Višja živina
| Višja živina Rado Murnik |
| |||||||||||||
Narednik Apis je letal že tretji dan ves razburjen okoli, zakaj bližal se je nevarni pomladanski ogled.
Po vsej vojašnici pod Križevcem so čedili, umivali, pometali in šivali na vse pretege, zlasti pa pri Apisovi stotniji. Ves dan so fantje včeraj pomerjali paradno obleko. Računski podčastnik je ni dal nič kaj rad iz rok, saj nova uniforma ni zato, da bi jo nosili vojaki, ampak da leži lepo spravljena v podstrešnem skladišču.
Apisu je bilo pravzaprav ime Kokoschinegg. Mož je bil navdušen nemškutar. Strastno je sovražil mater in jezik in ga lomil res barbarsko. Nekoč je razlagal moštvu glorijo svojega nedosežnega dostojanstva in hotel povedati, da je on, gospod narednik Kokoschinegg, višje bitje, pa se mu je zaletelo; bleknil je, da je višja živina. Poreden enoletni prostovoljec ga je obto skrivaj imenoval Apisa po svetem biku, katerega so častili pri smojeni Egipčani.
Napočil je dan, ko pride general ogledavat polk. Nekateri vojaki so vstali že ob treh in snažili pa krtačili in krtačili pa snažili, da se je vse kadilo. Ko je zatrobil trobar budnico in molitev, je bila Apisova stotnija že vsa pokonci.
V zadnjem kotu prvega voda je sedel enoletni prostovoljec-medicinec Jamnik, mahal z rokama in kričal: »To ti je zabava! Živio! To ti je zabavica, juhu!«
Tedaj je prihitel narednik Kokoschinegg in zavpil: »Vi enoletnik! Nikar se ne veselite tako razuzdano in glejte, da takoj dobite prostovoljske trakove na rokave! Še zdaj jih nimate! Vi ste sploh naj predrznejši prostovoljec vsega sedemnajstega polka, nimate prav nič vojaškega duha v sebi in ga ne boste nikoli imeli!«
Jamnik je molče oddal suknjo in črno-žolta trakova krojaču, ki je reva že komaj migal vsled včerajšnjega napora. V sobi je bilo vse narobe. Povsodi je bila nakopičena stara in nova obleka itd. V mraku in v tem dirindaju ni nihče opazil, da je Jamnik vzel nove hlače prostaka Hrusta, največjega moža, in stopil z njimi v nasprotno sobo četrtega voda, kjer so najmanjši fantje. Ondi je položil dolge hlače na prvo posteljo, vzel prav kratke in jih zopet skrivaj dejal na Hrustov kavalet. Potem je šel v kantino kavo pit.
Ko se je vrnil, se je vse smejalo Hrustu. Dolgi junak je žalosten stal pred narednikom Kokoschineggom; oblečene petelinčkove hlače so mu segale komaj do kolen. Apis se je tresel od jeze.
»Ali sem vam dal te hlače, kaj?« je zatulil. »Ali vam ni bilo včeraj vse prav? Verfluchtes windisches Luder!«
Tedaj je prignal razvodnik majhnega moža, ki so mu hlače silile zgoraj pod pazduho, spodaj pa jim ni bilo videti ne konca ne kraja, tako so bile nagubane. Moštvo se je krohotalo, Apis je divjal.
»Tiho! Jaz vam že pokažem, le smejajte se! Hrust! Če bi bili vi tako dolgi, kakor ste neumni, bi sede lahko prižigali viržinko na solncu! In ti, pritlikavec, ti si pavian, šimpanz, gorila! Ali veš kakšen je gorila? Če ne veš, pa se poglej v ogledalo! Pa zdajle ne! Zdaj menjaj ta hlače, zverini zavrženi! Kaj se režiš, Hrust? Ne veš, kdo sem jaz?«
Hrust je molčal.
»Zakaj niste odgovorili gospodu naredniku, da so višja živina!« je dejal Jamnik Hrustu, ko je odšel Apis v pisarnico. »Naš gospod feldvebelj so višja živina! Saj veste, da so se sami imenovali tako. Vidite, takole ga pihnejo!«
Vojaki so zadeli telečjake in zvite plašče na rame, se opasali in se postavili s puškami v dolgo vrsto. Še enkrat je pregledal Apis vsakega posebej.
