Vila Zlatinka na gori prepeva
od jutra, da ugasne luč belega dneva,
na svilenih rjuhah cekine prešteva.
Zagleda na gori pastir jo na paši,
neznana podoba mu serce uplaši;
al ona mu reče: Nikar se ne straši!
Nič hudega jez ti ne bodem storila.
le eno dobroto bi te poprosila,
gotovo ti ostala ne bo brez plačila.
Glej, žarki mi solncni pripekajo lice;
prinesi mi z verčem prehladne vodice,
ki teče spod skale tik une gorice.
Mladeneč je storil, kar ona mu reče,
verč vzame, po gori navzdoli jo steče
do tjekej, kjer voda iz zemlje priteče.
Ko lice si v hladni je vodi oprala,
ga Vila Zlatinka tako je vprašala:
I, kaj za plačilo ti bodem podala?
Če, kar bi te prosil, mi bodeš storila,
naredi, da (druzega nočem plačila)
ne bova se z materjo nikdar ločila.
Da prošnja mu spolnjena bo, mu obljubi.
Podati domú se on hipa ne mudi
povedat veselje to materi ljubi.
Povedat vam mati imam čuda neznane!
Tak kliče in v hišico z radostjo plane;
pa mati na postelji nič se ne gane.
Ko materne vidi on lica že blede,
serce neizrekljiva mu žalost obsede,
in več mu iz ust ni nobene besede.
Čez postljo so bledega našli ležati
in materne v svojih ročicah deržati;
mertva sta oba bila, on ino mati.
O Vila Zlatinka, kar si obljubila,
natanko, preveč si natanko, spolnila:
pokriva sinú ino mater le ena gomila.
