Veter jo je obiskal...
| ← Vrag - tesar | Veter jo je obiskal... Lojze Zupanc |
Trije bratje - trije veseljaki → |
| |||||||||||
Na Produ pri Gornjem gradu je živela jezljiva gospodinja, ki je bila takšna zaderika, da je vsako peko kruha začinila s kletvinami. Kadarkoli je vsajala hlebe v peč, je zapihal veter, da so ji istike iz peči silile v obraz.
Nekega dne je bilo gospodinji te šale dovolj, pa je zaklela:
»Oj, ti prekleti veter! Če bi te dobila v pesti, bi se ti že maščevala za nagajivost!«
Vetru pa se je zamerilo, da ga jezljiva ženska preklinja, zato je sklenil, da jo bo obiskal na njenem domu.
Ko je čez par dni Prodnica spet mesila testo, je na vrata njene bajte potrkal neznanec z dolgo, sivo in divje razmršeno brado pa tako raztrgan, da so cunje kar visele z njega... Kašljajoč in od težke hoje sopihajoč je prosil, če se sme pogreti pri topli krušni peči.
»Kar sedi in pogrej se!« je odvrnila ženska, ne da bi došleca pogledala.
Neznanec je sedel k peči, prav k žeknu, in potožil z drgetajočim glasom:
»Uuuuh, kako me zebe! Pa lačen sem tudi. Kaj toplega bi popil, če mi daste, gospodinja.«
Prodnici se je starec zasmilil, zato je z burklami pori¬nila v peč poln lonec mleka, pogreto mleko pa ponudila neznancu, rekoč:
»Napij se toplega mleka pa se boš ogrel!«
Šele takrat pa je starca natančneje pogledala in se začudila:
»Joj, joj, kakšen pa si? Saj si ves raztrgan in razmršen! Nič čudnega, da te zebe, ko pa, si tako slabo oblečen, zunaj pa je mraz, da bi še jajce v kuri zmrznilo.«
In pohitela je v izbo po star kožuh ter ga darovala starčku. Le-ta pa je povedal, da ima za seboj že dolgo dolgo pot.
»Dirjal sem po gorskih grebenih,« je pripovedoval, »da so se vitke smreke klanjale pred menoj. Hitel sem skozi krošnje stoletnih dreves; veje so mi pulile brado in lase, me vsega razmršile, a vse sem pretrpel, da sem le prišel k tebi na obisk. Po plačilo sem prišel, Prodnica, ker me preklinjaš in mi groziš z maščevanjem. Glej, zdaj sem tukaj in čakam, kaj mi boš nahudila.«
»Kdo pa vendar si?« se je zgrozila gospodinja.
»Veter sem!« je zatulil starec in vstal izpred peči ter pričel rasti in rasti, da je nazadnje z glavo segal prav pod strop. »Tvoja sreča, da si bila vsaj danes usmiljena z menoj, drugače bi te raztrgal v cunje in razpihal po Menini!«
Še enkrat je zatulil, da se je zamajala bajta, potlej pa skozi žekno izginil v peč, se skozi dimnico izrinil na podstrešje, kjer je nekajkrat divje zaplesal, nato pa skozi strešno lino odbučal na vrh Menine planine.
Prestrašena gospodinja se je kar sesedla od groze. Nikoli več pa se ni jezila, kadar ji je pri peki kruha ponagajal — veter.