Vinski prašek

Vinski prašek, humoreska

Izdano:	Drobne povesti Družba sv. Mohorja, 1910
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

»Hanzl, tvoje vino ima pa precej kisline v sebi,« rekel je njegov boter, ki se je na vso moč trudil, da od vina zguban in skremžen obraz na tihem potegne v prejšnje poteze.

»Kaj pa moreš zato,« se je glasil odgovor, »ta letnik je že tak, sam dež in mrzlo je bilo. Ti bi najbrž tudi ne bil sladkejši, če bi v takem vremenu stal zunaj v vinogradu.«

»O tem se ne bom pričkal,« se izvija boter, »vendar pa ta žverca zavoljo tega nič ne bo sladkejša. Še nohte bo ljudem porinila raz prste, če jo bodo pili, obroči pa je bržčas tudi ne bodo več dolgo držali. Proti tej kislini mu že moraš nekaj notri dati.«

»Kaj mu naj pa dam? Jaz dajem samo konjem za koliko in otrokom za črve.«

»Ravno tako mislim; tudi za bolna vina se dobijo praški, ki se vsipajo v sodček in vino postane dobro, sladko je v želodcu in tista grozna kislina ga mine. Povem ti, sladko je tako, da še angelce slišiš, če se ga malo nasrkaš.«

Hanzlnu se že cedijo sline. Da, ko ga je boter še prepričal o silnem napredku človeške iznajdljivosti in povedal, da se tak-le čuden prašek dobi že v vsaki apoteki, sta hitro poklicala neko človeče in ga poslala, da kupi za tri goldinarje vinskega praha.

»Kaj hočeta,« se zavzame prosti mož, »vinski prašek? Kaj mislita, da je danes prvi april? Ho, jaz že ne grem!«

»Slišiš,« mu prigovarja lepo boter, »pa »Saharin« reci, če že nočeš reči vinski prašek; tako reci, pa boš videl, če dobiš kaj ali ne.«

»Sah-sah-cah-cagadin, ali niste tako rekli?«

»Saharin, saharin, saharin, saharin, pa še enkrat saharin, zapomni si lepo. Za tri goldinarje ga prinesi. Če bo pomagalo, ga tudi ti dobiš en kozarec.«

Pot je šel in še-le proti večeru privlekel zaželjeni »pakeljc«. Hanzl jo ubere hitro v klet, vsiplje vse v kislo vino in ga na to dobro razgoni.

»Zdaj pa ga malo poskusimo!« In natočil je hitro tri merice, eno zase. eno za botra, eno pa za pota. Moč in okus popravljenega vina je bil naravnost čudovit. Vsem trem je zaletelo, kašljali so, pljuvali okrog in si brisali mokre nose in oči, nato pa so se zvedavo in radovedno ogledovali v zajokanih pogledih.

»Jaz pač rečem, da je prašek premočen za vino,« začne previdno pot, ko je prišel malo do sape.

»Ja, pa si tudi pravega kupil?« vpraša ga zdaj boter.

»Seveda sem!«

»Kako pa si rekel v apoteki?« pozveduje zdaj še Hanzl.

»Ja, tako je bilo: doma sem prej še svoji ženi povedal, in ona je rekla, da se skoraj že v vsakem časopisu bere. Potem pa mi je napisala, in jaz sem tisti listek v apoteki pokazal, še vi ga lahko pogledate, tu je!« 

Hanzl in boter naenkrat zgrabita listek. Učinek je bil strašen. Komaj ga pogledata, ju še huje strese nego prej požirek vina. Napisano je bilo namreč: »Za 3 gld. Caherlin.«

Le s težavo je pete odnesel. Ko sta ga butala gori po stopnicah, kričal in pljuval je boter:

»O-o-oh fuj tajksl, toliko slabega sem že počrepal na svetu. Da bi pa moral prašek za stenice, kebre, bolhe in uši še požreti, oh, kaj takega pa se mi še ni pripetilo!«