voljo. V oltarju je bog in pred oltarjem župnik. Tja morajo biti uperjene oči in ušesa in vse misli cele fare. Kar pove župnik z leče, je sveto, in gorje nevernikom, ki dvomijo. Pa so navzlic temu še mnogi neverni in omahljivi. Tako je od njega dni in bo do konca sveta.

Kdaj je bog ustvaril faro Robo vije in Roboveljce, v sv. pismu ne stoji. Tudi ni letnice v kamnu ne v spisih, in ustno sporočilo molči. Eno pa je gotovo: fara mora imeti svoj začetek v dobi, ko je bog v neskončni previdnosti kaznoval človeški rod z vesoljno revščino. In če se drugod posreči s posebnimi napori vendarle iztisniti iz skope zemlje poleg koščka kruha tudi po kakšen groš, v fari Robovlje bog tega ne dopusti. Peščeni in pusti zemlji dodajajo v zimskih dnevih in večerih od svojega dela pri škafih, zobotrebcih, obodih, koših in drugem poljskem orodju toliko zaslužka, da se skromno in polgladno prehranijo iz leta v leto. Kdor pa le more, zbeži po svetu, po večnem zakonu: s trebuhom za kruhom.

Nad vso to revščino pa se šopirijo razsežni in bogati graščinski gozdovi, polni lesa in divjačine. Brez konca in kraja. Toda so skrbno straženi in budno varovani, in gorje rutarju ali pa slemencu, če ga zalote, da je kradel les ali pa ubil srno. Vendar od začetka sveta že kradejo les in love divjačino. Časih so zaprti, časih ne; kakor je pač ljubi bogec naročil usodi in sreči za vsakega posameznika.

Razumljivo je, da tudi župnikom v Robovlju ni z rožicami postlano. Nikoli se ne tepo za to faro in gnadljivi gospod grof, farni patron roboveljske fare, s te strani nima nadlegovalcev. Kadar umrje župnik, pride drugi. Ta ostane navadno do smrti in za njim pride tretji. Celo stoletje pozna ustno sporočilo samo tri župnike: Boštjana, Miho in Tomaža.

Boštjana poznajo le še iz pripovedk. Morda jih je ob Tomaževem prihodu komaj pet živih, ki so pri njem opravili nauk in prejeli prvo obhajilo. V spominu jim Živi takole: majhen, debel, širokopleč in zaripel v obraz ... Trdih, rjavih las in hudih oči. V petek in svetek v visokih škornjih, ki se ob nedeljah bliskajo pri oltarju izpod mašnega plašča. Glas rezek, jeklen, pri pridigah oster in hreščeč, v spovednici neizprosen, pri beri nepopustljiv in natančen. Če bi se primerilo smetno ali smetljivo žito ali pičla mera, takoj je graščinski birič tu, neposlušnež pa v grajski ječi ali pod palicami. V pridigah neprestano robanti zoper lovsko in gozdno tatvino. Kadar se teh grehov spovedujejo, grmi pouk daleč iz spovednice, in pokore, ki jih nalaga, so stroge. Zato pa je v čislih pri gnadljivem grofu in vsak teden tam na kosilu. Kmetje živega ne morejo.

V mržnji se poraja pravo razpoloženje. V tem razpoloženju narodna filozofija seže v stavke, kakor:

»Kdor se s farji brati, nima s čim orati.«

»Če ti sede far na škric, škric odreži, pa beži!«

»Oficirja ne v hišo, če ni vojske; farja pa le za zadnjo uro!«

»Faršca je za devet copernic!«

Za župnikom Boštjanom ni lepega spomina. Ko umrje, samo nekaj starih bab zamomlja: bog se usmili njihove duše!

Za njim pride župnik Miha. Visok, slok, bled; črno skuštran, glas slaboten.

Po prvi pridigi pravijo hribovci:

»Ta ne bo dolgo trave tlačil!«

Pa ni tako. Zdrav gorski zrak, mirno življenje, primerni telesni napori utrdijo slabotnega gospoda.

Leta teko.

