Violina

Violina Tatjana Pregl Kobe

Spisano:	Pretipkala iz Violina, 2000, Kaja Markun
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Sinji akvareli

Nad južno pokrajino se menja svetloba.

Ležem. Sklenem roke pod glavo, pogled na let ptice

pod milim nebom uspava. Hitro ter le za trenutek

se prikaže podoba z nasmeškom nekoga, ki pozna sanje.

1

Nočno nebo se modri nad obeliskom sredi trga. Podrti oboki in stebri prastare

arene te navdajo s slastjo, kakršno doživiš samo takrat, ko pogledaš v čudovito

orjaško školjko. Kako neovirano daleč se mora od tam zgoraj, z neba, širiti

razgled čez vse to čarobno polje ruševin, zajet v večno zavidljiv obris.

2

Le na vrhu je živo, izza temno zelenih lovorovih grmov se blisketajo luči, tu

in tam se zaiskrijo tudi kakšne lepe oči. Obokana pot vodi k morju, skozi še

goli senčni prehod se vidi daljavo. Čad spokojno dogorevajočega plamena

tonečega sonca se svetli skozi grme temno cvetočih oleandrov. Skoraj tako je,

kot bi bila tam doli v zalivu, kjer lahko prebiješ ure in ure, ves blažen in onkraj

želja. Na vrhu otoka, na vrhu neba.

3

V zlato rjavem pristanišču, kjer se z mamljivimi boki v sinji želji pozibavajo

jadrnice, bolj čutim kot vidim razprostrta bela krila čez začrtan rob v daljavi.

Nebo je vedro in brez vetra, le na obzorju visi droben in kakor meglica gladek

oblaček, ki ga nič ne zanaša sem in tja, kakor po navadi nosi obleke. Sedim

na pesku, ogretem od sonca, in preštevam valove, naslonjena nate. V mojih

prsih kipi veselje plamenaste barve, ne oranžne ne zlate.

4

Papiranti konfeti padajo kot sneg in sence pahljač bledo modro barvajo

napudrana ličeca raznobarvne množice otrok: klici in smeh režejo zrak v

ozkih ulicah na praznični dan. Vse mesto je v preobleki in na prostornih

kvadratnih trgih je videti, kako tekajo mimo rdeče, modre, rumene, zelene ali

rožnate krpe blaga, ki prhutajo z zagorelih telesc.

5

V pritlikavi hiši, zgubani od teže let, zagledam velik prostor brez oken: skopa

svetloba prihaja samo skozi steklena vrata kakor za kulisami odra. Maske

z živo razprtimi očmi se skrivnostno smejijo, le sence pod temnimi očmi

grozijo, da bodo izzvale nemir. Skušam strgati krinke s podob, da bi se zavedle

svoje resničnosti, a se me polastijo. Postanem žalostna, ne da bi si znala

razložiti zakaj. Z živopisanimi barvami videza se odpravim nazaj.

6

Kot da je vsa hiša oživela in da so povsod same oči. Zdi se, da so pred vrati

ljudje, ki komaj čakajo, da bi vstopili, takoj ko bi se ozrla vstran. Ljudje, ki od

sreče in veselja kar vztrepetavajo, čeprav na njihovih ramenih strmi vanje mrk,

s težkimi mislimi obremenjen duh: a kadar se smejejo sredi pokošenih polj

obmorskih vasi, se smejejo prešerno, ne da bi imeli za to kak razlog, ne da bi

kaj premišljali. Gledam skozi okno, zunaj se že svita. Privid, izslikan v svetlo

noč, izgine.

7

Prostor, poln do zadnjega kotička, je majhen in borno razsvetljen. Na pultu

desno od vrat drema tigrast maček, debel in len. Radio, skrit za obledelo

zaveso, pritajeno igra. Za vsemi mizami, pogrnjenimi s temno rdečimi, drobno

karirastimi prti, sedijo ljudje dobrodušnega videza, ki govorijo polglasno in

imajo na sebi spodobno krojene obleke iz dobrega blaga. Negibne podobe,

ki ne žalujejo za črnimi konji, ne za žarečimi iskrami, ki jim švigajo izpod

kopit.

8

Pogled vleče gor in po vijugastih ulicah korza spet dol. Iz neke prastare hiše,

ki je bila nekoč palača, se sliši glasba: nekdo preveč na glas igra sonatino. V

prostorni pritlični dvorani, ki jo razsvetljuje samo ogenj na ognjišču, plešejo.

Temno gorijo lica, še temneje oči. Iz vitkih kozarcev se na koncu noči, ki čaka,

da mine nov dan, peni rdeče vino.

9

Ne morem se upreti skušnjavi, da bi vstopila. Notranjost je na prvi pogled

kakor prostor, v katerem že dolgo niso pogrnili mize, okrog nje nekaj starih, s

slamo oblazinjenih stolov. Žive, z zlatimi nitkami pretkane papirnate stenske

obloge, belo izvezene zavese, na stenah nobene podobe, na leseni klopi

zaprašen šop umetnih rož v razbiti in komaj za silo zlepljeni alabastrni vazi.

Nekaj omar, boren umivalnik, v kotu majhne gosli, in to je vse. Povsod je tiho

od tišine.

