Veselega kljunača žalostni roman

 Reminiscere kljunačev raj prične. 

Remiariscere, na kvatrno nedeljo, 3. marca o pol sedmih v večernem mraku je izbruhnila moja prva ljubezen. O zlatorumena glorija, o purpurna radost!

Bil je hudo lep dan. Vse je oznanjalo vrnitev pomladi z devetmesečnega dopusta. Ptiči so peli Stvarniku zahvalnice, kakor so jecljali nepotrjeni pisatelji v svojih šolskih nalogah; v resnici pa so krilati kajoni le tekmovali in se poganjali za ljubice. Sami vase zaljubljeni titularni pesniki so verižili tako imenovane verze in v potu svojega obraza zastonj molzli vsak svojega impotentnega Pegaza v zraku. Mlačen jugozahodnik je zibal gole veje rjavočrnega gozda. Ko je ugasnil dan, sem se letel izprehajat.

Nikdar ne bi verjel, da se more pameten mladenič zaljubiti na prvi pogled - in sem se vendar, pa še kako!

Ob Mokrem jarku sem prvikrat srečal gospodično Slokano. Prifrčala devica rajske je lepote. Na ovinku sva se sladko zadela s perutnicami in prešinilo me je kakor stotero električnih isker. Omamilo me je tako prijetno, da sem bil kar ves trd! Toliko da nisem znak telebnil v goščavo. Ko sem se zavedel, sem takoj švignil za njo.

»Pardon, gospodična, oprostite mi, da ... « 

»0 - prosim, prosim!« 

»Dovolite, da se vam malo predstavim: Krilatnik, mladenič in doktorand.« 

Tudi ona mi je imenovala svoje ime. Nedolžno koketni pogledi njenih velikih črnih oči so me zadeli in prebodli ko šibre nevarnega lovca.

Čisto zmeden od samih čudnih občutkov, pišem kar tako tjavdan, saj mi, ni nič ne do slave ne do honorarja. Zdi se mi, da imani v srcu zalogo dinamita, ki bi se silno rad razletel, pa ne more...

Za gabrovim grmom je sedel paradni nedeljski lovec Hekordavzar in mirno užival krasni večer, štruco in salamo. Bog živi vse take lovce! Izpreletavala sva se brez skrbi. Gospodična Slokana mi je tožila, da se privatno pripravlja za maturo in da ima peklensko sitno guvernanto. Ta stara učenost se piše Švigašvaga in je zagrizena nemškutarica.

Pritepel se je cel roj Slokaninih častilcev, med njimi tudi roues baron Grillenkitzler. Naglo sem bunknil tega zaljubljenega invalida v zanikrni koš in odgnal tudi vse druge vsiljive občudovalce.

Ko sem spremljal gospodično domov, sem jo vprašal proseče: »Ali smem upati, da jutri -« 

»Jutri že ne,« je odgovorila sramežljivo. »Morebiti drugo nedeljo. Med tednom sem ža1ibog pod kuratelo puste guvernante Švigašvage ali pa moram z mamico.« 

Gospod Rekordavzar je izgubil v grmovju svoj notes ln svinčnik. Kakor nalašč zame. Takoj sem jel beležiti zgodovino svoje prve ljubezni.

 Oculi prišli so vsi. 

Prvi rendez - vous!

Rekordavzarjev svinčnik je mnogo preslab, da bi mogel verno in vredno opisati vso tajnovito siadkost najinega prvega sestanka!

Kako počasi je potekal teden! Naposled je vendar prišla tretja postna nedelja Oculi. Komaj sem čakal, da je zatonilo sonce. Na zahodu so žareli oblaki pod bledo modrino. Gospodična Slokana je priletela točno o pol sedmih. 0, kako krasno je, švigati z mladim dekletom brez aeroplana po zraku! Izprva sva letala nemo nad otemnelimi holmi, potlej pa sva se pogovarjala dokaj živahno.

»Poglejte no, gospod doktorand, kako mično zardevajo koče prijazne vasice! In razorane njive so tako lepo violetnorjave kakor čokolada, katero jem tako rada, kadar sem prehlajena.«  »Jaz imam pa takrat rajši malo borovničarčka ali pa tudi nekaj kapljic tincturae opii simpl.« 

»Kako pa mislite o balkanskem vprašanju, gospod' doktorand?« 

»Turek je zmeraj na dilici, naj se obrne, kamorkoli hoče. Turki so čuden narod: hijejo Se kakor levi in beže kakor zajci. Njih zmešnjava je tolika, da se po vsaki večji hitki srdito prepirajo, kateri general je prvi pokazal podplate. Dobro so jih potegnili Slovani že večkrat: to imenujemo taktično potezo.« 

Tako prijetno in modro sva se pogovarjala z gospodično Slokano. V gaju so piskali otroci na piščali; ta godba se mi zdi tem prijetnejša, čim dalje je od mene. S polja so se vračali krepki Janezi in visoko izpodrecane zale Micke, se gledali zaljubljeno, se smejali, cvilili in ukali in se slovesno pridušali. Midva pa sva ponavljala Slokanino francosko lekcijo: Le bois - gozd; le corbeau - krokar; le renard - lisjak; jurer - priseči ...

Tedaj je ustrelil nadležni Rekordavzar čisto nepričakovano kakor deus ex abrupto.

