Vikin čarobni kaktus
| Vikin čarobni kaktus Judita Rajnar |
| |||||||||||
Tam, kjer se sončni žarki dotikajo vrha hriba, blizu zvezdnatega neba, zelo, zelo visoko, kjer stezica ovija strmino, je stala stara vegasta hišica. Na strehi je imela visok dimnik, iz katerega se je vedno kadilo.
Zadovoljno in udobno je v njej živela prijazna čarovnica Vika. Bila je čisto sama. Daleč naokoli ni bilo nikogar. Obiskov ni imela. Kdo pa bi si sploh upal obiskati čarovnico?
Nikogar ni bilo, da bi se lahko pogovarjala z njim, se kregala ali mu povedala, da ga ima rada. Bila je zadovoljna s svojo staro upognjeno metlo, kaktusom in z velikim kotlom, v katerem je kuhala čarovnije in cele dneve zganjala vragolije.
Kadar se ji je zahotelo, je zajahala svojo staro metlo in odvihrala na ples čarovnic. Pred odhodom je pokrila kotel, da ne bi iz njega uhajale čarovnije, pozdravila kaktus in mu naročila, naj pazi na hišo.
Zgodilo se je nekega jutra. Vse je spalo. Čarovnica Vika je na ves glas prepevala, da je odmevalo po vseh hribih in dolinah.
»Kaj se je zgodilo?« se je spraševal kaktus, ki ga je zbudila s svojim glasnim prepevanjem. »Čarovnica, čarovnica, zakaj si poješ, se smejiš in si tako vesela?«
»Novo metlo sem dobila, da bom lahko letala, letala, pometala, na ples hitela, la, la, la, la, lalala, la, la.«
Ta dan je imela čarovnica rojstni dan. Nova metla je bila darilo, ki so ga ponoči, ko je vse spalo, prinesle njene prijateljice čarovnice. Na metlo so obesile še vabilo na ples.
Metla je imela osupljiv sijaj in bila je zelo moderna. Imela je udoben sedež in kolo, ki ji je pomagalo pri pristanku, da se metla ni tresla. Na vrhu ročaja se je svetilo ogledalce. Vsak pogled vanj je čarovnico Viko navdušil, tako je vedela, da je lepa, pametna in pripravljena na ples.
Stare metle ni zavrgla, krasila je njeno sobo. Ker je bila stara, je lahko neskončno počivala. Medtem ko je čarovnica preizkušala novo metlo, pa se je nekaj zgodilo.
Na kaktusu je vzcvetel prelep dišeči cvet. Cvet pa je s svojo lepoto prebudil in osvetlil vso pokrajino pod hribom. Z omamnim vonjem je napolnil vse nosove daleč naokoli. Vsak si je želel imeti takšen kaktus. O njem se je govorilo: »Če utrgaš njegov cvet, se ti bo izpolnila želja.« Nihče si ni upal blizu čarovnice, lahko bi ga začarala, vrgla v kotel ali zaklenila v hišo.
Nekdo pa se je le ni bal. To so bili podganica Manca, žaba Frida, polžek Janko in čmrlj Feri. Vsi so si želeli, da bi jih ljudje imeli radi. Govorili so jim namreč, da so grdi, slinasti, umazani, nadležni in da se jih bojijo.
Ponoči, ko so se prebudile vse čarovnije, ko so zvezde osvetlile vrhove hribov, so se živali odpravile po čarobni cvet, da bi jim izpolnil njihove želje.
H kaktusu je prva prišla podganca Manca. Tema jim je zastirala pogled na bodice. S tačico je segla po cvetu, nato pa: »Aaaauuuuuuuuu, to boli! Zbodel si me!«
»Nisem te zbodel, jaz sem kaktus in imam bodice. Sama si kriva!«
Kaktus je ponosno obrnil cvet. Doline in hribi so se napolnili z njegovim petjem:
Podganca Manca se je držala za okrvavljeno tačico in jokala, jokala.