10

Ob prizoru, ki se mimobežno rastre, me prevzame občutek, da bo dan lep. V

gugalniku, spletenem iz slame, z živahnostjo na drbno zgubanih licih čaka

starka, drobna in siva, da voda v čajni ročki zavre: na sebi ima obleko iz

modrega kašmira s širokim, dolgim krilom in z naprsno zaponko, na kateri z zlatimi

črkami nekaj piše. In v rokah pismo, ki ga, polna nemira, kot bi po njej plalo

nekakšno prebujeno hrepenenje, s toplino v očeh odpre. Mogoče je to tisto.

Mogoče. Ta trenutek, ki se pred menoj riše.

11

Kuhinja v majavi koči je polna dobrega, slastnega vonja. Na ognjišču prasketa

suha borovina in ogenj se vije iz nje vse do odprtega predaha, da bi ogrel

pečico za kruh, ki ves bel vzhaja v pekačih. Čokat črnogorski ribič sedi pri

kamniti kuhinjski mizi z zapetimi rokavi, kakor so ga naučili, da je lepo. Pred

njim puhti nekaj dovolj opečenih rib, ki jih je bilo treba večkrat obrniti, da

so postale prijazno in slastno rjave barve. Povsod navzoč vonj, ki se vleče proti

sredini neba, je kadilo neupodobljive sreče.

12

Sredi stare jedilnice je prižgana svetilka, ob zidu prenovljena postelja z

labodjim vzglavnikom, tla pogrnjena z zelenim, po sredi obledelim tekačem. V

prijazni izbici je vse polno podobic, čipkastih blazinic in stekleničk z dišečo

vodo, krtačk in sladkih pomad, porcelanastih posodic in različnih srebrnih

predmetov, drobnih spominov. In vsi ti predmeti se zdijo kot živi. Primaknem

stol k majhni, okrogli mizi iz ebenovine in se s komolci naslonim nanjo. Nič

ne mine.

13

Na eni izmed sten visi slika: angelsko bitje, ki ga lahko občuduješ kakor

izvirno podobo, a se z njo ne moreš primerjati, te, oblito z jutranjo jasnino,

obdarjeno z živahnostjo in svežino, privzdignjeno v prisotnost lilastih višav,

napolnjuje z rajsko milino. Občutek, da je v množici cvetov po tvojem telesu

plezajočega bršljana, tako blizu, in vendar nedosegljivo, potuje s teboj na

tanki, iz omamnih dišav stkani preprogi domišljije, ki prihaja iz korenin

melanholije in kipi v izslikan nemir.

14

Noči se. Deklica v veliki hiši na bregu prižiga triramno svetilko na mizici pod

oknom in zlato rumen, medeninast svečnik na kaminu iz opeke v kotu sobe.

S prekrižanimi rokami stopa po sobi gor in dol in se s temnim pogledom

večkrat ošine v starinskem ogledalu. Raztresena, kakor bi onkraj svoje podobe

nekaj iskala in videla, se zazre v zrcalni odsev slike na steni, na kateri je

vtisnjeno ljubezensko oznanjenje. Prizor prelije medena svetloba.

15

Vitraž male cerkvice ob robu praznega naselja za hip presije prizor, ki je dar

sonca. Iz steklene mavrične slike izstopa svetloba s skoraj otroškim, naivno

dekliškim obrazom, privid najčistejših oblik, kakor izrezljana podoba, ki ji

sonce nikoli ni pordečilo lic in ji nasmeh nikoli ni raztegoval ustnic. Prelepe

poteze, prepojene z modro rapsodijo, priklepajo čar, ki potegne spoznanje v

globino duše.

16

Od bledikave prašne mesečine je noč tako svetla, da se od nje bleščijo še griči.

Iz divjine otoka se oglaša neukrotljiva zver. Na najbolj pustem svetu, kar ga je

bilo kdaj videti, vreščijo ptiči. Sliši se peketanje konjskih kopit in kako se

morje poželjivo zaganja v čer. ln kako nekdo tam daleč pribija presušene

deske na ograjo, čeprav je že pozen večer. Vsi zvoki so podobni glasbi, ki me

za trenutek prešine: zalotim se, da mrmraje slikam drobno, lepo melodijo.

17

Starec s skalnega otoka, suh in ves ožgan od sonca, je dober, kakor so vsi, ki

živijo v samoti. Ponudi kruh in veselje in spoznanje, da ima celo velik revež

vedno še kaj, s čimer ti bo postregel: k temu ga vleče neka notranja sila. Ko

si rosno mlad, želiš pokloniti vse, tudi srce, in tudi ves čas, ki se takrat zdi

neskončen. Nikoli se ne oziraj nazaj, pravi, in naj ti ne bo nikoli ničesar žal,

da ti bo usoda mila. Govori z enakomerno božajočo barvo glasu, ki, topla kot

žensko srce, prepoji tihožitje.

18

Prelepe svetle oči pod dolgimi razvejenimi trepalnicami zamaknjeno zro v

daljavo. Slonokoščeno barvo lic rahlo prežarja nežna rdečica, ljubke ustnice z

barvo koral, ki se ponujajo v poljub, boža dolga plapolajoča tančica las. Sredi

peščene obale, polne zarana naplavljenih školjk se zdi neverjetna drobcena

lepota v bledo modri obleki iz čiste svile resnična, kot je resnična pesem, ki

nikoli ne neha priklepati nase domišljije. Nebo je ob zgodnjem jutru jasno in

sinje kakor morska voda.

19

Sredi otoka, sredi palače, v sobi, daleč od hrupa sveta, vlada slovesno ozračje.

