Vidov angel
| Vidov angel Peter Svetina |
| |||||||||||
1.
Vid se je tistega petka odločil, da bo Tadeji med glavnim odmorom dal mandarino. »Na, Tadeja,« je rekel in stegnil roko. Že skoraj pol odmora je postopal okrog nje in čakal, da bo ostala na hodniku sama. »Zakaj pa?« Vid se je zmedel. »Kar tako« je odgovoril, se nasmehnil in umaknil pogled. »Hvala.« Tadeja je stala in ga vprašujoče gledala. Eden od sošolcev je prikolovratil mimo in pomenljivo zažvižgal. Vid se ni zmenil zanj. »Bi šla z mano malo ven?« Neznansko si je želel, da bi šla kdaj z njim na sprehod. Čisto malo se je tudi bal. O čem bi se pogovarjala? Tadeja je bila kar zgovorna. S sošolkami in s kakšnim od fantov se je v šoli in na izletih znala dolgo pogovarjati. Tudi Vid bi jo rad poslušal, ampak pogovor med njima ni nikoli hotel steči. Če je Vid ni česa vprašal, ga je Tadeja samo vprašujoče gledala in čakala, kaj bo. To je bilo vse. Tudi zdaj. Tadeja je trenutek pomolčala in odgovorila: »Saj bi, pa bo kmalu zvonilo.« Potem so njene velike oči spet obvisele na Vidovem obrazu. Mednje se je spet spustil nevidni zastor, ki je Vida ohromil, da se je vedno hitro umaknil. »Škoda, no,« je rekel in nerodno skomignil z rameni. Vid se je obul in se sam odpravil ven. Deset minut časa je še imel. Sam je hotel biti. In misliti na Tadejo. Pred šolo je bilo polno učencev, v parku na klopeh tudi. Vid je zavil med bloke za šolo. Tam gotovo ne bo nikogar. ...Sprehajala bi se... Spreletelo ga je. ...Tadeja bi klepetala, vid bi jo poslušal, gledal bi konček njenega nosu, ki je vedno tako dražljivo migal, kadar je govorila... »Glej ga , Vida!« Na klopi nedaleč stran je sedel profesor Koman z obvezno cigareto v roki in mahal Vidu. Še nikoli ga Vid ni videl sedeti tu med bloki, zato ga ni niti najmanj pričakoval. »Dober dan, nisem vas videl,« se je začel opravičevati, ko je stal ob profesorju. »daj no! Tudi jaz sem včasih tako zamišljen, da nikogar ne vidim.« Kozman se mu je prijazno nasmehnil. Vid je rahlo zardel. Kozman je očitno opazil, da je bil zamišljen. »Pišete kaj naslednjo uro?« »Ne, ne. kar tako sem se šel malo prezračit,« se je izmotaval Vid. »Daj, prisedi,« ga je povabil profesor in odmaknil krožniček z ogorki in veliko skodelico kave na konec klopi. »Kako je bilo prejšnji teden pri odbojki?« »V redu, čeprav je bolje pri vas,« je z olajšanjem odgovoril Vid, ker je Kozman pogovor obrnil drugam. »Si spet tako dobro podajal kot zadnjič? Daša in Sandi sta morala biti ves čas na mreži.« Česa vsega se je Kozman spomnil! Vid je takrat res blestel in njegova ekipa je zmagala trikrat zaporedoma. »Khm ... ne vem. Saj je še kar šlo,« je skromno odvrnil Vid. »Zakaj pa vas ni bilo?« »Eh, v bolnico sem moral, sem bil v remontu.« Kozman se je nasmehnil in pritisnil ob krožniček tleči ostanek cigarete. Očitno je bilo res, kar se je govorilo po šoli. Profesorju Kozmanu, učitelju telovadbe, je zdravnik že pred časom prepovedal kajenje in kavo. Kozman ga ni ubogal. Prejšnji teden pa so se ga lotili močni glavoboli in dvakrat je doma padel v nezavest. Še sreča, da je živel skupaj s sestro, da ga je spravila v bolnico. Tam je ostal na opazovanju. Zdaj je bil spet v šoli, ker se mu je stanje popravilo. Čer bi bilo spet kaj narobe, naj se takoj vrne, so mu naročili. Zazvonilo je. Konec odmora. vid je vstal: »Vi ne greste noter?« je vprašal učitelja, ki je še kar sedel. »Ne. Bom še malo posedel. Imam prosto uro,« je odgovoril Kozman. »Pa lepo se imej čez vikend.« »Kako lepo bi bilo, če bi imeli na urniku same Kozmane,« je pomislil Vid, ko je hodil proti šoli. Ko je stopil v garderobo, je zagledal Tadejo in Ireno. Pogovarjali sta se in se smejali. Ravno sta si natikali šolske copate. Bili sta zunaj.
