Vila (Slovenski narod)
| Vila Anonimno |
| Japonska pravljica iz 10. stoletja.
— Po »Taketori Monogatari«.
| |||||||||||||
Sanuki, stari nabiralec bambusa, se je prestrašil: na trstu, ki ga je bil privabil s čudovitim bleščanjem, je odkril ljubko, kake tri pedi veliko stvarico-deklico, ki je zrla nanj z lepimi otroškimi očmi in se mu smehljala.
Nesel jo je domov in jo izročil svoji ženi v oskrbo. Na začudenje vseh je rastla zelo hitro in dosegla v par mesecih že velikost vseh odrastlih. Duhovnik Akita (iz rodu Imke) ji je dal ime »Nayotake (=vitki bambus) Kaguyahime«.
Kakor vsem za možitev godnim dekletom, so tudi njej povezali lase, in tri dni je odmevala godba in veselo petje iz nekoč tako tihe Sanukijeve hiše.
Imel pa je tudi zadosten vzrok za veselje nad najdenčkom. Kajti odkar je bila ona v hiši, je vedno čula srečna zvezda nad njim in vsak dan je našel v ceveh bambusovega trstja zlata, tako da se je kmalu povzpel do sreče in blagostanja.
Raznesel se je pa tudi po vsi deželi glas o Kaguyahimini lepoti in oglašali so se snubci drug za drugim.
Sanuki pa je rekel vselej: »Ker Kaguyahime ni moj otrok, ji ne morem ukazovati. Pišite ji torej sami!«
Deklica pa ni odgovorila na nobeno pismo in je pometala vse poslane pesmi v ogenj, ne da bi jih bila prebrala.
Tedaj pa so se vsi snubci žalostno odvrnili od nje, razen treh: kraljeviči Itsisu, Kuromahi in Otomo, ki je bil mikadov svetovalec.
Vsi so na starca navalili s prošnjami, da se je končno ta odločil govoriti s Kaguyahimo.
Molčala je na vsa njegova prigovarjanja in končno rekla: »Dobro, enega od teh treh bom vzela za moža. Ker pa ne vem, čigava ljubezen je najmočnejša, zato naj vsak izvrši kako veliko delo in s tem dokaže resničnost svojih čuvstev.
Sanuki je stopil pred kočo, kjer so bili oni trije. Eden je piskal na piščalko, drugi je pel pesem, tretji pa je s pahljačo udarjal takt.
Ko jim je sporočil Kaguyahimino željo, so biii vsi zadovoljni in so ga prosili, naj jim razodene še naročilo.
Prinesel je tri tablice, na katerih je bilo zapisano: »Kraljevič Itsisu naj mi prinese kožuhovino kitajske ognjene miši.«
»Otomo naj si pridobi peterobarvni dragulj, katerega nosi zmaj na glavi.«
»V vzhodnem morju je gora, plavajoča na želvah. Na njej rasto drevesa, ki imajo srebrne korenine, zlato vejevje, a sadovi so dragulji. Od tega drevesa naj kraljevič Kuromahi odlomi vejico in mi naj jo prinese, če me resnično ljubi.«
Ob tem poročilu so jim kar zamrla srca in le ljubezen do lepe Kaguvahime jim je podelila moč in odločnost, da prinesejo zaželjeno, pa naj velja, kar hoče! ...
Kraljevič Itsisu je pisal trgovcu Okei-u, ki je bil ravno namenjen v Kino, da naj kupi tam zanj krzno ognjene miši.
Okei je pač dobro vedel, da takega krzna ni moč dobiti niti v Kini, niti v Indiji, niti kje drugje, ni pa hotel žaliti princese in mu je poslal po nekaj mesecih dragoceno modro kožuhovino, zaprto v skrinjici, obsuti z dragulji.
Kraljevič je rade volje izplačal zahtevano vsoto in je molil, obrnjen proti Kitajski, s prekrižanimi rokami.
Nato je pohitel v Sanukin dom in prosil, da naj izroči darilo izvoljenki.
Kaguyahime pa je dejala: »Poskusimo, je li res krzno ognjene miši: če v ognju ne izgori, je res in kraljevič bo moj mož!«
Ko ga pa je položila na ogenj, je je veselo vsplapolal kakor vsako krzno.
Plosknila je z rokami in poslala skrinjico snubcu nazaj obenem z lističem, na katerega je zapisala zabavljico.
Otomo je zbral svoje ljudi in obljubil, da izpolni vsako željo onemu, ki mu prinese dragulj iz zmajeve glave.
Ker se ni nihče javil, je vse bogato opremil in jih poslal v svet z naročilom, da naj poiščejo zmaja in mu iztrgajo dragulj.
Ti pa so kmalu spoznali, da želje ne bo mogoče izpolniti; zato so denar porazdelili med seboj in se razgubili po tujih deželah.
Med tem pa je Otomo dal zgraditi za Kaguvahime hišo, prelestno lakirano in vso prevlečeno s pobarvano svilo. Odpustil je svoje žene, živel samotno in gineval v hrepenenju po predragi.
Ko je eno leto zaman pričakoval vrnitve svojih ljudi, se je sam vkrcal na ladjo in odplul za zakladom.
Na odprtem morju pa je vstal strašen vihar, ki je grozil, da stre ladjo kot orehovo lupino. Z največjim naporom se je rešil in odnesel golo življenje.
Tedaj je spoznal, da Kaguyahime zahteva od njega nekaj nemogočega. Zagrenjen in jezen je razdal vse, kar mu je še ostalo in se umaknil v samoto.
Princ Kuromahi je odšel v puščavo, si dal tam zgraditi delavnico in naročil najspretnejšim delavcem, da izdelajo zlato vejico z draguljastiml sadovi.
