Vinoreja in vinščina v Premski komisii
| Vinoreja in vinščina v Premski komisii anonimno |
| |||||||||||||
Iz Vrem je perrastla vinska terta do Prema in čez. Pred nekoliko leti je bila terta v Premskim kantoni kaj redkiga in imenitniga; dobila se je le pred kako hišo, v kakim zavetju. Vtaknjena v zemljo kot kolčik, malo in napak obdelana, je rastla revno kakor v strahi; vender pomigal semtertje je kak grozdik in na njem zablišela se je zrela jagoda kmetu, ki jo je bil vsadil. Počasi so se iz terte terte, iz téh pa grozdi in grozdje takó veselo in dobro množili, de je bilo dovelj zobanja in tudi nekaj vina. Kér so Premci po ti skušnji vidili, de terta per njih rada raste in zarodeno grozdje zorí, so si zmislili v občini nograd napraviti. Zbrali so si iz berdne (grahudaste) zemlje sostavljeni jarek, ter v zavetno, sončno stran terte zasadili, in kar so znali po Vremsko jih obdelavali. Lepó so rastle v novim nogradu pertlične terte, poganjale močne mladike, in v tretjim letu le ene zarodile, v četertim skorej vse, v petim letu pa je že bila majhna tergatva zreliga in sladkiga grozdja. Vinograd se je obrašal, terte so krepkeji in rodovitniši prihajale, de je kmete veselilo si vsako leto en, ali dva sodčika vina perdelovati.
Vsaka reč le en čas terpí, tako tudi ta. Kmetje niso še vinoreje zadosti razumeli in pri tertah ne zadosti perročni bili; spite močí zemlje niso s perpravno gnojnino zboljševali; oslabljenih tert niso z drugimi mladimi domestovali ali mladike pogrebenčevali; trave in divjih rastljin niso iz tert trebili: zatorej je začel v mladosti rodovitni nograd s tertami vred se starati, in njegova rodovitnost je bila takó pošlá, de se niso ne delo, ne potroški splačevali. Zavoljo tega so kmetje bili zgubili veselje, pustili v nemar vinorejo, in vinograd je v puši in s travo zarašen medlel, deslih je ležal v pripravnim kraju.
Prišli so po sreči hvale in visoke časti vredni gosp. Peter Aleš,1 za fajmoštra na Prem v leti 1822, ki deslih ne vinorednik, vunder so bili zraven druge modrosti in učenosti, tudi v vinoreji, sadjoreji in kmetijstvi jako učen in razumen mož. Vidili so, kakó kmetje dobro in koristno napravo večidel iz neročnosti zapušajo; spoznali so, de v Premski občini še dosti perpravnih za vinske terte vgodnih brežin spočite zemlje clo brez koristi leží; previdili so, kakó te puste, od vod razžlebene brežine bi v kratkim in z majhnim trudam s tertami preprežene zelenele, in kmetam zdraviga vina dale za domačo potrebo in za prodaj: lotili so se z možko besedo in bistrim umam kmete nagovarjati, čez šest oralov veliko berdo ali hrib, Vintarjev verh imenovan, med seboj si razdeliti, in vsak na svoj del terte saditi. To niso bile prazne sanje, ampak prevdarjene, dobroželjne misli verliga možá, ktere so se kmalo v djanji pokazale in lepo, neprecenjeno delo naduhnile.
De ob kratkim povem: Premci si v letu 1824 razdelijo Vintarjev verh, ter z veselim upanjem so poprijeli vinorejo po umetnim napeljevanji svojiga častitljiviga fajmoštra; in v šestih letih so si napravili lepih nogradov, de jih je bilo veselje viditi. Dali so takó lep izgléd drugim sosedam, kteri so se iz lenôbe in nerodnosti sperviga vperali vinoreji; zdaj pa, kar vsak svoj nograd ima, ga nevtrudno obdelavajo, in če je le mogoče vekšajo in širijo. Oni nograde pridno spodzidavajo, paštinajo2; terte valijo, bilfajo, cepijo, nar veči del nisko obrezujejo in pertlično ravnajo; v kakim kraji tudi v latnike in plante spenjajo; kjer je lahka zemlja, gnojijo s kostmi, z obértami, z odpadki stariga usnja in kož, kjer je pa težka zemlja, jo s sajami, apneno šuto, rušnjo i. t. d. zboljšujejo.