Prvi trenutek se je gospodična Slokana prestrašila, toda kmalu se je zasmejala: »Danes pa ne je salam,« 

»Nič se ne bojte, gospodična!« sem pristavil hitro. »Ta nedeljski lovec zadene kvečjemu planko na kegljišču. Ga že poznam.«

Pomalem je začelo dežeyati. Spremil sem jo domov, pa le do veže.

»Kdaj se vidiva zopet?« sem prosil.

»V sredo. Guvernanta Švigašvaga pojde v kinematograf, mama gredo pa tarokirat. Prej ni nič. Mama imajo svoje kaprice. Lahko noč.« 

»Proti kapricam se bojujejo celo klasični bogovi brez upa zmage,« sem vzdihnil in debelo gledal za njo. Potlej pa sem se požuril v kavarno »Pri zadnjem ficku«. Tam imam kredit. Lepo na gorkem sem užival v spominu prvi sestanek vedno iznova z ruskim čajem in slaho ponarejenim rumom.

Slokana se mi zdi pravi hiser med mladimi slokami. Ali vse, kar je res: ne morem trditi, da je lepotica prvega razreda; vendar je tako ljubka in pikantna, da se je kar ne morem nagledati. Njene mile biserne oči so črne kakor noč. Da, v teh velikih očeh sanja čista duša nepokvarjene sloke nedolžne sanje. Ako, hotel vredno opisati vso njeno dražest in nežnost, bi moral živeti tako dolgo kakor sam Metuzalem. Moje srce je

patološka uganka; najbolj je še podobno ribniškemu rešetu, ki je polno luknjic. Diana, pomagaj, v moji ubogi glavi je vse narobe! V sredo razodenem Slokani ljubezen. Bog daj vreme!

 Sreda, 13. marca. 

Davi je malo naletaval sneg, potlej pa je bilo krasno predpomladansko vreme. Toplote smo imeli malone 8º C. Zimska suknja mi je bila skoraj pregorka, vendar nisem zastavil nje, ampak novo pomladansko obleko; zaljubljen fant mora imeti vedno kaj denarja. Imenitno so peli drozgi pa ščinkavci. Mnogo naših prijateljev in znancev je odpotovalo dalje ... Težko sem čakal, da se podaljšajo gozdne sence.

O nepozabni dan, trinajsti marec, device Evfrazije dan!

Ko je priletela gospodična Slokana, sem se jel tresti kakor raca na vodi. Bal sem se, da me ne bo marala. Jec1jaje sem ji razodel, kakšni razbeljeni občutki me tarejo, odkar sem zagledal njeno zornomilo milozornost.

ln našle so se najine oči, našli sta se najini srci v harmoniji vseh harmonij.

»Psit ... psiit!« je šepetala Slokana. Ti dve besedi sta iz davnodavne internacionalne starokljunaščine in pomenita blagorečno: »Ljuhim vas - - govorite z mojo mamico!« 

ln zdaj sta se našla tudi najina kljuna. O - kako je bilo dobro! Saprlot - prvi poljub je pa res nekaj posebnega, pa reci kdo, kar hoče! Slokana je malo zardela, kakor se spodobi ob taki priliki; potem sva letala nad Mokrim jarkom.

Nebo je opregala tančica prosojnih oblačin, obsevanih s čudovito večerno lučjo. Na zapadu, kjer je bila izginila velikanska pomaranča za gorami, tam je gorelo in zlatelo. Polagoma so zamirale in temnele lepe barve in pepelasti oblaki so ležali nad zemljo ko trudne pošasti.

Zavila sva v eleganten restoran ob ribniku. Naročil sem buteljo boljšega pa dve veliki porciji polžev z okisanim nastrganim hrenom. Ondi je bilo precej drugih gostov; ob delavnikih se tukaj ni treba bati nobenega pustega čevljarja ali čemernega krojača, da bi zijal, kako se goste njegovi dolžniki, in jim kvaril zdravi apetit in jim zgago delal s svojim kislim obrazom.

»Draga Slokana, kaj pa baron Grilienkitzler?« 

»Oh, ga ne bi marala, če bi bil zlat od kljuna da repa. Mama ga pa hudo, hudo čislajo.« 

»Kaj pa tvoja mama, ali so kaj zelo sitni ?« 

»No, tako, včasi že. Kakor jih prime. Veš, ljubi Krilatnik, nobel so pa res, nobel. - Zajtrkujejo šele ob enajstih. Izprehajat se letajo, le okoli graščin in doma nosijo le židane copate.« 

»Naj bodo še tako nobel in še tako hudi, ljuba Slokana, v kratkem te zasnubim. Vidiš, ljubim te tako ognjevito, da te vzamem navzlic vsem zaprekam in tudi kljub strašni denarni krizi.« 

Zavita v mojo pelerino, sva sedela na klopi, motrila zagonetne sence bližnjega gozda in lizala bonbone zoper kašelj. Bila sva neizmerno srečna. C'est I'amour!

Na nebu je trepetalo vedno več zvezd in ljubica se je pritiskala vedno bolj k moji topli kamižoli.