Na mizi, pogrnjeni z belim damastom, gorijo sveče. lz strun odprtega pianina

se izliva stara, sentimentalna melodija, ki skozi spuščene žaluzije, obrobljene

z rumenkastjo lučjo, ihti odo v bakrastem zlatu. Na licih deklice, z barvo sinje

ptice, žari pritajen smeh in oči se ji bleščijo od velike sreče. Sijoči žad na

vitkem vratu omamlja, da se Amor, ves vesel in razigran kot še nikoli prej,

naslaja ob pogledu nanjo. Prizor, domač, je vtisnjen vame.

20

Zagledam se v gručo vneto čebljajočih žensk, ki na neki jasi, na obronku vasi,

obirajo robide. Vidijo me, da grem čez gozdni ovinek, vendar mirno klepetajo

naprej, in glasovi jim pojejo, kakor da so moški kje v bližini in da se šalijo z

njimi. Obstojim in, naslonjena na nizko drevo, prisluhnem: kot da gibanje

in silovitost njihovih glasov, črpajočih iz neizpraznjenih vrčev mladosti, z

vabilnimi klici barva čas, ki še pride.

21

Na samotnem kraju med kamnito pregrajo in nasadom oljk, na križišču znanih

poti, obstanem in se zazrem v nebo. Od zahoda se kot jata ptic vali rjuhasta

kopica oblakov. V soju rumenega popoldanskega sonca daleč v daljavi ponosno

kipijo kvišku zidovi, ograje in visoka, vitka drevesa. Jata lastovic leti na jug kot

siva, v sinji svetlobi plahutajoča ruta. Vse je, kakor v izsanjanem gaju, ulito v

ubrano celoto.

22

Dan je lep, čeprav piha. Sapa ni mrzla, pihlja čez ravnino samo kot hladen dih

z morja. Le v grmovju šumi in težke iglaste krošnje dreves se majejo. Pri vsakem

sunku vetra se obračajo, upogibajo veje in menjavajo rjavo srebrnkasto in

temno zeleno barvo. Borovci s svojim večnim menjavanjem senc in svetlobe,

barve in oblik, glasov in skrivnosti pregovarjajo s svojimi obljubami, narahlo

šelestijo in nikoli ne nehajo dajati upanja.

23

Ljudje se stekajo z vseh strani, hitijo po pobočju hriba in po klancu navzdol

v široko ravnino. Za njihovimi hrbti je sonce in pred njimi zlata in zelena

dolina. Vroča sapa pihlja navzgor proti njim in z njo vroči vonji po zrelem

sadju, ki ga nosijo. V laseh, rjavkastih od prahu, se jim iskrijo bledo rumeni

žarki in njihova porjavela lica žarijo od veselja. Brez misli stopam za množico,

da bi v motni svetlobi zgodnjega jutra zajela obraze ljudi in obrise stvari, ki

jih radostijo.

24

lz bledega zelenila oljčnih nasadov, na robovih gričev, se pogled vleče na

rodovitno zemljo in na ravne vrste dreves s krepkimi debli in bogato

obloženimi, zrelimi sadeži. Na drugi strani zaliva se razgrinja razgibana

pokrajina, pisana kakor odeja iz krp in čez in čez posuta s samotnimi hišami,

z vasmi in zaselki. Od nikoder ni nobenega glasu. Nema prisotnost vesolja

miru, obdanega z zeleno senco pokošenih polj vasi, se ob zori zdi kot eno

samo, čisto valovanje podob, ki vre iz oči.

Koncert za violino

Pod visokim bronastim kipom, sredi vzpenjajočih stopnic, negibno in vendar

v svoji notanjosti valujoče morje obrazov posluša Bachov koncert: odmev

razsežnosti časa se zdi kot navdih. Stopim iz sence hiš, stoječih tesno druga

ob drugi, in živa svetloba nad staromestnim trgom malone zaslepi spev.

largo

I.

V ogledalu neba se zrcali neskončnost. Ležeš na hrbet v mokro travo in

opazuješ, kako potuje rožnat oblak v vijoličen somrak. Potem z mislijo, počasi,

še enkrat obideš prizor. Končnost se odmika v daljavo. Od znotraj prihaja

zvok violine. Hiteč za zvokom, za odmevom tega zvoka, prispeš zadihan, ves

moker od rose.

II.

S toplim nemirom rok božaš, kot boža otrok grad iz sipine, vzpetine moje

razprte golote. Z žejnim vonjem lepote polagaš na željni obok telesa poti,

kamor greva objeta, pod brezmejnim lokom drevesa, velikim kot sinja

ljubezen dneva. Vseh dni.

III.

Soj medene lune sledi poti jezika, ki sredi obale okuša sok s svile kot cipresa

vitkega telesa. Sledi zvezd sredi kožne jase, okopane v sladkosti vročice, se

izgubljene v kipenju lastnih vzdihov križajo na razprti dlani noči. Zaprem oči,

vse v meni ščemi in utripa. Tema odhaja in zora gori v svetlobo dozorele

strasti.

IV.

Na postelji, še topli od ljubljenja, ostaja z meglico zaspanega sonca izslikan

odtis. Vdihavam vonj iz rjuhe pomečkane, kjer si le malo prej iz ikebane

mojega telesa odpoljubil pesmi, prej še neprebrane. Skozi lino noči se zlati

odhajajoča mesečina in z njo svoj zapis, Selena, luna, obsijana s svetlobo

karmina

andante

I.

