Vijolice: Pesmi za mladost

Vijolice: pesmi za mladost Luiza Pesjak

Spisano:	Doris Vidic
Izdano:	1889
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

.

Tebi posvečujem liste,

Mož pošteni, blagi Ti!

Liste, ki dokaz ljubezni

Naj za "male" so "ljudi".

Najsvetejša je usadil

Čustva Tebi v dušo Bog:

Domoljubje nesebično

In ljubezen do otrok.

Vedno za mladost si skrbel,

V sladko si veselje štel,

Ko si poti ji uglajal,

Do uspeha jo privel.

Moč bistril si ji očesno

Um razvnemal in posluh,

Da je čula in spoznala,

Kar izbran ustvarja duh.

Blagoslov iz srdec tisoč

Plava milo nad Teboj,

Vzprejmi še kot povračilo

Dar oskromni, prosti moj!

V LJUBLJANI na veliko nedeljo 1889. leta.

Predslovje

Otroci, na vrtec, vijolic je čas!

Najlepših vam hočem nabirati jaz.

Cvetlice krasnejše imajo drugod,

V gredicah izbrane bleste se ondod;

Visoko dvigujo ponosne glave,

Ljudje se jim čude, gorko jih slave:

Za moje rastline, ubogi njih cvet

Nikoli ni vprašal, ni menil se svet;

Pohlevne vijolice so od nekdaj,

Zakaj bi ne bile prezirane zdaj ?

A vender se ž njimi ponašati smem

Ter tiho in skrivno vam, ljubčki, povem,

Da v srci so rastli cvetovi vsi ti ,

Od tamkaj sem njihove vzela kali,

Da sem jih na prostor vsadila svetal,

Ki jim se na vrtci je nežnem odbral;

Da cvet zalivala sem z roso zvesto,

Kateri preblagi izvor je oko;

Da vedno skrbeča pazila sem nanj,

Gojila ga s hrano vonjivih le sanj;

Da solnca prosila sem čistih nebes,

Naj vsako ogreje zelenih peres

Ter vdahne življenja vijolicam moč,

Da slano morilno prebodo i noč;

Da trud moj o vas mi je vedno legak,

Da čut uživala sem rajsko-sladak.

Ko svetil se vam je obrazek vesel,

Ko novo cvetlico je gledati jel.

Zdaj v kitico združen vijolic je broj,

Od mislij mu sladkih sem tkala ovoj:

Ni čudo, če v rožnati luči žari:

Pred duhom mislečim ste bivali — vi!

In kar najgorkejših želja jaz gojim,

S cvetlicami, dragi, zdaj vam jih svetim!

To kitico nate, izbirajte cvet,

Ki srečo povekša mladostnih vam let:

Iz duše iz zveste poljublja vas vsak,

Ker žive ljubezni do vas mi je znak:

Naj slednji se vašega prime srca,

Saj veste, da bil je i v srci doma;

A pazite nanj mi, proseča želim,

Kadar pod vijolic gredico zaspim!

Zjutraj.

Na listnato vzglavje po noči naslanja

Cvetlica se lepa in dremlje sladko;

V mehkotni blazini se ptičici sanja,

Ko trudno za krili potisne glavo.

Pri materi detece ljubko zaspava,

Obličje podprto na nežne roke,

In zvezde in luna in nebna višava

Nad cvetjem, otrokom in ptičem bede.

Nebeške umirajo luči blesteče,

Ko jasno v izhodu se zopet dani:

Prebujajo ptičje se družbe žgoleče

In cvetje odpira preljube oči.

A dete? — Oj, dete še vedno počiva,

Obličje podprto na nežne roke.

In solnca ga mladega luč prijazniva

Osvitlja, poljube deleč mu tople.

Zdaj kvišku poskoči in reče premilo:

"Oj, matka, ni res, da me rada imaš.

Ker sem tako zgodaj se že prebudilo -

Moliva le hitro sedaj "Oče naš!"

Zvečera.

Molitev drobne ptičke

Večerno zdaj pojo:

Cvetličice pobožno

Povešajo glavo.

K počitku se pripravlja

Dobrava in ravan,

Na nebu luna plava,

Večer je lep, miran.

Zvone okrog zvonovi,

Da misli in srce

Opomni se ljubezni,

Ki čuje vrh zemlje.

To čas je, dete milo!

Da sna se veseliš,

Da nagneš, kakor cvetje

Glavico, in zaspiš.

Zvonček.

Prijetnega že Cvetja prikazal se je broj

In zemljo pokrivale so barve, luč in soj.

Zdaj sneg še bil ustvarjen, nekazna, gola stvar.

Naj barvo si izbere, dovoli mu Vladar.

In sneg se je napotil, da hale bi iskal

Ter barve je po vrsti zavzet občudoval.

Obleko rože divne imel bi bil prerad:

"V nji vem, bi jaz prekosil čarobno še pomlad".

Zavidal za obleko je lilije čiste,

Od solnčnice si želel odeje presvetle.

Potonike opravo z veseljem bi izbral,

"Najlepši sem", je mislil, „ko ves bi rdeč sijal".

V oči ga zbadal silno je tulipan goreč.

Odet v kraljevi bager, ponosno se noseč.

Vijolici dejal je: "Ti sinje krilo daj!"

Bršljinovo zahteval "zeleno suknjo vsaj!"

Toda zaman cvetlicam se bližal siromak,

"Kaj vender si izmisli", so dele "ta prosjak",

"Nesrečen sem kot veter, brezbarvno ki divja,

In ki zato počitka na zemlji ne pozna".

Tako je sneg zdaj tožil, svetle solze točeč,

In zvončku srce drobno s pritožbami mečeč.

Pohlevno cvetje reče: "Slab plašček le imam,

Če ni preslab, na, vzemi, voljan ga tebi dam".

In sneg si prehvaležen je beli plašček vzel,

Obesil ga čez rame in dalje šel vesel.

A danes še ga nosi, ker čist je in mehak,

In bolj mu je po volji še kakor drugi vsak.

A cvetju sneg prisegel tačas je vedni črt,

Z močjo ledeno svojo napravljajoč mu smrt;

Prijatelj je le njemu, le njemu on je mil,

Kateri mehkočutno je barvo mu daril.

Zatorej prizvonkljati le zvonček sme samo,

Četudi sneg pokriva se plaščem še zemljo.

Prijazno se odmiče cvetlici drobni zdaj,

Ki sama pokazala ljubezen mu nekdaj.

Skoraj!

"Kje so cvetlice ljube?"

V zemlji počivajo, spe;

Gorka odeja jih krije,

Brani viharju, ki vije.

"Kje li so ptičice zdaj?"

V daljni zletele so kraj,

Kjer zeleneče so veje,

Tamkaj jih solnčece greje.

"Kam so otroci prešli?"

V sobi so blizu peči:

Često ubožcem se toži

Bridko po ptici in roži.

Ko vzdrami se svet,

Pomladnje ogret:

Rode se cvetlice,

Da hitro glavice

Na dan pomole,

Prijazna očesca

Odpro in peresca

Ter v zrak zadehte.

In deva premila

Pošilja vabila

Čez morsko ravan.

Da ptičic krdelo

Pripoje veselo

Na kraj mu poznan.

Naproti otroci

Ji širijo roci,

Vriskaje glasno:

Pozimske iz ječe

Hite hrepeneče

Na polje cvetno.

In solnčnati logi,

Vsi polni v okrogi

Nedolžnih ljudij

In ptičjega petja

In mladega cvetja

In rajskih so dnij!

Prvo cvetje.

Saj bedim! — Je li mogoče

Kar se zgodilo nocoj?

Niso sanje li cvetoče,

Kakor duh jih sanja moj?

Ne! resnica je premila,

Okence presrečno ti!

Pomlad mimo je hodila,

Tukaj nje pozdrav leži.

Dobro došlo, cvetje belo,

Čakala sem te željno,

Gledi, k tebi zdaj pripelo

Ptic krdelo je ljubo.

In nebeški žarki zlati

Skozi drevje se bleste,

Sem, kjer gosti mi krilati

V krogi cvetja žvrgole.

Žarkov jeden je — oj, sreče!

Meni v srce pot našel,

Da mi pesmi glas hvaleče

Čvrsto v njem je zazvenel.

Idila.

Vijolica spira si z roso oči,

Da biser srebrn se ji v vsakem blesti.

Marjetica poleg vabeče se smeje

Orehu košatemu, čegar se veje

Pokrivajo s cvetjem, da svež se in zal

Dehteč povzdviguje iz travnatih tal.

A sredi drevesa vse polno gibanja,

Ropota živahnega in lepetanja:

Iz vrabčjega gnezda prihaja ta šum

Ker notri ščepiri štrlinec se kum!

Velikonočna pesem.

Na dan, na dan, kar kod cveteva,

Kar v zimskem snu še omedleva!

Na dan, vijolica dehteča,

In tudi zvonček beloglav

Ter jaglec, resa z lesk viseča,

Cvetovi drevja in goščav!

Na dan, na dan čarobno mladoletje!

Na dan, veskresno te obuja petje!

Skorjanec vriska na višavi

In tisoč glasov po dobravi;

Sumeče reke in potoki,

Na vedrem nebu solnčni žar,

Planine strme, svet široki,

Čuteča vsaka živa stvar

Oznanja, da oblast ljubezni mile

Močnejša je od temne smrtne sile.

Na dan, kar je molitev svetih,

Kar v prsih pesmij je prevnetih!

Na dan duhovi vsi potrti,

Iz žalosti se spet budeč;

Razpelo glejte, grob odprti;

Pretakajte solze, hvaleč!

Vam odkupljenje bilo je storjeno

Ter vam na zemlji vse je prerojeno!

A ve, cvetlice zornolike,

Ve nežnosti, veselju slike!

Vi vsi, o kterih posvečeni

Človeški Sin dejal nekdaj:

"Nedolžnim ne branite k meni,

Ker njihov je nebeški raj"

Vi srce svoje Njemu izročite,

Moleč kleče veliko noč slavite'.

Pomladanje jutro na vodi.

Bega ob veslu

Čolniček legak,

Voda ga nese

Kot lastovko zrak.

Veter od juga

Meglice topi,

Solnce se zlato

V valovih svetli.

Jasno obnebje

Zeleno polje,

Čudes tisoč je

Okoli vode.

Novemu novi

Krasote se zbor,

Lepšemu lepši

Umiče prizor.

Tu o bregovih

Vonjava cvetov,

Daleč tam glave

Planinskih vrhov.

Cerkvice bele

Tu niže od zad

Gledajo s hriba

Na kočo, na grad.

Mesto prijazno

In gozd in vasi,

Brzo gibanje

Okretnih ljudij.

V čolnu otročje

Vriskanje glasno —

Mlado življenje.

Kako si lepo!

Prvega majnika dan.

"Majnika prvi je dan! — Otroci, le venkaj

na plano,

Zora vas vabi blesteč! hitro, praznujmo sedaj

Milega ljubca prihod, ki vsi smo po njem hrepeneli,

Ko nam ledena je noč trla ubogo telo".

Pomladi skoro objem vzprejema obitelj prijazno,

Trosi povsodi na pot sladko vonjivi ji cvet.

Sape igrajo dehteč se, v mislih cvetočih nasmiha

Mlade se zemlje obraz; gleda jo sinje nebo,

Biserov svetlih morje daruje ji danes dobrotno:

Majniku mora na čast tkati obleko si ž njim.

Potniki naši molče korakajo s holma v dolino,

Divne prirode je čar vstavljal pogovoru glas.

Dete v naročaji, glej, z ročicami ploska veselo,

Ono še zase ne ve, kakor v zavesti si ni

Ptiček, ki tamkaje v vzduh pojoč se vzdviguje

radostno:

A neizmerna sladkost bitja prešinja oba;

Ko se privadil pogled nadzemeljsko - lepih prizorov,

Ko je kipelo srce vžitkov in blazih čutil:

Sili beseda na član, in drugemu drugi po svoje

Riše utisek živo, ki ga je najbolj razvnel.

Večjemu dečku potem na misli je zopet rastlinstvo,

S trudoljubivo roko seže po delu dekle.

Mlajši ji bratec gradi okoli in cerkvice kaže.

