Med brajdami je šel v jesenski popoldan
in sam Bog ve, kako v srce se vzel nemir je čuden
in črne misli, kakor jata vran
bi vzdignila se z ravni, ki jo je zasnežil gruden.
In šel ... Pozdravljal ga med listi je za grozdom grozd
rumenozrel in se do smeha čudil:
Prijatelj, črne misli s tabo in bridkost?
Kakó, kakó, sem jaz jih vzbudil?
Nasmej se jim v slovo, kaj ž njimi pital bi dolg čas,
če se mu zdi, pa sam naj zeha
in družbo iskat gre v deveto vas —
pri nas je vrisk doma in družba smeha! — —
Med brajdami se vračal je v jesenski podvečer
in sam Bog ve, ob čem se v srcu smeh je vkresal,
da bil je — še nikdar tako — galanten kavalir:
sanjavi luni na nebo je dobro voljo stresal! ...