V prahu sipkega peska sva pustila goli obris utripov srca, z vitkimi prsti zarisan

napis za nevidne bogove neba. Vetrovi, skriti pod krili ptic, podijo kopaste

oblake, lebdeče nad širnim zalivom. Ob glasovih milih strun južnih vetrov, z

zlatilom osončnenih jader, vodiš belo barko v pristan. Splivkana voda pomirja,

boža.

II.

Z okusom srebrne pene valov zori jutro na belih svilenih prevlekah soli, ki

jih še ni spral dež z odprtega morja. S slutnjo sladkosti svitanja se selim v

resničnost z vrhov najvišjih slasti, kjer drhtijo sanje. Tvoja koža diši po bakreni

zagorelosti, ki se ogreje v pohotnosti vod. Odpiram in zapiram se, školjka, na

poroznih policah, s katerih se morje umika in se vrača nanje.

III.

GIas neznanih morskih ptic, ki reže zatišje spečega morja, vabi v čarne privide,

skrite za robom obzorja. Pred zarjo, ki sine, srkam vase magične meje slasti,

ovite med nevidne čeri nebeških polj, ki jih prekriva presojna, drhteča tančica

jutranje rose. Na oltar drobnih prsi z vihravo slo kot Eol, bog vetrov, daruješ

orošeno telo.

IV.

Katedralo z dvema zvonikoma in majhnimi starinskimi stolpiči, dvigajočimi se

z ostrimi konicami proti oblakom, in baročne linije niš okoli nje, barva

rdečkast nadih. Tvoj dih, ki je usoda, zaspi ob mojem vratu, izčrpan in sladko

utrujen. Le vrišč angelskih glasov, napolnjen s poželenjem, še vznemirja tiho

noč.

allegro vivo

I.

Zvok neujemljive domišljije nagovarja z nagajivim bliščem in sijajem. Po kotih

terase, na bambusovih prečnikih, so posejani redki in skrivnostno dišeči

cvetovi divje azaleje. Dih svežine preveva resast škrlat pravljične preje in prsi

prešinja velika, nedopovedljivo lepa sreča. Sredi njenih valujočih glasov se

zdim kot posoda, ki jo z grozdjem polniš, Bakhus, da me piješ sladko, da me

mamiš.

II.

Kot krhko vazo iz porcelana me krasiš s cvetjem besed in mi čute pretresaš

kot burja, ki plane v ječeče bore otoka. Srčni utrip si, rdeča mana, drget, ki me

oživlja, vznemirjenje, ki ude razvezuje. Vihar si, ki polje v meni. Kri. In roka, ki

po boku polzi. Na obokih ruševin z Mane zarana stoka galeb od užitka.

III.

Vsako jutro znova vzide sonce skozi tvoje od sle v tanke reže priprte oči, iz

katerih zeleno vre vse, kar me opaja. Vedrina si, smeh, ki škreblja po bleščavi

zob sredi poletja. Ujeta v trepet tvojih rok, v vsak tvoj zamaknjen pogled in

pod zaprtimi vekami v niz podob sem, kor otrok, nemirna v pričakovanju:

kot igriva galeba sva, ki ne iščeva zavetja pod prostranim obokom neba.

IV.

Potopljena v oranžno sončavo, zamaknjena v ekstazi, otrpla v vonju, ki se

skozi pore plazi, se nad penečim se valom morja loviva s pogledi. V očeh, ki

vidijo vse, tudi na videz najnepomembnejše podrobnosti, je vsak dotik

svečana podoba, ki jo s prsti mehko izpisuješ po koži. Takrat so v zraku, ki

ima barvo in vonj tvoje polti, večeri podobni biserni roži.

piano

I.

Pročelja ljubkih hiš in kupole cerkvice, obrnjene proti vzhodu in osvetljene

z jutranjo zarjo, barva harmonski akord, rahel in nežen kot prvi poljub.

Nemirna svetloba se spušča iz ozkih oken visoko nad oboki in objema

pozlate na baročnih okvirjih prelepih slik. Na oltarju visi podoba neba, ki ga

pokriva deviška barva, svetla kot žarek v željnih očeh. Iz velikih orgel lije lilast

slap melodij, ki drhti v razkošju obljub.

II.

Bronast zven zvonov lebdi v mraku. S paleto občutkov, vpletenih v svilo dolgih,

svetlih las, me razvajaš do tančin, globoko, v dno vesolja. Dvigujeva se na krilih

te lebdeče melodije: ko slediš premenam v hiši moje duše, se vse tvoje bitje

vanjo prelije. Krošnje dreves pojejo v večernem zraku.

III.

Čarobna podoba žarečih odbleskov se blešči od mokrote. V neustavljivem

ritmu letiva više in više, do vratu potopljena v neulovljiv odmev potujočih

valov. Spodaj se peni tenko speta mesečina. Čisto z vrha odplavam lahno in

počasi kot peresce z neba.

IV.

Ob oknu, kjer slutim globino večera, trepetajo krila nočnega metulja, na

katerih so izvezena bleščeča očesa. V kotu oči se rosi milina. V tvojem naročju

ljubljena kot violina, vzdignjena v vrh zvezdne ceste, na pobočju beline neba

le s krili lebdim, angel, brez telesa.

Vrtovi sonca

Milina sap se razpenja nad vrhovi sončnih vzpetin, ko, veter, v razkošju

rdečih spiral v neskončnem zaporedju vse bolj gladiš nedra globin. Med

brenčanjem čebel se zbujam kot voljna pokrajina, okrašena s smehom

vodovja in z vonjem valujočih žitnih polj tega ognjenega poletja.