»Guvernanta se kmalu vrne iz kinematografa,« se je domislila iznenada. »Zdaj moram pa kar naglo domov, če ne, bo treba še na polenu klečati!«

Le prekmalu nama je zaklenkala bolnozelena ura ločitve. Nobene minute nisem hotel zadrževati mile ljubice, ker dobro vem, da klečanje na polenu ne veseli nobene pametne punce. Poljubila sva se medpotoma najmanj dvajsetkrat smotrno in z občutkom, potem pa sva letela vsak v svojo posteljo.

V bližnji vasi so se ženili in možili mački in mačke. Grdo so muzicirali vso noč, jaz pa sem snoval načrte za prihodnost. V soboto, na svetega Hilarija dan, si izposodim cilinder in pojdem snubit.

 Sobota, 16. marca. 

Sonce je izšlo natanko po astronomski pratiki ob šestih in štirinajst minut. Osnažil sem svoje bele rokavice z bencinom in urejal misli in besede za Slokanino mater, gospo Slokavko. Njena vila stoji ob gozdnem robu v gostem rakitovju. Gospa Slokavka živi ločena od svojega moža, potepuškega zapravljivca.

Proti enajstim sem se zaletel v hišo svoje ljubice. Ne da bi koga srečal, sem prišel pred kuhinjo. V veži sem slišal iz salona pogovor in sem ga stenografiral na manšete.

»Ah, gospa baronovka,« je tožila Slokanina mati, »kakšen križ je dandanes s posli! Lani sem imela prismuknjeno krščenico Nežo, ki je letala vedno v cerkev in javno prodajala pobožnost na drobno in na debelo, skrivaj pa je imela butara zaljubljena troje nezakonskih jajec z lahkomiselnim godcem!« 

»Moja Meta tudi ni nič boljša,« je dejala baronica Grillenkitzlerjeva, svakinja mojega tekmeca. »Javno leta za vsakim vojakom, kakor pes za zajcem, skrivaj pa pobija lonce, sklede in vaze, kakor bi bilo uničevanje posode edini poklic dobre kuharice.« 

»In kaj mi je naredila šele Urša, Urša, ki je prišla za Nežo semkaj služit! Toda, preden se pomeniva dalje, popijva vsaka še čašo kavice! So eine Kofedra ist doch kein leerer Wahn, je pel že Schiller.« 

»Jako ste ljubeznivi, gospa Slokavka!« se je zahvalila baronica Grillenkitzlerjeva.

»Tedaj dalje! V sredo opoldne sem rekla naši Urši: Uršula, sem rekla, danes ob štirih pride gospa Lačenpergarjeva k nam v vizite. Ko jo zagledaš, ji reci: Poljubljam vam roko, milostna! Takoj javim naši gospe, da ste izvolili priti. In zapomni si Uršula in skuhaj danes kavo že ob treh, zakaj gospa Lačenpergarjeva ima tako obširen in hud želodec, da prenese pet čaš kave in dve skledi sladke smetane sama za malo južino. Tako sem rekla naši Urši. Ali nisem govorila natanko? Zdaj pa uganite, baronica, kaj mi je naonegavil ta štor!« 

»Slutim nekaj strašnega,« je odgovorila baronica Grillenkitzlerjeva. »Grozno sem radovedna.« 

»Da. Kdo bi verjel kaj takega. Toda dalje! Gospa Lačenpergarjeva je prišumela kmalu po štirih. Urša, butara in štor, je naglo pustila pomivanje in nagovorila gospo: »Aha, prišli ste nas vizitirat. Precej vas naznanim. Pa - veste, ljuba gospa, drugič pridite malo prej, če hočete dobiti še kaj kofetka pa smetane. Južinali smo že ob treh. Ostalo ni nič.« Tako je klobasala Urša uršasta, mene je pa kar krč lomil. Komaj sem mogla v predsobo.«  . »Kaj pa gospa Lačenpergarjeva?« se je zanimala baronica. »Držala se je prav kislo, kaj?« 

»Ojej — kdo bi to opisal! Urša pa jo je gledala tako debelo in neumno kakor tele nov avtomobil. Užaljena Lačenpergarica pa se je okrenila k meni in zapihala kakor vščipnjen gad: »Kave - ff - pa smetane imam - ff - sama dosti doma.«  Pogledala me je strupeno - pa je odšumela. Kako sem se reva ženirala ob tem mučnem prizoru! Najrajša bi se bila pogreznila skozi parket v temno klet. Izprva nisem mogla ziniti ne bev ne mev - saj pa tudi ne bi bilo nič pomagalo.« 

»Zdaj pride pa spet Uršula na vrsto, kajne?« se je veselila baronovka Grillenkitzlerjeva.

»Zdaj pa Uršula. Še sem lovila sapo, vendar sem zavpila: »Urša, Urša, kaj si mi spet naonegavila! Tak škandal v moji hiši! V dveh tednih se preseliš od mene, ti pokora grda, ti nadgos, ti... Oponašala sem ji vse, kar mi je prišlo grdega in slabega na misel - pojedla je vse. To me je srdilo še huje in v svoji strašni jezi sem ji očitala: »Urša, noben diplomat ni tako neumen, kakor si ti!« To je bilo pa celo zabiti Urši preveč! ln kaj mi je zabrusilo bedasto dekle v obraz? »Gospa, le počasi,«  mi je žužnjala, »če ne, se peljem s prvim tramvajem k okrajnemu sodišču in vas zatožim zaradi diplomata in razžaljene časti!« Baronica, ali ste slišali že kaj takega?« 

»Še nikoli ne. Impertinenca prvega razreda!« 

»Akotudi se je kuhala divja jeza v meni, sem se vendar premagala in ji dejala mirno: »Vidiš, Urša, ali vidiš, kako si neumna? Kje pa imaš pričo? Žalitev brez priče ne velja pri sodišču prav nič. ln če ti rečem stokrat na dan, da si trapasta kakor diplomat, nimaš prav nobenega dobička od tega in me ne moreš tožiti.« 

Dosti mi je bilo tega pogovora. Popihal sem jo domov. Grillenkitzlerica je bila kriva, da sem odgodil snubitev za jutri. Žalostno taščo bom imel, taščo, ki klepeta najrajša o poslih.

