Na gorici raste vinska terta,
nad gorico se podé oblaki;
vinska terta govorí oblakom:
„Oj nemili vi oblaki sivi!
Vi pod nebom jadrite visocim,
veter goni vam perute rosne,
v černem nedru nosite vodico,
s hladnim dežjem močite planjave,
da pšenica se zorí rumena,
in do pasa sega sočna trava;
bistro vodo dajete potoku,
da na skale pluska z belo peno,
in kolesa mlinske urno goni;
reki strugo polnite globoko,
da na herbtu težke barke nosi,
in leskeče ribe v nedru hrani:
jaz od suše tù umiram reva,
rumení se velo perje moje,
suho deblo poka v vročem solncu,
terda perst mi korenine gloda,
sladki sad na černo zemljo pada;
vi pod nebom jadrite visocim,
iz višave gledate na mene,
pa le ene kaplje mi ne daste,
da odžejam se sirota žejna,
oj nemili vi oblaki sivi!“ –
Besedujo ji oblaki sivi:
„„O ti terta, vinorodna terta!
Kako tirjaš ti od mene dežja,
ker si kriva neštevilnih zlegov:
Ti človeku mešaš bistro glavo,
ti z života tergaš mu obleko,
in ogrinjaš ga z beraškim plaščem;
ga izganjaš iz domače hiše,
ter odperaš mu prezgodno jamo;
v tvoji kaplji – o ti zlobna terta!
utonilo je poštenje mnogih.
Zôri sladko grozdje v grenki solzi,
ki je tekla zarad tvoje zlobe,
pa ne prosi dežja iz oblakov,
o ti terta, vinorodna terta!““
Odgovarja oblakom vinska terta:
„Ne tožite me, oblaki sivi!
Nisem kriva neštevilnih zlegov,
človek jih je kriv, ki v zlo me rabi,
ki brez uma in brez Boga dela,
nepoštuje lepih mojih darov,
kdo pa prav me rabi, ta me ceni,
krepim žile mu in trudne ude,
napolnujem serce mu z veseljem,
in unemam ga za vsako dobro;
velo lice omladujem starcu,
v sercu zbujam pevcu zlato pesem,
da ponaša ž njo se pozni zarod.
Sin nebeški je izvolil mene,
da pričujem u ljubezni Božji
v belih cerkvah po širocem svetu.
Nisem kriva neštevilnih zlegov,
človek jih je kriv, ki v zlo me rabi,
ki brez uma in brez Boga dela,
nepoštuje lepih mojih darov;
pred sodnikom ga tožila bodem,
ko bo prišel dan vesolne sodbe.“
In obmolkne na gorici terta,
nad gorico se zgosté oblaki,
pa odprejo černo svoje nedro,
s hladno roso porosijo terto.