1

V naselju modrih oken na pročeljih nizkih hiš raste cvetni nasad. Z vonji

modrih cvetov, ki so posebno plemeniti, se ne more primerjati noben drug

duh. V njem je toliko reči, o katerih misli lahko premišljujejo: z opojem

njihovega vonja prideš čisto drugače v stik s seboj. Sproščena neresničnost, ki

jo sem in tja nosi z močjo resničnosti, večje od vsega drugega, izgine: v modrih

vrtovih sonca je sanjava resničnost tako resnična, da bi ne mogla biti bolj.

2

Sapa nosi z morja prijeten hlad in sladki vonj pomarančnih cvetov. Sedim na

vrtni terasi in gledam, kako se na škrlatno modrem nebesnem svodu druga za

drugo prižigajo zvezde, ki me s čarobno močjo uročijo: v sanjah, ki postanejo

resničnost, se besede razpršijo in misli utelesijo. Od nekod znotraj se oglašajo

kitare in violine in njihovi zvoki oživijo nemo noč.

3

Morje je moje ogledalo. V njem ogledujem svet. Okenca revnih domovanj

obmorskih vasi z nekaj cvetlicami na polici so obrnjena na glavo. Zvoniki in

pisani vrtovi tudi. In zvedava okna, ki kukajo v svet, kjer se dogaja toliko

nerazumljivega. In tudi ti, ki stojiš nad menoj, lep kot Apolon. Spustim

kamen v mirno gladino, da vzvalovi.

4

Dolge, mehke roke valov gladijo vodno gladino kot voljno kožo. Valovi so

gladki kot od olivnega olja svetleči se udi, ki jih božajo. Nešteti morski valovi

vabijo, da me poneso, kamor pač nosijo valovi: samo naprej, nikoli nazaj.

Potujejo čez vsa morja sveta, lepe dolgolase Nereide, vnukinje Oceana. Zakaj

ne grem z njimi zarana? Kaj čakam, da pride? Moji razprti lasje lebdijo na

površini, z valovi pojejo in plešejo z delfini.

5

Z roso, ki prenočuje na tvojih bisernih vekah, Danica, zvezda, ki vstajaš z

jutrom, se dan umiva. Odeta v svojo najljubšo, s čipkami tisočerih poljubov

zvezeno obleko, bleščiš kot dekletce gladke srebrne polti. Z lasmi, počesanimi

nazaj v dolg, navzdol viseč rep, povezan z belim trakom, se tvoja podoba,

izslikana na siju belega, svetlega platna neba, zdi še bolj živa.

6

Morje buči brez konca in kraja, svetla noč postaja še svetlejša. Zrelost neba se

prebuja na postelji vetra: če ljubiš, zmoreš vse ovire na poti potrpljenja in

hrepenenja, Alkiona, hči boga vetrov, žena sina Danice. Otroci vetra in

jutranjega sonca, spremenjeni v ptice najdaljšega dneva in najdaljšega

poželenja, v slepi sreči skozi kristalno presojen zrak preletavajo vse oceane.

7

Z modrino morja in mlečnostjo bele meglice se stapljam, ko grem po prstan

z belim ahatom. Stopnice v kristalno palačo, prebivališče podob, vtisnjenih v

sanje, so strme in neskončne. Pramen svetlobe, ki prodira iz nje, pada na tvoj

obraz. Oči, kakor da prodirajo v bistvo stvari, ki so okoli njih, imaš odprte. V

teh odprtih očeh je silna globina in blesk, da bi se lahko potopila vanje.

Globoko vdihnem in zaznam, da se misli prebujajo, in da gredo dalje skozi

valovito gladkost pokrajine.

8

Počasi, z odprtimi očmi, prisanjaš na prag steklenih vrat in pogledaš ven, se

drobno nasmehneš, ne rečeš nič, le oči se ti nežno sladko in sočno iskrijo, in

krhke roke iz porcelana ti zdrknejo z bokov kobaltne modrine. Svet se kopa

v popoldanski luči plamenečih zubljev in nebo se belo peni, Nimfa, modra

morska deklica na steni modrega mesta sredi sončnih vrtov, in silen val

ljubezni te zgane, da odplavaš v prostrane morske globine.

9

Deklica, gola kakor jutro in obrnjena proti soncu, si ogleduje vodnjak sredi

cvetočega vrta, ga obilno napolni do roba, da teče preko polkrožnih robov,

nato si umije vitki roki in z mlačno vodo še obraz. Z mokrimi prsti si poteguje

skoz dolge, svetle lase in se ozira naokoli. Nato z razširjenimi rokami zapleše,

pleše hitro, hitreje, še hitreje, kot bi se učila leteti tako visoko, da ji nihče ne

bi mogel pristriči peruti.

10

Daljava, zastrta z meglico, in pokrajina, daleč stran od časa, je čedalje bolj

mehka in tiha. Z odprto, staro pravljično knjigo pred seboj se, utrujena od

poti, sprašujem, koliko časa potrebujem, da pridem do blagega cilja svojega

potovanja v vrtove kraljevskih palač z vonjem po sladkem opoju lepega

premišljevanja. Na ozadju, zunanj sveta, nastaja spokojna slika.

11

Na purpurnem pobočju sedi mlado dekle, samo sredi čarobne divjine. Nekaj

trenutkov se smehlja, si gre s prsti skozi valovite lase in tiho zapoje. In njen

glas je tako mehak, tako poln ljubezni, da se nevidno, uročeno oko kot žarek,

ki sine z neba, vzdiguje nad njo. Zasuče glavo in usta se ji majčkeno odpro.