 Laetare - glej zaljubljene pare! 

Drugo jutro, v nedeljo 17. marca, sem vstal s škrjančki in se letel izprehajat. Nad zahodnimi hribi so rdeli nežni oblačiki. Še nisem videl nobene vijolice; bledozelena trava je še jako kratka. Na osojah je še mnogo ledu in snega. Na leskah in vrbah vise mačice in abranki. Žabe še spe.

Natrgal sem šopek trobentic, da bi molče trobentale o moji ljubezni. Vrnil sem se domov, pokrtačil izposojeni cilinder in se napotil s šopkom zopet v Slokavkino vilo. Ob enajstih sem potrkal v prvem nadstropju. Bilo je vse tiho. Potrkal sem iznova in stopil v mali salon.

Sobica je bila opremljena z dragocenim pohištvom, pa jako neokušno; gospa Slokavka očitno zaničujejo enotni slog. V levem kotu pri vratih je stal rjav klavir. Note na pultu so bile odprte in kazale introdukcijo Beethovnove Sonate pathetique. Moja

ljubica zna prijetno migati po klavirju. Izredno me veseli, da goji klasično godbo in da ne brenketuza kakšnih omlednih valčkov.

Sedel sem precej dolgo in ponavljal svoj snubaški govor. Gospa Slokavka so zajtrkovali kar v kuhinji. Slišal sem jih, kako so sans gene cmakali in vmes godrnjali nad deklo.

»To je slabo znamenje!« sem se preplašil. »Častitljiva dama bo slabe volje. Toda cilinder je že drugo pot i zp osojen - nič, le pogumno naprej!«  . Nehote sem zabasiral po odprtih notah: »Drum! Trara ta rara? - Drum! trara ta rara? -Drrr -« 

Tedaj so se odprla manjša vrata in zagledal sem svojo zlato ljubico Slokano. Bila je že umita in v kikljicah, samo sfrizirana še ni bila. 0, kako fletkana je bila njena čarobna razkuštrana glavica! Brzojavila mi je nekaj brezžičnih poljubov in izginila. Ti presneta punca, ti!

Kar so zaškripala večja vrata in priracali so gospa mama v veličastni gloriji jutranje toalete. Bili so precej debeli in težki; na nogah so nosili - o kako nobel! - svilnate copate. Pohajala mi je sapa in srce mi je udarjalo, kakor bi za stavo mlatili v prsih.

»Kako dobro, da imam cilinder in oprane rokavice s sabo!«  sem si mislil in izpregovoril naglas: »Dobro jutro in dober dan vam nakloni spoštovana Diana in vsi drugi prijazni svetniki!"

Ustavila se je pred mano. Glas mi je trepetal pričo nenavadne noblese in elegance te dame, ki je dišala nekaj metrov naokoli po pačuliju. Vendar sem se osokolil in nadaljeval:

»Milostna, poljubljam vam copate! Sveti Hubert pa sveti Frančišek vam pomagajta, da bi imeli vsekdar izboren apetit in vedno poln krof in da bi bila vaša cenjena senca zmeraj bolj okrogla in široka, amen!« 

Lepše nisem mogel govoriti. Prijazne besede niso nikoli od muh. Tudi na ozlovoljeno gospo Slokavko so vplivale blagodejno in narkotizirale njeno jezo. Mnogo so menda tudi koristili sijajni cilinder in prebele rokavice.

Priklonil sem se. Toliko da nisem padel čez preprogo, ki pa ni bila perzijska. 0, kako neroden je pošteno zaljubljen mladenič pričo svoje bodoče tašče! Poljubil sem ji kremplje; dehteli pa niso po pačuliju, ampak po cikoriji. Gospa se je prijazno namrdnila in odcopatala k zofi, ki je bila tako pisana, da je kar vriskala.

Šele zdaj sem se domislii, da nisem bil oddal niti posetnice niti oznanil svojega imena. Požuril sem se, da bi popravil grdo zamudo:

»Prosim, dovolite, milostna, da vam predstavim svojo pohlevno malenkost. Krilatnik, vermologiae universae doctorandus.« 

"Me strašno veseli,« je odvrnila, se naslonila na zofo in me gledala kritično. »Prosim, mladi gospod, izvolite sesti in mi razodeti, kaj je povod vašemu nepričakovanemu obisku.« 

»Te copate! Te fraze!« sem pomislil. Slokavka je bila vzgojena gotovo v francoskem zavodu, morebiti celo v Švici! Držal sem se kakor lipov bog. Bilo mi je, kakor bi mi bil hudoben demon zavozlal jezik. Kar nobene nisem mogel spraviti iz svojega sicer tako dobro namazanega kljuna. Samo vzdihnil sem nekajkrat in mencal rokavico.

