Vetrinje
Vetrinje Leopold Legat |
Vetrinje, maj 1945.
|
Počasi na stopnišče stare opatije lega
prežarjeni večer utrujen k najinim nogam.
Nemir večerni nama plahe misli bega,
vprašujem se, kje gre naša pot in kam.
Na oni strani ribnika luči so v vodo pale
in zdaj jih vidim v tvojih žarnih očeh.
Kot so v gladini ribnika luči in sence se vrstile,
tako vrstita v tebi se bridkost in smeh.
Večer ugaša. Luči so zbledele:
"Pozabi vse in le poljub mi daj v slovo,
vse te večerne sanje so se obletele,
bodiva trezna, voščiva si lahko noč.
Na oni strani so trobente povečerje že zapele,
na svidenje, podaj mi še roko!"