Hribe in vrhe planin, ki obiskal bi jih rad.

Njiju sestrica gredoč po bujnem ozira se cvetji.

Nikdar od nje ne beži psiček, oprezni čuvaj.

Ali tam doli kjer log se senčen in lep razprostira,

Kjer med drevesi vabeč čisti izvor klokota,

Tam vtaborili so se, pripekalo silno že solnce,

Dobro utrujencem del sator je gost in hladan,

Mati prinesli s seboj skrbeča krepil so okusnih:

Maslo surovo in kruh, to se prileglo je vsem!

Glej, tudi gnjati so vsem odrezali v slasten poboljšek,

Oj, in pogače na vrli lep in izdaten še kos!

Vrelca tekoče srebro napoj jim je bilo izboren,

Pili zdravijco so ž njim: "majnik, naj zlati živi!"

Radosti, sreče sladke ni bilo ni konca ni kraja,

S šalo vrstil se je smeh, z igro na travniku ples.

Detece nagne sedaj glavičico ljubo k počitku,

Mati zaziblje ga v sen z glasom premilim pojoč:

Cvetne je dobe

Priljubljeni dan,

Pisani vrti

Zelena ravan.

Pletite vence,

Vijole rasto,

Pojte, saj tudi

Vsi ptiči pojo.

Plešite v krogi,

Prekrasen je kraj,

Glejte, na zemlji

Že našli ste raj;

V njem vaše srce

Najlepši je cvet —

Da ga viharni

Osul ne bi svet!

Na Duhovo.

(Evgeniji. E.)

Moj Bog! ki nekdaj si v plamenih

Duha učencem daroval,

Bogastva svojega le iskro

Da zdaj dekletcu bi poslal,

Ki vse pohlevno pred Teboj

Denes Te moli tu z menoj:

Presrečna, blaga mi po zemlji hodi,

In Ti jo vedno z duhom Svojim vodi!

Jagodov cvet in solnčni žarki.

Poletna doba solnčna ogrevala je svet,

Ko se nakanil k vodi mlad jagodov je cvet;

Noge mu v skoku nese nizdolu gorski pot,

Iz vode lice belo že vidi si od tod.

Postopi malo bliže, svetlejši tam je kraj:

Čemu bi se ne gledal, ker mlad in sam je zdaj?

Okroglih lic v zrcalu sladko se veseli,

Na čelu šopek rmeni krasoten se mu zdi.

"Uče, da ogledalo ne laže se nikdar,

In če je to resnica, kako sem lepa stvar!"

Od vseh stranij se gleda, pripogneno stoječ

Ter zadovoljen kima, sam sebi se čudeč.

Gorje! prelepa vila, ki ni je videl prej,

Sedi na oni strani pod bukvo senčnih vej,

Povzdvigne prst šaljivo in reče mu tako:

"Sam sebi se čuditi, ne vem, če je lepo!"

Cvet jagodov se zgane, všibe se mu noge,

A listi beli z glave v trepetu mu lete;

Kar hitro more, smukne v grmičevje temno,

In sram ga je, in v srci kako mu je hudo!

To vide solnčni žarki in z neba naopik

Spuste se vanj v goščavo grmovja in mladik;

Zaman se odmikaje, ne ve, ni kod ni kam,

Ko njih plamen ga kara : "Prepozno te je sram!"

Bagrena rdečica obraz mu pali bled.

Da kar oči poveša osramočeni cvet,

In ko za žarkom žarek mladost mu je odžgal,

Pripogne glavo sladko v zeleni plašč do tal.

In v jagodah spomin se nikdar ne zamori,

Da one cvet so gizdav poprejšnje bile dni:

Obličje zagorelo prikriva vsaka še,

Ker solnčnega pogleda še vedno sram jih je.

Svoboda.

Riba po jezeri plava,

V zraki se ptica glasi.

"Riba, kaj iščeš v globini,

V vzduhu kaj ptica mi ti?"

"Svobode zlate svetloba

Kliče me gori v nebo:

Svoboda v čistih valovih

Nosi me vodi na dno.""

Poletje.

Sladki otroci, veseli bodite,

Ven iz ozidja hitite sedaj!

Vse so zastave poletja razvite,

Ž njimi olepšan najbednejši kraj.

Krasne med klasjem so zlatim cvetlice:

Mak in plavica in kokolj brdak:

V vence spleteno o bregih vodice

Cvetje, katero spomina je znak.

Kosi pojo, oživljaje dobravo.

Krepko vzdviguje skorjanec svoj glas,

Hrosti brenče in metulji nad travo,

K rožam hite in marjeticam v vas.

Plaha, da nihče ji blizu ne more,

Jedna se ptica glasi brez miru,

Skriva med drevje se v temne prostore

Ter nagajivo tam kliče: "kuku!"

Vidite nežne ovčice prebele! —

Pisana trava deliti jim lepo:

Ali — oj, čudo! iz paše vzletele

Gori so , gori na sinje nebo.

Runo leskače se kodraste čede,

Tamkaj srebrno in žarko blesti:

Solnce zahaja in lune svit blede

Ovcam meglenim domov zdaj veli.

Mračno, tihotno je, vender zelena

Ozka za plotom še temna ni pot,

Z iskrami živimi vsa razsvetljena,

Migetajoč ki smejo se povsod.

Iskrice ljube mi, svetle kresnice!

Zvezdam jednake ste milih nebes:

Sevajte jasno na vse nam stezice,

Z bleskom spet stari praznujete kres!

Janez krstnik.

Mladenič ven iz mesta se obrne,

Drzoten v golo odhiti puščavo;

Na ostri kamen tam poklada glavo,

In z runom krepke ude si ogrne.

Preprost je um, oko njegovo jasno

Ter k zemlji posvetna ga slast ne veže;

Da rod bi svoj otel pogubne teže,

Ljudem pokoro oznanjuje glasno.

Ko misli, tam sloneč na trdi skali,

V svetlobi vzre podobo rajsko-milo,

Da vsi so udje v njem zatrepetali.

"Sin božji, vender jagnje si v krotkosti,

Z nebes prišel za naših grehov silo;

Nevreden hlapec tvoje sem visosti!"

Jesenska pesem

Slava, jesen ti, preljubljeni čas,

Vzprejmi pozdrave, vriskanje od nas!

Štrk je že letel čez širo morje,

Kamor vsi pevci krilati beže:

Listja oplenjeno že je drevo,

Steblo podlesek dviguje golo:

Vender življenje, mogočno kipeč,

V trsovih žilah še bije goreč:

Vender sedaj preveseli smo mi —

Grozdjiče, oh, kako sladko si ti!

Slava, jesen ti , preljubljeni čas,

Vzprejmi pozdrave, vriskanje od nas!

Tam iz vinograda nesemo sad,

V solnci dozorel leskače se zlat:

Da bi ne bila nosača krepka,

Ne bi ga vzdvigniti mogla oba!

Bratci, sestrice! stopite okrog,

Grozdje zobljite jeseni iz rok!

Naj se zdravijce vesele glase,

Kakeršnim srca nas sama uče:

Prvo napijaj tovarišu vsak,

Vsak iz nas bodi junak, poštenjak;

Vzkliknimo v drugo: živi naj jih Bog,

Kar jih je skrbnih o sreči otrok;

Tretji napoj iz globine srca

Naj domovini predragi velja!

Dežek.

(Po hrvaškem)

Padaj, dežek, dobri dežek.

Padaj, kamor ti je drago,

A ne padaj mi na grobje,

Kjer mi dete spava blago.

Sredi grobja prost je križec

In pred križcem grobič mili,

Tam leži moj otročiček,

Spava v snežnobeli svili.

Padal bodeš v mlado travo,

Z nje v žemljico razgorelo.

Iz zemlje na dete milo,

Halico kropil mu belo.

"Padal bodem v mlado travo,

Z nje v žemljico razgorelo,

Iz zemlje na dete milo,

Halico kropil mu belo.

Otročička močil bodem.

Kadar pride mladoletje,

V prah zdrobim telesce nežno

In raztrosim ga na cvetje!"

Na dan vernih duš.

Z belim trakom sem ovila

Venec presen in cvetan,

Da ga nesem na grobišče

S svečico denašnji dan.

Morebiti mi počiva

Kakšen otročiček tam,

Ki nihče ga tu ni ljubil,

Ki siroten žil je sam:

Ki ni sklepal drobnih rok,

Da bi molil: "Tvoj sem, Bog!"

Sveti, sveti z zlatim bleskom

Lučica pohlevna ti,

Na gomili, pod katero

Sladka stvarca mirno spi.

Vi pa, cveti venca mladi,

Kličite v grobek teman,

Da jo imam s srca rada,

Nanjo mislim sleharn dan.

Dejte ji , naj srečna bodi

Ondu, kjer je zdaj doma,

Kjer so v druščino vzprejeli.

Vsi jo angelji Boga!

Čudno.

Sneg naletava v vrtincih

In kako mrzlo je, hu!

Zajček, poskoči le hitro,

Strešice išči domu!

Zajček uboga, nabere

Maha med potom skrbno,

Ž njim vse razpoke zapazi

V izbici svoji gosto.

Jedva je zajček v zavetji,

V gozdu odmeval je strel,

Zgrudi na tla se ubožec:

Strah ga je silen prevzel.

"Oh, da poginiti moram,

Mlada in nežna še stvar,

Že je po meni — ne vidim

Šume več ljube nikdar!"

Puške umolknejo lovčje,

Mrak se razgrinja že siv,

"Čudno", de zajček, "saj skoro

Mislil bi, da sem še živ!"

Kdo je to?

Poznaš li , deček moj, moža,

ki v roki palico ima?

držeč jo trdno noč in dan

A ki se ne postavlja v bran,

Ko divjih paglavcev se broj,

V srditi ž njim nagneta boj?

Ubožec velik mož je ta,

Ki tepsti, tekati ne zna,

Ki smrtnobled v obrazi

Živi samo ob mrazi,

Pretakajoč bridke solze,

Kadar se drugi vesele:

Kadar poljubov svojih žar

Pritiska zemlji nebni car.

Nu, imenuj moža mi zdaj,

Dokler, dokler — ne pojde v kraj!

Oče, otroka usliši!

Umolknili so zunaj ptiči,

Po dolih, brdih sneg leži:

Nikjer jim gorke ni odeje,

Ki v mrzli zimi jih segreje,

Nikogar, ki za njih skrbi.

Ptičice ljube, uboge!

Izginile so vse cvetlice,

Povsodi iščem jih zaman,

Odkar je zima nastopila

In jih nemilo položila

Pod belim prtom v grob teman.

Ljubljenke moje, cvetlice !

In slišal sem, da mojih bratov

Nekteri tudi zdaj trpe:

Da zapuščenim, samohranim

Ter ljuto od ljudij pregnanim

Uboga srca krvave.

Bratje predragi, nesrečni!

Naročaj materin presladki

V zavetje ljubljeno imam,

Da glasno od radosti vriskam,

Kadar sladko se vanje stiskam,

Kadar na gorkem se igram.

Mati, oj, zlata, jedina!

In dete krasno, kakor zora,

Najlepše izmed vseh dreves

Iz raja meni je poslalo,

Nebrojno lučij mu prižgalo,

Ki, kakor zvezdice z nebes,

V slavo bleste se božično!

Srce veselo mi trepeče,

Vsa duša sili mi v oči,

V nebeškem svitu gledam cvetje

In angeljsko poslušam petje,

Ki v mir pozemeljske ljudi,

V mir jih budi in ljubezen!

Ročici pred drevesom sklepljem,

Pošiljam prošnjo do Boga,

Da milost njega vsemu svetu

Na pomoč pride v novem letu,

Da konec bilo bi solza.

Oče, otroka usliši!

Sirota na sveti večer.

S čudom nas objemlje svojim

Veličastna sveta noč,

Zemeljsko prešinja stvarstvo

Njena neizmerna moč.

Pozdravljaje jo poslavlja

Z zvezdno glorijo nebo,

Razsvetljena nji je v hvalo

Vsaka bajtica lepo.

Petje, luč in cvet povsodi,

Mladih smrečic duh krepak,

Drobna srčeca trepeča,

Ginjen dober človek vsak.