»Hrust, kaj se režiš!« je renčal. »Drži se resno in ne tako prijazno, kakor orangutan, kadar mu pride vsa žlahta voščit srečno novo leto in vesele praznike! In ti, Jeran, ne stoj tako grbavo, kakor dromedar, ki obhaja svojo diamantno poroko! Kje pa imaš drugi plaščni jermen, kaj?«
Jeran je previdno molčal.
»Ali vam nisem dal včeraj novih jermenov? Ali jih jeste ali kaj? Zverine! Jeran, pojdi v kancljijo še po enega, ampak plačal ga boš! Marš! — Zakaj pa nisi očistil rože na čaki, Zavasnik, kaj? Jaz ti že pomagam, mrha lena! Takoj jo osnaži, marš! — Upam, da imate v tornistrih vse tako zloženo, kakor je predpisano. Videl sem že dosti lahkomiselnih ljudi, ki menijo, da je vseeno, če je krtača na vrhu, v sredi ali spodaj. — Tratar, govedina! Zakaj si nisi zapel vrhnega gumba! Ali hočeš takle nag pred ekscelenco?«
Apis je pregledal vsakega spredaj in zadaj.
»Opominjam vas, da glej vsak gospodu generalu ostro in korajžno v oči. Ne pa tako tutkasto, kakor tamle Hrust, ki se drži tako prijazno, kakor pri fotografu. In če gre ekscelenca dalje, obračajte glave in glejte za njim! Kadar bomo defilirali, iztegujte kolena, ne tecite in ne rinite zdaj skupaj zdaj narazen kakor harmonika. Kdor ne bo pazil, bo zaprt, da bo črn kakor kava. In gospod stotnik mu ne dajo nobenega dopusta več. Opozarjam vas še enkrat, držite svoje preklete rilce lepo pokonci, če ne — pozor!«
Pristopical je gospod lajtnant Flamingo in pregledal ljudi. Na Jeranovi rami je zagledal pol pike prahu. Ves srečen je zarenčal nad vojakom: »Po katerem dimniku si pa ti plezal za parado, da si tako umazan! Osnaži se, marš!«
Poročnik Flamingo je pregledal vso stotnijo. Po stopnicah so zažvenketale ostroge. Dnevni desetnik je odprl vrata, vstopil je stotnik Mora. Tudi on si je ogledal vsakega moža. Dva sta morala premenjati čaki, trije so bili opasani previsoko.
»Danes stopi lahko pred generala vsakdo, ki se hoče pritožiti ali česa prositi,« je dejal stotnik naposled. »Danes ni treba za to nobenega raporta, nikomur se ni treba javiti pri višjih. Vsak sme naravnost pred generala. Infanterist Hrust, ne držite se tako prijazno, prijaznega vojaka se ne boji noben sovražnik!«
Stotnija je odropotala na dvorišče. Kmalu je bil zbran ves polk. Straža pri vhodu je pozvala tovariše k puškam, general je bil tu. Korenjaški vodnik je poleg tankega pobočnika prinesel polkovno zast. iz stražnice. Zadonela so polkovnikova in majorjeva povelja, vojaki so pogledali na desno. Vsi bobnarji so bobnali, vsi trobarji so trobili generalni marš, godba je zaigrala Cesarsko in utihnila.
General je korakal od stotnije do stotnije. Naposled se je bližal tudi Apisovi stotniji. Menda je že oddaleč ugledal zadovoljni obraz velikega Hrusta. Mož mu je ugajal; zato se je ustavil pred njim in ga nagovoril prijazno:
»Pofejte mi, kako je ime fašemu gospodu stotniku!«
»Gospod general, javljam naj pokorneje, gospodu stotniku je ime Mora,« je odgovoril Hrust.
»Pofejte mi, kako je ime vašemu feldvebeljnu!«
Hrust je odprl usta, toda zaprl jih je takoj zopet.
»No, povejte, kako pravijo vašemu feldvebeljnu!«
»Višja živina!« se je odrezal Hrust s srečnim nasmehom.
Hrust je romal za dva tedna v zapor, narednik Apis pa se je dal prestaviti k nemškemu polku.