Na gozdno in lovsko tatvino ni hud; ne na prižnici ne v spovednici. Lovski čuvaji, gozdarji in graščinski petolizniki ga po malem sumničijo, da daje tatovom potuho. Sprva bolj tiho, pozneje na glas. Zatožijo ga grofu. To mu pridobiva simpatije pri faranih. Tatvine lesa se množe; divjačino preganjajo s puškami in zankami.

Otrok v šoli in cerkvi ne lasa kakor ranjki Boštjan, ki mu je včasih ostal cel šop v roki. Tudi babnic ne zmerja s prižnice po stari navadi. Pri beri ni hud; pokopava tudi za boglonaj.

Razširi se glas: tako dobrega gospoda nima nobena fara.

Življenje se pomika v večnost. Leto za letom. Rod za rodom odrašča. Gladuje doma ali pa odhaja v svet.

Miha župnikuje deset, dvajset, trideset let. Vlada Roboveljce z dobroto, če pa to ne pomaga, pušča vse v nemar. Denarja ni; zato ne popravlja ne cerkvenih ne gospodarskih poslopij. Ne pri fari ne pri podružnicah.

Stara se. Pozimi ne more več k podružnicam, tudi če je mrlič. Pravi: kar pokopljite ga, bom že spomladi blagoslovil in pomolil, saj ne bo ušel!

Pozimi zanemarja tudi verouk. Lasje mu sive.

Prihaja nova doba. On ne verje vanjo. Silijo ga v politiko. Neče. Sedi vse popoldneve v kuhinji, bere sv. pismo, brevir in pije mašno vino.

Vse tako do smrti. Skoro štirideset let. Precejšna doba v življenju osnovne organizacijske celice našega ljudstva.

Zapojo zvonovi; pri fari in pri podružnicah. Sodba je soglasna: tako dobrega gospoda Roboveljci več ne dobe.

Razpisan konkurz: en sam prosilec.

Pride gospod Tomaž. Mlad, zdrav, močan. Spodnja čeljust, da bi vola pregriznil. Začetek pa je težak. Slava pokojnikove dobrotljivosti, zanemarjeno gospodarstvo, revščina faranov. Brez pravega verskega življenja; nič Marijinih družb, brez katoliških časopisov.

Vrže se prvo ns politiko. Nabere pet in štirideset naročnikov Domoljuba, trideset Mohorjanov, ustanovi Marijino družbo. Brez organizacije se ni kam nasloniti.

Počasi modernizira pridige. Kar doslej ni greh, odslej postaja. Udarja po brezverskem časopisju; verniki zijajo. Pol je nepismenih, časopisov pa ne bero niti ostali.

Pozanima se za občino. Preganja ples, napade krčmarje. Trga novo modo, ki že sili iz trga gor v hribe. Ljudje ga ne razumejo.

Težave so s farnimi poslopji. Strehe v razpadanju, ometi davno odleteli, gospodarska poslopje v razsulu, pokopališča občinski pašniki. Oltarji vise na vse štreni, svetniki že davno brez barve in štrle kot leseni strahovi ter ne vzbujajo pobožnosti.

Kaj bo? Kako bo? Mora se, denarja ni. Grehi fajmoštra Boštjana, ki je grabil le zase in žlahto, in grehi dobričine Mihe, ki se je zadovoljeval z mašnim vinom, vse drugo pa prepuščal božji previdnosti, kličejo po popravilu. Nujno in neodložljivo.

Mladi župnik Tomaž mnogo razmišlja in išče neprestano po možganih izhoda iz težkega položaja.

Kako dobiti denar? Kje ustvariti dohodke?

Dobrotniki? Da, kaj malega drobiža. Farni patron? Tudi; zlasti les, kamen, pesek, apno. Farani? Nič, desetkrat nič!

Toda mora, mora! Če ne, bo vse razpadlo in segnilo.

Težke misli zjutraj, opoldne, zvečer in še v spanju. Ko moli, ko mašuje, ko poučuje verouk in ko se pred večerom sprehaja mimo dobrih katoliških hiš.