Iz zvonika lin zvonovi

Milo se v nebo glase,

Božjo čast v višini večno,

Mir ljudem oznanjuje.

Roki željno kvišku dvigam,

Tebe molim, Božič moj!

Če sirota tudi vboga,

Vender sem rejenec tvoj.

Mati ljuba mi umrla.

Oče ločil se sveta,

Smrt nemila meni vzela

Oh, prerano je oba!

A ljubezen tvoja greje

Bolj še kakor solnčni žar,

In pod krilom njenim varnim

Sem jaz tudi srečna stvar.

Saj pri tujcih očetnjavo,

Svetli Božič, si mi dal

Ter usmiljenja plamene

V dušah blagih zame vžgal.

Glej, kako srce goreče

Od hvaležnosti kipi:

Daj, dobrotnikom, daj milim

Blagoslov svoj, Božič, ti!

Povračilo

Z ledeno sapo sever žene

Otrplost doli na ravan,

Premrle gore, prej zelene,

Pod snegom svet je zakopan.

A dete vender, dete krasno

Po njem hodilo je sedaj,

Ostaveljši domovje jasno

Za zemeljski pretemni kraj.

In obrnilo se je v hosto,

Ki v težkem zimskem spanji spi,

Kjer pod snežno odejo gosto

Le jelovina še bedi.

Lepo je smrečije zeleno

Z dreves temnečih bralo tam,

Z nebrojem lučic razsvetljeno

Prineslo v gorko sobo vam.

Nebo se vam je odpiralo

In sijal rajski zor v obraz,

Ko prečarobno lesketalo

Drevo božično je na vas.

To dete božje vi molite,

Njegov pogled je ves krotak,

Iz njega roke darovite

Poklon je prinesen vam drag.

Ljubezen za ljubezen dajte.

Srce naj bode vam oltar,

Hvaležni nanje pokladajte

Za povračilo svoj mu dar!

Ta dar ob vsakem novem letu

Naj se stotero pomnoži,

Da v rajskem vam njegovem cvetu

Stoteri plod se zarodi.

Mojster - računar

Blaže, okrogli pekov sinek

Sedel jede je pred vežo

Ter radoval se mlečne kaše,

Ko župnik pridejo mimo.

Gospod obstanejo čestiti

In Blaž lepo odkrije se.

"Bog vzprimi te, si li kaj priden?"

""Sem, ali jed je vroča še!""

"Kako z učenjem gre, ker jutri

Končate šole, se mi zdi?"

""Izkušnja, ta, duhovni oče,

Prav nič ne dela mi skrbi.""

"Kako v računstvu napreduješ?"

""Računati jaz najbolj znam.""

"Kaj res? No, Blaže moj učeni,

Nalogico ti precej dam.

Čuj, jeden krajcar in še jaden,

Kaj misliš, koliko je to?"

Namuzne Blažek se ves zmočen,

Povesi v krožnik nem oko.

"No, jeden krajcar pa še jeden?"

""Račun ta reši zlahka se,

Ej, jeden krajcar pa še jeden — —

Zdaj vem — to jedna žemlja je!""

Dekletce v dvorani

Veselje! dvorana odprta stoji,

Skakaje se Barica vanjo spusti.

A kaj tam ugleda? Oj, čudo sladko,

Naproti hiti ji dekletce lepo!

Zavzeta obstane: kar ona stori,

Posnemati vredno dekletcu se zdi.

Počasi pomiče sedaj se, a glej!

Počasi i stopa dekletce naprej.

Jednake rasti je, in istih je let,

Nje krilice belo kot jabolčen cvet.

I kodrici zlati ji padajo vznak

Ter vanje vpleten je vijolčasti trak.

Od radosti Barici vtriplje srce,

Družice želela si davno je že!

In punico pisano vrže na tla.

Saj ima družico ter srečna je vsa!

Razvneta zavriskati hoče glasno,

A "dobro mi došla!" šepeče samo.

In k nji se nagiblje: "te rada imam,

Prav rada, zatorej poljubek ti dam!"

A hipno prijazni otrok je ves plah,

In srčece groza poprime in strah:

Družice preljube obraz je leden,

Ter gosto zakriva ovoj ga meglen!

Jokaje se Barica naglo zbeži:

Dekletca v dvorani zelo se boji!

Očala

(Po francoskem)

Rad s črkami se časih

Vrbanek je igral,

A žalibog nobene

Ni vender še poznal.

In neki dan po zimi.

Ko sam doma je bil.

Ni vedel kaj početi.

Da prej bi čas minil.

"Kako so ure dolge!"

Vzdihuje naš Vrban,

"Igrati in igrati

Ni moči mi ves dan.

Vojščaki in konjiči

Prestari so mi vsi,

In teh podob nobena

Mi že povšeči ni.

Aha! — to bode nekaj!"

Zdaj vzkliknil je vesel

In sredi iz omare

Najlepšo knjigo vzel.

"Pregledal bodem malo,

Da mi preide čas —

Te bukve, iz katerih

Mi babica na glas

Sinoči brala bajke

Prečudne in krasne,

Kjer Palčeki in Vile

Zapored se vrste.

Odprta je že knjiga —

A kdo bi umel to?

Le belo je in črno,

T o vender ni lepo!

"Oh, res, kako sem bebast,

Očal saj nimam še!

Saj babici je tudi

Brez njih v meglici vse."

In hitro jih poišče

Ter z rutico čisto

Veliki stari stekli

Osnaži preskrbno.

Ponosno jih pritisne

Na mali nos Vrban

In gleda in še gleda,

A vender vse zaman.

O bajkah čarodelnih

Ni najti mu sledu,

In stran na stran obrača

Srdito brez miru.

Zdaj mati stopi v sobo

In njo prisili smeh,

Ko vidi dete svoje

Z orožjem na očeh! —

"Kar babici pomaga,"

Mu deje preljubo,

"To , dragi moj Vrbanek,

Za tvoje ni oko.

Podvizati se moraš,

Da skoraj bodeš bral,

Da brez očal zasije

Zaklad ti knjig svetal."

Po poti

"Le tišči se mene, da moker ne boš

Ter varuj košare, moj pridni Ambrož!

Da veter ne vzame ti knjige drobne

In zvezka, kjer pisal si a-b-c-d e.

Ne stopaj mi, Anica, vedno na noge.

Saj vidiš, da dosti že imam nadloge.

Po Tinetu ti se oziraš — zakaj?

Na cesto glej rajši preplavljeno zdaj!

Povedala bodem, počakaj, že mami,

Da tu pod dežnikom ti nisi šel z nami!"

""Pod takšnim satorom ne skrivam se jaz,

Naj dež me premoči, naj žuga mi mraz.

Slovenec sem trden, ne deček mehak

In hraber jaz bodem cesarski vojščak.

To čast bode zame in radost in sreča,

Ko bode vihrala zastava sloveča.

Ko švigal iz puške žareči, oj! blisek,

Med trombami glasil se srčnosti vrisek!—

Li slišali niste, kar danes smo brali

V učilnici, kaj? — Gotovo ste spali!""

"Nikakor ne! — Vender dovolj je o tem,

Obleke je škoda, ti znova povem"

""Oj , sestra preskrbna mi, Marta, nikari

Ne brigaj tako se za plašček moj stari!

Da bivaš na suhem in varnem le ti,

Ki mirno živela do konca boš dnij

Pri vas je kaj druzega, kajti čepeli

Vsi trije pri peči le bodete, jeli

Ter pili, in kmetiški vedno ljudje

Držali se strehe domače gorke.""

"Ha, ha!" se Ambrožek zdaj mali oglasi,

"Čuj, Tine, kako se pač motiš ti časi!

Preskočiti hočem domači ta plot

In ako ne cesar, bom velik gospod!"

Mala vodonoša

"Hajd, pojdiva hitro k vodnjaku oba,

Pomoči ni treba, saj sva že krepka!

Podvizaj se, Manica, teci lepo,

Hvalili te bodejo mati zelo".

Ko vrč na koritu pred žlebom drži,

Dekletce se smeje in srečno se zdi!

Posoda je polna — ""pretežka je, oj,

Odnesti ne morem je, bratec ti moj!""

"A nesti jo moraš domov vender ti,

Saj veš, da to delo za moškega ni".

In malo pomišlja petletni Andrej

Ter "moder sem", pravi, "no, mala, poglej!"

Od kitic napravi ji svitek mehak

In skrbno postavi nanj vrček težak.

"Po konci se drži, ne majaj z glavo,

Krepko mi korači — eh, saj ni težko!"

Dekletce se vzpenja, napira moči,

In komaj in komaj solze zadrži.

A nič ne pomaga, zaman je, gorje,

Natočeni vrček ji pade z glave.

Pokvarjen predpasnik in krilce lepo,

In čeveljčki novi, oj, kakšno je to?

Okopana miška je Manica, glej:

""Le čakaj, le čakaj, poredni Andrej!

Zakaj, li zakaj, oj, po vodo sem šla —

Oh, oh, da pri mami doma bi bila!""

Rožica

Očetov praznovali

So pred Božičem god;

Prišel je ljubih znancev

In žlahte žlahtni rod.

Najprej so gospodarju

Stiskali vsi roke,

Voščeči: Bog usliši

Njegove mu želje.

In on se je zahvalil

Presrečen in vesel —

Seveda se drugače

Nositi mož ni smel.

Potem so med pokloni

Posedli k mizi vsi,

In z vincem zamočili

Ukusne so jedi.

Očetu sedel blizu

Starejši je otrok,

S posebno slastjo jedel

In pil malinov sok.

Dekletce je vam bilo

Prijazno in lepo:

Kako jo ljubi oče

To "rožico" mlado!

In k njemu zdaj se nagne,

Skrivnostno mu pove,

Da so zaprta vrata

Zelodčeka ji že;

Da danes res odpreti

Ne mogla bi jih več,

Ko vhoda bi prosila

Najboljša tudi reč.

A zdajci stari sluga

Prinese — o moj Bog,

Kar strah me izpreleta,

Ker padel je iz rok

Zdaj Rožici kozarček

In ona le strmi

Na čudo od sladkorja,

Ki tu pred njo stoji!

Omamno jo prevzame

Prekrasne torte čar,

Saj svoje dni jednake

Ni videla nikdar.

Očetov kar počiva

Na Rožici pogled,

Smehljaje opazuje

Obrazek nje zavzet.

In miluje ji reče:

"Oh, škoda, škoda le,

Da so zaprta vrata

Zelodčeka ti že:

In škoda, da odpreti

Ne moreš res jih več,

Sicer bi kaj prilegla

Ukusna se ti reč".

Zdaj Roža se zardela

Šaljivo nasmehlja,

In tiho in skrivnostno

Ljubo zašepeta :

"Oj, atek moj preljubi,

Oj, s torto bi že šlo,

Boš videl, da jo spravim

Se skoz — ključanico!"

Tehten izrek

"Oj, Vidka, glej ročici

Kakovi tvoji sta!

Na vrti nisi bila,

Iz sobice ne šla.

Kdaj s takima rokama

Me videla si še?"

""Jaz, mati ne, nikoli,

A — babica Vas je!""

Nepričakovani piruhi

V mladoletnem

Tednu cvetnem

Mačico pozdravlja vsak,

Ki je skrita

In zavita

V svoj kožušek pregorak.

Minka mala

Radovala

Tudi stvarce se mlade,

A združila,

V venec vila

Drobni vejici je nje:

Ovijale,

Svit dajale

Kakor lep okvir cvetan

Bi sladkosti,

Oj, radosti!

Jutri na vstajenja dan.

Glej, medena

Draga njena

Že povitica stoji

Vencu v sredi.

In besedi

Čud ustavlja zdaj moči!

Minka vneta

In zavzeta

Delo svoje zre molčeč,

Ker hvalili

Ter čudili

Starši so se mu ljubeč.

"Čas je spati",

Deje mati,

"Dušica mi, lehko noč!"

Minka mala

Je zaspala

V zlatih sanjah se smijoč.

Jedva jasna

Zora krasna

Vzplava kvišku vrb gora,

Ko že vstane,

V sobo plane,

Kjer je sreča nje srca.