Ko je bila vejica dogotovljena, je v popotni obleki stopil pred starca in mu dejal: »Zastavil sem svoje življenje za to vejico in prestal tisoč nevarnosti, preden sem jo dobil. Daj jo svoji hčerki in jo prosi, da naj me usliši.«
Kaguyahime se je tedaj zelo prestrašila, ker je mislila, da je izgubila svobodo.
Ko pa so se še razgovarjali na dolgo in na široko, je vstopilo v hišo šest služabnikov, ki so se poklonili Kuromahiju in najstarejši mu je dejal: »Glej, gospod, celih sto dni smo izdelovali ono vejico, toda tvoj zakladnik nam noče izplačati zasluženega denarja.«
Osramočen je tiho odšel: Kaguyahime pa je vesela poslala za njim zlato vejico in bogato obdarovala služabnika.
Med tem pa je že mikado izvedel o njeni očarujoči lepoti. Ukazal je, da naj pride na dvor in je za ta slučaj obljubil Sanukiju velika bogastva in sijajne službe.
Toda deklice ni bilo mogoče pregovoriti.
Ko so ji grozili z mikadovo jezo, je Kaguyahime rekla: »Raje me usmrtite takoj, kajti tja ne pojdem nikdar!«
Ta odklonitev je še bolj podžgala vladarja.
Izmislil si je zvijačo.
Na nekem lovu po gorovju, ob čigar vznožju je stalo bivališče starca, je nenadoma vstopil v njeno sobo in jo ugledal vso ožarjeno s solnčniml žarki.
Ko pa jo je držal za svilene rokave, je ona zakrila svoj obraz in rekla: »Ne sili vame. Če bi bila od tega sveta, bi že šla s teboj. Tako pa ne morem.«
On jo je trdo prijel in jo hotel odvesti v svojo nosilnico, tedaj pa mu je ona izginila izpred oči.
Tedaj je vedel, da je res nadzemsko bitje.
Prosil jo je, da naj zopet zavzame človeško podobo in ni več silil vanjo, ampak odšel je žalostnega srca.
Nekoliko dni pozneje ji je poslal stihe, na katere je odgovorila na popirnih trakovih, pritrjenih na razcvetenih vejicah.
To dopisovanje je bilo mikadu edina tolažba v njegovi boli in je trajalo cela tri leta.
Ko pa je zopet prišla pomlad in so vzcvetele češnje, je Kuguyahime postajala od dne do dne bolj žalostna. Često je vzdihnila in solze so ji drsele po licih.
Zaman so jo njeni krušni starši svarili, da naj ne gleda v mesec, češ, da povzroča staranje; zaman so jo vpraševali po vzroku njenega joka.
Ko pa je koncem osmega meseca vzšla luna, je ona rekla: »Iz usmiljenja sem skrivala pred vami to, kar vam sedaj moram razodeti: jaz nisem rojena na zemlji, ampak na luni. Gori imam v glavnem mestu očeta in mater in le sledeč zakonu naše države sem prišla za nekaj časa na zemljo. Ob času polne lune je potekel moj rok. Moji me pridejo iskat in jaz se moram vrniti — čeprav grem z grenkimi solzami.
Začel se je bridek jok.
Bolest vsled bližnje ločitve je Sanukiju posrebrila brado, uklonila hrbet in pordečila veke.
Končno pa je sklenil prav vse poskusiti, da jo le pridrži in je prosil mikada za pomoč.
Petnajstega tistega meseca, ko bi se ona morala vrniti med nebeŠčane, je on poslal 2000 strelcev pod poveljstvom Takoma Okunija in jim zabičil, da morajo za vsako ceno odbiti napad njenih sorodnikov.
V podzemeljski zaprti kleti je sedela starčeva žena s Kuguyahime in jo držala v tesnem objemu.
Deklica se je seveda smehljala in je menila: »Z zemeljskim orožjem boste pač malo opravili; ko pridejo oni, vam bo upadel pogum. Tako me boli vaša žalost, da sem ob luninem vzhodu prosila za podaljšanje svojega zemeljskega bivanja, čeprav je mesto gori sijajno in prekrasno in ljudje brezskrbni in večno mladi ... Prošnje niso uslišali. In zato mi vedno iznova solze zalivajo oči.«
O polnoči se je naenkrat razsvetlila vsa hiša, kakor da sijeta hkrati solnce in mesec.
Na bleščečem oblaku so priplavala z lune bitja. Njihova lepota je bila večja od vsake zemeljske.
Samo zganil se je največji med njimi in vsa vrata so se odprla, kot da jih je odpahnila nevidna roka.
Vojaki so kar otrpnili ob nilhovi prikazni in niso mogli niti geniti s orožjem.
Eden od nebeščanov je nosil skrinjico, v kateri so bila krila in prašek nesmrtnosti.
Kaguyahime ga je povžila, napisala mikadu pismo in mu priložila nekoliko praška. Oboje je izročila Takomo Okuniju in še enkrat objela svoje krušne starše.
Nato je odložila obleka si nadela krila in stopila na oblak.
Kakor strelica je odbrzela z drugimi.
Sanuki in njegova žena sta bila vsa obupana: prazno se jima je zdelo življenje, odkar je bila odšla Kaguyahima. Kmalu sta legla, da ne ostanete nikdar več.
Tudi mikada je obšla globoka žalost, ko je vse izvedel in je globoko ginjen prebral pismo. Dolgo se je postil, odslovil vse svoje žene in živel le v spominu nanjo.
Ni pa zavžil praška nesmrtnosti, ampak dal ga je obenem z pismom svojemu služabniku, da naj ga sežge na vrhu Fusiyame.
Pravijo, da se še danes vije od tam dim proti nebu.