Ide dekle v gozd zeleni,
ondi zvije tri kožulje,
in nabere sladkih jagod,
tri kožulje sladkih jagod
za vezílo mili majki. –
Zveri strelja knez po gozdu,
huda žeja ga obide,
in ni vode v celem gozdu,
da pogasil bi si žejo.
Truden celi gozd obhodi,
k deklici ga pot pripelje.
Prime jo za belo roko,
pa ji tako beseduje:
„Drago dete, dobra duša!
Komu jagod tù nabiraš?
Ali za-se jih nabiraš,
ali dala boš jih bratu,
ali sestri, ali otcu,
ali mili majki svoji?“
Odgovarja mlado dekle:
„„Ne nabiram za-se jagod,
in po rojstvu sestre nimam,
brata vzela mi je vojska,
otca krije černa zemlja;
mili majki jih nabiram,
mili majki za vezílo;
rada kaj za god bi dala,
pa uboga nimam česa;
toraj šla sem v gozd zeleni,
in nabrala sladkih jagod
mili majki za vezílo.““
In zavrača knez ji tako:
„Drago dete, dobra duša!
Ali dala bi mi jagod?
Mene muči žgeča žeja,
in ni vode v celem gozdu,
da pogasim hudo žejo.“
In podá mu dekle kožulj,
polen kožulj sladkih jagod.
Zverne knez ga v lovsko torbo,
pa nasuje ga s cekini,
in ga dá ji v belo roko,
ter ji lepo beseduje:
„Drago dete, dobra duša!
Dobra hčerka dobre majke!
To ti bodi za plačilo,
za plačilo tù na zemlji,
za vezílo dobri majki;
Bog ti bode lepše plačal,
ker poštuješ milo majko
in napajš žejne lepo.“
Spred oči ji knez odide,
pa na dom se verne dekle,
majki ljubi belo roko,
pa vezuje jo prelepo, –
lepe dari ji daruje:
dva kožulja sladkih jagod,
tretji kožulj svitlih zlatov:
„Mila majka, dobra duša!
To nabrala sem ti v gozdu
za vezílo k tvomu godu!“