2.
Ura fizike se je vlekla in vlekla. Učiteljica je razlagala novo snov. Še sreča. Vid ni zmogel slediti. Če bi bil vprašan, bi zagotovo dobil cvek. ...Tadeja je bila zunaj! Zunaj je bila!... Vid jo je zdaj opazoval. Med prsti je vrtela svinčnik in si kdaj pa kdaj s table prepisala v zvezek formulo. Kadar je sklonila glavo, ji je pramen las ušel izza ušes in ji pokril levi del obraza. Takrat se je videl le tisti njen konček nosu. ...Rekla je, da ne more ven, ker bo kmalu zvonilo... Pa je šla ven. Šla je... »je že imela razlog,« si je Tadejino ravnanje opravičil Vid, čeprav ga je prizadelo. Tadeja si je z vajeno kretnjo lase zopet poravnala za uho. Vid je spremljal vsak njen gib. Zdelo se mu je, da zna iz njenih gibov razpoznati njene misli. Tako živo si je predstavljal sebe ob njej, da ga je bolelo. Mare mu je porinil pred nos list: KDOR GRE ZVEČER GLEDAT 'ŠTOPARJA', NAJ SE PODPIŠE! Vid je preletel podpise: Tomaž, Irena, Sara, Sandi, Mojca, Tilen, Karla, Mare. Še enkrat. Tadeja se ni podpisala. Naj gre ali ne? Doma itak ne bo imel kaj početi. Vid se je podpisal in poslal list naprej. Zvonec. Konec pouka za ta teden. kako nori so nekateri stekli iz razreda. Še preden je odšla učiteljica. Tudi Tadeja. Kot kakšen teliček. Ne, ni ga motilo, da se tako obnaša. Ni hotel, da bi ga motilo. Vid je počasi pospravil zvezke. Iz razreda je odšel zadnji. Zunaj je deževalo. »Greš pod dežnik?« je zaslišal Vid za seboj glas. Iz šole je pravkar stopila Daša. Videla je, da Vid nima dežnika. »Ah, ne. Bom šel kar po dežju. Hvala.« Vid je stopil izpod šolske strehe in krenil proti domu.
3.
...Vid bi odprl dežnik. Tadeja bi ga prijela pod roko. In bi šla. Dež bi štropotal po platnu in onadva bi se pogovarjala. Ne, ne bi se pogovarjala. Ne bi bilo treba. Razumela bi se tudi brez besed. Potem bi Tadeja stopila v lužo. Tudi Vid bi stopil v lužo. Oba bi bila oškropljena do kolen. Smejala bi se. Dežnik? Zdaj bi ga lahko zaprl. Itak bi bila že mokra. Obraz bi nastavila dežju. Debele kaplje bi jima polzele po čelu, po licih, po ustnicah... Domov je prišel Vid premočen do kože. Čevlje je sezul pred stanovanjem, da ne bi v predsobi naredil poplave. Tudi nogavice je sezul. Z ramen je snel torbo. Joj, zvezki! Še sreča, torba ni premočila. Vstopil je. Doma ni bilo še nikogar. Na podboj je mama prilepila listek: Vid, pogrej si rižoto in zrezke. V zamrzovalniku imaš sladoled. Midva prideva okrog 17h. Jutri gremo prekopat vrt k stari mami. Vid ni bil lačen. Preoblekel se je ter dal premočeno obleko in čevlje sušit. Jutri pa prekopavanje vrta! Gnal se bo! Žulje bo dobil! Tadeja bo v ponedeljek videla njegove spehane dlani! Mogoče, mogoče bo pa potem ...