Gospa Slokavka so me motrili osuplo - kaj bi me pa tudi ne? ln odprli so svoj častitljivi kljun; pogledal sem jih hvaležno, ker sem upal, da mi z rešilno besedo pomagajo iz mučne zadrege. In nisem se motii, zakaj že so izpustili krilate besede bolj po domače: »Kaj bi pa radi?« 

»Vašo punco!« sem bleknil odkritosrčno. Takoj pa sem spoznal svojo novo nerodnost in pogledal začudeno damo prav milo in se izgovarjal: »Pardon, milostna, prosim vas, ne zamerite mi! Ako bi vedeli ... Prosim vas prav vdano, dajte mi gospodično hčerko v zakon! Zmeniva se!« 

»Slokano?« 

»Gospodično Slokano.« 

»A - a - a!« je zatrobila presenečena dama, kakor bi se učila peti. »Nikdar ne bi bila pričakovala kaj takega! Saj vas vendar še nisem nikdar videla v nobeni družbi, uiti na promenadi.« 

»To nič ne de, milostna, soliden kljunač sem, jako soliden!«  sem odvrnil, »Ves dan čepim doma, ponoči pa krokam,« sem si mislil seveda natihorna. Kdo bi pravil bodoči tašči kaj takega naglas, pa še precej prvi dan!

»Kako ste rekli, mladi gospod, kaj ste že?« 

»Pastir, milostna! Veseli me, da ste se jeli takoj početkoma zanimati zame. To mi zbuja veselo upanje.« 

Moja zadrega me je minila, kakor bi pihnil.

»Pastir?« se je čudila okrogla gospa na zofi. »I, kaj pa pasete?« 

»Lenobo.« 

»A tako.« 

»Pastir lenobe. Čisto novo ime za prav star poklic.« 

»Koliko vam pa nese ta služba, gospod pastir?« 

»Do zdaj še nič. Moje pastirstvo še ni definitivno. Toda ko dobim politično službo hrvaškega kotarskega predstojnika, bom izhajal prav dobro.« 

»Malo narobe se mi zdi, da pasete Ienobo kar zastonj. Potemtakem ste socialna ničla.« 

»Plače nimam še nobene in to je moj edini ponos, velerodna gospa! Prost in svoboden kljunač sem. Noben šef mi ne more kisati in greniti življenje. Vsak dan imam dopust in letim, kamor hočem. Ali ni to prijetna eksistenca? Marsikateri grof, marsikateri knez in kralj ne živi tako imenitno kakor jaz, provizorno nameščeni pastir lenobe!« 

»Dovolite mi opazko. Zdi se mi, da ste čuden, nenavaden ptiček, gospodine doktorande!« 

»Skor aj ste zadeli resnico.« 

»Kje ste pa pravzaprav doma, gospod -?« 

»Krilatnik. - Doma sem pa pravzaprav tam, kjer se poljubljata večnost pa večerna zarja.« 

»Kako ste rekli? Kje domujete?« 

»Tam, kjer mladi popek začetka drži invalidni konec za ogoljeni frak.« 

»Ne razumem, dragi moj! Kaj, se to pravi?« 

»To se pravi: tam, med bikonkavno hipotenuzo in krevljasto konstruktivno kosekanto, kjer si plete Diana svetlobo in sence v pisane paradne vence, tam dom je moj.« 

»No, pa se niste slabo odrezali, gospod doktorand! Odgovor je bil natančen.« 

»Odgovor je bil pregnanten, jedrovit, bi dejal moj profesor entomologiae universae. - Preden nadaljujem, dovolite, da malo pokašljam.«  . Umolknila sva.

Dalje drugi pot. Kdo bi čečkal venomer?

 Na svetega. Jožefa praznik. 

»Ali imate kaj premoženja?« me je vprašala gospa Slokavka po kratkem molku.

»Nobenega.« 

»In bogatih sorodnikov tudi ne?« 

»Tudi ne. Sami berači so, kakor jaz. Moja teta Kukavica ima sicer nekaj grošev pokojnine, pa sproti znosi polovico v loterijo, polovico pa potrati za sleparska »zdravila«, ki jih ponujajo nesramni goljufi bolnikom po novinah, koledarjihi in pratikah. Da bi kdaj kaj podedoval za njo, tega se ni bati. Komaj bo za pogreb drugega razreda, ako sploh kaj ostane. To je tako jasno, kakor z maslom namazan cilinder. Sicer mi je pa ta teta že precej mrzla žlahta, v daljnem sorodstvu. Tudi njena moralnost ni posebno zgledna. Lahkomiselna grešnica je bila že večkrat v imenu postave zaprta zaradi izpoložbe otroka (§ 149 kaz. zak.) in še zmeraj nosi svoja jajca v tuja gnezda.« 

Gospa se je odmaknila na zofi od mene in vprašala dokaj nejevoljno: »Nemara imate bogatega strica v Ameriki?« 

