Star rogač je z rogačico
praznoval svoj rojstni dan,
čmrlja je poslal z novico,
da je vsak na veselico
pod stoletni hrast pozvan.
Prva v vas je priskakljala
tja kobilica gospa:
v desni roki je držala
šopek cvetja za oba.
Kakor nor je dirjal muren
preko travnikov pod hrast,
bil je bolj od strele uren,
da rogaču izkaže čast.
S tovorom je priletela
vsa zasopla še čebela,
sedem pik mu poklonila
je polonica iz krila.
Pajek mrežo je napredel,
dolgo najmanj tri pedi,
da rogač bi nanjo sedel,
ko bo konec hrupnih dni.
Kot meglice – krasotice
priletele so mušice,
da z metulji lahkokrile
bi rogača obkolile.
Švigali so pri večerji
sem ter tja kačji pastirji,
svoje lučke so prižgale
v temi še kresničke male.
Kot oblak v večerni zarji
pribrenčali so komarji,
manjkali na veselici
niso prelci ne pedici.
To so jeli, to so pili!
Ah, kako jim šlo je v slast!
Kapice vse napolnili,
da se je upogibal hrast ...
Zjutraj pa so jih zbudili
pujski, ki so zakrulili,
ko so vdrli tja se past.