4.
Noro! Noro! Tadeja je šla v kino! Vid ji je ponudil, da jo spremi domov. In ni odklonila! In dež! Zlati dež! padal je in padal! Vid pa ni imel dežnika! Ni ga imel in sta šla oba pod enim dežnikom! On in Tadeja! In potem mu je Tadeja posodila svoj dežnik, da ne bo moker do doma! Noro!
5.
V soboto zjutraj je dež še kar padal. V takem vremenu niso imeli na vrtu kaj početi. Mogoče bodo šli popoldne k babici samo na obisk. Vid je ležal na postelji in si v spomin spet in spet klical včerajšnji večer. Zajtrkoval spet ni. Mama je šla posebej zanj zjutraj po sveže žemlje. Niti pol je ni pojedel. Ni mogel. Potem je šel v sobo. Sam s sabo je hotel biti. ...»Vzemi dežnik, da ne boš moker do doma.«... Vid je mižal in se smehljal. Včeraj na poti iz kina se je Tadeji razvezal jezik. O filmu sta se pogovarjala, celo pot do Tadejinega doma. Dež je štropotal po oknu. ...Tadeja stoji pred šolo. Čaka ga. Premočena je. Skrbi jo, ker vida še ni... Vid je čutil vsak udarec srca in blažena ohromelost ga je spreletavala po telesu. Odločil se je. »Mami, samo dežnik bom odnesel sošolki, ker mi ga je včeraj posodila,« je zaklical od vrat, ko se je na hitro obul. »Kmalu pridi, ker bo kosilo,« se je oglasilo iz kuhinje. Zavil je mimo šole. Saj je vedel, da je preneumno, ampak neka nevidna sila ga je gnala, da je zavil tod. Kaj če je Tadeja res tu? Ni je bilo. Vid se je zazdel sam sebi otročji. Saj ni v filmu! Kaj ga je pičilo, bog ve. ampak že doma je vedel, da bo skupaj z dežnikom Tadeji odnesel tudi rožo. Tulipan. Vrtnica bi govorila preveč naravnost. Ko je stopil iz cvetličarne z rožo v rokah in se napotil proti Tadejinemu bloku, mu je srce bilo kot ponorelo. Pozvonil je. Noge je imel mehke, kot da so iz testa. zaškrtal je ključ in med vrati se je prikazal Tadejin oče. »Dober dan,« je izdavil Vid. »Dober dan,« mu je odgovoril oni. Ko je opazil, da je fantu nerodno, mu je kar sam pomagal: »Najbrž iščeš Tadejo?« »Ja.« »Zdajle je ni doma, mora pa kmalu priti.« Tadejin oče je stopil za korak nazaj in povabil Vida noter. »Ne, ne, hvala. Moram na kosilo.« Vid se je v zadregi prestopil. »Samo tale dežnik, če ji lahko daste, prosim. Včeraj mi ga je posodila... Pa še tole sem ji prinesel, ker sem se ji hotel zahvaliti.« In je očetu skupaj z dežnikom pomolil rdeč tulipan. »Koga naj pa...« »Ah! Vid, sošolec,« je rekel Vid in rahlo zardel. Kakšen štor! Sam od sebe bi se lahko predstavil že na začetku. »Dobro,« je ljubeznivo rekel oče, »ji bom sporočil.« »Hvala.« Vid je odhitel po stopnicah. Saj je še bolje, da je ni bilo doma, si je oddahnil Vid. Led je bil prebit. In to na tak eleganten način! Ko je že hotel odpreti vhodna vrata in stopiti iz bloka, je zagledal - Tadejo in fanta, ki ga ni poznal. Stala sta pod enim dežnikom. Tadejine roke so oklepale njegov pas. On je govoril, Tadeja ga je gledala in se smejala. To je lahko Vid razločil skozi motno steklo vhodnih vrat. Stal je sredi hodnika in ni vedel, kaj bi s sabo. Tadeja zunaj je pogledala na uro. Razklenila je roke in z glavo pokazala proti bloku. Potem je stopila na prste in ga poljubila. Vhodna vrata so se odprla. Pred Vidom je presenečena obstala Tadeja. »Kaj pa ti tukaj?« ga je vprašala. »Nič. Samo dežnik sem ti prinesel,« je izdavil Vid. »Ah saj ne bi bilo treba. Saj bi ga lahko v ponedeljek prinesel v šolo,« je ravnodušno rekla Tadeja. »No, vseeno hvala. Zdaj moram pa gor. Adijo.« »Adijo.« Vid ni vedel, kako je prišel domov. »Kaj je s fantom?« je slišal očeta iz kuhinje. Kosila ni mogel spraviti vase.