Cvetlični slap kot mavrična mana pada z vrtov nebesne krajine. Pogleda dol,

po svojih rokah, sklenjenih v krilu. Dva cvetova ležita kot dva zaljubljenca v

njenem naročju.

12

Kvadratna hiša iz klesanih kamnov, povezanih z morskim peskom, je od zunaj

velika in pregledna, široka in vabljiva, z vrtom v sredini, ki je prav tako vabljiv

in širok, velik in pregleden. V njej živijo ljudje, ki se ravnajo po pravilih

geometrije in jih niti navidez ne premami napoj iz vodnjaka, ne oster, a blag

opoj rožmarina, ne intimna melisa. Nič ni lepšega od tako razporejenega vrta,

da vidiš samo ravne poti.

13

Iz ozke ulice se na glavni trg belega mesta vali gosta množica ljudi, ki jim od

napete radosti vznesena lica sijejo od vlage. Nenadoma obstanejo in se drug ob

drugem tiho zagledajo proti svetlečemu vzhodu, ki se z ravnino opečnatih

streh staplja v sončni dotik. Prizor, ki ga je občudovalo že toliko zaljubljenih

parov, jih navda s spokojnostjo, in voda na obrazih se jim počasi suši. Na čelu

sprevoda igrajo godci na gosli s počasnimi, enakomernimi gibi najčistejših

oblik in v njihov napev je, z odmevom v daljavi, odeta nevesta.

14

Po pobočjih ob vznožju gora se skrivajo majhni vrtovi sredi lesenih hišk iz

rdečega lesa. Ženske, ne mlade, ne stare, kot da sta mladost in starost enako

daleč od njih, se vrtijo okoli podnetenih ognjev izpod rebrastih streh. Na

polnih, čutnih ustnicah, ki se v zvezdni noči vlažno lesketajo, pleše odsev

razsipnih plamenov in škrlatni smeh. V očeh, ki gledajo z daljnim hrepenenjem,

se riše podoba gor in vijolična svetloba, ki prihaja čeznje kot izsanjan vzdih.

15

Sredi čipkastih streh malih hiš stoji vrt, ki je srečen kraj, in sredi srečnega vrta

rajski vodnjak, z izklesanimi stebri podprt kot blodnjak iz vzpenjajočih plezalk

in cvetočega češmina. Mlada mati se v njem igra s padajočimi curki, ki

odskakujejo od kristalne površine. Vsa mokra se vrti in pleše in pleše v odsevu

zrcalne jasnine: od las ji kaplja in voda se ji v kapljicah nabira na razgaljenih

ramenih. Ob hitrih ljubkostih njenih premikov se otroci, ki so ves čas ob njej,

ne dajo motiti sredi tišine. Raj. Nič drugega ne obstaja.

16

Nobena druga resnica ni bolj važna od tiste, ki jo najdeš na vrtu tišine. Tam

je ljubezen z barvo skrilavca in slast rdečega maka, in sok dobre volje, ki ga,

najboljšega, privoščiš tudi drugim. V tišini jadrajo čuti in se polni duša, v njej

govorijo ladje in ptice in ribe, deklice morja, in tudi ljudje, ki vsak dan nemo

hodijo mimo. V tihoti poje pesem, ki se venomer znova selim iz nje, in

življenje, ki prihaja z neba in se tja vrača. Ko zvezde postavijo obroč okoli nje

in osvetljujejo noč, je v tej tišini prostor za vse. Samo prisluhniti je treba.

17

Utrinki svetlih zvezd padajo v jutro, ko pošiljaš svoj dih z obzorja, in valovi

tvojih las se zibljejo na gugalnici, ki nikdar ne neha nihati, Tetida, morska

boginja. Lahkotno, s plesočimi koraki, stopaš sem in tja okoli prozornih zrcal,

razgaljena in ljubka v odsevu lebdečega svita. Ladje tvojih bokov, umitih v

majhnih skrivnostih modrih obal, z barvo koral izginjajo v brezkončni daljavi,

tja, kjer pod medlečimi kolobarji ugašajoče noči spreminjaš podobo morja.

18

Najlepši časi, ki so kdaj zajeli svet, so mladi, čudoviti in preprosti. Takrat

čričkova pesem sladko zveni v ušesih in vrela kri polje v mladih telesih. In

zreli časi, najbolj pogosti, z nogami strastnega prižema in čistimi rokami, ki s

pozlačenimi prsti igrajo voljne melodije po milih strunah Parnasa. ln tudi stari

časi, lagodni in prijetni, ki prinašajo duši mir kot v nebesih. V vrtovih časa,

kot vesolje širokih, kot morje globokih.

19

Ovita v tanek batistast pled obkrožaš moj svet, majhen kot zlata ura, na

kateri je pripet amulet v obliki levinje. In tisočeri poljubi kot modro cvetoči

poganjki lebdijo na prostranstu tvojih opojnih vrtov. In tvoje neslišne stopinje,

lahkotne in hitre, s tančico svetlečih barv drsijo po mavričnem polju neba.

Vzemi me v svoje okrilje, Iris, krilata poslanka bogov.

