Veseli Janez in čemerna Katra
| Veseli Janez in čemerna Katra. |
| |||||||||||||
Ko je zagledal Janez luč sveta, se je že smehljal. Njegov obraz je bil nalašč za smejanje ustvarjen. Njegova lica so bila okrogla in so se svetila kakor zrele češnje. Na vsakem licu je bila majhna luknjica, v kateri je tičal smeh. Usta je imel zaokrožena na smeh in Janez se nikakor ni mogel kislo držati. Ko so ga nesli h krstu, je pokazal prvič svojo veselo naravo. — Drugi otroci zaženo navadno velik plač, ko jim položi duhovnik zrnce blagoslovljene soli na jezik. Janez se je pa oblizoval, kakor da bi imel sladkor v ustih, in se smejal. — Vesela narava Janezova je rastla z njegovo starostjo in močjo. Smejal se je doma, v šoli, v cerkvi, smejal se je z drugimi in sam s seboj. Vsak štor in vsak kamen, vsak črv in vsak hrošč, vsak trn je zbudil v njem smeh. Smejal se je vsemu. Celo v takih žalostnih položajih, ko so se otroci tresli joka in strahu, se je on tresel od smeha. Nikjer ni videl kdo Janeza jokati se. Nekoč je bil v šoli zaradi svojega vednega smejanja od učitelja kaznovan; ko pa je pretrpel šele polovico kazni, se je zopet začel naglas smejati, ker ga učitelj enkrat z udarcem ni dobro zadel. Sedaj se je smejal še učitelj in kazen je bila odpuščena. Večinoma si je pa Janez vse pridobil s svojim smehom. Kdorkoli ga je videl tako prisrčno smejati, ta mu je moral nehote pomagati in posledica tega je bila, da je bil Janez vedno v veseli družbi.
Čitatelji pa vsled tega ne smete misliti, da ni bilo v Janezovi glavi vse v redu. Janez ni imel niti kakega koleščka preveč, niti premalo, ampak je bil popolnoma pameten človek. Smejanje mu je že v naravo prirastlo. In zaradi tega se je on počutil čisto dobro in je nosil svoj križ mnogo lažje kot drugi Evini otroci v tej solzni dolini.
Večkrat se v tem trnjevem pozemeljskem življenju zgodi nekaj zelo pomenljivega, da se namreč dve popolnoma nasprotni reči združita, n. pr.: sladkor in poper, volk in ovca, oko in pesek. Prav to se je zgodilo tudi v Janezovem življenju. Janez se je poročil s čemerno Katro. — Ne morem opisati Katre, samo toliko naj rečem: Katrin obraz je bil pust kot pepelnična sreda; to je bila najboljša podoba sitnarjenja; jezila se je na vsako smet na tleh, na vsako pegico na zidu, prav tako, kakor se je Janez vsaki izmed teh reči smejal. Katra je trdila zmeraj, da se ji je žolč razlil po krvi in da je zato bolna. Janez je pa zmeraj trdil, da ji bo že on izgnal žolč iz krvi. — Ta dva sta se torej poročila. Že pri poroki je bilo nekaj smeha, nekaj pa jeze. Katra ni hotela reči »da«, ker je duhovnik prej vprašal Janeza, ne pa njo v privoljenje. Janez je pa že začel kihati; moral je žepni robec držati pred usti, da se ni na glas smejal. — V novem stanu bi smeh Janezu kmalu prešel. Ako bi ne bil on tak veseljak, bi se mu usta kmalu na »kislo« navzdol zaokrožila.
Katra je kakor nevihta letala okrog hiše, nič ji ni bilo prav; jezila se je, ker so bila tla črna in miza bela, ker je bil dimnik odznotraj sajast in ne odzunaj, ker so bila okna prozorna itd. itd. Posli so imeli svoje cule na ramah, noben ni mogel pri tako jezični kmetici dalje časa vzdržati. Tudi Janez bi bil že zdavnaj rad obesil popotno torbo na ramo, pa ni smel. Zdelo se je, da je Katri zmeraj več žolča v kri steklo. Janez pa, namesto da bi ženi žolč izgnal, je postal še sam jezičen.
Janez si je mislil: »Tako ne more dalje iti ... bomo videli, kdo se vda.« Potem je šel v gostilno pri »belem volu« in si je naročil zdravilo proti srčni razburjenosti. Hotel je namreč ženi enkrat do dobra povedati »kar ji gre«. Toda zdravilo je doseglo ravno nasprotno, kar je nameraval Janez. On je hotel postati jezen, da bi potem v prazniško strogih besedah povedal »kar ji gre«, sedaj pa se mu je srce otajalo kakor vosek; nič drugega ni bil zmožen, kot venomer se smejati. Z mehkim srcem in veselim licem je prišel domov. Katra je kakor divja planila nanjga pri stranskih durih: »Pijanec, potepuh, zabit, ti boš ...« Dalje ni mogla, ker se je Janez začel tako glasno smejati, da ga ni mogla prevpiti. Ko se je pa Janez nehal smejati, je začela zopet: »Šema, ne znaš drugega kakor zijala ...« »Haha, hahahaha, haha ...« se je začel Janez smejati tako glasno in jasno, da se ni slišalo ženino zmer janje. Še enkrat je Katra poskusila: »Saj si že napol neumen ... kaj ti treba še v gostilno ...« Janez pa še glasneje : »Hahahaha, haha, hahaha ...« Posli so pritekli vsi skupaj in vpili in se smejali iz polnih grl. Katra je postala za trenutek mirna, potem pa je odvihrala v svojo sobo, obrnila glavo proti steni in ni jedla nič, kakor nekdaj kralj Ahub v starem zakonu. Mislila je, da bo s tem svojega moža najbolj spokorila. Ta se je pa veselo smejal spodaj, kar je še povečalo njen srd. Postala je celo bolna. To je bila pa- le hinavščina. Z jezo je prišla majhna mrzlica. — Janez je moral iti po zdravnika. Seveda je zdravniku popolnoma raztolmačil vzrok bolezni. Zdravnik se je malo smehljal, potem pa vstopil. Dal je Katri prašek in rekel: »Ukazati Vam moram popoln mir. Čuvati se morate pred vsako razburjenostjo, ako hočete dočakati pomladi, Zelo slabo izgledate in srce Vam tako sumljivo bije.« Žena je obledela, Janez je pa zagnal doneč smeh. Žena je postala rdeča kakor rak. Sklonila se je v postelji kvišku in kričala, kar je mogla: »A tako, lump! ... Kajne, rad bi se me iznebil! ... Nak-a, tega pa ne ... Čakaj, zanalašč bom ozdravela!« — In res, Katra je vstala in bila zdrava.
Zdravnikove besede so pa vendar naredile nanjo globok vtis. Ni jih mogla več pozabiti. — Eno uro potem, ko je postala naenkrat zdrava, je sklenila vse svoje moči obrniti v to, da izruje iz sebe vsako korenino razburljivosti. Kadar ji je hotel stopiti žolč v kri, se je spomnila zdravnikovih besed in takoj se ji je kri ohladila. Tako si je Katra počasi pridobila mirnejšo naravo. V nekaterih letih je postala tako vesela kot njen mož in žolč je bil iztiran iz zadnjega ko- tička. Janez je zmagal. — Katra živi še sedaj in je zelo potrpežljiva mati. Ali živi še Janez, — ne vem. To sem pa prepričan, da, ako se ne smeje več na tem svetu, se smeje gotovo v večnosti.