A strmeča

In boječa

Tam na pragi obstoji:

Iz okvira

Vanjo vpira

Pogled bistrih se očij!

Kaj zgodilo

Se je bilo

Čudo! — ali možno je

Da medeni

Dragi njeni

Zaklad bi oživljal se?

Ne, izginil

Je in minil,

Ni ga tira ni sledu,

Sama rjava

Mačja glava

Venkaj gleda iz cvetu!

Minka mala

Je jokala,

Tožno bilo je srce;

"Oh", vzdihuje

In žaluje,

"Kje povitica si, kje?"

V "skalicah"

Tu v Skalicah radujem

Igranju se valov,

Bedeč sanjaje — priča

Povodnih sem godov.

Nad vrbami trepeče

Že poludnevni žar,

Vsa zemlja v zlatu plava,

Ker solnce zdaj je car.

Globoko pripogiblje

Medleče se drevo.

Izteza list in veje

V tolmun hladan željno.

Vrsta valov popotnih.

Veselo žuboreč,

Pozdravlja ga prijazno.

Odtod v morje hiteč.

Metulj na trstu vitkem,

Zibaje sam se, spi.

In roj mušic nebrojnih

Ob njem se v krog vrti.

Postrva blagorodna

Tam pisana vesla,

Med ribami obrača

Ponosna se gospa.

Menjiček bistrogledi,

Najvrlejši plavač,

Potaplja se in skriva

Ter kaže se glumač.

Ubogi kmetje kleni

Od ščuke v beg hite,

In luska se jim bela

Svetlika iz vode.

V presladkem pladnovanji

Počiva v plašči hrost,

Na veji, kjer pripognen

Do vode grm je gost.

Od jedi oddihuje

In menih se težav,

A ponj usoda bridka

Poseže iz nižav.

Tatica, bistra ščuka,

Pobrala ga je v plen:

Kako je to zaslužil

Ta mož, ki ves je len?

Soparno je! — Valovi

Na tiho žubore,

Nad potok že tenčico

Razvešajo megle.

Metulja s trsta naglo

Posmukne skrivna moč,

In muhe okrog njega

Brenče mu: "lehko noč!"

A kje sem ? — Poleg Sore?

Morda sem bil zaspal?

Ni tukaj li me zibal

V predivne sanje val?

Rusalke* sem jaz videl,

Njih petje čul in smeh,

Ob vodi njih plesove

Po mokrih gledal tleh.

In zopet slišim pesem,

Odmeva temni les;

To niso bile sanje,

Pojo Rusalke res!

Mameči vi glasovi!

Očaran k vam hitim,

Da v harmonijo vašo

Od blizu se vtopim.

Grmovje v stran odganem

In pomolim obraz:

Rusalke cvetolike

Oj, vidim, vidim vas!

A ne! — Rusalke niso

Te deklice mlade,

To vrle so Ločanke,

Ki rake tod love.

• Rusalke so izmišljene poganske boginje starih Slovanov, živeče v

lesovih in vodah.

Potovanje po zraku

Evo, čoln po novem zdelan.

Štiri noge v zrak moli,

Spodaj mizi je podoben,

Če pogled me ne slepi.

Na vrvicah zanj privezan

Ves napihnen je balon:

"Ta nas od zemlje privzdvigne",

Bratcem reče zdaj Anton.

Poln čolnič in ves prostorček

Že je prenatlačen res;

Vender Hektor, zvesti psiček,

Sede zdaj široko vmes.

A potrebno je, da pride

Tudi Srečkov ljubi konj,

Lep lesen je, na kolescih.

In brez njega vse zastonj!

Vsi brodniki so nemirni,

Skok in vrisk je semtertja;

"Pazi, pazi, da Andrejčka

Ne prevrneš mi na tla!"

Ivko, najstarejši bratec,

Čopast si klobuk je vzel

In popotno še čez pleči

Lepo torbico pripel.

Tudi ima — kaj ga ne bi? —

Od popirja daljnogled,

Da na tanko vse pregleda,

Kar mu pride kje na met.

Ivko poje, Hektor laje,

Srečko je smehu ves poln,

Tonček z bičem trdno poka,

Čvrsto v zrak poganja čoln.

Srečen pot, družina mlada!

Plavaj z Bogom v daljni svet;

Zdaj uživaš dni najlepše,

Dni otročjih zlatih let!

Bratec in sestrica

Lenčico ljubim, sestrico sladko,

Vse kar je moje, vesel delim ž njo.

"Lepšega deteta videl ni svet",

Materi skrivno dejal je naš ded.

Oj, in razumna je, to vam povem,

Z njo se povsodi pokazati smem.

Stara dve leti in meseca dva,

Čujte! do dvajset že brojiti zna.

"Oče naš" moli kot angeljček zlat,

V petji strnad ne doseza je mlad.

Nje sem voditelj, petletni dečak,

Bil, ko storila je prvi korak.

Letos že v "kolu" okrog jo vrtim,

da mi ne pade, jo trdno držim;

A če se zvrneva venderle vznak,

— Časih nevkreten prečudno je tlak —

Smeh le nastaja, za skokom nov skok,

Lenčica moja je hraber otrok;

Redko doslej so mi tekle solze,

Kamo li zdaj, ko dorastel sem že!

MIško

(Svobodno po hrvaškem)

Dečka nekdaj svet poznal.

Miško ga imenoval,

Ki dušica bil je blaga,

Ljuba vsem ljudem in draga.

Mater vzame smrt mu rana.

In sirota samohrana

Brez sestrice je in ate.

Leto zvršil je deveto,

In ko stopil je v deseto,

Bil dijak on v prvi šoli

Ter nadmodril kogar koli:

Dobro znal je čitat', pisat',

Moliti in malo risat',

Kakor detca i vi znate.

A po smrti svoje mame

On premišljevati jame:

Kaj ubožcu mi početi,

Če od gladi nehčem vmreti?

Hčem li prosit kruha iti,

Materi v sramoto biti?

Tega mi srce ne more!

In k učitelju priteče,

Svojo željo mu izreče:

Da voljan je dlje hoditi

V šolo, pridno se učiti,

Da hče lekcije dajati,

Za mezdo poučevati,

Najti sebi sam podpore.

Učenik, možak dobroten,

Siromaku blagohoten,

Pregovoril je z županom,

Da njegovim bi drobljanom

Miško uk dajal v pisanji,

Risanji, molitvi, branji,

In pri njem bi bil na hrani.

Takim potom on učitelj

Bil in vrli odgojitelj,

A dijaci njega mali

Skoro čitati so znali.

In seznanili se s svetom;

Leto Miško je za letom

Srečen bival pri župani.

Jako dobro je študiral

In licejo absolviral:

V pridnosti se ni okršil.

Ko je pravoslovje zvršil,

Zatorej brez vse težave

Stopil v službo je postave

Med uradniške pisarje.

Ondu Miško sodeč blag

Bil je vsakemu predrag,

Vsakemu je sodil pravo,

S tem si dobil čast in slavo

In potem le časa malo

Po novinah vseh je stalo,

On deželni da glavar je.

Kaj pravite, gospoda moja,

Ni deček ta li vreden čuda,

On, ki je sam si bil pomagal,

Ne bal se dela, bal ne truda?

A staviti bi jaz hotela.

Med Vami da so njemu drugi,

Podobni Mišku že v sedanji,

In bolj v bodoči še zaslugi.

Zatorej danes pevka Vaša

Čestita Vam, prihodnjim sodcem,

Predsednikom, poslancem, učenjakom,

A čujte! domoljubnim le možakom!

Naprej - nazaj

"Z vijolico jaglec prišel je iz tal,

Ker petje skorjančje nam brezen je dal.

Pozimski zdaj z Bogom zapor preteman!

Iz njega hitimo na čisto ravan!

Poglejte, nad nami prisrčni strnad

Pojoč oznanjuje dehtečo pomlad.

Petero se zbralo nas vkup je ljudij,

In to se krdelo junaško mi zdi.

Igrajmo se vojske, tecimo na boj,

Na dva se razdelka odredi ves roj!

A treba je prej vam z mastjo in ščetjo

Napisati brke in črno brado.

In tega se dela ne branil bi jaz,

Da naglo prestvarim na vsakem obraz.

Najprvo Bojanu! Ni res li brdak?

Zastavo dviguje bradati junak!

Pod nosom Grozdanko naj zdaj okadim

Ter dimast na čelu ji križ naredim.

Ciril, ti , ne stresaj mi vedno glave,

Ker tebi je treba najprvo brade!

Ti vojvoda bodeš obračal vse nas,

A to se ne more, če gol je obraz.

Nu, dobro! Stecimo, kdor more poprej,

A prvo vsi vkupe zapojmo "Naprej!"

"Naprej zastava Slave,

Na boj junaška kri!"

"Se znamenja pes ni jedini dobil;

Miruj mi! Ti z nami se bodeš boril!"

Žival nepotrebne se brani česti,

Zalaje nevšečno, skakaje zbeži.

Deklički in dečki "stoj, Grivec!" kriče,

Na vrat vsi, na nos vsi za njim se spuste.

Dospeli tekaje v sosedov so vrt,

Tam beli na travi do prta se prt.

Nanagloma vojske viharni korak

Pohodil je platno in travnik mehak.

A zdaj se junakom zagradil je pot,

Ki v zmagi pridrli so hrabro do tod.

Soseda z lopato pred njimi stoji,

Namahne srdita, na nje zakriči.

"Naprej" jim umolkne, poprime jih strah,

"Nazaj" se obrne sovražnik ves plah!

Čudo

Blagota s Samom skozi okno

Na vodo gleda govoreč,

Ko scurkoma je ploha sula

Nizdolu iz megla šumeč.

Mehurci so se tam vozili,

Krožeči v jezeru lehno;

Z resnobnim licem bratec Samo

Učil Blagoto je ljubo:

"Kar se spominjam, deževalo

Kot danes ni nikoli še,

Sicer namače dež le travo,

A zdaj še voda mokra je!" —

Dolga pripovedka v kratkih verzih

Uvod in prvo poglavje

Pogledite mi Tončka!

Ni res li čvrst dečak?

Ob štirih svojih letih

Kakov je korenjak!

A vender, vender tudi

Že bil je nemočan,

O praznicih minulih

Bil malo je — bolan.

(Izreči tu mi prave

Besede se ne zdi,

Ker , strašnega imena,

Grdo v uho zveni!)

Nu, bilo je v nedeljo,

In Tonček sam doma,

K večernici je mati

In sestra Jela šla.

Popreje naročila

Še dekli je zvesto,

Da pazi na otroka

Skrbljivo in lepo.

Pa s posli je težava

Saj veste, ako ne.

To mater povprašajte,

In začudite se.

Izimek od pravila

Vse svoje zemske dni

Prijazna Mina stara

Nikakor bila ni.

In jedva je stopila

Iz sobe nje gospa,

Ko niti dekla mogla

Ni biti že doma.

Pripravila na naglem

Za malico je vse,

Po vodo hitro stekla,

Ker se mudilo je.

In res je šla po vodo,

Nikamor ne drugam.

A kaj je ona mogla,

Če bile tudi tam

Prijateljice nje so

Jezične in modre,

Katerim ni braniti.

Ko umno govore.

Katerih poslušati

Potrebno je, strmeč,

In semtertja besedo

Jim vpletati, kroteč?

Beseda, voda teče

Ter urica in dve

Izgineta, da človek,

Kako li, sam ne ve!

Drugo in najdaljše poglavje

Tačas, ko Mina stara.

Zavita vsa v dolžnost,

Zabave klevetljive

Srebala je sladkost,

Igral se Tonček čvrsti

In bil zelo vesel

Ter pesemce slovenske

Glasno je peti jel.

Konjiča zdaj napreže

In teka z njim okrog,

"Tra, tra! tra, tra!" zatrobi

Krepko v leseni rog.

In vselej razjezi se,

Ko zvrne se konjič:

"Pogledi, maček črni,

Kako je konj za nič!

Ti tekaš, naglo skačeš:

Kjer hočeš, obstojiš,

Znaš drgniti in gosti,

Podgano, miš loviš;

Zakaj li baš zelenko

Brezumna je žival?

Kako sem nagovarjal,

Kako sem ga nažgal,

Da pridno bi mi delal.

