Vila Malina
| Vila Malina Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
»Jaz sem Vila Malina
eni mi pravijo packa
pa nisem
ampak tudi če sem
kaj me briga
nalašč se en bom
umila
in tudi počesala
se ne bom
nalašč ne
če me kod krega
mu kar jezik pokažem
če sem popackana
z malinovim sokom
je to moja stvar
ne bom se umila ne
a zakaj sem popackana
naj pove Svetlana Makarovič
ki je napisala to pravljico
in me je narisala jaz grem nagajat mravljam.«
Mali gozdni vili je bilo dolgčas. Spreletavala se je sem in tja nad jasami, pa ni našla nič zanimivega. Dolgčas. Dolgčas. Nekaj časa se je ogledovala v gladini majhnega jezerca, v katerega se je iztekal mrzel, živahen studenec — pa se ji je zazdelo, da je nekam bleda in je nejevoljno odlebdela naprej. Malo je manjkalo, da se ni nasmolila ob smrekovem deblu, ko si je hotela od blizu ogledati neko gosenico.
Mimogrede je vtaknila radovedni nosek v bahat cvet gozdne lilije, pa ji njen vonj ni preveč ugajal, jezno je zajezikala na lilijo: »Zakaj moraš imeti črn cvetni prah? Poglej, zdaj sem gotovo vsa črna po nosu! Pa tudi prav zoprno dišiš, da boš vedela!"
»Ha, prava reč, če imaš črn nos«, jo je zafrknila lilija in še više dvignila cvet, »zdaj se barva tvojega nosu vsaj ujema s tvojimi podplati. Vila, seveda! Vila praviš, da si, pa imaš umazane podplate! Packa, ne pa vila!«
»Ti si packa, ne jaz!« je zavpila vila. »Saj sem se prav ob tebi umazala!« »Mar bi se raje umila«, jo je zavrnila lilija, »pa tudi počesala bi se lahko. Saj imaš pravo sračje gnezdo na glavi! Kakšna vila neki! Niti imena nimaš, pa bi se zmrdovala nad drugimi!«
Vila je pokazala liliji jezik in odfrfotala. Sedla je na mahovnato skalo zraven studenca in si ogledala nožice. Res, drobni podplati so bili umazani, kar precej umazani. Kar strašno umazani. Hm.
Zabredla je do gležnjev v ledeno mrzlo vodo Jezerca, malo zacepetala po dnu in si na hitro oplaknila nosek.
»Uh, kako si mrzel«, je zanergala v studenec. »Zdaj bom kihnila in prehladila se bom in umrla bom in ti boš kriv!«
»Večkrat bi se morala umivati,« ji je zabrusil studenec in od jeze še glasneje zažuborel, »pa bi bila utrjena proti mrazu. Kakšna vila pa si, da se umivaš samo vsake kvatre?
Vila se je tako razjezila, da je kar zaripnila v okrogla lička, pa tudi zato je zardela, ker je studenec govori! re¬snico.
»Zardevaš, kaj? Le zardevaj, le« je nadaljeval stude¬nec, »misliš, da mi je vseeno, ali hodijo srne pit k meni čisto ali umazano vodo? Kakšna vila neki si mi ti, pojdi! Pa še imena nimaš, kar packa ti bomo rekli!«
Vila je od same togote planila v jok. Na vso moč je zacepetala po jezerskem dnu, da se je dvignilo blato in je nekaj preplašenih ribic prhnilo na vse strani. Studenec se je kar zapenil od ogorčenja: »Zgini, poberi se, packa mala!«
Jokaje je mala vila poletela prek vrhov stoletnih smrek, prek hrastov, javorov in bukovja in ves čas jezno mahala s stisnjenimi peščicami okoli sebe. Namenila se je nekam daleč, daleč — nekam, kjer je menila, da je nihče ne pozna.
Na strmi poseki se je ustavila. Zasopla se je spustila na trhel štor, si poravnala krilca in se zvedavo ozirala naokrog. Tedaj pa —
Tedaj pa se je v mahu pred njo nekaj rdeče zasvetlikalo. Hej, žametno rdeča, dišeča, ravno prav zrela malina! Vse vile imajo maline neznansko rade, naša mala vila pa je bila kar nora nanje. Zavriskala je od veselja, sfrfotala k malini in jo poskušala odkotaliti v kakšen skrit kotiček, kjer bi si jo lahko v miru privoščila.
Malina je bila težka, vila pa prav majcene sorte, tako da se je pošteno upehala, preden jo je odkotalila za kakšne tri vilinske metre, kar pa ni posebno veliko. Kar preraču¬najte: en vilinski meter je pet in tričetrt goseničjih pedicev, en pedic pa je komaj nič celih sedem mišjega sežnja... Skratka, vila se je odločila, da se bo lotila sladkega sadeža kar tam, kjer je obstala.