V dolini, nekaj ur od Robovelj, sredi plodnega polja, kraljuje ošabna fara Sv. Antona. Star, ugleden nadžupnik in duhovni svetnik pase tam verne ovčice. Na veliko farno žegnanje povabi tudi mladega župnika Tomaža.

Rad se odzove vabilu. Seznanil se bo z mnogimi sobrati nove dekanije; videl nove ljudi in običaje in vmes marsikaj koristnega.

Mežnar Jaka, ki je hkratu njegov kočijaž, zgodaj zapreže Luco, da bi doli na veliki cesti ne bilo preveč ugibanja z ljudmi in drugimi vozovi. Vendar vsej množici le ne uideta. V gneči romarjev opazi Tomaž marsikoga svojih faranov, kako hiti s cekarjem ali culo v faro sv. Antona.

Tam skoro z zavistjo ogleduje farno cerkev, župnišče, kaplanijo in gospodarska ploslopja. Sloveča in mogočna romarska božja pot je to. Velik je svetnik Anton; pomaga ljudem in živini. Zato prihaja denar, darovi. Lahko je gospodariti taki fari. Kakšen bog-se-usmili je njegov Primož!

Mašuje pri stranskem oltarju na levi strani, pri oltarju s. Lucije. Nebeška priprošnjica je to za očesne bolezni; zato drži na zlatem krožniku dvoje izkopanih očes.

Cerkev polne, orgije buče, petje se razliva pod visoki svod. Romarji kleče v pobožni molitvi.

Pri glavnem oltarju mašujejo sam gospod dekan; sredi tega opravila je cerkveno darovanje. V dveh oblikah: pri glavnem oltarju običajno poljubovanje križa in odlaganje denarja na belo mizico, pri angeljski mizi ob desnem prvem oltarju pa sta pogrnjeni dve rjuhi; to je za gnjati, klobaso, plečeta in slanino. Na mizo padajo beli, svetli kovanci, na rjuhe suhomesnata roba iz cekarjev in cul. Sv. Anton je dober svetnik, narod hvaležen. Suhega mesa je dve skladovnici, denarja zvrhan kup.

Tomaž gleda in maševanje mu ne gre od rok. Med darovalci so tudi njegovi farani. Morda odlagajo poslednji drobiž, morda zadnjo kračo, pritrgano od ust.

Šteje. Še tako čiste duše skušnjavam ne uidejo. Pri »pater noter« se daleč zamisli. Ministrant misli, da dremlje. Po nerodnosti trči ob zvonec. Razume Tomaž in pohiti.

Domov grede je zamišljen in redkobeseden. Mežnar se pogovarja z Luco. Pod večer srečno prikima Luca v Robovlje. Župnika vodi prva pot v cerkev. Premeri jo nekajkrat od oltarja do vrat in nazaj.

Veliki oltar je Primožev; njemu je posvečena cerkev in fara in tu ni kaj napraviti. Levi stranski oltar je posvečen žalostni Materi Božji. Kip je še precej dobro ohranjen. Vseh sedem mečev je čvrsto zasajenih v srce, samo modra barva plašča se je oluščila. Z malo barve bi to vaški mizar spet spravil v red. Desni stranski oltar pa je posvečen sv. Boštjanu, patronu rajnkega fajmoštra. Zob časa grdo gloda to svetniško podobo. Prvotna barva je odpadla, fičafaje pa je mežnar polomil z ometalom, ko je brisal prah. Rane, nekdaj lepo rdeče in daleč doli bogato okrvavljene, so obledele in lesni črvi so jih razjedli. Zdaj je videti samo še kakor lipov hlodek.

»Ta le,« pomisli župnik Tomaž, »ta je pa res že odslužil. Mesto, da to obnavljamo in popravljamo, je pač pametnejše, da nabavimo novo soho. Da kupimo n. pr. sv. Antona. Kaj bo Boštjan?! In farani tudi ne bodo razžaljeni; fajmošter Boštjan ni zapustil dobrega spomina.«

Ugaja mu ta misel in več se je ne otrese. Kakorkoli jo vrti, z vseh strani mu ugaja. Čez nekaj dni pokliče oba ključarja, mežnarja in skupno se posvetujejo. On razlaga, navdušuje, oni kimajo. Tako se razvija življenje v osnovni organizacijski celici našega ljudstva od njega dni. Kar jo sklenjeno, je sklenjeno soglasno. Opozicija bi bila nevera.