20

Po belem, klesanem tlaku pridem domov, v mraku, ko leže na zemljo vijoličen

prah, presojen in lahen kot dih, in se zdi, kakor da vlada povsod zunaj hrupna

tihota. Prekrita s tančico vznesenih glasov, na otoku, ki ga obdaja prepih

morskih vetrov, zavijem med trsje, poiščem skrito kotanjo in ležem vanjo, med

brstje. S prodniki, ki jih v spanju lahkotno gladim, so grajeni okrogli hodniki

kamnitih vrtov.

21

Zvezde se prebujajo in se kot srebrne pahljače razraščajo na vse strani. Dolga

obleka iz srebrnkasto sive svile, tanke in hladne zaradi pozne vročine,

v valovanju vetra plapolaje ovija svežino, ki se dviguje z ledij kraljice tvojega

imena. Stegnjene roke izpod dolgih rokavov hočejo pograbiti živost barv z

ladij, ki, okrašene s pisanimi lučmi, tonejo v daljino. Ljubezen na ustnicah

šepeta besede in val za valom, z neizrekljivo naslado, prekriva tvoj vzburjen

glas, primešan mojemu glasu. Večer, zamaknjen, počiva na vrtu objetih teles.

22

Ob zori se dvigam, bajna ptica, kot izvir tvojih voda. Z odprtimi očmi, kamor

je blesknil nemir vzhajajočega dne, sanjam o razkošju rdečega, Feniks, o

sončni deželi, kjer se drobne zlate pomaranče pobliskujejo v spreminjajoči

svetlobi na stenah kristalnih palač. Vsa moja bit in vsak stih, ki ga odstira zven

tvojih besed je z barvo cinobra vpisan vanje. V parku pahljačastih palm, v

veličastnem škrlatu poletja.

23

Izza dišečega zelenila mirte, sredi grmov na kvadratnem dvorišču svetlo

obarvanih hiš raste zlato drevo, katerega deblo je tako široko, da stopim vanj.

Prestopim meje časa, Afrodita z vencem na glavi, in z večno obnavljajočo

svetlobo dosežem živost življenja: samo moje srce, ki je moj lastni bog, je vest,

ki me vodi in mi ukazuje, neodvisno bitje višje biti, ki prebiva v mojem telesu.

24

Po sredi vsega tega sončnega, cvetočega življenja hodiš, bosonoga, Izis, boginja

boginj. Mehko žametno polt in lesk svojih oči, podoben siju dragega kamna,

prekrit z razkošno tančico nasmeha, ponujaš v poljub. Čisto od blizu, v plamenu

rožnatega ognja, se zdi tvoja lepota v sončnem vrtu še bolj očarljiva, in preproga,

stkana iz rožnih obljub, še bolj sijoča in omamna. Z odmevom žara na licih

hodim po sledi tvojih stopinj.

Trg cipres

štiri sonca

sem postavila na štiri strani neba

štiri reke

štiri srca

ogenj

I.

Plameni pomarančaste barve ližejo odprta polkna na oknih skozi razpoke

balkonov in mečejo migljajoče odseve na ravne vrste cipres okrog trga. Ogenj

kot kri, ki bedi v moji zavesti, gori v štiri smeri. Še nikoli ni bil zmagovit žar

sonca na morskih razorih tako velik,tako zlat in tako mogočen.

II.

Ob vznožju zlatolistega skrila se zaustavi čas in v rdečih sobah naslade so

ležišča polna darov. V prazniku plamena dišiš po temno rumenih cvetovih, po

nestrpnosti rožnatega ognjišča in z ognjem poželenja polagaš usodo v zlato

posodo mojega telesa. Divji plamen si v svojem zubljastem blišču, ki se zaganja

navzgor, sonce, ki je visoko in vroče in od blizu upira svoje žarke na morsko

pokrajino: v odsevu tvojega obraza, nad gladino, vidim svoj obraz.

III.

V tvojem glasu je čudežna moč, izvir bistva, vzdignjen visoko k meni. Veličina,

spremenjena v dvojno, trojno, tisočkratno doživetje, prekriva noč, ki se

razpenja nad oceani in pripoveduje svojo ognjeno svetlobo. Bela ladja,

ljubezen z okusom po morju, drsi ob robovih sanj v neizmemo širjavo s tvojo

podobo ožarjenih vod. V hiši lepih besed še svetlo gorijo plameni.

IV.

Veter se lovi v velika bela jadra in velika jata galebov se podi za njimi. K soncu

plujejo, k tebi, beli galebi. In moje oči postanejo oči tisočev, moje srce utripa

v ritmu niihovih src, moje roke se premikajo z njihovimi krili in moj dih

postane del čarne meglice, po kateri se vzdigujejo više in više. In veter se, sredi

praznične tišine, lovi v velika bela jadra njihovih kril, v bleščeče, slutene višine.

voda

I.

Biserne ribe švigajo iz sivo modre globočine in v izsanjani svetlobi izginjajo

med vodnimi mehurčki. Mirovanje in gibanje zrele polnosti se pozibava gor

in dol. Na pol zastrta podoba vznika v gibljiv odmev, ki obleži v nežnem

vonju jasmina. Na ožarjeni plaži si parčki z razgretih ustnic brišejo mivko in

sol. V parku, na vrhu kamnitih stopnic, zazrt v razburkan spev mojih oči,

šepetaš vzvalovan od strasti.

II.