Besedo slušajoč,

Ko vadim ga in vadim,

Proseč in jokajoč:

Zaman se revež trudim!

A kaj li bode to?

Iz druge mi sobane

Diši sem kaj sladko!

Pogledati je treba,

In zvedeti takoj. —

Podvizaj mi se, maček,

In ti, konjič, z menoj!

Ho, ho! kaj sem opazil?

Presrečne mi oči!

Vsa miza obložena

Z najboljšimi jedmi!

Povitice medene

Namazane gosto,

Povojene klobase,

Narezane tenko;

In v sredi jagnje belo,

To čudo je sveta!

Od presnega je masla,

In še oči ima!

Tod piruhi okoli,

A tam olupki so

Ter hren, rdeče gnjati,

Opisane z mastjo.

Vse zdi se mi preslastno,

A jaz ne iztrpim,

Dokler od vsake stvarce

Trohe ne založim!"

Z drobtinico kolača

Za mizo Tonček šel,

In skoraj tamkaj v slast je

Klobaso celo snel.

"Kako se je prilegla!

A žejen sem zelo,

Ker bilo je preslano

Povojeno meso.

Tu kapljice ni vode:

A pivo tam stoji. —

Pogostoma sem slišal,

Da pivo dobro ni.

A kaj, ko bi zamižal,

Izpil na naglem vse,

Da čutiti ne bode,

Kakovo pivo je?

Pe! — to ni dobro bilo!

Res pivo je strašno!

Oči sem bil zatisnil,

A vender je grenko!

Zdaj, maček, tebe vabim,

Da tudi kaj poješ:

A kadar se nakosiš,

Dobodeš piva, veš!

Ne, tega vender nehčeš,

In modra si, žival!

Laskavec, ti, kaj drgneš?

Zadosti sem ti dal.

Na konček še klobase,

Ne bodeš se kesal! -

Kako se opotekam,

Da kar na nos bi pal!

Tecimo zdaj k igračam,

Poslednji je že čas!

In kdo hitreje skače,

Ti, maček, ali jaz?

Ne morem - noga težka

Po glavi mi šumi.

Vse obratno se suče,

Stol z mizo v ples hiti.

Zelenko preneumni!

Kam ti tako letiš?

Ostani z manoj, mače!

Povej, če ne besniš?

Haha! to res je čudno;

Zdaj se zibljo i tla —

Tako jaz nisem videl

Nikdar še, hahaha!

Orodje, miza, stoli,

Nad manoj hišni strop

Začel, haha! plesati,

Leteti je v kalop!

To je zatorej — kajti —

Zelenko stoj — in — ti"

Vse tiho je po sobi,

Bolniček trdno spi.

Poslednje poglavje

Spal vedno še je Tonček,

A legel že je mrak.

In maček tam pladnuje.

Konjič je zvrnen vznak.

Čuj, Jelica se meni.

Ž njo mati govori.

Naproti njima Mina

Iz kuhinje hiti.

"Kako je bilo, Mina?

Vse v redu li doma?"

""Oj, tega ne skrbite:

Saj veste, nu, gospa!""

"Kaj Tončka ni na oči?"

""Kako je bil glasan!

Ni tega, kar prepeval

Čvrsto je: "hej, Slovan!""

Vse tiho v prvi sobi,

Povsod vse brez glasu —

Nikdar nikjer o Tončku

Ni tira ni sledu!

Tja v zadnjo izbo mati

Hiti sedaj skrbeč —

Pred njo na tlaku golem

Leži nje sinek speč!

"Vse križem je na mizi! —

A kdo je pivo pil?

O Mina, duša lena.'

Kje moj je Tonček bil?

Moj Tonček, ljubi Tonček!

""Kaj mati! — Ni še dan?""

"Ne, noč šele nastaje". —

""Zaspan sem in — bo1an!""

"Bolan si, Tonček dragi?

Povej mi, kaj ti je?"

""Nu , mati, lačen nisem,

A žeja, žeja me !""

"Hčeš piva?" vpraša mati

Šaljivo se smeje:

""Ne piva, to ni dobro,

Daj malo mi vode.

Oj, sladka je vodica;

Kako sem je vesel!

Od samega veselja

Ne vem, kaj bi počel!""

"Moj ljubljenec prisrčni!"

""No, vidite gospa,

Ni bilo res li dobro,

Da sem po vodo šla?""

Gospodinja Rezka

Danes je opravila,

Da kam z glavo ne vem;

Pol urice počiti

Ne morem i ne smem.

V metilnici zdaj metem;

To delo ni lehko —

A presno maslo hočem,

Da se stori lepo.

Ivanka, čakaj malo:

Kaj tamkaj delaš ti?

Nerodna, žlico ližeš.

To snažen posel ni!

Moj Lovrenček, tvoj bratec,

Drugačen je dečak;

On smetano si meša,

Kot kakšen star možak.

Nikoli ne pritakne

Pokrite se jedi,

Ni slad... Zelo me roka

Od delanja boli.

Zatorej si zaslužil

Tropinj maslenih je,

Da ž njimi okoristi

Na pragu drevi se.

Rdečka, dober večer!

Kaj v me roge moliš?

Napasla si se v lazu,

A zdaj si v hlev želiš.

Ne kloči jezna, koklja!

Na gredi spat pojdi:

Nad piščeta preljuba

Peruti razgeni!

Kaj meni preubogi

Skrbi se nakopa,

Če matere ni drage,

Očeta ni doma!

Oh, vedela bi rada,

Kako bi šle stvari,

Da Rezka jaz bi modra

Ne bila njiju hči?

Bratec

Čuj, detece joče in joče glasno,

Prepeva mu pesemce mati sladko.

A Dragica vrže igračo na stran:

"Od kodi ta mali otrok je poslan?-

""Od angeljev! Bog je med njimi izbral,

Poslal ga na zemljo, za bratca ti dal"".

In radostno vzklikne dekletce: "A res?

Potem je moj bratec prišel iz nebes?

Od tamkaj, kjer zreti nam bode Boga,

Kjer sveta Devica je mila doma;

Kjer nikdar ni zime, le majnik cvetoč,

Kjer tudi presrečna jaz bodem nekoč!

Zdaj vem, oj, zakaj tu v zibeli leži

To dete, zakaj ga v nebesih več ni!"

In materi hčerka šepeče v uho:

"Tam gori jokalo jim je prehudo!"

Ded in babica

(Pustna šala)

Sinoči hteli biti

Otroci so ljudje,

Vsi preveseli "pusta"

In zadnjega mu dne.

Drobljanci vsake vrste,

Od tod in tam doma,

Držali se pri plesu,

Kakor gospod, gospa.

In Mirko, vseh najmlajši,

Domače hiše sin,

Izmislil si veselja

Poseben je način.

Ukral se je z družico

Po stolbi v dedov hram,

Razgrajajoč po svoje

Vse preobrnil tam.

Dekletce ga umeje

V pomoč mu pribiti,

Predale ž njim premeta

In vse, kar v njih tiči.

Že star je kožuh najden

Ter "bambus" okovan,

Klobuk, ovratnik dedov,

Prišlo je vse na dan:

Ogrinjalo, ki lepše

Vseh pisanih je rut,

In babičin klobuk ž njim,

S peresi ves obsut;

Ter njene rokavice,

Prostorne in mehke.

"Jaz vanje vsa bi zlezla

Od tal do vrh glave!"

""Ne bodi mi preprosta!

Čemu se šališ zdaj,

Ko praznim ni igračam

Primeren čas ni kraj?

Ogrni rajša ruto,

Klobuk na glavo dej,

Da babici preljubi

Podobna, bodeš prej!

Podvizaj se ter gledi,

Kako počenjam jaz:

Poprej bil vnuk sem Mirko,

Zdaj dedov sem obraz!""

"Takoj, takoj, prijatelj!

Kar moči je, hitim,

A pazi, da v ti sili

Glave ne izgubim.

Oh — torbice ne vidim,

Ni sladkih v nji stvarij!"

""Oj, Zorica, ti slepa!

Kaj nimaš li očij?

Od roke k tlom ti visi,

A kar se zdi, to je,

Da z jedercem presladkim

Seznanila si se!""

"Jaz nisem sama rada,

Zato se ne huduj:

A idiva zdaj k plesu,

Že vabi godba, čuj!"

""Pod pazduho me primi,

Na desno stopi stran!

Ti bodi žena moja,

Jaz mož tvoj spoštovan!""

Ko stopita v dvorano,

Brezkončen tam je smeh,

Nagledati otrokom

Ni moči se obeh.

S slovesnimi koraki,

Zavedna si česti,

Prikimata ozbiljno

V priklon na vse strani.

"Oj, Zorica in Mirko,

Kako sta zdaj brdka,

V ti pustni preobleki

Izvrstna res oba!"

""Kaj čujem! — Preobleka?

Kako se moti svet!

Ne vidite, otroci,

Da dragi svoj sem ded?

In ta mi je soproga:

Kje Zora je, ne vem.

A "kolo" se pričenja,

Prositi li Vas smem?""

Ded vljudno se prikloni

Pred babico do tal

Ter nje obrazek njemu

Sladko se je smijal.

Ponosno in veselo,

Po konci se držeč,

Ženico mož poprime

Z njo v "kolo" se vrteč.

A kaj se je zgodilo?

To res je prehudo!

Pero se mi upira

Popisati vse to!

Najrajša bi molčala,

A tega spet ne smem,

Čitatelj bi se žalil,

In kaj storim potem?

No, bodisi, če tudi

Ta posel je težak:

Sočutljiv naj posluša,

Kdor prav- je poštenjak!

Nesrečni kožuh dolgi

Ter palica z glavo.

In ruta vseh najlepša.

In torba pod roko.

Klobuk širokoglavi,

Kdo njemu bil bi kos? -

Ovratnik dedov bridki.

Drezaje v drobni nos:

Oh, vse je pripomoglo,

Da spet grmel je smeh,

A starček in starica —

Ležala sta na tleh!

Pri zibeli.

(Pesem kraljice Viktorije)

Rahlo vzduh pihljaj večerni,

Mir objemi, morje te!

Ker na svilni mu blazini

Zdaj počiva moje vse.

Sladko dete, pri zibeli

O kraljici več ne vem,

V srci svojem samo čutim,

Da tu mati biti smem.

Kaj so Indije zakladi

Proti tebi, ljubec moj!

Kaj ponosna mi je krona,

Ko primerjam jo s teboj!

Sladko dete, pri zibeli

O kraljici več ne vem,

V srci svojem samo čutim,

Da tu mati biti smem.

Ni britanska leoparda,

Ni prestola vse zlato,

Varovali te ne bodo,

Če ne čuva te nebo.

Pošlji, pošlji, Bog visoki

Angeljev mi svojih bran,

Da nad angelcem bedeli

Skrbno bodo noč in dan.

Kadar molim, nisem žena

Jaz kraljevskega rodu,

Sem sopruga le in mati

Ki vzdihujem iz prahu:

Pošlji, pošlji, Bog visoki,

Angeljev mi svojih bran,

Da nad angelcem bedeli

Skrbno bodo noč in dan.

Pripovedka

Čuli bodete, otroci moji,

Kar se nekdaj zgodilo po boji,

Kar takrat poskusilo pero

Moje je popisati zvesto.

Naslov pripovedka ta

"Ranjeni vojščak" ima.

"Vojske plamen grozni je na novo vnet,

V rako izpremenjen lep zapadni svet;

Polkov vrste dolge proti si stoje,

S strelom govoreče, topi vmes grme.

Divje in nemilo brata niči brat —

Meč sovražni žanje svoj krvavi sad.

Dokončan za hipe je prestrašili boj,

"Zmaga!" kliče Nemec, "dan je zopet moj!"

In zmagalec srečni — zdaj samaritan —

Bliža se jetnikom, kri jim vstavlja ran.

Tamkaj med bolniki, glej, leži vojščak,

Ki se je nevstrašno bojeval junak:

Viteški mladenič ranjen je hudo,

Desna roka meču pala v plen celo.

Srčno se podvrže — hud bi bil zamud -

Skoraj je odločen pohabljeni ud.