Drugi dan zapreže zgodaj zjutraj mežnar Luco in poženeta proti Ljubljani. Tam je vse polno opravkov; po kosilu pa naložita pri podobarju nad meter dolg zaboj in poženeta domov. Kar na hitro, kakor vselej. Še jesti ne utegneta. Bosta že doli na obrobju barja pri Prajerci dobila kaj za pod zob. Tudi Luco bosta tam nakrmila, da bo laže utopila v breg.

»Hvaljen bog, gospod župnik!« pozdravlja krčmarica Prajerca, »kaj pa peljeta tako lepega v zaboju iz Ljubljane?«

»Eh, moj bog,« pojamra župnik Tomaž, »saj veste, kako je, če človek nasledi tako razdejanje. Vedno je kaj treba. Nov kip smo kupili, nov kip sv. Antona. Mesto starega Boštjana, ki je že strohnel, lepega sv. Antona, da bo pomagal ljudem in živini. Le če boste kaj prišli k nam na božjo pot,« završava župnik.

»Bomo, bomo,« se prijazno smehlja krčmarica Prajerca. Nato pa se pozanima za telesne potrebe obeh potnikov.

Naslednjo nedeljo stoji novi kip sv. Antona v desnem stranskem oltarju mesto starega trohnelega Boštjana, ki je odšel na podstrešje do prihodnje Velike Sobote,, kadar bo spremenjen v pepel. Novi kip je ves v svečah in cvetlicah.

Tomaž ima svečano pridigo. V začetku meni, da tako ne more naprej. Hiše božje je treba popravljati, resnično spremeniti v hrame božje. Zato da je nabavil sv. Antona, ki bo delal čudeže, kakor oni tam doli, da bo pomagal ljudem in živini. Naj se le zaupno in pobožno obračajo nanj. Čemu bi nosili denar v druge fare, čemu darovali gnjati, plečeta, prešičje glave drugim cerkvam, ko je pri nas isti bog, potreba pa stokrat večja. Resnično: ničesar ni spregovoril, kar bi ne bilo res.

Vsaka nova stvar pa naleti na kritiko in odpor. Je že tako na tem in menda — če ljudje nosijo navade s seboj — tudi na onem svetu. Zbero se farani po maši pred cerkvijo, po štacunah, krčmah, delavnicah. Padajo pohvalne, pa pikre in osoljene. Kmalu so podeljeni v dve stranki: za in proti.

Iz opozicije se čuje:

»Moj bog, ta bo vso faro postavil na glavo! Zdaj je še sv. Boštjana odstavil!«

Fajmoštrovi odgovarjajo:

»Ej, presneto lepo bi bilo, če bi prišel kakšen krajcar odkod v našo faro!«

Pa se čuje nazaj:

»Če bo naš novi sv. Anton ravnotako pomagal kot oni tam doli, potem je bolj pametno, da ne nosimo nikamor; krače in klobase doma pojemo, denar zapijemo!«

Najbolj se ustraši te novotarije slokogorski Matevžek. Zasluti, da preti njegovi obrti nevarna konkurenca. Matevžek je namreč klavec, jeseni kolje boljšim kmetom prešiče. Če kje kaj zboli, tudi kličejo njega. Bolezen jako dobro pogrunta; skoro vselej. Za roge pa za rep zagrabi kravo in reče:

»Tukajle notri je bolezen; to takoj vem, drugo bomo pa preudarili.«

In tako vidijo kmetje na svoje oči, da res mnogo zna. Pa ne zdravi samo, nego tudi kupuje. Časih zakolje in raznese, časih proda naprej; v mestih rabijo mnogo. Če kaj pogine — konjač je samo na sedežu sreza — pa kar on pospravi. Zakoplje ali že kakorkoli; kdo bo vohal za njim. Vse opravi brez stroškov.