6.
Nad jezerom so se gomilili težki oblaki in silili h gladini. Rahel veter je nosil dež postrani, kaplje so se trkljale po Vidovi pelerini, polzele so mu po obrazu. Valovi so rahlo pljuskali ob obalo. Že zjutraj se je vid odpravil od doma. Do kosila bo nazaj. Ven ga je gnalo. K babici včeraj popoldne potem ni šel. Celo popoldne je prespal. Danes v sobi ni več zdržal. Tudi vprašujočih pogledov očeta in mame ne. Ni prenesel, če sta se hotela z njim pogovarjati, ni prenese, če sta mu hotela ustreči. Vse mu je šlo na živce. Skrbelo ju je zanj. Saj je vedel. Ampak kako naj jima vse pojasni? Ne. Bo že sam uredil s seboj. Celo pot do jezera se je podil kot kakšna žival. Poglej, Tadeja, kaj delam zate! Že dolgo je stal na obrežju. Že dolgo. Končno ni vedel za drugega kot za dež, ki ga je nosilo postrani, njemu na razgreti obraz. Dobro je delo. Zdaj je počival. Ni mislil na Tadejo.
7.
Tistega nedeljskega jutra se je zbudil nov angel. Kaj pa zdaj on počne v naši zgodbi? Se boste začudili. Počakajte. Za enkrat je važno samo to, da je Vida že lep čas spremljal. Zdaj je sedel nedaleč stran pod mlado smreko. Če bi se Vid ozrl, bi videl, da ga opazuje.
8.
Vid bi se lahko vrnil po poti, po kateri je k jezeru prišel. Pa se ni. Šel bo okrog, čez vrh hriba in po grapah, do končne postaje mestnega avtobusa. Bo že našel pot, samo smeri se mora držati. Dovolj časa še ima. Daleč naokrog ni bilo nikogar. Samoto si lahko slišal. Z makadamske ceste, po kateri se je dvignil na vrh hriba, ki je ločeval jezero od začetka mesta, je zavil na shojeno pot in se začel spuščati. Čez čas se je pot zgubila. Ostala je le stečina, a je po nekaj deset metrih tudi ta poniknila med razmočenim listjem. Od tu naprej se je moral Vid zanašati na svojo orientacijo. Levo se mora držati. Počasi se ga je začela lotevati utrujenost. Čeprav je imel precej kondicijo, sta ga jutranje lomastenje k jezeru in vračanje čez hrib precej utrudila. Par ur hoje je imel za sabo. In grape so ga presenetile. Ni mislil, da je svet tu tako razdrapan. Ni več vedel, koliko poti pravzaprav še čaka. Tudi to ga je utrujalo. Spustil se je v globel. Prečkal je potok in se povzpel na greben, ki ga je ločil od sosednje grape. Na razmočenem listju je moral paziti, da mu ne bi spodrsnilo. Kot kamen bi se zapeljal nazaj v grapo. Nekje bo že našel izhod. Pot mu je zaprl skalnat skok. Vid ga je obšel po levi. Lovil se je za debla in se na najbolj poraščenem delu pobočja počasi spuščal k dnu. bilo je razmočeno. Stopal je po kamnih, da se je izognil blatu in vodi. Skozi na koncu grape je zagledal kolovoz. Hvala bogu! Volja se je spet začela kopičiti v utrujenem telesu. vid je hitreje stopil. Ni več toliko pazil, kod hodi. Takrat pa mu je noga klecnila. V gležnju je zahreščalo. Vid se je opotekel in se ujel na roko. »Če si zdajle nisem zlomil noge...