»Strica imam, pa ni bogat, Tudi ne živi v Ameriki, ampak na Francoskem. Ime mu je Becasse. On vam je pravi ptič, moj stric! Ej, da bi se mi ljubilo govoriti! Becasse je strašno zapravljiv dedec. V vsak še tako neumni šport vtika svoj kljun. Morali bi ga pahniti pod kuratelo in ga postaviti pod policijsko nadzorstvo, dasi je ekscelenca. Zelo je ošaben in antipatičen in neolikan; niti ne ve, kako, mu je latinsko ime. Srce pa ima tako mrzlo, kakor žaba pod ledom. Sicer pa - de vivis nil nisi bene!« 

»1, nekaj bo pa le imel, ako je ekscelenca!« 

»V Normandiji ali kje ima posebne vrtove, poseben zavod za rejo polžev; pita jih z otrobi in solato. Ne vem, če mu to kaj nese. Tudi je veleposestnik hemoroid in drugih takih nevenljivih zaslug za domovino. in državo.« 

»Zakaj ga pa ni nikdar z nami doli v Afriko?« 

»Kolere se boji bol] kakor režečega se davčnega urada. Njegova žena, pardon, njegova gospa soproga je pa celo perverzna. Pravijo, da nosi jajca na osem ogalov, pa ne verjamem.« 

»Vidite, gospod snubač, moja Slokana je še premlada, še nima mature.« 

»Kaj pa je treba mature!« 

»Punca je vsa otročja in neumna; bodite no vsaj vi malo pametni!« 

»Milostiva, ne zahtevajte preveč od mene!« 

»Vse, kar je prav. Ne zamerite mi grenke besede - zdi se mi, da ste malo prismuknjeni.« 

»Ne malo, marveč prav pošteno! Ne baham se rad, toda, kar je res, je res! Vsak pravilno zaljubljen mladenič je prismojen, to je prav tako stara kakor zlata resnica. Zato tudi prav nič ne vprašam po doti. Ako daste Slokanici mlin za kavo in pa cekar perila, pa sem popolnoma zadovoljen. Slokana ljubi mene, jaz pa njo. Stvar je potemtakem v najlepšem redu. Zmeniva se!« 

»Slabo znamenje, ako je dota snubaču ob taki gospodarski stiski deveta briga. Obžalujem, da vaši želji ne morem ustreči.« 

»Potem sem pa presneto slabo opravil!« 

»Moja hči ima že drugega snubača.« 

»Vem, tistega onegavega barona, tistega Grillenkitzlerja. Star je možiček, star, zum Teufel ist der Spiritus! Piko ima na kljunu, velik falot je in še umazanec in skopuh povrhu.« 

»Pameten gospod je, inspektor, dobro službo ima.« 

»Inspektor dol ali gor, to meni prav nič ne imponira, Slokani pa še manj. Ona pravi, da ga je le pol moža, akotudi se postavlja kakor petelin na gnoju. Tedaj, milostiva, ali res ne bo nič?« 

»Nič. Obžalujem. Pustite našo punco pri miru, če ne, vas zatožim naši slavni bermandadi.« 

Molčal sem klasično, kakor izklesan od Praksitela. V salončku je bilo tako tiho, da sem slišal, kako si je v sosednji sobi moja ljubica frizirala svoje krasne kuštrčke.

Navzlic žalostnemu porazu sem veselo pomigal z repom in dejal: »Milostna, danes je šele sredpostna nedelja. Saj lahko počakam. Saj nisem tako siten! Morebiti pi p remislite?« 

»Jaz že ne!« 

»Jaz tudi ne! Brez zamere. Pa vesele velikonočne praznike!«

Tako žalostno se je predvčerajšnjim končala moja snubitev; jaz pa kljub temu veselo sedim na dilici in prebiram zaljubljena pisma svoje zveste ljubice.

 Judica - hopsasa! 

Veselo sedim na dilici in premišljujem svojo žalostno ljubezen.

Le prvi večer po snubitvi sem bil malo poparjen. Pil sem v kavarni »Pri zadnjem ficku« absint, pa sem bil zopet dober. Lete! Lete!

Vsak dan je drugačno vreme: zdaj gre dež in sneg, zdaj zopet sneg in dež. Dnevi so zaspani, pusti, hladni; skoraj neprenehoma piše zoprna sapa. Zamaknjenega v prijetno parfumirana rožnordeča pisemca zlate ljubice pa mene moti niti grdo vreme niti ponesrečena snubitev. Včeraj sem videl prvega metulja; gotovo je zmrznil, ako se ni prej obesil zaradi puščobe.

Tovariši mi zavidajo mojo nesrečno ljubezen; menda mislijo, da imajo samo oni patent na smolo v srčnih stvareh.

V sled materine prepovedi se ljubiva le še bolj vroče; kadar le moreva, letiva na rendez-vous, seveda le incognito. Čisto prav ima modrijan, ki veli, da nesrečna ljubezen tudi ni od muh.

Moja ljubica pa ni tako židane volje kakor jaz. Revica me ljubi s solzami. Zastonj ji poudarjam: kdaj se je zmenil pameten kljunač za dovoljenje staršev? Kaj nama mar, ali je najina ljubezen materi pogodu ali ne? Slokana kar ne more preboleti, da so mi dali mama košarico, pravzaprav že cel koš. Pravi, da so to strašno žalostne avspicije za najino bodočnost.