Iz lahko umljivih razlogov pridiga o novem sv. Antonu nanj najgloblje vpliva. Kaj če bi mu res kaj spridil njegovo obrt? Gleda samo z belino svojih oči, mežika desno, mežika levo ter neprestano kuri in podžiga:

»Možje, temu se treba upreti spočetka. S to rečjo je kakor z bero; ko se privadi, se je ne otreseš več.«

Gonja gre po fari. Posledica take gonje pa je prazna puščica, ki jo je postavil Tomaž pred oltar sv. Antona. Le tuintam najde odtrgan hladni gumb.

Žalosten je župnik Tomaž. Pridiga, poučuje, prosi. Časih milo. kakor za jok, časih pa razbija s pestjo, kakor bi hotel z lečo vred razbiti vso faro.

Faranov le ne spreobrne. Ne dajejo domačemu sv. Antonu, ne nosijo pa tudi več dol v faro sv. Antona.

Mesto pričakovanih dohodkov nastajajo težave. Od dekana prejme pismo, da se je nadžupnik od fare sv. Antona pritožil na škofijo zaradi samovoljnega vpeljavanja nove božje poti in nedovoljene konkurence.

Po fari vre. O, blaženi rajnki gospod Miha! Kako so bili dobri in prizanesljivi. Niso delali stroškov. Zdaj pa kakor da plavajo Roboveljci v izobilju in bogastvu.

Srečuje samo neprijazne obraze. Že najboljši se ga ogibljejo; le hinavske šleve se mu hodijo prilizovat. Kaj bo?

Pride pisanje iz škofije, da naj se skoro javi v važni cerkveni zadevi.

Zdaj mu je vse jasno. Čimprej se odpravi na pot.

Tri dni poprej pa, zgodaj zjutraj, ko hoče v cerkev maševat, prituli dekla Katra čez dvorišče od svinjaka vsa v solzah:

»O, bog, o bog! Gospod župnik: obe prašiči sta crknili nocoj!«

Tomaž se prestraši in ne ve, kaj bi. Stopi do svinjaka Resnično: obe prašiči ležita nepremično; na koti pa opati velike rdeče in modrikaste lise. Ugane, da je rdečica.

Kako ju je z veseljem opazoval, božal z očmi, štel klobase. Še šest tednov, pa bodo koline! Zdaj pa ena sama noč, pa ju ni več!

Le kaj porečejo ljudje? Ali ne zaidejo v napačno modrovanje, da je to očitna kazen božja zaradi poseganja v pravice starega sv. Antona? Ali ne bo poslej še več nasprotovanja? In greha v besedah?

Ukaže Katri, naj stopi po slokogorskega Matevžka, ki naj spravi mrhovino takoj v kraj. In molčita naj strogo oba!

Pri maši je raztresen. To opazi celo par starih bab, ki edine hodijo ob delavnikih v cerkev.

Ves dan je pod vtisom nesreče. Skrbno prisluškuje, če se je kaj razvedelo. Bo li držal jezik Matevžek? Ne bo spodrsnilo Katri?

Prašiče bi že prebolel, toda govorico. Težki so dnevi.

Tretji dan pa sedeta v koleselj: župnik se zavije v plahto, mežnar vtakne noge v slamo; hladno je zjutraj. Potem pa: hi!

Do Ljubljane brez oddiha. Luca je vsa oznojena. Hiti Tomaž v škofijo.

Tam ga oštejejo. Ne gre, da se osnuje novo božjo pot kar tako. Na svojo roko in po svoji glavi. Z novotarijo se slabi ugled fare sv. Antona; v nevarnosti je morala, ljudsko zaupanje v čudežno moč svetnikov, skratka: to ne gre!

Brani župnik svoj korak s težkim gospodarskim stanjem fare, z revščino župljanov in svojo najboljšo voljo in čistimi nameni.