« je pomislil. Premaknil je gleženj. Šlo je. Počasi je stopil, najprej na rob stopala. Tudi to je šlo. »Sreča, samo zvita je,« si je oddahnil. Potem je začutil neznansko utrujenost. Po celem telesu se je razlezla. Kar obsedel bi. »Dajmo, dajmo, fantje! Ne crkljajte se!« Tako jih je v šoli večkrat priganjal Kozman. Vid je vstal in se spravil na kolovoz. Hodil je brez ustavljanja. Noge je premikal eno pred drugo. V ritmu, kot stroj. Čez pol ure je naletel na prve hiše. Ne, ne bo jih prosil, naj ga zapeljejo. Bo že sam zmogel. Saj ne more biti več daleč. Po slabi uri je prišel na končno postajo. Potepanje se je zavleklo dlje, kot je mislil. Očeta in mamo bo kmalu začelo skrbeti. Avtobus je bil prazen. Vid se je zavalil na sedež. Ko je speljal, ga je obšlo: Kaj če bi si nogo zlomil in ne bi mogel naprej? Kdo bi ga iskal po tistih grapah? In Tadeja? Spet se je spomnil na Tadejo. Ko je izstopil, je v gležnju začutil bolečino, kot da bi ga kdo zarezal z nožem. Do doma je komaj še prikrevsal.
9.
»Ja, kaj si si pa naredil?« je vprašala mama, ko je prihitela k vratom in zagledala Vida šepavega. »Nič. Malo sem si nogo zvil.« Zamahnil je z roko in sedel. Oče se je sklonil in potipa razboleli gleženj. »Au!« Vida je od bolečine kar dvignilo s stola. »Oprosti,« je rekel oče. »Tole bo pa za na urgenco. Najbolje kar takoj zdajle.« Vid se ni kaj dosti pregovarjal. Preveč ga je bolelo.
10.
»Si sam? Imaš koga od staršev s sabo?« je prijazno vprašal zdravnik. Vid je ležal na bolniški postelji. Desno nogo je imel do kolena v mavcu. »Ja, oče je zunaj,« je odgovoril Vid. »Kar naprej, gospod Silan.« Zdravnik je odstopil od vrat in jih zaprl za očetom. »Nič hudega ne bo. Fant ima zvito nogo, en teden naj počiva.« Oče je samo molče prikimal. »Ampak je še nekaj. Zato sem vase poklical noter, da ne bi razlagal pred drugimi na hodniku. Tule, poglejte,« zdravnik je dvignil rentgensko sliko proti luči in pokazal neko črno piko na kosti, »tule je neko nezakostenelo tkivo. Ko bo mavec z noge, bi fanta poslali na Inštitut za rakasta obolenja, da vzamejo vzorec tkiva. Verjetno ni nič narobe, ampak za vsak primer bi le opravili še ta pregled. Pa, prosim, res se ne vznemirjajte.« Doktor je videl, da se je oče zdrznil, ko je zaslišal, kam pošiljajo Vida. »Gre samo za preventivni pregled, da izključimo vsako možnost.« Ko sta oče in Vid odhajala iz ordinacije, je doktor Vida potrepljal po rami: »Korajžen pa si, fant! No, saj se čez en teden vidimo. Adijo.« Po poti domov je oče v avtu zbijal šale. mogoče je hotel razvedriti Vida. Mogoče tudi sebe.
11.
Kaj če ima raka? ...Ležal bo v bolniški sobi. Cevke vsepovsod. Tadeja bo stala ob njegovi postelji. Hudo ji bo. Mogoče bo jokala... Angel je preletel Vidovo sobo. Vid je zaspal.
12.
V ponedeljek takoj po šoli je Vida klical Sandi. Kozman je umrl. »Kaj?!« je zavpil v slušalko Vid. »Kozman je umrl,« je ponovil Sandi. »Včeraj. Prvo uro so nam povedali. Jutri bomo šli na pogreb. Zadnji dve uri nam odpadeta.«
13.
