Vice.
| ← Smrtni angelj na zemlji. | Sto narodnih legend Anton Kosi |
Veselo in žalostno. → |
| |||||||
Bolen star menih je ležal,
Bolen ležal, bridko vzdihal,
Bridko vzdihal, milo tožil,
Milo tožil, vroče prosil,
Da bi vendar že prišla mu
Ljuba smrt in pokosila
In zatrla in končala
Mu nesrečo in bolezen.
Sliši ljubi Bog v nebesih
Na prestolu svojem zlatem
Sredi angeljev bliščečih –
Sliši ga ter ga usliši.
Migne angelju kraj sebe,
Naroči mu in veli mu:
»Spusti hitro se na zemljo,
Stopi k bolnemu menihu
Ter mu reci in naznani,
Da mu dajem na izbero:
Ali bode bolan trpel
Še tri leta tam na svetu,
Ali pa umre in pride
Za tri ure v trde vice,
Da omije zadnji madež
Svojih grehov in slabosti,
Preden more semkaj v srečo,
Večno srečo in veselje.«
Sluša hitro vrli angelj.
Naglo se spusti na zemljo,
Stopi k bolnemu menihu
Ter mu reče in naznani:
»Čul je, o menih nevoljni,
Čul je ljubi Bog v nebesih
Tvoje vzdihe in tarnanje,
Tvoje prošnje smrtiželjne.
Čul jih je ter jih uslišal:
Tebi daje na izbero:
Ali bodeš bolan trpel
Še tri leta tu na svetu,
Ali pa umreš in prideš
Za tri ure v trde vice,
Da omiješ zadnji madež
Svojih grehov in slabosti,
Preden moraš iti v srečo,
Večno srečo in veselje. –
Voli sam, a modro voli!«
»Oh, le v vice, naglo v vice!«
Brž veli menih nevoljni;
»Reci Bogu, dobri angelj,
Da bi zlo končal mi hitro,
Da bi naglo vzel me v vice –
V vice, v vice, dobri angelj!«
Angelj tiho z glavo zmaje,
Splava brzo v raj bliščeči.
Trikrat Bogu se prikloni
In pove mu čudno voljo
Malomodrega meniha.
Nasmeji se Bog v nebesih,
Ljubi Bog v nebesih krasnih.
Reče smrti, svoji dekli,
Naj se napoti k menihu,
Vzame dušo mu v telesu
In preseli v trde vice.
In umre menih nevoljni,
Pride v vice, v muke grozne,
Da jih ne bi dopovedal,
Če bi noč in dan govoril.
Bridko vzdiha, grenko joče
Mož nesrečni v trdih vicah;
Kar prikaže se mu angelj:
»No, kako je mož nemodri?
Je li, s tem si zadovoljen,
Kar si sam izbral in hotel?« –
»Oh, kaj bil bi zadovoljen«,
Vzdihne bridko tožni starček,
»Ko si me tako ukanil:
Rekel si, da bodem trpel
Tu samo tri kratke ure:
A minila že so leta,
Mnoga dolga, dolga leta,
Kar že tu medlim in plakam
In trpevam muke grozne,
Da jih ne bi dopovedal,
Če bi noč in dan govoril.«
»Oj, ne bledi, mož nemodri«,
Pravi mu dobrotni angelj.
»Niso leta še minila,
Ni minil ni eden mesec,
Ni še kratka četrt ure,
Kar umrl si, kar tu vzdihaš:
Tvoji bratje v samostanu
Niso ni še utegnili
Sveč kraj trupla ti prižgati:
Toli malo časa tu si.
Ali tebi se dozdeva,
Da si tu že mnoga leta,
Mnoga dolga dolga leta,
Ker so muke tu strašnejše,
Vse strašnejše kot na zemlji:
Muke v vicah – muke grozne,
Da jih ne bi dopovedal,
Če bi noč in dan govoril.«
Vzdihne milo tožni starček:
»Oh, kako li bodem trpel
Tu še toli dolgo časa,
Oh, kako li bodem trpel!«
»Bog je dober in usmiljen«,
Pravi siromaku anglej.
»Daje novič ti na voljo:
Ali trpi tu tri ure,
Ali vrni se na zemljo,
Da prenašaš še tri leta
Svoje prejšnje bolečine,
Da omiješ zadnji madež
Svojih grehov in slabosti,
Da očiščen pojdeš lahko
V večno srečo in veselje.«
In menih vesel zavriska
In srčno zaprosi Boga,
Da bi vrnil se na zemljo
V svoje prejšnje bolečine!
Bog je dober in usmiljen.
Vrne se menih na zemljo
V svoje prejšnje bolečine
In trpi jih še tri leta
Mirno in molče in tiho,
Svojim bratom razlagaje:
Naj bi voljno vse trpeli
Tu na zemlji, da ob smrti
Bi zleteli koj v nebesa:
Bolje je trpet' na zemlji
Dolge veke nego v vicah
Eno samo kratko uro.
Jož. Mart. Kržišnik.