Zedinijo pa se na to, da bo odstranil pušico za milodare, da bo opustil pridige; kip pa lahko ostane zdaj, ko je že plačan, postavljen in blagoslovljen.

Takoj po prihodu iz škofije veli mežnarju napreči.

»Le hitro; bova pa pri Prajerci kaj prigriznila!«

Tam pa Luca kar sama zavije pod kap, kakor lončarski konj, ki se ustavi pred vsako krčmo.

»Hvaljen Jezus Kristus! Že nazaj, gospod župnik? Pa so spet nakupili svetinjic, molkov, škapulirjev in božjih podobic, da bodo reševali večnega pogubljenja zakrknjene grešnike roboveljske fare!«

Prijazno zveni sladki glas krčmarice v jesenski popoldan. Mežnar spreza, Tomaž leze s kolesija in stopi v drugo sobo.

»Nekaj za pod zob in pol litra vina!«

»Kar poželite: vse lahko napravimo. Ogenj je na ognjišču. Zrezek, cvrtje, morda piško v ajmohtu in ajdove žgančke? Prav dobre mesene klobase imam tudi, čisto sveže!«

Tomaž tleskne z jezikom:

»Še najmanj bomo čakali klobas. Pa dajte meni eno, Jakata eno!«

Na peti se zasuče Prajerca. Pogrne bel prt pred župnika in čez nekaj časa se lepo kadi od vročih klobas. Prijeten duh se širi po hiši. Cmokata glasno, kajti sta lačna. Po požirku vina pride župnik še le do sape:

»Dobre so, presneto so dobre. Tako sem vihral po Ljubljani, da nisem utegnil ničesar v usta vzeti.«

Prajerca ugane smisel besed.

»Jejhana, gospod župnik; še eno bom prinesla, saj niso velike; pot je dolga in do večerje je še daleč!«

»Pa prinesite!«

Pospravi Tomaž še drugo klobaso. V tem je gotov tudi mežnar Jaka in gre, da nasuje ovsa.

»Če jih imate kaj več in če mi lahko dva para odstopite, pa mi jih zavijte v culo! Pri nas v hribih nimamo tega; vsaj tako zgodaj jeseni ne!«

Prajerca zaveže culo.

»Račun, račun! Moramo na pot. V oktobru se kar znoči, da ne veš kdaj. Alo Jaka, napoji in naprezi!«

Mežnar zapreže, Prajerca pomaga obleči gospodu vrhnjo suknjo ter mu nosi culo na koleselj.

»Le dobro naj se pokrijejo po kolenih. Tale čas se naglo ujame prehlad.«

Tomaž preklada zavoje. Culo dene ob strani, da se klobase ne zmečkajo. Jaka skobaca na voz, kučmo čez ušesa. Ko že požene in zaškriplje koleselj, vpraša še župnik:

»Kako pa, da ste tako zgodaj klali prašiča?«

Prajerca vpije za vozom:

»Nismo mi! Kupila sem klobase. Slokogorski Matevžek jih večkrat prinese. Vselej prav dobre napravi! Srečno pot!«

Župnik se strese. Mežnar ni čul besed, deloma zaradi kučme, deloma zaradi ropotanja voza. Zato mu je nerazumljivo, zakaj je postalo slabo župniku in zakaj sloni tako bled daleč ven čez desno kolo.

Župnik izvleče pobec in ga tišči pred usta. Jaka misli, da ga žene kašelj; vprašati se ne upa. Čuje samo globoke zdihljaje in nerazumljive besede:

»Očitna kazen božja, svetnikovo maščevanje!«

To stanje se dolgo ne pomiri. Že sta daleč gori na klancu, blizu zadnjega ovinka. Nenadoma pograbi župnik culo s klobasami in jo zažene daleč doli čez škarpo v grmovje.

Potem molčita do doma.

Župnik je nekaj dni bolan. Ko vstane, da odnesti kip sv. Antona v zakristijo, na oltar pa vrne sv. Boštjana.

Življenje v tej osnovni organizacijski našega ljudstva teče normalno naprej.

(Konec.)