Povsod me poznajo,
da vinski sem brat,
me birtje štimajo,
ker pijem ga rad.
Za mizo pri kaplji
norčujem s prijatli,
se rad veselim
in žejo gasim.
Naj svet se podavi,
bojuje, morí,
čez prag me ne spravi,
ak' streha gorí.
Kdor rad se bojuje,
se tud' obezuje,
kdor z mečem vihrá,
z življenjem igrá.
Tri vedno še vžugam,
ak' pride na to,
jim péra porukam,
jih zmanem s petó.
Kdor mene ongavlja,
veliko zabavlja,
če v pest ga dobím,
mu rebra zdrobím.
Napolnjeni flaši
se smejem glasnó,
le to me prestraši,
ko vidi se dnó.
Serce mi upada,
globoko me zbada,
kér žeja me spet
še bolj ko popred.
Kaj hočem početi?
Če žejen grem spat,
utegnem umreti –
življenja sem tat!
Na mizo še vina!
Da vtoni speklina,
Ki dušo morí,
da se pogasí.
Prijatli! le pite,
ponudite se!
Vi nič ne skerbite,
jez plačam za vse!
Nikar ne hodíte,
le še ostanite:
Kdor žejo terpí,
kar hoče, popí!
Je prazna mošnjica,
saj upanje 'mam,
naj boljega pivca
virt dene na tram.
On lahko zapiše,
al téžko se zbriše,
ker ena je pet,
in štiri devet!
Glej! komaj se vležem,
že Karlovc gorí,
si čêlo prevežem,
kri grozno norí.
Sta žnabla ko skorje,
poserkal bi morje;
če v verču bi b'lo,
do kaplje bi šlo.
Ko zjutraj ustanem,
potehtam mošnjo,
si sam ne verjamem,
jo gledam plašno.
Se tresem ko veja,
ko ribo me žeja,
zalíjem z vodó
si gerlo pustó.
Jez moram plačati,
kar vém in ne vém,
če kaj pričakvati
na brado še smem.
Kako se vračuje,
popito plačuje.
Vé, kdor je dolžan –
nakredan na tram!