»Dajmo, dajmo, fantje! Ne crkljajte se« jih je priganjal Kozman pri odbojki. »Sandi, podaj! Skoči, skoči, Mare! Alo, dajmo! Servis!« Igrali so, da je kar teklo z njih. Včasih, če je kdo manjkal, se jim je sam pridružil. Ko je videl, da so že utrujeni, je začel zbijati šale. Pokali so od smeha. Ko so se nadihali, je bilo pa spet :»Dajmo, dajmo, fantje...« Vid se je skušal spomniti še česa. Seveda! obvezna cigareta! Tako so mu včasih rekli, da je na izletih neprestano kadil. Obvezna cigareta!Potem se je spomnil, kako so nekoč tekmovali za šolo. Zgubili so. »Nič hudega fantje,« jim je rekel Kozman, »glavno, da ste se borili!« Potem jih je peljal na sok. ...Tadeja je stala ob igrišču. Vid je skakal in tolkel na nasprotno polovico kot za stavo. Vedel, da ga Tadeja s pogledom ves čas občudujoče spremlja. V počep, odriv, zamah, paf!, nasprotniki niso ubranili, hura!, doskok, au!, nekaj ga je uščipnilo v desno nogo... rak!... leži na bolniški postelji... Tadeja nekje daleč... doktor vstopi v sobo... tisti fant je izpred Tadejinega bloka... potem ni nikogar... sam je... neskončno sam... V sobi so rahlo vzvalovile zavese. Kot da bi jih rahlo zanihala nevidna roka. ...Deklica stoji pred ogledalom... prvič jo vidi... razčesava si lase... biserno lepa je... Mama je prav po tiho zaprla vrata Vidove sobe. Vid je spal.
14.
Na pogreb je prišel skupaj z očetom. »Jaz bom šel z razredom,« je rekel Vid. »Prav. Po koncu me počakaj pri izhodu.« oče je Vida odložil pri sošolcih in odpeljal na parkirišče. Koliko prijateljev je imel Kozman! Pred krsto je hodil mlad duhovnik. toliko je bil star kot Kozman. Mogoče sta bila prijatelja. Tik za njo je sama stopala Kozmanova sestra. Duhovnik je na grobu molil in eden od pogrebcev je nagnil zastavo nad krsto. Pogreb je bil končan. Ljudje so se še vrstili mimo groba in izrekali Kozmanovi sestri sožalje. Sošolci so se hitro porazgubili. Tudi Tadeja. In ni ga vprašala, kaj je z nogo ! Niti pogledala ga ni! Nič! Verjetno niti ni opazila, da je včeraj manjkal. Vida je bolelo. Zelo ga je bolelo. Tudi za Kozmana mu je bilo žal. Ob grobu so od učencev ostali samo še Vid, Karla, Mojca in Daša. Skupaj so se vračali proti izhodu. Karla in Mojca spredaj, Daša je stopala ob Vidu. Potka je bila preozka, da bi šli vsi vštric. Vidu ni bilo do govorjenja in Daša ni silila vanj. Kmalu za njimi so od groba začeli odhajati tudi učitelji. Pogovarjali so se. »Čudno,« je zaslišal Vid za seboj profesorja Homarja, »plezal je, potapljal se je, pa se mu ni nikoli nič zgodilo. Potem pa kar naenkrat v bolnico in čez en teden...« Drugi ob njem je molčal. Slišali so se samo njuni koraki na pesku, ki so se približevali. »Mogoče se bo čudno slišalo,« je spregovoril drugi, bil je udi učitelj telovadbe, profesor Čandek. »Čeprav je bil zmeraj, res zmeraj dobre volje, se mi zdi, da ga je nekaj mučilo, nikoli mi ni povedal, kaj. Nekaj je pa moralo biti. Drugače se ne bi tako gnal. Vedel je, da ne bi smel toliko... Kavo in cigarete mu je zdravnik prepovedal, pa ga ni ubogal... Ne vem zakaj, ampak ravno tako se mi zdi, kot da bi si sam priklicat tudi tisto... bolezen... saj niti ne vedo točno, kaj je bilo...« Učitelja sta prehitela četverico. Mučilo... preveč gnal... sam priklical bolezen... Vid je otrpnil. Besede so ga zadele kot strela z jasnega. V hipu je zagledal sebe, kako razkazuje roke, pretepene od prekopavanja vrta... zate, Tadeja!... kako se proti jezeru in čez grape domov... zate, Tadeja!... kako vdano leži v bolniški postelji in ve, da bo umrl, ker ima raka... zate Tadeja!... Vida je oblila zona. Slabo mu je postalo. usedel se je na najbližjo klop Daša je sedla obenj. »Te boli noga?« ga je vprašala. »Ne, ne,« je odgovoril Vid. »Kaj pa je?« Vid je bolščal predse. V glavi mu je razbijalo. »Nekaj veliko hujšega,« je izdavil čez čas. Priznanje se je kot neznosno težak balvan odtrgalo iz Vidovih ust in se zvalilo k Daši.