Zdaj šele mu solze orose oči,

Padajo na roko biseri svetli;

Z vročimi poljubi krije jo sedaj:

"Oj, živil sem s tabo mater drago kdaj!

Mati, moja mati, kaj hčem zdaj s teboj?

Desne roke nima sin ubogi tvoj!"

Poleg sebe roko položi vojščak

In utihne tožni Francije junak:

A svetile večno bodo se solze,

Ki na mrtvo roko tekle so svete".

• * *

Jelite, dušice mile,

Da oči so vam rosile,

Smili se junaški vsem trpin.

Ki bil toli je hvaležen sin;

Vem, da čutite, zakaj srce

Bolj od rane peklo ga hude:

Mater drago tudi vi ljubite

In hvaleč do smrti ji služite!

Deček in metulj

"Moj bodeš, moj, prelepi

Metulj frčeči ti!"

In svojega se lova

Že lovec veseli.

""Ne!"" tiho odgovarja

Metulj, in vstane v zrak,

""Ne dam se ti ujeti,

zapirati ne v mrak"".

Ter kvišku do vršičev

Drevesnih sfrfoli,

Naš deček si otira

Solzice iz očij.

O beži, ti presrečni,

Po bliskovo frčiš,

In z dihom mladoletnim

Med cvetjičem živiš.

Za taboj jaz bi hitel,

A nimam jih perut!

Oh, ni mi ga veselja —

Usoda mi je trud!"

""Kaj nisem morda tudi

Jaz mučil se zaprt?

Ko nisem izleteti

Še mogel v pisan vrt?

Ne veš li, da napiral

Črvič se je hudo,

Ko bilo se mu v ječo

Zapresti je tesno?

Prebival je v temnici

Pokojen dan na dan,

Nikoli se uporen

Usodi stavil v bran.

Ker znal je vrlo dobro,

Da mu napoči zor.

In da krilat razdere

Svoj temni si zapor:

Da pomlad mu trosila

Do cveta bode cvet,

Da svoboda ga čaka —

Vesoljni čaka svet!

In čuj! tako se tudi

Še tebi dogodi,

Če bodeš verno služil

Dolžnostim svojih dnij.

Človeka v učenosti

Krilata čaka moč,

Z njo bodeš osvečaval

Nevednosti si noč;

Potem na vek svoboden

Ti bodeš, dragi moj:

Svoboda biva v znanstvu,

In v nji ves svet je tvoj!

Izgubljeni Bog

"Oh, matka, kaj se je zgodilo —

Preljubega Boga več ni!"

Tako tožilo dete milo,

Solze mu lile iz očij.

"Podobe ni, je ni, blesteče,

Katero sem dobil za god:

Umeti moči ni nesreče,

Da je izginila od tod."

In mati išče, je tolaži

Ter kmalu konec je nadlog,

Glej, najden je zaklad najdražji,

Le-tu je izgubljeni Bog!

"Varuj ga, dušica, ti moja,

Skrbno ga drži in trdno

Ter brez prestanka in pokoja

Naj tvoje pazi nanj oko.

Ko velik bodeš, otrok zlati,

Oj, ne izgubi mi Boga,

Ker blizu ti ne bode mati,

Ki k tebi ga nazaj pelja."

Sirota

Bo konci, deček mali!

Razvedri si obraz;

Izvijaj svoje ude

Ljudem na kratek čas.

Zatrobi, vriskaj, skači,

Naprezi vse moči,

Nasmihaj se, četudi

Oko se ti rosi.

Tovariša trpljenju

Podala ti druhal,

Da s toboj izučena

Poskuša se žival.

Ohrabri se, a naglo !

Že čakajo ljudje:

Ne vidiš li preteče

Pretežke tam roke?

Premoreš muke skoraj,

In potlej bodeš prost;

Objame trudne ude

Pokoja ti sladkost.

Kako ti dobro dene,

Ko bodeš v snu objet!

V naročaj te zaziblje

Ljubezen gorka spet.

In "mati!" zašepečeš,

"Oh, ti si res prišla!

Ljudje so ljuti rekli,

Gorje, da si mrtva"

S poljubi te pokrije,

Pritisne na srce,

In spet sladkost začuješ

Besede nje ljube.

Pri materi te novi

Detinstva čaka raj,

In zopet srečen bodeš,

Kak6r si bil nekdaj.

A zdaj po konci, deček!

Razvedri si obraz,

Četudi le prisiljen

Ljudem si v kratek čas.

Ohrabri se, da naglo

Prestopiš odru prag;

Sirota si po dnevi,

Po noči angelj blag!

Mrtvi kanarček

Ljubček prisrčni sladak! kanarček najlepši,

jedinec,

Kteremu bilo zvesto vdano je moje srce!

Ali je možno in res, da ti me ostavljaš za vselej,

Mene, ki tebe gojil, zate ljubeč sem skrbel?

Že me ne gledaš sedaj prijaznim in bistrim

očescem,

Ki mi radostno pojoč, vedno pri meni si bil,

Mene poljubljal. — Gorje! nikdar že dalje ne

bodeš

Zobal presladkih drobtin nežno iz moje roke!

Žalil me nisi nikdar, napravljal mi čisto veselje.

Ptiček, zakaj li, zakaj vsekal si rano mi to? —

V kovčeg te bel položim, postlan je z blazinico

svilno,

Nate vijoličin cvet trosim in listje mlado.

Ljubček prisrčni sladak! kanarček najlepši,

jedinec,

Zadnji pritiskam poljub zdaj ti na perje

zlato! —

Kovčeg je beli zaprt, solzan ga ponesem na vrtec.

Tamkaj izkopljem groblč, rožo na vrh zasadim:

Vedno zalival zvesto s solzami ti bodem zemljico,

Da ti izraste iz nje košat grmič in hladan.

Tvojih tovarišev zbor, ki tam udomačil se bode,

Tebi naj poje v spomin pesmi prisrčnih glasov!

Jaz te obidem vsak dan, nikdar te ne zabim,

predragi!

V mislih o tebi zaspim, v sanjah ostanem

s teboj!

Dragi kanarček ti moj! zasuta nad tabo je

zemlja —

Vzprejmi ljubezni gorke, vzprejmi nje solzno

"zdravstvuj!"

Po počitkih

Davni, preradostni čas počitkov mi rajskih užitih!

Kaj li, zakaj si minil z naglostjo lepega sna? —

Idem naj v ječo sedaj, ko svet še okoli je krasen,

Ko blagoslove okrog vsiplje še mili nam Bog!

Drevje nagiblje do tal se, težko s sadjem obloženo,

Grozdi na trsu zore, ajda po medu dehti!

Čisto, kot ribje oko, nebo je in solnčnato vedno,

Vzduh je premil in krepak: lepši od dneva je dah.

Nitke sreberne plovo po pisanem polji širokem,

Čedo po lokah zdaj že in ob strniščih paso.

S polja po prosu zvene prijazni glasovi v razorih:

"Pet pedi! pet pedi!" zdaj tam prepelice pojo.

Ribič pogreza skrbno si mreže v potoček šumeči,.

Da bi potegnil postrv bistro iz bistrih valov.

Z gozda razlega se rog, razlega se lajanje mnogo,

Pokanje pušek, za njim srečnega lovca zavrisk.

Drobno nabira suhljad pastirček, da vkuril bi ogenj,

S polja je že izkopan slastni in ljubi korun!

Ogenj se vnema, plamen svetal plapola iz kurjave,

Duh se razširja vonjiv, k malici sladki vabeč —

Ali gorje, o gorje! v dvorani tihotni in pusti

Ubožec otožen tičim, belim si vedno glavo,

Glavo, ki polna je še spomina, iger in veselja,

Ki se vkloniti ne ve jarmu pretežkemu zdaj! —

Vrni zatorej se čas počitkov mi rajski užitih,

Ti, ki si meni minil z naglostjo lepega sna.'

Vrni se zopet skoraj s čarobo mi nedopovedno,

Nove radosti željan čakal te bom hrepeneč!

Tri sestre

Drava mirna in živahna Soča.

Sestri bistre Save sta obe,

Vse tri hčere krasne imenitne

Drage nam slovenske so zemlje.

Razgovarjale nekdaj se sestre

— Luna plavala je vrh neba —

Ktera njih dospela bi najprva

Jutri v širi naročaj morja.

Savo so objemale in Sočo

Skoraj svetle sanje presladku,

A potuhnena začenja v daljo

Drava teči tiho in skrivno.

Prebudivši se ugleda Sava

Sestro proti morju se valeč,

Vsa srdita dere čez skalovje

In se spušča v divji tek šumeč.

Kvišku plane še živahna Soča,

Ki prekanili sta jo zaman,

Ker z močjo zažene silovito

Ona se takoj v nasprotno stran.

Skozi ozke struge tam bobneča

Ter predirajoč goram srce,

Vzpenja v temnih se duplin soteske

In napaja prva vseh morje.

Opomin

"Vrtec" goji mi prijazno,

Zlatolasi otrok moj!

Tebi skrbno je obdelan;

Cvet in sad njegov je tvoj.

Kar ti daje, vse nabiraj

V bogat venec in sladak:

Njega se spominjal bodeš

Radosten še mož krepak.

Tu duhovi cvetov mladih

Tvoje zibljejo srce,

V neoskrunjenem jezici

K tebi divno govore.

Spremljevalci bodo tvoji,

Dokler bode grel te svet,

In do groba ne pozabiš

Blagoglasja njih besed!

Telovadec

Jaz telovadec sem čvrst in vesel

Maju smijoč se do vrha popel!

Palico krožiti z jedno roko,

Valjati, suvati, sukati jo,

Težke naročnike kvišku držeč,

In kolebaje jih hitro vrteč.

To mi je radost, ponos je to moj;

Kteri li v tem se izkusi z menoj!

Jaz telovadec sem čvrst in vesel

Maju smijoč se do vrha popel!

Vrvco preskakam nazaj in na stran,

Vadim na kozi se rad in skočan:

Primem za letev in plezam na drog,

Naglo, kot ptica, leteča tja v log.

Res, telovadci! ponos je to moj;

Kteri med vami se meri z menoj:

Hej, telovadci!

Kdor telovadec je, temu se zna:

Vgibično hojo, postavo ima.

Čujte! za rana na daljni prehod

Bobna grmečega vabi ropot.

Že telovadec uvrščen stoji,

Lici žarita, oko plameni.

Trdno po taktu, vesel in srčan,

On prekorači goro in ravan.

Srce pogumno, prečvrsto telo,

Skale in jarke prehodi lehko.

Zunaj se vadi, ko ptica leteč,

Vriska in poje, življenja kipeč.

Moč mu dviguje in širi srce,

Kite čvrsti mu, roke in noge.

Prisega

Na zemlji prekrasni lep biser svetal

Očina je, ktero sam Bog mi je dal;

Pobožno, iskreno verujem v Boga:

Očini se duša naj moja uda,

Očini v ljubezni naj se zaroti,

Da njene do smrti so moje moči!

In Ti, Vsemogoči! podaj mi krepost,

Da to bi izpolniti mogel dolžnost!

Krkelili

Krkelili!

Petelinček vas budi!

Zlato solnce že ne spava,

Davno po obnebji plava,

In skorjanec se dviguje,

V zraku sebe sam raduje:

A bečela medovača

S cvetja se brenče povrača;

Jagnje belo v rosno travo

Skače z materjo v dobravo.

Kadar dan se zazori,

Na dvorišči zazvenči:

Kur glasno: krkelili!

Dragoljubec

"Povej mi, dragoljubec moj!

Zakaj zvončat ves cvet je tvoj?"

""Majnik, kralj naš, misli priti,

Hčem mu prihod obzvoniti,

Da razlegne se v okrogu

Po goricah in po logu

Ter naproti zableste

Cvetke mu in zadiše"".

Proseče cvetlice

Kadar cvetke noč pozdravlja,

Upogibajo glavo:

Nehote jim iz očesa

Solzni biseri teko.

In cvetlična srca mila

Kvišku plavajo, dehteč,

Divno čistega življenja

Od Očeta si proseč.

Jagodica

V dehteči šumi jagodica stala,

"Oj, pridi pome", dečku je dejala,

"Rdeča lica čvrsto mi žare".