Takó imenitno dobroto so storili s častjo rečeni gospod fajmošter ne samo Premcam in drugim vasem svoje fare, kakor Smerjem, Janezovimberdu, Bitinji in Čeljem, v kterih je zraven lepe vinoreje tudi nar boljši in obilniši sadjereja notranjske krajnske dežele3; ampak tudi v Jelšanah v Čičarii, kamor so bili iz Prema v letu 1830 za tehanta prišli, so kmalo vinorejo in nograde Jelšancam napravili, kjer ni bilo pred ne terte, ne sadniga drevesa viditi.
Nastopnik pred hvaljeniga gospoda, velike častí vredni gospod Stanislav Petris, ki so na Prem v letu 1830 za fajmoštra prišli, so lepó in zvestó posnemali svojiga prednika in prijatla, podpirali z vso močjo vinorejo in se tudi samí lotili blizo farovža na veliko njivo si nograd zasaditi, kteri je zdaj nar lepši in nar rodovitniši v celi fari, in daje do petdeset čebrov na leto rezniga in zdraviga vina.
Druge vasí okoli in blizo Premske fare, kakor: Kilovce, Mereče, Postenje, Šembije, Ternovo, Bistrica, Zemon dolenji, Jasen, Jablanca i. t. d. so pridno posnemale Premce, pa le kar zadene vinorejo; v sadjoreji so Premci zmirej naprej. Nar imenitniši nogradi, kar zadene rodovitnost in dobroto vina so: na Premi Antona Sterleta Uličarja, Antona Sterleta Šklemba, Janeza Sterleta Panača, Jožefa Sniderčiča Balcana, Matija Valenčiča Mandla, Blaža Čeliharja Slamača in še več druzih;‒ v Kilovčah Jožefa Valenčiča Mihčoviga, Antona Valenčiča Ivancoviga i. t. d. ‒ v Smerjeh Janeza Deklevata Vodopivca, Miheta in Tomaža Kovačiča Urbina, Tomaža Meršnika kmeta, Jožefa Deklevata Mihliča, Janeza Bastjančiča Blažika i. t. d. ‒ v Bitinji Jožefa Stefančiča Tumiča i. t. d. ‒ v Janežovimberdu Jožefa Tomažiča Pašika, Andreja Jagodnika Šežganca i. t. d.‒ v Čéljeh Miheta Kirna Ulčerja. ‒ V imenovanih vaseh Premske fare se perdela eno leto k drugim okoli 1000 čebrov Vremšine; v vaseh Ternovske fare, kér so pozneje vinorejo vpeljali, perdelujejo okoli 600 čebrov Vremšine, ktera pa ni takó dobra in močna kakor Premska, kér nogradi v prek gore v grižnati zemlji in više ko Premski ležé, in so še mladi. ‒
V pretečenim letu 1844 so vinoredniki Premske fare perdelali takó dobro Vremšino, de v dobroti in moči je bila enaka srednjimu Istrijanskimu vinu; v pokusu in dišavi pa še prijetniši ko Ipavska plantina. Sperviga, kmalo po bendimi so jo tovorili čez gojzd v Planinsko in Šnepersko komisijo, in tam jo prodali za Rebulo po 4 gold. čeber, kér je bila že dobro čista in še sladka; kasneji pa, to je v pretečenim poletju, ko je že pràv čista belorumena, ko čversto vino prijetniga duha in močí dozorjena bila, so jo domá na oštarii po 12 do 14 krajcarjev bokal točili, kupcam pa, ki so od več strani po njo prišli, so jo prodajali po 5 gold. čeber na mesti. Res je, de ni vsako leto takó dobra bila Vremšina, vunder so slabeji vselej lahko po 3 gold. čeber, boljši pa po 4 gold. prodajali. Tudi gospóda rada Vremšino kupuje, kér je pràv dobra pijača per jedi. Čez polovico perdelane Vremšine spijejo kmetje domá po zimi, pergriznejo pečeniga krompirja, suhiga prešičeviga mesá ali kaj drujiga, se veselijo, in pri dobri volji Bogá za prijetni dar serčno zahvalujejo; per tem se tudi na umetniga in dobrotljiviga začetnika koristne vinoreje hvaležno in s spoštovanjem opomnijo, in marsikteri bokalčik na njegovo zdravje spijejo!
J. W.
1) Sedaj korar in tehant mest-okolišnih far in šolski ogleda v Terstu, in ud c. k. krajnske kmetijske in rokodelske družbe v Ljubljani.
2) Paštínanje je: v jeseni ali pozimi čez tri čevlje široke in čez dve globoke jame ali grabne skopati in vanje spomladi mlade terte ali kolči saditi.
3) Zvunej Ipave, kjer je vinoreja boljši, in sadjoreja žlahtnejši in zgodniši zavoljo toplote.