15.
Če bi vid takrat po pogrebu, ko se je sesedel na pokopališko klop, lahko zaznal kaj drugega kot bučanje v svoji glavi, bi opazil, da je na klopi med njim in Dašo sedel angel. smehljal se je. Ko se je spoštljivo odhrkal, si je nekaj zamrmral v brado, nekaj kot: Dajmo, dajmo, fantje! Ne crkljajte se! Potem je narahlo pokljukal po najbolj skritih Vidovih durih. In so se čisto malo odškrtnila. Zadosti, da so začele skoznje uhajati besede...
16.
Čeprav je bilo z Vidovim gležnjem bolje, so mu mavec na nogi še pustili. Nogo so zopet slikali. Za enkrat naj ostane pri tem. Na preiskave za zdaj ni treba. Čez pol leta na pride spet na slikanje. Potem bodo videli. V šolo je že lahko šel. Z Dašo sta se iz šole večkrat vračala del poti skupaj. Daša je hodila po oni strani zaradi Vida. Tako kot prej k odbojki. Vid tega takrat ni vedel. Večkrat sta se na križišču dolgo pogovarjala. Vid je lahko hodil tudi že na krajše sprehode in v trgovino. »Kilo grozdja in šop banan, prosim,« je rekel prodajalcu in mu pomolil polivinilasto vrečko. Spomnil se je, kako je še nedolgo nazaj odnesel Tadeji v šolo mandarino. Po telesu ga je spreletelo, kota da bi ga kdo boksnil v prsni koš. A le za hip. Potem je minilo. Ozrl se je po stojnicah. Mandarin ni bilo.
17.
Ko se je Vid zjutraj odpravil v šolo, se je obetal kristalen dan. Luže od sinočnje nevihte so se že posušile in zrak je bil svež, da bi ga lahko z žlico jedel. Ampak šala aprilska sredi jeseni ! Iz šole domov grede je bila ploha! Daša je potegnila iz šolske torbe dežnik in ga razprostrla Vidu in sebi nad glavo. Vid je poprijel dežnik. Daša pa je meni nič tebi nič Vida prijela pod roko. Hej! Vid česa takega ni bil vajen. Nehote se je rahlo zdrznil. Daša mu je, ne da bi jo karkoli za trenutek vznemirilo, pripovedovala naprej o lutkovni predstavi, na kateri je bila včeraj s svojima mlajšima sestricama. Počasi sta prikrevsala do Vidovega bloka. »Upam, da si nisi preveč zmočil noge,« je rekla Daša in pogledala Vidovo omavčeno stopalo. »Ne,« je odgovoril Vid »saj je peta dovolj visoka. Pa tudi, če bi si jo. Danes popoldne mi bodo mavec itak sneli.« Poslovila sta se in Daša je s pisanim dežnikom nad glavo odšla proti domu. Vid je še hip gledal za njo. Ni se ozrla. Potem je tudi sam izpod napušča stopil v blok. Vid je popoldne stopil k telefonu. 58-508. »Ja, prosim,« se je oglasilo na oni strani. Bila de Daša. »Živijo, Daša. Vid tukaj. Sem te hotel samo vprašati, če bi šla danes popoldne z menoj na kliniko dat mavec z noge.« »Ja, prav,« je odgovorila Daša. Iz klinike domov grede je bila spet ploha.
II. del
2.7. Oglasil se je Dejan. Prvič, odkar je bil posvečen v duhovnika. Prišel je vabit na novo mašo.
11.7. Jutri bo nova maša. In Alenkin rojstni dan. Kako daleč je že vse skupaj. Ampak včasih, ko se spomnim in podležem otožnosti, me spet zvije. Kot takrat, ko mi je povedala, da ne bova mogla ostati skupaj.