Z obema rokama je oklenila malino in jo obliznila. Ug¬rizniti pa ni utegnila, ko je za njo nenadoma nekdo zarohnel in zakrehal: »Kaj pa ti počneš z mojo malino?«
Vila je otrpnila od strahu. Komaj se je upala ozreti. Vanjo je strmel togotni ježev smrček.
»To je moja malina,« je sitno rekel jež, »takoj mi jo vrni! Spravil sem si jo semkaj na sonce, da še malo pozori — no, pa mi jo že hoče nekdo ukrasti! Alo, kar sem z njo, drugače te pobôdem, da boš vsa črna!«
Vila_se je prestrašena in žalostna umaknila pod gosto praprot. Tam je sedla na veliko gobo in položila glavico na kolena. Jež je prijel malino in jo hotel odnesti — kar na lepem pa je za njegovim hrbtom zahohnjai jazbec:
»Tat, kradljivec, uzmovič, lopov. Mojo malino mi hoče ukrasti! Sem te zasačil, kaj? Ti, prav ti si mi jo posmuknil z mahovnate blazine, kamor sem jo položil, da bi se ohladila — takoj mi jo vrni!«
Jež je preplašeno odskočil, se zvil v klobčič in se brž odkotalil.
Jazbec je pograbil malino in jo hotel odnesti.
Pa se je zdajci za njim zadrla šoja, da mu je kar kri zledenela v žilah:
»A tako, tak tukaj je moja malina, ki sem jo dala na kamen, da se posuši od rose, aha! Ti bom že dala krasti! Takoj mi jo vrni, drugače pokličem svojega moža in svake pa svakinje pa tete in strice pa tasta in taščo pa nečake in nečakinje, da ti izkljujemo oči! Si slišal, ti barabin? Malino sem!«
To se je jazbec ustrašil! Popustil je malino in brž po¬begnil v jazbino.
Šoja se je zadovoljno nasmehnila, narahlo prijela malino in hotela odleteti, a glej, že jo je podlasica zgrabila za vrat.
»Takoj spusti tole malino,« je zasikala, »drugače ti pregriznem vrat. Malo prej sem nastavila prav to malino za vabo miši, zato se kar poslovi od nje! Pa brž!«
Komaj živa od strahu je šoja razprla kljun, da je malina zdrknila iz njega in se zakotalila po mahu.
Podlasica se je začela smukati po tleh, da bi našla iz¬gubljeno poslastico, šoja pa je glasno vrešče odletela. Še od daleč se je razlegalo njeno vpitje:
»Za vrrrat me je drrržala, zadnja urrra mi je bila, drrage moje, za las sem ji ušla, samo pomislite, zaradi ene same maline me je hotela ugonobiti, zaradi ene same...«
Podlasica je iskala in iskala izgubljeno malino, a je nikakor ni mogla najti. Nazadnje je le odnehala in slabe volje odšla po svojih podlasičjih potih.
In kam se je odkotalila malina?
Ravno pod praprot, naravnost pod gobo, kjer je mala vila kuhala mulo in si brisala solze, prav pod njenimi no-žicami se je ustavila, češ — tu me imaš!
Vili se je razjasnil objokani obraz. Kar samo se ji je sme¬jalo. Močno je objela malino in se zagrizla vanjo. Sladki, rdeči mali nov sok ji je popackal lica in nosek, curljal ji je po srajčki, pa se ni nič menila za to, zobala je, cmokala, mlaskala in se oblizovala vse do mraka, a malina je bila tako velika, da je ni mogla do kraja pojesti.
Nazadnje je omagala, se naslonila na gobo in zadovoljno poslušala drobnega ptička, ki je nekje visoko v krošnji bu¬kve tiho, zaspano klical: »Kdo siii, kdo siiii?«
»Vila sem«, je zaklicala vila, ptiček pa se ni menil zanjo, kar naprej je sanjavo ponavljal: »Kdo sii, kdo sii?«
»Saj ti pravim, da sem vila,« je spet zaklicala vila, na lepem pa se je domislila: »Malina mi bo ime! Vila Malina sem, seveda!«
Poskočila je, zafrfotala s krilci, podrgnila si je nosek in vzletela. Letela je visoko nad temnimi gozdovi pod veliko srebrno luno, letela je naravnost domov, k velikemu grmu divje gozdne rože.
Tam se je udobno zleknila v največji, najmehkejši rožnat cvet, se sladko pretegnila in naslonila razkuštrano glavico na blazino iz prašnikov. Še nekaj časa je strmela v luno, zaspano poslušala tiho oglašanje čuka, brnenje nočnih me¬tuljev in veščcev, rahlo pokljanje cvetov, ki so se počasi zapirali...
Zazehala je in za hip pomislila na to, da je od nog do glave popackana z malinovim sokom in da bi bilo najbrž prav, če bi se pred spanjem umila, kajti vila bi morala nekaj dati nase, kot se reče...
»Ah, kaj bi to,« si je rekla in se še udobneje zleknila. »Saj se lahko umijem jutri zjutraj. Ali pa popoldne. Ali pa pojutrišnjem... Ali pa naslednji teden... Ali pa sploh ne.«