A deček mladi ni prišel,

In jagodo je polž ujel,

Ujel do smrti jo, gorje!

Ko deček zopet v šumo zajde,

Zeleno le nje krilce najde,

In njega zaboli srce.

Kaj kdo ima

"Poslopje ima polžek zalo,

Gorak kožušek miše malo,

Metuljček ima dve peruti,

Letečega se vrabec čuti;

A kaj ti imaš, dete milo?

""Obutal imam, oblačilo,

Očeta, mater, sem veselo —

Oh, kaj sem od Boga prejelo!""

Lastavica

"Povej mi, o ptičica, kaj brez miru

Preletuješ mimo dreves in zidu?

Zakaj li obračaš nemirno oči?

Kaj v srcu te drobnem teži in skrbi?"

""Vesela sem, nisem otožna žival,

A lačni mladiči so, gola druhal,

Zatorej ne vprašaj, ne vstavljaj me ti

Mladičem za južino že se mudi!""

Veverica in nevihta

Huhu! kako nevihta mi srepo

Razgrajaš! — Vratca ta zaprem skrbno

Ter druga odmašim na oni strani;

Kdo tamkaj mi uiti brani?

Kaj res ? — Zaprimo tudi ta takoj:

A ti nevihta burna, zunaj stoj!

Nevihta rjove in buči,

A veverica ne drhti,

Lepa se stiska v mah zavita,

Dežju in toči dobro skrita.

Nevihta zunaj je divjala,

A ona oreh je glodala.

Kako se zaspi?

Rad vedel bi, kako zaspim?

V blazino vem, da se tiščim

Ter mislim: "treba je paziti zdaj!"

A predno spet odprem oči,

Na vzhodu tam se že dani —

Sen bil je tu, a šel je v kraj.

Ljudij sem vprašal drugih že,

Molčali so o tem ljudje!

Zatorej menim, da na sveti

Premnozih ni stvarij umeti,

Ker jaz še zdaj ne vem, ne znam

Ni tega, kar počenjam sam!

Jelenček

Jelenček se je izprehajal,

Vesel se šalil in igral.

Živalcam je povsod ugajal,

Zabavati jih dobro znal.

Za lipo zadaj tam dehtečo

S pesom je paznim lovec stal,

Ustrelil s puško, smrt nosečo,

Na preubogo je žival.

Jelenček že ne poskakuje,

Nožica skli ga noč in dan:

A kadar ptičje petje čuje,

Brž v travo leže ves solzan.

Moja molitev

Oče visoki, Gospod presvetal,

Ti, ki bleskoto ozvezdju si dal,

Ti, ki si nebu in zemlji Vladar,

Tebi uboga jaz bližam se stvar!

Sliši, usliši, kar v prahu klečeč

Drznem prositi se, Tebe moleč!

Daj mi, Vsevladni, da luč ne stemi,

K i razsvetljuje mi um in oči;

Duh hrepeneči, prosvete željan,

V Tvojem naj znanji mi bode miran!

Hčerke, ki meni so jutranji hlad,

Ki so mi to, kar je zemlji pomlad,

Milo podpiraj, nad njimi Ti čuj,

Kadar mi kličejo solzne: "zdravstvuj!"

Drži nad njimi dobrotno roko!

Daj mi, naj srce mi vedno kipi,

Vedno od vsega, kar Tebe česti,

In pesmotvorni mu ogenj podaj,

V kterem le tlelo je meni dozdaj,

V njem, da moj glas bi slaviti začel,

Kar se zatirati svet je razvnel:

Sladko očino, predragi svoj rod

Daj mi povzdvigniti, večni Gospod!

Daj, da dolžnosti jaz svoje spoznam,

Volji se Tvoji ponižna udam.

Srečno vriskaje in tožno trpeč

Naj se klonim Ti, v ljubezni goreč.

S tvojo podporo zaščiti me Ti.

Kadar poslednji mi boj zagrozi,

Kadar pobegne telesna mi moč,

Grobna pred manoj razgrne se noč,

Daj, da iz nje probudi me na dan

Z gromom pohlevnim ukaz Tvoj močan:

Tja me pokliči, kjer mine gorje.

Kjer so življenje vse sanje svetle,

Rajske kjer sreče kipeči izvor,

Kjer zaželeni je najden uzor,

Ondu, kjer s Tvojo krasoto prevzet

Duh poveličan preslavlja Te vnet,

Ondu, kjer večni kraljuješ Ti čas.

Tam naj hvaleča Tvoj gledam obraz!

Domovino ljubim

Domovino ljubim! naj glasno povem.

Domovino ljubim s srcem svojim vsem!

Ljubim jo od nekedaj, odkar v življenji

Misliti jaz znam, spominjati se vem,

In odkar o nji očetove besede

Solze izvabile mojim so očem:

Ljubim jo goreče, kar milino njeno,

Kar težke nezgode njene vse umem.

Domovino ljubim, ko bridkost me tare

In ko čutim radosti sladak objem:

Ljubi jo vsa duša moja, akotudi

Mnogim željam le slabo ustrezam s tem.

Domovino ljubim, če na glas ji pojem

Ali ji pozdrav pošiljam tih in nem:

Ljubim jo navdušena v tihotnem domu

In ko v hrupni svet med ljudi tuje grem:

Bodem jo tako ljubila, dokler zemlje,

Dokler solnca še se veseliti smem!

Slovenskemu jeziku

Izvor si ti kreposti, materin mi jezik,

Bogat izvor soglasju, materin mi jezik!

V izvoru tem kipiš po blagorodni žili,

Grmiš v ponosno reko, materin mi jezik!

Igravšim se ob strugi tvoji nas učili

Valovi tvoj so glas, ti materin mi jezik!

Iz zrcala, od koder prvič utrnili

Kristali so se tebi, materin mi jezik!

V oči trepečejo še zdaj nam v luči mili

Prečisti žarki tvoji, materin mi jezik!

Ki v govor naj bi naš do konca dnij svetili,

Nazaj sijali v tebe, materin mi jezik!

Odsuni tuje vse, kar so ti primesili

Skrunitelji pozneje, materin mi jezik!

Oprosti zlobnikom, ki radi bi tajili

Zaklad tvoj neizmerni, materin mi jezik!

Cesarji grškega so stola govorili

V besedah tvojih nekdaj, materin mi jezik!

Zdaj tujca z novim bojem v svojo čast prisili

V krasoti dušnih plodov, materin mi jezik!

Ni moči

Ne! ostaviti ni moči

Očetnjave mi sveta,

Naj ponuja tudi stvarstvo.

Kar najlepšega ima.

Naj se širi čudovito

Zemeljski tam daljni krog,

Mali moj dom vender čudo

Večje še je božjih rok.

Naj sijajnega tam krasa

Najti meje ni očem,

Domovina kakor zvezda

Svetla je nad bleskom tem.

Ne! pogrešati ni moči

Vas, premilih mi glasov,

Ki ste srcu, kar spomladi

Prvi dih mu je cvetov.

Kaj zvenečih vseh jezikov

Zemskih mi ponosni zbor,

Govorica domovine

Zame je soglasja vzor!

Ne, ni moči! — tu povsodi

Prostor me pozdravlja znan.

Kitico spominov sladkih

Berem sebi dan na dan.

In med njimi najsvetejše,

Ki s solzami jih rosim.

Kakor nadeje nebeške

Po grobovih jaz sadim.

Z vsem, kar duhu je predrago,

Na domovje je oprt,

Trgati od njega mene,

To bi moja bila smrt.

Tukaj, kjer življenje cvelo

Neizrečno mi lepo,

Kjer srce mi slast in togo

Uživalo je gorko:

Tukaj, tukaj, kjer je tekla

Zibel ljubih mi otrok,

Tukaj žiti in umreti

Veličastni daj mi Bog!

"Spankaj mi, dete

Daj mi ročice, o dete bolno,

Da jih ogrejem s poljubi lepo:

Čelo ti vroče in lica hladim,

Lajšati vse bolečine želim.

Zibel naj tebi so moje roke,

Vzglavje naj bode ti moje srce.

Spankaj, o spankaj mi, dete sladko,

Zdravo da bodeš, kot prej si bilo!

Sanjaj se tebi o zvezdah neba,

Nočnih cvetlicah z bliščobo zlata,

Ki jih nam travnik in vrt porodi,

Čista vodica med njimi šumi!

Angeljci naj se igrajo s teboj,

Saj si jim bratec, o ljubljenček moj!

Spankaj, o spankaj mi, dete sladko,

Matere svoje najslajše blago!

Kadar se ljubček mi bodeš smehljal,

Luči in cveta se spet radoval;

Kadar mi sreča otare solze,

In mi zavriska veselo srce:

Skleneš ljubo mi ročice tačas,

Stvarniku hvalo pojeva na glas.

Spankaj, o spankaj mi, dete sladko,

Milostno čuvaj nad tabo nebo!

Babica

Vnučka ima babica kaj rada,

Z zvesto ga ljubeznijo zaklada.

Vedno v mislih on pred njo stoji—

Naj ga tudi videla še ni!

O kako bi glasno zavriskala,

Hvalo milemu Bogu dajala,

Kadar nje v naročaj bi vesel

Vnuček, oj, pritekel, jo objel!

Ločiti se ž njim bi ji ne bilo

Moči, ko oko bi zrla milo,

Ustec smeh in kodrice zlate,

Čula glas besede mu sladke.

Izumela v kratek čas nemudno

Bajko bi mu ali basen čudno,

To poslušal vnuček bi skrbno,

Vanjo se zamikal preljubo!

Ko bi mlade ptičice zapele,

Rože in vijole zopet cvele,

Tja v zeleno bi dobravo šla

Zvnučkom svojim srečna babica.

In metuljev bi smijoč lovila,

Med poljubi rožic vkup nosila.

Solnčni čas bi njima bil cvetan

Velik praznik od Boga poslan.

To bi Žitje bilo rajsko - blago,

Babici neizrečeno drago,

Smrti bi branilo se srce,

Bila skoraj bi v nebesih že!

Ko cvetlice v polji vse zaspale,

In snežinke v vzduhn bi plesale,

Nežnosti naklanjal bi razgret

Vnuček mislij ji nedolžnih cvet.

Nekega večera pa nosila

Praznična oba bi oblačila,

V hiši smrečji vonj dehtel krepak,

Zunaj čul se glas zvonov sladak.

"Božič zdaj drevesce ti napravlja,

Z lučicami ga, z darmi poslavlja!"

Divno-srečno se smijo oči:

""Kaj li v sobi poleg tu šumi?""

Srčece glasneje mu utriplje

In naproti svit se že usiplje,

""Zvonček poje! — oj, hitiva tja —

Glejte lučic, zlata babica!""

"Grem, že grem, moj" — — a zakaj li sanje,

Hrepenenje , želje te vsakdanje?

Kje od juga mi je sever še!

Tu sem jaz in tam moj ljubec je.

Proti severu

O nikari ne v dežele jasne

Tja, kjer solnčno se blesti zlato,

Kjer z vonjavo svojo rože krasne

In naranče vzduh polne sladko.

Kjer na vsaki veji zeleneči

Čuje se preljubih ptičev glas,

Ptičev, ki pripluli hrepeneči

V čudoviti log svetal so v vas.

Ne! — a tja, le tja sreč veleva,

Kjer puščavi je podoben svet,

Tja, kjer tožen prt snežen odeva

Davno, davno že premrli cvet.

Tja, kjer čuti pesmi ni nobene.

Kjer buči nevihta čez ravan,

V spone svoje vklepajoč ledene

Goli dob in smrečji gozd teman.

Kajti, kaj so cveti mi bogati.

Petje, solnce, stvarstva vsega čar

Proti tebi, vnučec moj ti zlati.

Ki te zrla nisem še nikdar!

Najprisrčnejši otrok

Kako je v presvetih nebesih lepo!

Svetlobe se božje naslaja oko;

V cvetlicah, ki zlate po vrtih dehte,

V otročje so angeljci zbrani igre.

Nekdaj k igrajočim pristopil je Bog,

In radosten, sredi nebeških otrok,

Krilatca krotkosti premile dobil:

Prijaznejši, ljubši vseh drugih je bil.