Zato se ubožica venomer joka, zdaj od bridkosti, zdaj od togote, zdaj od hrepenenja, zdaj zopet malo za, kratek čas. Njene vrele solzice bi omehčale in otajale vsak ledenik; materino srce pa je žalibog trdo kakor bob.

Tiha nedelja je danes ... Judica.

Popoldne sem se šel brez pelerine izprehajat, ko je posijalo sonce. Šel sem poslušat, kako že kaj trava raste. Po lesu zeleni. Ponekod je vse višnjevo pomladanjega žafrana.

Zvečer sva se sešla ob Mokrem jarku in se poljubljala na mehka tankočutna kljuna. BiJo je krasno! Peli so vsi drozgi in ščinkavci; celo sove in skovirji so iz prijaznosti pri večernem koncertu.

Neumni Rekordavzar naju hodi še zmeraj zalezovat. Strelja ko Turek in kolne ko Madžar ember. Ali nikdar se delikatna lupina najinih duš ne bo kadila na krožniku tega požeruha! Ali ni tepec, da se toliko trudi zaman? Kako nerodno lazi prazen domov po opolzkih stezah, v temi, v blatni obleki, s pobitim nosom, z opraskanim obrazom! Butec!

Ob sedmih je plaval prvi krajec nad zapadnimi hribi kakor zlat čolniček. Krasno je nebo meseca marca; v višavah se sveti ozvezdje Orionovo in Sirij, najsvetlejša stalnica. Ali še lepše se svetijo oči moje ljubice. Ah, tem lepim očem se je posrečilo, da sem shujšal na dve sto in osemdeset gramov!

Dolgčas je na tem svetu, kadar ni Slokane zraven mene. Jaz pa le veselo ukam in, kadar je mraz, se grejem v topli kavarni; tam imam kredit do 1. aprila. Juhuhu!

 Palmarum - o jerum, jerum, jarum! 

Po Tihi nedelji je zopet deževalo, naposled se jele padati goste drobne snežinke. V torek zjutraj je bilo vse pobeljeno; sani so cingljale skozi gozd. Kmalu pa je zopet posijalo ljubo sonce skozi razpokane oblake. Kaplje so kapale z drevja, veter je omel sneg z vej. Slabo vreme v začetku tedna je imelo zame ugodne posledice. Slokanina mamica so se temeljito prehladili, ker so leteli brez dežnika in brez mufa na izprehod.

Tako nama je bilo mogoče, da sva se sešla vsak večer, ker je guvernanta vsa zatelehana v kinematograf. Vsak dan proti večeru sem poslal drozga, da je zapel pod Slokaninim okencem:

A cheval, a cheval!

Du retour

Le declin du jour

A donne le signal.

Les princes ren trent au chateau.

Pour nous, maintenant, rendez-vous nouveau!

Lepo vreme je bilo stanovitno. Vrnile so se lastovice in babnice so jele nabirati regrat po travnikih. Palmarum ... prišla je Cvetna nedelja. V večernem mraku sva bila zopet skupaj.

»Kaj pa gospa mama?« sem vprašal ljubico. »Kihajo.«

»Kaj? Še vedno?« 

»Še vedno imajo pasji nahod pa oslovski kašelj tudi in povrhu jih boli še plomhirani kljun.« 

»Uboga revica. In guvernanta Švigašvaga?« 

»Guvernanta Šv1igašvaga jo je pa, hvala Bogu, popihala s svojo culo na velikonočne počitnice. Bog jo nesi!« 

»Bog daj, da bi tvoja mamica kmalu ozdraveli, akotudi mi niso nič kaj naklonjeni. Samo koristni pasji nahod naj bi jim pa le ostal še nekoliko časa, da bi midva randevucala bolj brez skrbi! Mislim, da zadostuje, ako Jim iskreno želim, da

se iznebe kašlja in bolečin v popravljenem kljunu. Drug zet bi jim nemara privoščil še četrto bolezen.« 

Jel je pihati hud veter. Letala sva hitro in nizko in se poljubljala brez konverzacije. Pravzaprav pa sva se veselila močne sape, ker take dni ostaja Rekordavzar lepo doma in naju nihče ne moti z neumnim pokanjem.

Hura! Jutri, 1. aprila se pričenja za nas kljunače lovopust! Živio!

 Velikonočna nedelja, 7. aprila. 

Aleluja! Moja ljuhica nosi že slamnik. Skozi gozd prihaja vedno več bicikljev. Gospa Slokavka pasejo še zmeraj nahod. Diana me je usiišada; večno ji bom hvaležen.

Davi sem malo pofantaziral, popoldne pa koval načrte. V daljavi so peli velikonočni zvonovi.

Bil je miren večer. Drevesa so bila tako tiho, kakor da jih veter nikdar ne bi bil učil šumeti. Po lužah in mlakah so muzicirale napihnjene žabe. Najini telesci sta se udobno gugali v mlačnih valih prijaznega zefirja. Potlej sva sekala pirhe in jedla potice.

Moja ljubica je nenavaden biser. V njeni duši domuje velika fata morgana nebeške fantazije. Slokana je še strašno nedolžna in verjame, da neso zajke jajca in da se vale žrebički iz buč. O sancta simplicitas! Ali bo srečen najin zakon!