V svetišče sladkosti pričakovanja plujem, ladja, po odprem morju tvojega

telesa. Glasovi sinjih ptic, kakor prebujeni iz začarane omame, se ob odtoku

plime izgubljajo v valujočem šumenju in legajo na žuborečo posteljo obalnega

peska. Valovi se napenjajo in si utirajo pot v modro votlino pod visokimi

arkadami velike stene sredi deviškega morja, na otoku, lepšem od sanj. Skozi

tanko odprtino sije na gladino biserna modrina, ki jo drhte darujem.

III.

Morje sem, ki tečeš vame nad krajem, kjer linije oddaljenih obal prehajajo v

visoke, ozke odprtine skal. Mogočen tok reke si, ki odlagaš v morsko naročje

svetleča semena pršečih valov. Gibanje prehaja v nihanje široke gladine. Na

temno modri površini ostaja par dolgih, lesketajočih se prog. Nad veličastjem

izliva visi čisto, prozorno nebo.

IV.

Trenutek vznesenosti je presežen v trajanje. V postelji iz puhastih oblakov

lebdiva nad pokrajino ljubezenskih sanj. Tam v nižini morje kipi in valuje: z

roko v roki potujeva čez lesketajočo se površino, da se zdi voda še bolj temna.

Z angelsko blago potrpežljivostjo se objeta spustiva v trepetajočo svetlobo nad

rumeno obarvano steno. Skoraj srhljivo ugodje ob nečem, kar je nadčutno in

nepojmljivo, naju varuje.

zrak

I.

Večerna zarja ugaša z zahodnimi gorami in pozni veter veje iz doline zaradi

vzdigujočega se, podnevi segretega zraka. Stojim tiho, pri miru, in uživam

večemo spokojnost kot v pesmih, ki jih znam na pamet. Mrak se prelije v

temo in zvezde se prikažejo na nebu, iskreče s srebrnimi žarki, in nebo je

kakor žamet. V prstih imam občutek, kakor da hočejo poželjivo za nečim seči,

in v rokah, kot da bi rade poletele skozi zrak.

II.

V brezvetrju, kakor da tone sapa s soncem, je morje gladko kot zrcalo. Ko se

čas ustavi, me ni strah letenja. Ljudje obstojijo in gledajo, kako me nese mimo

in v njihovih dušah se polnijo grozdi ljubezni in so čedalje večji, bolj sladki

in zreli. Duh po grozdju se gosti v pokrajini in škropi zlate gore.

III.

Na vzhodu se vzpenjajo v nebo vrhovi in varujejo dolino pred odprtim

morjem. Po stezah, ki vodijo tja gor, se pneš s sončnimi žarki, ki objemajo

svet in odpirajo vrata navznoter, ne da bi jih zapirali za seboj. S prijetnim

šumenjem vetra se naseliš vame. Omamljena od vonjav, ki jih nosiš s seboj,

se spustiva v dišečo kopel in srkava rožni napoj.

IV.

Južni vetrovi na visokem obrežju s poletno silovitostjo dramijo sokove v

figovcih. Zrak je bel in lahkoten, da so kamnite hiše na nabrežju veselo krhke.

Tako je, kot bi še nikoli prej ne videla v bolj svečanem siju trepetati zraka,

ki migota nad polkrožno obalo, in kakor da se tvoje majhno mesto, posejano

vzdolž zaliva, nikoli ni tako svetlo in praznično blesketalo.

zemlja

I.

Pod prozomim ogrinjalom pozne popoldanske meglice se svetlikajo cvetovi

granatovcev in v dehtečem razkošju že obljubljajo obilico sladkih rdečih

sadežev. Lahno, kot bi se ne dotikala zemeljskih tal, se korak za korakom

pomikam naprej po beli cesti, ki je kakor nikoli do konca prehojena vez

pričakovanja: hodim po tej poti, ki pelje skozi čute in dušo in brez katere ni

mogoče živeti. Rože cvetijo naokoli z modrimi in belimi cvetki kakor modra

znamenja.

II.

Zaslišim glas, globlji od vseh drugih glasov, ki me kliče. Po razsvetljeni lestvi z

neba se spuščam na trdna zemeljska tla in ves svet naokoli žari v čarobnem siju

luči. Pod dotiki košatih krošenj dreves, upognjenih pod težo najbolj slastnih

sadežev, čutim, kako v meni raste ogenj in kako koža slastno vpija zrak. In spet

vdihujem sapo z duhom po zemlji, ki se, vsa sijoča pod pripekajočim soncem,

omamno vzdiguje s svežih polj.

IlI.

Hodiš in hodiš po dobri temni prsti, čutiš vlažno zemljo pod svojimi nogami

in vdihavaš vonj, ki vstaja iz nje. Čutiš, kako se globoka brazda zemlje obrača

in kako reže vanjo plug, da postaja mehka kakor rjav sladkor, a še vedno

drhteča od vlage. Ljubiš jo in jo drobiš v rodovitno plast. Ko pride noč in

zaide veliko rdeče sonce, ki je ves dan žgalo, utrujen ležeš nanjo in zaspiš

in življenje se ti iz mene, zemlje, preliva po telesu.

IV.

Ko bova stara in čudežno lepa, boš legel k meni na topla kamnita tla in

podprl glavo z roko. Zastrmel se boš v moje speče obličje, ki se bo smehljalo

spokojno kakor v najbolj radostnih dneh. Kak trenutek boš ležal čisto tiho,

da bi se ovedel, ali morda ne sanjaš: lahen veter bo v presojnih dlaneh

prinašal odmev oddaljenega senčnega zatočišča nesmrtnih, dišečih cipres. Tja

bo tiho prodiral isti jasen in mlad, nežno blag smeh.