Kaktusov cvet je s svojim vonjem, ki ga je v dolino odnašal veter, privabil žabo Frido. Tudi žaba je izvedela, da ima kaktusov cvet čarobno moč. Želela si je, da bi jo imeli vsi radi in da ne bi bila nikoli več grda in strašljiva.
Žaba Frida ni videla bodic, zato se je zbodla v krak, ko je hotela utrgati cvet. »Aaaauuuuuuuuu, zbodel si me!«
»Nisem te! Jaz sem pač kaktus in imam bodice. Sama si kriva!«
Kaktus je spet ponosno obrnil svoj cvet. Doline in hribi so se ponovno napolnili z zvoki petja:
Žaba Frida se je držala za okrvavljen krak in jokala, jokala, jokala.
Enake želje je imel polžek, ki so mu pravili Počasni slinavec, sam pa se je vedno ponosno predstavil: »Sem polžek Janko, pa pika.«
Hitel je odtrgati cvet in ... »Aaaauuuuuuuuu, to boli! Zbodel si me!«
»Nisem te! Jaz sem kaktus in imam bodice. Sam si kriv!« Kaktus je obrnil cvet in si zapel:
Polžek Janko pa je jokal in stokal na ves glas.
Uboge živalce so jokale vso noč. Zjutraj, ko je sonce ogrelo zemljo, je čmrlja Ferija predramilo ihtenje in glasen jok. Priletel je naravnost k njim.
»Zakaj jočete?« jih je vprašal.
»Pičil nas je. Zbodel nas je. Aaaauuuuuuuuu, boli!!« so vsak pokazali na svojo rano.
»Kdo vas je zbodel?« je vprašal čmrlj objokane živali.
»Kaktus!«
»NI res,« je odvrnil kaktus. »Nič nisem naredil.«
»Si, ja pa si!«
»Nisem!«
»Si!«
»Nisem!!«
»Si!«
Kaktus je ponosno obrnil svoj cvet in si zapel, čmrlj pa mu je zagrozil, da ga bo pičil s svojim želom.
Takrat se je s plesa vesela vrnila čarovnica Vika. Pozdravila je kaktus in ga vprašala, ali je pazil na hišo. Kaktus je ves žalosten s povešenim cvetom pritrdil, da je dobro pazil na svoj cvet, na hišo pa da je pozabil.
»Pa saj si tako nihče ne upa stopiti vanjo,« se je branil kaktus.
Čarovnica je opazila jokajoče živalice, ki so ji povedale, kaj se je zgodilo. Odložila je metlo, odhitela v hišo po čarobno palico, iz kotla zajela čarobne kapljice in začela čarati.
Živali so se prestrašile in se stisnile druga ob drugo.
»Či, ču, čau, čaj! Didu, dau, daj! Čoren šmoren bek,« je bilo slišati čarovnico. Nato se je sunkovito zavrtela, v vrtincu čarovnij dvignila in ovila v čarobno svetlobo, zašumela v krogu, kjer so stale živali.
Boleče tačke so bile ozdravljene, bolečine in rane so izginile. Tudi kapljice krvi so se posušile. Živali so čarovnici obljubile, da ne bodo nikoli več poskušale utrgati cveta. Razložila jim je, da kaktusov cvet ne izpolni njihovih želja.
»Potem pa nam ti izpolni želje, saj imaš čarobno palico in znaš čarati.«
Čarovnica Vika jim je izpolnila želje brez čaranja in brez čarobne palice. Podganca Manca, polžek Janko, žaba Frida in čmrlj Feri so lahko za vedno ostali pri njej. Rada jih je imela točno takšne, kakršni so bili. Zanjo živalice niso bile ne grde, ne slinaste, ne strašljive. Še najmanj pa so se ji zdele nadležne,saj je poleg kaktusa, metle in kotla dobila nove prijatelje.
Zadovoljno so skupaj živeli v stari vegasti hiši tam nekje, kjer se sončni žarki dotikajo vrha hriba, blizu zvezdnatega neba.