12.7. Nova maša. Zelo dolga je bila in zelo lepa. Dejanu sva za darilo kupila majhen lesen kipec neveste. Dejanov komentar: »sem vedel!« in smeh. Dolgo se že poznamo. Alenka, vse najboljše.
19.7. Z Dejanom sva zlezla Južni raz. Krušljivo. Monika je določila, da greva 21. za dva tedna na morje. Dobro sestro imam.
5.8. Včeraj sva se vrnila z morja. Če bi ostala še kak teden, ne bi imela nič proti. Že dolgo nisem bil toliko pod vodo.
17.8. Dejan naju je presenetil z vabilom na romanje v Santiago. Monika bo šla. Jaz maram uredit vse za jesensko odbojkarsko prvenstvo šol.
27.8. Monika se je vrnila. Navdušena. Dobil sem nov pulover in kamen z atletske obale. Kmalu se začne šola. Komaj čakam, da se bom spet preganjal z otroki!
2.9. Načrt za ta mesec. 16.9. začetek treningov za odbojko (treningi vsak torek) 20-23.9. seminar, 12.10. tekma, 8.10 tekma.
8.9. Z Dejanom sva bila v Vzhodni. Kakšna čudovita skala!
16.9. Super ekipa za odbojko bodo Vida bom dal za kapetana. V drugem je, ampak lani ni hodil. Kako jih zna razvedrit in zbrat ob pravem času, neverjetno. Ekipo bo gor držal. Upam, da ga bodo starejši ubogali in da ne bo Aleš kuhal kakšne zamere, ker ne bo tudi letos kapetan. Po hribih je že belo. Zgleda, da bo s plezarijo za nekaj časa konec.
19.9. Z Moniko sva bila zvečer zmenjena za v kino. Nisem mogel, ker sem moral nujno pripraviti pokale in urediti s supergami. Šef prodaje mi je obljubil šest parov visokih, da si ne bodo uničili gležnjev. »Ti bi lahko šel za angela varuha!« - Monika komentar.
24.9. Z Moniko sva šla hodit. Zvečer sem padel skupaj. Komaj sem jih prepričal, da so me iz bolnice spustili domov. 1.10. Dobro so igrali, posebej, Aleš, Sandi in Matija. Se pa vidi, da še niso čisto uigrani. Vida so sprejeli.
8.10. Odlična igra! Dobri so bili! Aleš je blestel na mreži. Samo ne vem, zakaj se je Vid vmes dvakrat kar zgubil . kot da bi zaspal. Bo že pogruntal, kako se mora spravit skupaj!
13.10. Končno so me spustili iz bolnice. V sredo zvečer sem spet padel skupaj. Dobro, da je bilo po tekmi. Monika je bila vsa v skrbeh. Hvala Bogu, da imam tako dobro sestro. Dejan mi je rekel, naj se toliko ne ženem. In kdo to reče! V torek je odpadel trening. Škoda. 14.10. Danes sem spet nekam otožen. Na Alenko sem se spomnil. Moniki sem kupil nov šal. Med odmorom sem srečal Vida. Tak čuden, odsoten se mi je zdel kot zadnjič na tekmi. Potem sem se čisto brez razloga, sploh ne vem zakaj, ko je šel nazaj v razred ustrašil, da se mu ne bi kaj zgodilo. Evo, prejšnji teden je bilo isto in danes spet - skrbi me za tega poba kot za kakšnega mlajšega brata!
15.10 Načrt: 27.10. ekskurzija v hribe, 22.-27.10. šola v naravi, 29.10. tekma, 3-5.11. priprave z odbojkaši za prvenstvo šol, 7.11. prvenstvo
To je bil zadnji zapis v Kozmanovem dnevniku. Zvečer je padel v globoko komo. V nedeljo zjutraj je umrl
V nedeljo zjutraj se je zbudil nov angel. Z nevidno roko se je hvaležno dotaknil sestre in prijatelja, ki sta vso noč prečula ob bolniški postelji. Potem je odhitel. Proti jezeru.