Le nekaj je motilo najino srečo. Dasi nas lovci od 1. aprila ne smejo več streljati, vendar poka Rekordavzar še vedno s svojo risanico za nama. Za njim sedi pes in si preganja bolhe. Zraven gospoda stoji kosmati lovski sluga Janez Jeruš. Slišal sem njiju kanibalski pogovor:

»Jeruš, pomilujem vsakogar, ki še ni okusil kljunačeve pečenke, garnirane z razsekljanim drobjem.« 

»Gospod, meni je ljubši požtrek grenkega pa klobasa.« 

»Jeruš, kdor ni užival pečenega kljunača z gomoljikami in šampanjcem, ta ne ve, kaj je dobro na svetu!« 

»0, gospod, da bi smel jaz streljati! Dovolite mi!« 

Tako sta se menila morilca. Pa pravijo, da v Evropi ni nobenih barbarov več! Mraz me je izpreletaval ob njiju pogovoru.

Na ženitovanjski izlet poletiva z ljubico na Popokatepetelj, kjer ni ne davkov ne vojaške službe ne požrešnih Rekordavzarjev Tjakaj jo pobriševa, ne pa morda v Ameriko, da nam

onegava policija s svojimi nevoščljivimi telegrami ne pokvari veselja do popotovanja in spoznavanja širnega sveta. Žalostno je, da bova morala zapustiti milo domovino, pa - saj se vrneva, kadar bova imela svoje štiri otroke; tedaj naju bodo morali mama Slokavka blagosloviti in - molčati kakor razbit gramofon.

Lepo je svetil mesec, v duši moje otožne ljubice pa je bila tema kakor v kozjem rogu. Prekmalu je prišla bolnozelena ura ločitve.

 Quasimodogeniti - nobenega več ni ... 

Jaz, Janezek Skovir, vse modrosti doktor, sem našel ta dnevnik veselo zaljubljenega doktoranda Krilatnika.

Vsak roman imej svoj konec, svoj repek. Zato in pa iz simpatije do rajnega pisatelja naj dostavim zadnje poglavje iz svojega raskavega krermplja.

Gospa mamil Slokavka so se iznebili nahoda in guvernanta Švigašvaga se je s svojo culo vrnila z velikonočnih počitnic. Pomilovanja vrednemu zaljubljenemu paru so napočili žalostni časi.

Trdovratna mama se niso vdali, Krilatnik in Slokana pa tudi ne. Vendar nista odpotovala na Popokatepetelj, kakor sta bila nameravala.

Svatbo sta priredila na prijaznem ozkem travniku ob Mokrem jarku. Povabila sta tudi mene. Imeli smo se izborno. Ženin Krilatnik je preskrbel vsega potrebnega v izobilju. Bil je židane volje, dasi je bila vsa ofcet kar na puf. Venomer se je smejal in prepeval meni na čast našo narodno himno:

Čuk se je oženil,

tralala!

Sova ga je vzela,

hopsasa!

Toda le kratek čas sta uživala Krilatnik in Slokana sladkosti zakonskega življenja.

Danes, na belo nedeljo, 14. aprila je bil deževen, mlačen, skoraj topel večer. Ob takih večerih letajo kljunači nenavadno

počasi in se oglašajo razločno. Tudi Krilatnik in Slokana sta letala na krilih zakonske ljubezni.

Prišla sta pa nedeljski lovec Rekordavzar pa njegov Janez Jeruš, homo šnapsiens. In dasi so kljunači že zdavnaj v prepovedanem času, je Rekordavzar dovolil Jerušu, da je tudi ta streljal na Slokano in Krilatnika. Tako malo se brigajo nekateri lovci za Iovopust. O tempora, omores!

Ko je kosmati Janez Jeruš sprožil prvikrat, je zgrešil, zaklel in se počasi popraskal, kakor bi igral kitaro.

Tudi drugo pot ni zadel Jeruš nobenega kljunača, marveč le bukovo vejo; iznova je zaklel, se pridušil in se popraskal tako hitro, kakor bi igral na tamburico. Potem pa je zopet uabil obe cevi. O jerum, trikrat jerum!

Krilatnik in Slokana, oba sta se mu smejala. Toda tretjo pot je sprožil Jeruš na trideset korakov. Bum! Bum! O quae mutatio rerum!

Jeruš, Jeruš! Kaj si naredil na Belo nedeljo, 14. aprila zvečer!

Pes je aportieal oba mrliča.

»Dubleta, dubleta!« je kričal Rekordavzar, skakal in plesal kakor obseden in obetal Jerušu polno bučo grenkega.

Pri Slokani so našli par čokoladnih bonbonov. O tempora! Pri njem pa tudi niso iztaknili nič drugega kakor dopisnico sitnega krojača, ki je bil Krilatniku pufal kompletno pomladansko obleko. O mores! Rekordavzar je iz peruti, od palcev, izpulil ogalnice, bela in rjavkasta perca, ki jih imenujejo gorenjski slokarji čutice ter jih kot trofejo nosijo prišite ali zataknjene za klobučnim trakom.

Ubogi par niti po smrti ni bil združen: Krilatnika je pojedla gospa Milena Rekordavzarjeva, Slokano pa Rekordavzar. Miserere! Deviška Diana, zakrij si obraz!

Solze odkritosrčne žalosti mi silijo v oči, kadar pomislim, da pri tej pojedini ni bilo tudi mene. Finis gloriae!