A On, ki na zemeljske nikdar ljudi,

Mogoč in dobroten, pozabil še ni,

Krilatcu nedolžnemu rekel je zdaj:

"Ostavi, moj ljubeč, presveti naš raj!

Jaz mater na zemlji preblaženo znam,

Nje rokama v skrb te ljubečo podam;

Oznani ji, kakšno je čaka nebo,

Veselje, tešilo ji bodi sladko!"

Na pot se krilatec odpravljal takoj,

A dom še poprej si ogledal je svoj.

Kako se okrog je oziral svetlo,

Kako se iz raja odtrgal težko!

Tedaj čudovitih prijel se očes

Za vselej je kosec mu sinjih nebes.

Ko jemlje slovo po nebeških vrteh,

Cvetlice na jok se držijo po tleh;

Na usta in lici mu rože hite,

Da vedno bi tamkaje bile cvetne.

Izkoplje se v rosi ter bel, kakor dan,

Z nebeško svetlobo stoji obsijan:

Poljubi ga Bog še in blagoslovi —

Otrok najprisrčnejši k zemlji zleti!

Hčerka mi hčere, oj, Lilica ti,

Bodo kdaj zrle te moje oči !

Moji zvezdici

Na nebo pogledam rada,

Ko mračiti se prične

In megleni se, zavidno

Tamkaj sator razprostre.

A še rajša o tem časi

Ogledujem neki stan,

Ko čez okna se poveša

Zagrinjal molčeča bran.

Vem, da gori za oblaki

Tisoč lučij lesketa,

In da tu za zagrinjali

Svit mi zvezd se dveh iskra.

Toda zame vsa svetloba

Na obnebji ne blesti

Toli krasno, kakor v hiši

Vnučka mojega oči.

Neobičen red

Ptiči pevski razido se

Na jesen tja v južni svet,

A od tamkaj povrno se

Zopet k nam v pomladnji cvet.

To je vedel Plinij slavni,

Znal je tudi Cuvier,

A ta nauk starodavni

Trdijo še zdaj ljudje.

Ni izimka še nobeden

Učenjak o tem sledil;

Ali meni ptiček jeden

Sam s seboj ga je učil.

On ima pravila druga:

V letu je blažil naš kraj,

Na jesen je zletel z juga;

Severcem prepeva zdaj.

Pojoča roža

Pojočo rožo vem uzorno-krasno,

S pomladnimi odeto vsemi čari:

Nebeški ogenj lice njeno žari,

Izbrala je umeteljnost si jasno!

Za sladko srečo se ne meni časno.

Umika nje vabeči se prevari:

Gorje in slast, ki v srcih nam vihari,

Izliva le si v pesem divno-glasno.

In množica, ki gorke solze toči,

Ker ganeno je srce ji zavzeto,

Uklanja nepremagani se moči.

A njeno bitje, vse ponižno, vneto,

Živi le muzam, upajoče vanje,

In svoje dovršuje sveto zvanje.

Na pokopališči

Od boli malo ne mrjem,

Ko grob njegov, otožna zrem,

In v veli travi tam klečim,

Grob bridko s solzami rosim,

Da zmočeno je cvetje nanj —

Najrajšii bi jaz legla vanj!

In drobno lučico prižgem,

Moliti, oj, moliti hčem,

Postavlja volji duh se v bran,

Obupu, togi v plen je dan:

Premišljam in vprašujem se,

Kako li sem na sveti še ? —

Pogled k višini dvigam svoj

Ter hipno duh zvedri se moj,

Ker milo smeje se nebo,

Čisto je, sinje in lepo,

Kakor sijale so oči,

Kakeršnih več na zemlji ni!

Krotkejše silno je gorje,

Ojači tožno se srce,

Ljubezni večne čuti moč,

Ki temno v dan prestvarja noč

Pomiloščena čujem zdaj

Besedo, ki mi kaže raj!

Tešimo jo šepeče zrak

In na gomili cvet sladak,

Vse stvarstvo vzklika jo željno

A vriskajoč svetlo nebo;

Besedi svidenje je glas

In v njem živim ter upam jaz!

Tolažba

Ljubezen večno v groba je temine

Človeštvo nekdaj skrbno položilo.

Zaprlo s težkim kamenom gomilo

V strahoti, da iz rakve ne izgine.

A vender tretji dan še jedva mine.

Ko vidi že prikazen rajsko-milo,

Premagujočo smrti hudo silo

Iz grobne vzdvigovati se globine. —

Slovesnost tako milo nam praznuje

Srce, kadar v spominu se živeče

Prikaže, kar zagreblo je tožeče.

Ljubezni svoje znova se raduje

In trepetaje jo sedaj pozdravlja,

Saj glorija trpljenja jo poslavlja!

Vedno hvalo

Čula sem, da milost prejme

Duša ta iz božjih rok,

Kteri videti On daje

Stvarstva čudoviti krog.

Ljubljenci! pomiloščeno

Imenujte mene zdaj;

Čudes zrla sem nebrojnih,

Gledala na zemlji — raj!

Prehodila sem, presrečna,

Velekrasni vrt cvetan,

Ki najlepši je na sveti,

Ki Italija je zvan.

V njem čudile so prirodi

Blažene se mi oči,

Naslajale so mi s čarom

Umetninske jih stvari.

Zrla sem potapljajoče

Solnce v sinje se morje:

Luna, zvezde so trosile

Vanje bisere zlate.

Odkrivala je lepota

Čudovitih se jezer,

Kjer mi je oko ustavljal,

Očaroval blesk stoter.

Pozdravljala sem otoke.

Večna je na njih pomlad.

Večno jih pokriva cvetje

In iz njega gleda sad.

Bivala sem v prosti Švici,

Vzduh vživala nje goni,

Vpričo Gotarda snežnika

Preslavljala sem Boga.

In blaženstvo! petje tudi

Poslušala sem sladko.

Ono petje, ki vzdviguje

Željno srce mi v nebo! —

Ni li res, da hvalo dolžna

Vzglašati sem Njemu jaz,

Njemu, ki mi dal užiti

Ta nebeško - srečni čas?

Pozor, otroci

Hčem postaviti, otroci,

Vam Slovena pred oči,

Njega, ki vrstnika najti

Zlahka mu med nami ni.

Mož izvoljeni navdušen

Um rojakom je bistril.

Rod spoznavati sladkoto

Svojih glasov je učil.

Skrbno čistil, umno gladil

Sleharno je nam besed,

Pod rokama je narastal

Diven mu za cvetom cvet.

ln Sloveniji odičil

Milo s cvetjem je glavo,

Da zavzete rodne sestre

Gledale so čudo to.

A ponižen, nesebičen

Učenik nam vsem je bil,

Znanstva večne on zaklade

Rad z rojaki je delil.

On je zvezda bil blesteča,

Ki ne vtrne se nikdar,

Dokler bode rod slovenski

Pesništva prešinjal čar.

Petja njega je soglasje

Onih zlatih strun odmev,

Ki v nebeški visočini

Spremlja angeljski jih spev. —

Resno bilo mu je lice

In veličesten pogled,

Čislal je samo pravico,

Nje iskal jedino sled.

Toda sinjega očesa

Svit prijazno zasijal,

Ko nedolžnost je ugledal,

Nji v veselje cvetje bral.

Ti mladost, bila mu sreča,

Nadovita mu pomlad,

Htel razsipati nad tabo

Žitja plodnega je sad.

Mislil je na vas, otroci,

Mož preblagi sleharn dan.

Mislil še na vas v ljubezni,

Ko je smrtno bil bolan.

Nikdo pogovarjal z vami

V takem se jezici ni,

Ki šumel je kakor vrelec,

Ko iz skale čist kipi.

Čitajoč zvesto prejmite

Blagoslov njega besed

In branite jih v spominu

V dobi resni moških let.

Oj, utisnite si v srce,

Kar Nam blago je srce

Njega dalo, ki na zemlji

Bilo — Levstik mu ime!

Drago nam ime, katero,

Od veselja se solzeč,

Zapisala mati Slava

V knjigo častno je ljubeč.

Zakaj li

Za nami še listje požene dobrava,

Za nami še ondu zveni slavčji glas;

Za nami svetlejša se dvigne še Slava,

Bolj svet še osupne ponosni nje kras.

A srcu, ki zanjo od nekdaj je vžgano,

Ki mater mu ljubi in hvali gorko:

Zakaj temu srcu li vnetemu dano

Življenje je kratko in jedno samo?

O Milanovi smrti

Napolnjen je pot

Potočnic povsod

Ob vodah po pisanem logi;

Njih cvet se modro,

Kot čisto nebo,

Nasmehuje meni — ubogi!

Oči tako dveh

Veseli nasmeh

S prijazno me čaral je silo;

Da, oni sta res

Lepoto nebes

Kazali že tukaj premilo.

A njima gorje,

Ki žge mi srce,

Neznano je v solzni dolini:

Očij se teh zdaj

Raduje že raj —

Moj ljubljenec biva v višini! —

Tja mimo je šlo

To dete drago

Nekdaj, oj, na mater sloneče:

Nasmehnil pogled

Njegov se — in sled

Shranilo je cvetje ljubeče.

V spomin Antona Janežiča

Nebo gori z večernim žarom,

Široki svet je vrt cvetoč,

Za stražo mu visoke gore,

Od vekov ga obimajoč,

Ljudje, veseli te krasote,

Vse božje vredni so dobrote.

Med njimi preprost mož, pohleven

Obraza milega, krotak;

Oko njegovo je ljubezen,

Ljubezen je nasmeh mu vsak.

Nje žarki so i name pali,

Kar v srci tlelo je, razžgali!

On, posvečen ves domoljubju,

Budljivo mi roko je dal,

On, kteri nam je vsem naklonil

Zaklad nesmrten in svetal;

Solze veselja sem točila,

Globoko se pred njim vpognila.

Od tamkaj cesta me odvedla,

Izginil mi prelepi raj,

A domoljuben sem prinesla

Plamen s seboj v domači kraj;

Moleč, da v pesmih bi gorelo,

Kar v srci mi je oživelo.

A onega večerja zarja

In korotanskih pas gora,

Cvetoči svet, ljudje veseli,

Podoba krotkega moža,

Denes še pred menoj je živa,

V hvaležni duši mi prebiva!

Belopeški jezeri

Kako te šume zeleneče

Hlape dišavno in hladno;

Kako li solnčno in modreče

Nad njimi kroži se nebo!

Klokotal viri, skal otroci,

V napoj vabeč, mimo begoč,

Nizdol gredo, nizdol potoci,

V poskoku pen se igrajoč.

Potujem , slušam razmišljaje;

Lehko mi, čilo je srce,

Kot preneseno v blazne kraje

S perotjo naglo od zemlje.

Glej, skozi smrečje mrakovito

Prizor neznan zalesketa:

Z nižin zrcalnih čudovito

Odseva v me obraz neba.

Jezero je nedvigovano,

Prečist smaragd, zelen, svetal,

Jezero v dragi kamen dano

Obleki gorovitih tal.

V molčanji sladkem vse miruje,

Sladko priroda sama spi;

Le božji dih iz vej se čuje,

Tihoten s travami šumi.

Nad se po tesnem, strmem poti

Na strme vzpenjam se vrhe,

Da strah mi skoraj srce moti,

Ustavlja sapo in noge:

Kar čudo večje v zrak zašije.

Utrne svit se iz lesov;

V iskrah se zlatih mi odkrije

Jezero drugo — prizor nov!

A tam? — Kedo demantno glavo

Po konci nosi drzovit?

Kedo, opasan v zelenjavo,

Snežen drži na prsih ščit?

Kako veselje to oznanim?

Tam z veličastvom obliščan,

V dotik očem očarovanim

Stoluje Mangart velikan!

Radostna duša v meni vriska:

"Nebeško - lep si, dragi dom!"

Z gore v doli nazaj pritiska

Besede te odmevni grom.

V slovo

Prazen list še vidim tukaj —

Kaj vijole so pošle?

Htela okrasiti ž njimi

Knjige te sem liste vse.

Mesto njih pozdrave sladke,

Kakeršnih srce goji.

Vam napišem tu in prosim :

Vračajte jih srčno, vi! —